Urad za nadzor proračuna je v zadnjih treh letih zaradi suma goljufije pri porabi evropskih sredstev ovadil šest podjetij. Ob tem je zanimivo predvsem, da so večina ovadenih uspešna podjetja, ki so tudi dobitniki različnih poslovnih priznanj. Postavlja pa se tudi vprašanje, zakaj goljufij niso odkrili že birokrati na ministrstvih, katerih naloga je strog nadzor nad porabo sredstev EU.

Članek je objavljen tudi v Dnevnikovem Objektivu

Branje članka vam bo vzelo približno deset minut

Podjetju Zarja Ekoenergija iz Semiča je leta 2012 uspel dober posel. Pridobili so 578.000 evrov nepovratnih evropskih sredstev za izgradnjo kotlovnice na lesno biomaso in 740 metrov toplovoda. Z investicijo so zagotovili okolju prijazno ogrevanje šoli, vrtcu, občinskim stavbam in nekaterim prebivalcem občine Moravče. Zaradi ekološke note projekta so bili januarja lani, ko je bil projekt končan, nagrajeni tudi s prispevkom o projektu v poročilih na nacionalni televiziji.

Dve leti pozneje podjetju grozi, da se bo projekt izgradnje kotlovnice iz dobre sprevrgel v slabo prakso koriščenja sredstev EU. Urad za nadzor proračuna (UNP) je namreč v reviziji projekta ugotovil nepravilnosti. In to tako hude, da si je Zarja Ekoenergija prislužila ovadbo urada generalni policijski upravi zaradi suma goljufije v škodo sredstev EU.

Kaj je bil razlog za ovadbo? Po ugotovitvah revizije je podjetje Zarja Ekoenergija pod vodstvom Ivana Hribarja pogodbo za izvedbo del gradnje kotlovnice in toplovoda v skupni vrednosti 1,16 milijona evrov dalo podjetju Zarja Kovis. Toda – Zarja Kovis je 100-odstotni lastnik Zarje Ekonergije. Tudi Zarjo Kovis vodi Ivan Hribar, kar pomeni, da je Hribar posel dal samemu sebi. Revizorji so še ugotovili, da je Zarja Kovis Ekoenergijo ustanovila šele avgusta 2011, torej le nekaj mesecev pred pridobitvijo posla izgradnje kotlovnice. Glede na podatke iz letnega poročila Ekoenergija leta 2011 ni imela niti enega zaposlenega delavca.

Ker je podjetje Zarja Ekoenergija za projekt dobilo omenjenih 578.000 evrov evropskih sredstev, bi moralo v skladu s pravili Evropske unije za izgradnjo kotlovnice in toplovoda vsem potencialnim ponudnikom dati enake možnosti potegovanja za izvedbo del. Čeprav je evropska sredstva v tem primeru dobilo zasebno podjetje, mora po pojasnilu urada za nadzor proračuna prav zaradi dobljenih javnih sredstev upoštevati načelo zagotavljanja konkurence pri izbiri podizvajalcev. Zarja Ekoenergija je sicer pridobila še dve konkurenčni ponudbi, ki sta bili za 50 oziroma 60 tisoč evrov višji od ponudbe Zarje Kovisa. A ker je posle tako Zarje Kovisa kot Ekoenergije vodila ista oseba, so revizorji ocenili, da so bila druga podjetja zaradi lastniške povezanosti prejemnika sredstev EU in dejanskega izvajalca del v izrazito slabšem položaju. Ivan Hribar bi lahko namreč iz ponudb drugih kandidatov pridobil podatke o cenah in ponudbo Zarje Kovisa prikrojil tako, da bi bila ta nižja od konkurentov.

