Ena izmed najbolj skrivnostnih družb, ki so izginile v šapah pogrebnikov podjetij mreže Orion, je zagotovo Oil Metal Company (OMC).

Podjetju Oil Metal Company je uspelo ob njegovem propadu ustvariti za kar 89 milijonov evrov dolgov do bank, države in dobaviteljev. Kako je možno, da so upniki mižali ob tako visoki zadolženosti podjetja in niso pravočasno ukrepali, ni popolnoma jasno.

Jasno je le, da je Oil Metal Company in s tem njegov nekdanji lastnik, bosanski poslovnež Samid Osmanović, vpleten v vrsto spornih poslov, postopki proti njemu pa kot po tekočem traku padajo na slovenskih sodiščih. Zgodba podjetja Oil Metal Company je ena izmed najbolj povednih pri razkrivanju nesposobnosti slovenskega tožilstva, sodišč in finančne uprave pri sankcioniranju spornih poslovnih praks. Več desetmilijonsko škodo, ki je nastala z dolgovi Oil Metal Companyja, pa smo v dobršni meri pokrili davkoplačevalci.

Tvegano financiranje poslov s prodajo železa

Oil Metal Company je bil tik pred začetkom gospodarske krize po prihodkih sodeč eno izmed večjih podjetij v Sloveniji. Podjetje, ki je bilo ustanovljeno že leta 1995, je namreč v predkriznem letu 2007 zabeležilo kar dobrih sedemdeset milijonov evrov prihodkov in doseglo slabega 1,7 milijona evrov dobička.

Že v naslednjem letu so se razmere obrnile. Podjetje je prihodke skoraj prepolovilo, znašali so le 39 milijonov evrov. Še dve leti pozneje se je zgodil »pogreb« podjetja Oil Metal Company – v roke so ga dobili pogrebniki podjetij iz tako imenovane mreže Orion in za informacijami o preteklih poslih podjetja se je izgubila vsaka sled. Ostalo pa je za 89 milijonov evrov dolgov do upnikov.

O dejavnosti podjetja Oil Metal Company je javno na voljo bore malo podatkov. Tako tudi ni jasno, kako si lahko neko podjetje nakoplje tako velik dolg do upnikov – dolg, ki je višji od najvišjega letnega prometa v najboljšem letu delovanja podjetja.

Pri Pod črto smo želeli opraviti pogovor s Samidom Osmanovićem, nekdanjim lastnikom Oil Metal Company. Osmanović nam je prek svojega odvetnika Mirka Bandlja sporočil, da ne želi odgovarjati na naša vprašanja. Zapisal je le, da »o umikanju premoženja ne ve nič«.

Smo pa nekatere odgovore o poslovanju podjetja pridobili od Osmanovićevega odvetnika Bandlja. Ta nam je v pogovoru povedal, da je Oil Metal Company pred krizo slovenskim gradbincem prodajal železo. Od njega naj bi železo kupovala tudi gradbena velikana Vegrad in Primorje.

Podjetje se je po pojasnilih Bandlja v težavah znašlo zaradi načina kupovanja železa od tujih dobaviteljev. Oil Metal Company je moral namreč tujim dobaviteljem železo plačati vnaprej. A tega avansa podjetje ni plačalo iz svojega denarja, temveč je to za podjetje opravila finančna družba LHB Finance – torej zdaj že propadla hčerinska družba Nove ljubljanske banke.

Plačilo avansa je družba LHB Finance zavarovala s terjatvijo Oil Metal Company do končnega kupca železa. Toda družba LHB Finance je Oil Metal Companyju postavila še en pogoj: če končni kupec železa te terjatve ni poravnal, jo je moral LHB Financam poravnati Oil Metal Company.

Za lažje razumevanje razložimo ta način poslovanja na hipotetičnem primeru prodaje železa nekemu gradbenemu podjetju. To gradbeno podjetje pri Oil Metal Companyju naroči za milijon evrov železa. Oil Metal Company ta milijon evrov železa kupi pri tujem dobavitelju. To železo mora dobavitelju plačati vnaprej. A tujemu dobavitelju milijon evrov namesto Oil Metal Companyja nakaže družba LHB Finance. Ko nato Oil Metal Company železo dostavi gradbenemu podjetju, to gradbeno podjetje milijon evrov nakaže neposredno LHB Financam. (Zaradi poenostavitve primera vanj nismo vključili plačila dobička podjetju Oil Metal Company od izvedenega posla.)

Toda težava nastane, če gradbeno podjetje po prejemu železa nato omenjenega milijona evrov družbi LHB Finance ne plača. V tem primeru mora ta milijon LHB Financam plačati Oil Metal Company. Takšna neplačila končnih kupcev za železo so se po Bandljevem pojasnilu pričela dogajati ob začetku gospodarske krize, kar je podjetje Oil Metal Company nato potisnilo v visoke dolgove.

