Ljubljana –Po naših izračunih je Onkološki inštitut Ljubljana (OI) od leta 2006 do lani prejel za dobrih 22 milijonov evrov več sredstev za nakup zdravil za zdravljenje raka (citostatikov), kot jih je nato porabil. Presežek za leto 2010 je ugotovil tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), zato je OI aprila letos odvzel 7,6 milijona evrov. Čeprav na ZZZS načrtujejo, da bodo OI tudi letos izplačali za dobrih sedem milijonov preveč sredstev za citostatike, jim tega denarja ne bodo mogli več naknadno odvzeti.

Anže Voh Boštic, Nejc Gole

Prvič objavljeno 6. septembra 2011 v časniku Delo

Vlada je namreč na predlog ministrstva za zdravje konec avgusta sprejela Aneks 2 k Splošnemu dogovoru, ki ohranja plansko obliko financiranja citostatikov. To pomeni, da bo moral ZZZS tudi letos sredstva za nakup citostatikov bolnišnicam povrniti glede na načrtovano porabo teh zdravil, in ne na podlagi dejanske. Če jih bolnišnice ne bodo mogle porabiti za druge oblike zdravljenja, bodo sredstva lahko porabile prihodnje leto.

ZZZS meni, da vlada z aneksom krši mnenje računskega sodišča. Ta namreč določa, da so sredstva, ki jih bolnišnice dobijo za nakup citostatikov, strogo namenska, torej z njimi ne morejo pokrivati drugih stroškov bolnišnic.

To ni edina nenavadna odločitev vlade v zadnjih letih. Leta 2009 je na začudenje stroke na predlog takratnega ministra za zdravje Boruta Miklavčiča OI prvič odobrila dodatne tri milijone evrov neposrednih proračunskih sredstev za nakup citostatikov, kljub temu da je po naših izračunih OI že leta 2008 in 2009 dobil za sedem milijonov več sredstev, kot jih je porabil.

Rastoči stroški

Citostatiki so na trgu relativno kratek čas, zato so tudi relativno dražji. Ker je bila njihova poraba do izpred nekaj let zelo majhna, je ZZZS sredstva za nakup teh zdravil dajal bolnišnicam na podlagi t. i. plana porabe zdravil, in ne na podlagi njihove dejanske porabe. Na ZZZS so nam pojasnili, da so se z bolnišnicami in ministrstvom za tak sistem financiranja dogovorili, ker so bili na začetku stroški za citostatike v primerjavi z več kot milijardo evrov težko zdravstveno blagajno zelo majhni. Če bi namreč že od začetka zahtevali dejanske podatke o porabi zdravil, bi bolnišnicam povzročili dodatne stroške in nevšečnosti. Bolnišnice takrat namreč niso imele dovolj izoblikovanih registrov za spremljanje porabe teh zdravil.

Ker so stroški za citostatike v zadnjih letih zelo povečali, so se na zavodu odločili, da bodo od bolnišnic zahtevali podatke o njihovi dejanski porabi. Točne podatke so pridobili lani in ti so pokazali, da je OI dobil 7,6 milijona evrov preveč denarja; načrtovali so, da bodo za nakup citostatikov porabili dobrih 30 milijonov, dejansko pa so porabili le 22,8 milijona evrov (glej tabelo).

Generiki znižali cene zdravil

OI je dobil več denarja od porabljenega, ker je inštitut zdravila zavodu zaračunaval po planskih cenah, kupoval pa jih je po dejanskih. OI je na razliko med plansko in dejansko ceno v preteklosti odgovarjal, da so si dejansko ceno izpogajali. Ker je bila torej dejanska cena posledica njihove poslovne učinkovitosti, bi bilo prav, da presežke plačil tudi obdržijo, so dodali.

Vendar to ni povsem res. Cena nekaterih citostatikov na trgu je bila namreč že pred letom 2010 na trgu nižja, saj so originalnim proizvajalcem pretekli patenti. Konkurenca je zato začela proizvajati generike, torej zdravila z isto učinkovino pod drugim imenom. Več ponudbe na trgu pa je znižalo ceno citostatikov. Vendar je OI kljub temu kot plansko ceno lani še kar navajal ceno zdravila, ko je to šele prišlo na trg.

Primer: zdravilo dejansko desetkrat cenejše

Vzemimo primer zdravila Paklitaksel. Planska cena na enoto, ki jo je moral ZZZS plačati onkološkemu inštitutu, je bila lani 5,82 evra za enoto. Dejanska cena zdravila, po katerem jo je OI kupil, pa je bila desetkrat nižja, le 0,58 evra. Na OI so nam povedali, da za plansko ceno vpisujejo ceno zdravila iz sredine devetdesetih let, ko je vlada prvič odobrila njegovo financiranje.

Na vprašanje, kako je takšno plansko prikazovanje cen sploh mogoče, so nam na OI odgovorili, da imajo na podlagi sprejetih Splošnih dogovorov (pravnih aktov, s katerimi se ZZZS, ministrstvo za zdravje, predstavniki zdravnikov in drugi partnerji v zdravstvu dogovorijo o izdatkih iz zdravstvene blagajne, sprejme pa jih vlada) pravico planske cene citostatikov določiti na podlagi cene, ki jo je zdravilo imelo, ko je bila njegova uporaba v Sloveniji prvič predvidena. OI torej ni ravnal v nasprotju z zakonom, vendar bi moral po mnenju ZZZS inštitut že zaradi poslovne etike opozoriti na dejansko znižanje cen zdravil na trgu in predlagati, da se v Splošni dogovor kot plansko ceno uvrsti takšno, ki bo bolj ustrezala razmeram na trgu.