Revizorji sumijo, da je bila posledica te domačijske prakse tudi oškodovanje sredstev EU. Nemško podjetje Heizomat GmbH je namreč kotel za kotlovnico Zarji prodalo za 120.000 evrov, Zarja pa je nato ministrstvu ceno kotla prikazala v višini 227.000 evrov. Po priporočilu urada za nadzor proračuna bi moralo zaradi tega ministrstvo za infrastrukturo in prostor, ki je odobrilo projekt izgradnje kotlovnice, od Zarje Ekoenergije zahtevati vračilo vseh 578.000 evrov evropskih sredstev.

Direktor Ivan Hribar se z ugotovitvami UNP ne strinja: za kapitalsko povezana podjetja po njegovem vedenju namreč ne velja prepoved poslovnega sodelovanja. Prvotna cena kotla v višini 204.000 evrov je vključevala tudi montažo, ker pa so slednjo izvedli sami, se je cena kotla nato znižala. V zahtevku za izplačilo 227.000 evrov za dobavo kotla zato ne vidi nič spornega.

Zgornji primer ni edini sum goljufije – urad za nadzor proračuna je namreč policiji v zadnjih letih zaradi domnevnih goljufij prijavil še pet podjetij, skupna vrednost nepravilnosti pa se giblje v milijonih evrov. Presenetljivo je predvsem, da so v sume goljufij pogosto vpletena sicer uspešna in v javnosti spoštovana podjetja. In da pristojni na ministrstvih očitnih nepravilnosti niso ugotovili že sami.

V zgornjem primeru je bilo izrazito neaktivno ministrstvo za infrastrukturo in prostor. Vsak evropski projekt bi moral pozorno spremljati uslužbenec ministrstva, ki je nosilec projekta. Ministrstva, ki pripravijo evropske razpise, so namreč odgovorna za spremljanje porabe sredstev. Uslužbenec mora pregledati vso dokumentacijo o projektu, ki mu jo je dolžan posredovati prejemnik sredstev. V primerih, kot je zgornji projekt Zarje Ekonergije, bi po mnenju direktorice urada za nadzor proračuna Nataše Prah uslužbenci ministrstva že iz pregleda dokumentacije morali zaznati nepravilnosti. Podatki o direktorju Zarje Kovisa in Ekoenergije so namreč dostopni v javnih evidencah. Tudi račun za kotel in dejanski zahtevek za izplačilo sta del dokumentacije oziroma ju lahko uslužbenec od dobitnika sredstev kadarkoli zahteva. A kot izhaja iz revizije UNP, je v tem primeru ministrstvo za infrastrukturo celo nasprotovalo ugotovitvam UNP o nepravilnostih pri projektu. Končno sodbo bodo zdaj podali organi pregona oziroma sodišče.

Zaradi goljufij je EU ustavila izplačilo sredstev

Domnevne goljufije imajo lahko poleg oškodovanja javnih sredstev in zadrege ministrstev še druge, hujše posledice. Zaradi dveh sumov goljufij je evropska komisija Sloveniji lani ustavila črpanje evropskih sredstev v višini 242 milijonov evrov.

Na podlagi revizije projektov, izpeljanih v letu 2011, je UNP ovadbo zaradi suma goljufije podal zoper podjetji Instrumentation Technologies in Golf Projekti. Kot izhaja iz revizijskega poročila za leto 2011, naj bi podjetje za proizvodnjo visokotehnoloških pospeševalnikov za primarne delce Instrumentation Technologies iz Solkana namesto nove medicinske opreme namenoma kupilo staro. Podjetje, ki je za poslovne uspehe kar dvakrat dobilo prestižno nagrado gazela, leta 2008 pa tudi nagrado Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne podjetniške dosežke, bi moralo glede na pogoje koriščenja sredstev EU kupiti opremo, novejšo od leta 2006, za nakup katere je dobilo 660.000 evrov nepovratnih sredstev. Ob ogledu kupljene opreme so revizorji opazili njeno obrabljenost, zato so posumili, da je tablica na opremi, na kateri je kot datum proizvodnje zapisano leto 2009, lažna. Proizvajalec opreme je sume potrdil – po serijskih številkah je ugotovil, da je opremo proizvedel leta 2000. Po mnenju revizorjev je nato dobavitelj opreme slednjo podjetju Instrumentation Technologies prodal po precej višji ceni od tržne. Zato so revizorji posumili v namerno napihovanje cene opreme z namenom prevare.