Leta 2009 prejeli sedem milijonov več, kot porabili

Na podlagi podatkov o planskih in dejanskih vrednostih zdravil, ki smo jih dobili z OI, smo izračunali, da je leta 2009 OI od ZZZS za nakup citostatikov prejel 27.827.831 evrov, porabil pa je le 20.788.486 evrov. Torej je že leta 2009 prejel za 7.039.345 evrov več, kot je porabil. Na podlagi podatkov o porabi sredstev za nakup zdravil iz OI in Splošnih dogovorov smo ugotovili, da je OI leta 2008 za nakup citostatikov dobil vsaj slabih 24 milijonov evrov, porabil pa sedem milijonov evrov manj. Leta 2007 je prejel približno 19 milijonov, porabil pa slabih 18 milijonov. Leta 2006 je prejel vsaj 14,3 milijona evrov, porabil pa 280.000 evrov.

Naši izračuni torej kažejo, da je od leta 2006 do konca leta 2010 Onkološki inštitut Ljubljana, ki ga od julija 2008 vodi Ana Žličar, skupaj dobil kar 22,5 milijona evrov preveč izplačanih sredstev za zdravila za zdravljenje raka.

Denar menda v gradbene in informacijske posle

Onkološki inštitut smo zaprosili za podatke, kako so porabili 22,5 milijona evrov presežkov. Povedali so nam, da dejanske porabe presežnih sredstev ločeno ne spremljajo. Poslali pa so nam tabelo, ki kaže, da so bili stroški energije, vode, vzdrževanja, antibiotikov in amortizacije (opreme in gradbenih del) leta 2010 za približno 12,5 milijona večji kot leta 2005, s pojasnilom, da so primorani del naraščajočih stroškov financirati tudi iz presežkov za citostatike.

Mnogi od naših sogovornikov, ki niso hoteli biti imenovani, so nam namignili, da na OI denar varčujejo za plačilo visokih stroškov gradnje stavbe B in stroškov trenutne prenove upravne stavbe D.

Sporni so menda tudi nenavadno veliki stroški za informacijske storitve. Po bazi supervizor je IT-družba Marand z dobrimi sedem milijonov evrov peti največji prejemnik sredstev od OI od leta 2003; pred njim so le trgovci na debelo s farmacevtskimi izdelki. Marand je v sodelovanju z informatiki OI (na inštitutu je zaposlenih šest informatikov) razvil zdravstveni informacijski sistem Webdoctor, v okviru tega projekta pa zagotavlja ustrezno strojno opremo, podporo za garancijo na strojni opremi, vzdrževanje strojne opreme, dobave programske opreme tretjih ponudnikov in zagotavlja hiter odzivni čas v primeru težav pri delovanju sistema, so povedali na OI.

Večino sredstev, 4,6 milijona evrov, je Marand od leta 2003 dobil za razvoj in vzdrževanje sistema Webdoctor, ki je po mnenju uporabnikov zelo dober. Približno 1,8 milijona evrov je družba dobila s prodajo računalniške opreme in vzdrževanjem strojne opreme, 713.789 evrov pa s prodajo licenčne programske opreme in najemom strežnikov.

Računsko sodišče nad OI

Poslovanje OI z Marandom je pod lupo vzelo tudi računsko sodišče, ki je za poslovno leto 2009 inštitutu izdalo negativno mnenje. Ekipa Igorja Šoltesa je nepravilnosti ugotovila pri izplačevanju plač in dodatkov, nabavi protitumornih zdravil, računovodskih izkazih in tudi pri nabavi računalniške opreme. Glede zadnjega je OI letos s petimi najugodnejšimi ponudniki sklenil okvirne sporazume za štiri leta. OI je pri družbi Unistar LC nabavil računalniško opremo v vrednosti 17.328 evrov.

Na podlagi izvedenega drugega povpraševanja pa je sklenil pogodbi z Unistar LC v znesku 3969 evrov in Marand Inženiringom, v znesku 152.677 evrov. Vendar je računsko sodišče ugotovilo, da je OI kršil zakon o javnem naročanju, med drugim tudi načeli enakopravne obravnave ponudnikov in transparentnost javnega naročanja. Tako je bil Unistar LC izbran, čeprav ta ni predložil pogodbe ali izjave principala za znamko Lexmark, OI pa njegove ponudbe ni izločil kot nekatere druge.

Koristen kazalnik

Šoltesovi revizorji so tako ugotovili, da je onkološki inštitut pri nabavi materiala, storitev in osnovnih sredstev v skupnem znesku najmanj 14,4 milijona evrov ter pri izvajanju posameznih postopkov izbire dobaviteljev in izvajalcev ravnal v nasprotju s predpisi o javnem naročanju.

Direktorica OI Ana Žličar meni, da so ugotovitve poročila koristen kazalnik napak in dobro vodilo za delo v prihodnosti. Povedala nam je tudi, da so nekatere pomanjkljivosti že odpravili.

Neuradno smo tudi izvedeli, da sporno financiranje citostatikov in porabo sredstev že obravnava Komisija za preprečevanje korupcije.