Na naša vprašanja glede projekta so nam iz podjetja odgovorili, da je »žal prišlo do različnih interpretacij o tem, ali je bil nakup izbrane opreme skladen z razpisnimi pogoji«. Po pojasnilih podjetja je razpis zahteval, da je vsa oprema nova, kupljena oprema pa je imela tudi starejše dele, ki jih v podjetju niso potrebovali. A opremo so lahko kupili le kot celoto. Izjava podjetja pa ne pojasni, kako so se na opremi znašle tablice z lažnim datumom proizvodnje.

Kot so nam še zapisali v odgovoru, sta se z njihovimi pojasnili strinjala tudi ministrstvo za gospodarstvo in takratna Tehnološka agencija Slovenije (TIA). Zgodba je torej podobna kot v primeru Zarje Ekoenergije. A ministrstvo za finance ni pihnilo v isti rog in je kot končni razsodnik zahtevalo vračilo 660.000 evrov sredstev. Ta denar so pri Instrumentation Technologies tudi vrnili. Zadeva pa utegne dobiti tudi kazenski epilog: trenutno je namreč v kriminalistični preiskavi policijske uprave Nova Gorica.

Drugo podjetje, Golf Projekti iz Smlednika, za razliko od Instrumentation Technologies ne priznava napak pri porabi sredstev EU. Za 3,17 milijona evrov vreden projekt izgradnje smledniškega igrišča za golf z devetimi luknjami in pripadajočih objektov so pridobili 1,11 milijona evrov javnih sredstev. A po ugotovitvah revizorjev podjetje, ki ga vodi Marko Štirn, igrišča sploh ni zgradilo.

Štirn je tako revizorjem kot tudi nam zatrdil, da je igrišče zgradil, a mu ga je nato uničil hudournik. Tako UNP kot nam je poslal tudi slike dograjenega igrišča, iz katerih se sicer vidi poseg v naravo, ni pa jasno, ali gre dejansko za golf igrišče. Revizorji so v resničnost njegovih trditev podvomili, ker igrišča ni imel zavarovanega, zanj ni pridobil dovoljenja za poskusno obratovanje oziroma uporabnega dovoljenja, po mnenju revizorjev pa tudi ne razpolaga s fotografijami popolnoma zgrajenega igrišča. Kdo ima prav, bo najprej odločilo tožilstvo, nato pa morda tudi sodišče. Kot so nam namreč pojasnili na okrožnem tožilstvu v Ljubljani, je zadeva trenutno v »preučevanju pri pristojni tožilki«.

Fotografija domnevno zgrajenega igrišča, ki nam jo je poslalo podjetje Golf projekti.

Kot rečeno, pa sta imela oba suma goljufije tudi negativne posledice za državne finance. Zaradi velike skupne vrednosti projektov – 1,32 milijona evrov v primeru Instrumentation Technologies in 3,17 milijona evrov v primeru Golf Projektov – je Sloveniji evropska komisija maja lani ustavila izplačilo 242 milijonov evrov evropskih sredstev. Zbala se je namreč, da porabe sredstev ne nadzorujemo dovolj dobro. Ministrstvo za gospodarstvo je moralo takrat kot skrbnik evropskih projektov opraviti dodatni nadzor nekaterih prejemnikov sredstev. Ker dodatnih nepravilnosti niso ugotovili, je komisija sredstva Sloveniji spet sprostila.

Takrat smo ministrstvo za gospodarstvo vprašali, zakaj niso nepravilnosti odkrili že uslužbenci, ki so projekta nadzorovali. Po pojasnilih ministrstva projekta nista bila okvalificirana kot tvegana, zato uslužbenci niso preverjali dejanskega stanja na terenu – torej, ali so pri Instrumentation Technologies kupili ustrezno opremo in ali so Golf Projekti igrišče res zgradili. A odgovor vodje UNP Nataše Prah na izgovore ministrstva je nedvoumen: ministrstva, ki nadzorujejo posamezne projekte, imajo vso pravico pregledati celotno dokumentacijo projekta in stanje preveriti tudi na terenu. »Če se hočeš dejansko prepričati, greš pač na teren,« pribije.

Leta 2011 najbolj bogata »bera«

Največjo bero sumov goljufij pa je urad za nadzor proračuna nabral leta 2011, ko je revidiral evropske projekte v letu 2010. Ujel je namreč tri podjetja. Med njimi sta bili kar dve, ki sta v širši družbi uživali priznanje za podjetniške dosežke. Podjetje Epic commerce iz Postojne je bilo namreč še leta 2008 nominiranec za podjetniško nagrado gazela. Družba Seaway z Bleda pa je skoraj abonirana na razne nagrade za dizajn svojih jaht, dvakrat, leta 2007 in 2010, je dobila nagrado gazela gorenjske regije, leta 2005 pa je njen direktor in solastnik Jernej Jakopin dobil nagrado Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne podjetniške dosežke. Družbo med osumljenci jima dela podjetje Alu Liv iz Podnarta.

Zaradi relativne časovne oddaljenosti o goljufijah, ki so jih omenjena tri podjetja domnevno zakrivila, ni znanega toliko kot v primeru drugih predstavljenih podjetij. Na naša večkratna pisna in ustna zaprosila za pojasnila se tako v Seawayu kot Alu Livu niso odzvali. Podjetje Epic commerce je v stečaju, njegov direktor Edvard Progar pa bil je zaradi suma goljufij v škodo sredstev EU in pranja denarja po poročanju Primorskih novic še novembra lani v priporu. Na tožilstvih v Kopru, Kranju in Ljubljani so nam povedali, da je bila v primeru vseh treh podjetij že uvedena sodna preiskava. V kolikor bo ta pokazala upravičenost očitkov urada za nadzor proračuna, bo tožilstvo sestavilo obtožnico, nato pa naj bi se začelo sojenje odgovornim osebam v podjetjih.

Kljub molku podjetij pa je določene informacije o razlogih za ovadbe mogoče najti v javno objavljenem revizijskem poročilu urada za nadzor proračuna za leto 2010. Podjetje Seaway, ki se ukvarja z razvojem prototipov jaht in drugih plovil, je pri projektu oziroma delu projekta, vrednem 471.000 evrov, po ugotovitvah revizorjev »sklepalo pogodbe z dobaviteljem in proizvajalcem opreme, pri tem pa so bili sklenjene pogodbe o plačilu in izdani računi med upravičencem, dobaviteljem in proizvajalcem opreme v neskladju. Zato se je pojavil sum, da so bili ti postopki načrtovani in izvedeni zato, da bi bili izdatki upravičeni glede na obdobje upravičenosti, čeprav so nastali izven tega obdobja.« Če prevedemo: najverjetneje je šlo za tako imenovano antidatiranje pogodb ali računov, da bi podjetje še lahko uveljavljalo povračilo stroškov iz evropskih oziroma proračunskih sredstev.

V primeru podjetja Epic commerce, ki se je ukvarjalo z naprednimi opažnimi sistemi, je po ugotovitvah revizorjev izvajalec projekta »nabavljeno opremo v celoti poravnal z medsebojno kompenzacijo z dobaviteljem opreme. Revizorji se zato niso mogli prepričati v verodostojnost kompenziranih računov in s tem v verodostojnost nabave opreme.« Tega primera se spomni tudi vodja UNP Nataša Prah: »Moji kolegi so šli na teren, a tam opreme sploh ni bilo. Nato so jo na našo željo ob našem naslednjem obisku pripeljali. Nato smo spraševali, na kakšen način so opremo plačali. Poravnali naj bi jo z nekimi silnimi kompenzacijami z lastnikom dobavitelja opreme. Kompenzirali pa so jo s storitvami izobraževanja. Za to niso imeli nobenih dokazil, šlo pa je za milijonske zneske.« Če smo natančni: s storitvami izobraževanja je Epic commerce domnevno plačal opremo v vrednosti kar 2,96 milijona evrov.

Podjetje Alu Liv, ki se ukvarja z livarstvom, pa si je po ugotovitvah revizorjev opremo, ki naj bi jo sofinanciralo iz evropskih sredstev, v resnici sposodilo od nekoga drugega. Revizorji so namreč ugotovili, da je povračilo sredstev za nakup te iste opreme v vrednosti 400.000 evrov v prejšnjem letu že uveljavljalo neko drugo podjetje. Predstavnik podjetja nam je v telefonskem pogovoru najprej obljubil pisne odgovore na naša vprašanja, a jih nato nismo dobili.

Kako se bodo odzvala stanovska združenja?

Kakšni so zaključki našega pregleda podjetji, osumljenih goljufij pri porabi evropskih sredstev? Najbolj bode v oči slabo delo uslužbencev na ministrstvih pri nadzoru porabe sredstev. Precej nepravilnosti, ki jih je naknadno ugotovil urad za nadzor proračuna, bi namreč s skrbnim pregledom dokumentacije lahko zaznali že sami. Glede na to, da pregledajo revizorji urada za nadzor proračuna okoli pet odstotkov vseh evropskih projektov, se postavlja vprašanje, koliko goljufij je ostalo neopaženih. Če se malo poigramo: leta 2010 so v teh petih odstotkih pregledanih projektov ugotovili kar tri sume goljufij. Ali to pomeni, da jih je neodkritih ostalo kar 57?

Ob tem bi veljalo upoštevati tudi opozorila evropske komisije o težavnosti odkrivanja goljufij v primerjavi z drugimi nepravilnostmi pri porabi sredstev EU. Ker je goljufija namerno dejanje, bo goljuf storil vse, da jo prikrije. Zato je pri porabi evropskih sredstev potrebna še posebna skrbnost uradnikov na ministrstvih, ki ta sredstva podeljujejo.

Zanimiva pa je tudi vpletenost uspešnih in javno priznanih podjetij v sume goljufij. Prav zaradi svoje uspešnosti in ugleda ta podjetja niso pod tako strogim drobnogledom nadzornikov, kar bi lahko bila napaka v sistemu. Stanovskim združenjem se tako zastavlja vprašanje, kako bodo odreagirala na sume goljufij svojih članov. Preiskave so namreč tako kot v drugih primerih gospodarskega kriminala dolgotrajne – tri podjetja, ovadena pred tremi leti, so trenutno (šele) v sodni preiskavi. Bi moralo stanovsko združenje takšno podjetje javno obsoditi še pred pravnomočno sodbo? Na primer, bi moral pred kratkim ustanovljeni Slovenian Business Club, v katerega se lahko po zagotovilih spletne strani kluba včlanijo le podjetniki, ki med drugim »niso pravnomočno obsojeni ali v kazenskem postopku zaradi svojega delovanja«, izločiti svojega ustanovnega člana, družbo Seaway? Bi morala Gospodarska zbornica Slovenije, ki je nagrado za izjemne podjetniške dosežke podelila družbi Instrumentation Technologies, javno zavzeti stališče do ugotovljenih nepravilnosti? Bi se morali od podjetja javno distancirati vodje projekta Gazela?

Stanovska združenja imajo zdaj dobro priložnost pokazati, v kolikšni meri so pripravljena izločiti tiste, nad katerimi visi sum goljufije (in jih v primeru umika obtožb spet sprejeti medse). Javna obsodba podjetniških kolegov je lahko namreč precej močnejši motiv za zakonito poslovanje, kot pa če ti z neodzivnostjo pokažejo vsaj toleranco, če ne že tiho odobravanje takšnih metod poslovanja.