K propadu tega podjetja naj bi po Bandljevih besedah pripomogel še en dejavnik. Leta 2008 naj bi Oil Metal Company iz tujine uvozil pošiljko železa, ki ni ustrezalo standardom Evropske unije. Zato podjetje železa ni moglo prodati in je v tem poslu zabeležilo občutno izgubo.

Pogreb podjetja Oil Metal Company vzbuja sume v poštenost lastnika

Propad podjetja zaradi neplačil kupcev je seveda moč razumeti. A dejstvo, da je Oil Metal Company pristal v rokah pogrebnikov podjetij, meče sum na poštenost poslovanja Samida Osmanovića.

Osmanović je namreč Oil Metal Company junija 2010 pripojil podjetju S-Prom. To podjetje je bilo ustanovljeno že leta 1990 pod imenom EBF. Nato se je leta 2005 preimenovalo v S-Prom, avgusta 2010 pa v Z-Pproces.

Podjetje S-Prom je bilo v času pripojitve Oil Metal Companyja v lasti slovaškega podjetja Salgari. Direktor podjetja Salgari je še kar eden izmed ključnih članov mreže pogrebnikov podjetij Orion – Aleš Alojzij Rus, nekdanji vodja sektorja za finance posojilnice Orion. Lastnik Salgarija je britansko podjetje The E-Emporium Limited, katerega direktorica je druga članica mreže Orion – Barbara Podlogar, nekdanja prokuristka Oriona. Lastnik družbe The E-Emporium Limited je podjetje Sven Capital iz ameriške države Delaware, lastništvo Svena pa ni znano.

Preberite tudi:

• Kdo so pogrebniki podjetij
• Kaj je mreža Orion

Posledica manevra pripojitve Oil Metal Companyja podjetju z neznanimi lastniki je bilo izginotje dokumentacije o poslovanju Oil Metal Companyja. Ko je šlo podjetje Z-Pproces decembra 2010 v stečaj, stečajni upravitelj ni mogel najti niti takratnega direktorja podjetja. Direktor Z-Pprocesa je bil takrat hrvaški državljan Slobodan Erbežnik.

S predajo poslovne dokumentacije Erbežniku in nato njegovo nedosegljivostjo so se zabrisale vse sledi za morebitnimi preteklimi spornimi posli podjetja in skrivanjem premoženja pred upniki. Zaradi izginotja poslovne dokumentacije najverjetneje ne bo nikoli jasno, kako si je lahko podjetje nabralo za kar 89 milijonov evrov dolga.

Neaktivnost finančne uprave pri izterjavi 2,4 milijona evrov davka

Komu je Oil Metal Company dolžan teh 89 milijonov evrov? Veliko večino, kar okoli 64 milijonov evrov, je bil dolžan slovenskim bankam – NLB, Factor banki in Družbi za upravljanje terjatev bank, torej slabi banki. Ta dolg smo nato s sanacijo bank v veliki meri Oil Metal Companyju pokrili davkoplačevalci. V stečaju Z-Pprocesa so dobili upniki povrnjenih le 787.000 evrov. Od tega so večino dobile banke – okoli 700.000 evrov.

Nadaljnjega 2,4 milijona evrov dolgov Oil Metal Companyja so znašali neplačani davki. V stečaju je uspela finančna uprava od podjetja dobiti le 75.000 evrov poplačila tega dolga. Preostali davek bo za vedno ostal neplačan.

Toda: po ugotovitvah računskega sodišča gre velik del krivde za neplačan davek pripisati slabemu delu finančne uprave.

Finančna uprava je namreč davek od Oil Metal Companyja terjala z velikimi zamudami. Prav to je po mnenju računskega sodišča botrovalo temu, da okoli 2,3 milijona evrov davka ne bo nikoli poplačanega. Kot so na računskem sodišču leta 2016 zapisali v revizijskem poročilu o uspešnosti izterjave davka od dohodkov pravnih oseb, finančna uprava v primeru Oil Metal Companyja tudi ni pravočasno ugotovila zlorab pri spremembi lastništva podjetja.

Na primer: Oil Metal Company je že januarja 2010 zamujal s plačilom dobrih 800.000 evrov davka na dodano vrednost. Ta denar bi lahko finančna uprava podjetju zarubila že takrat. Namesto tega je finančna uprava ta denar poskušala izterjati šele oktobra 2010. Oil Metal Companyju je finančna uprava tako dala deset mesecev časa za skrivanje premoženja. Kot rečeno, se je »pogreb« Oil Metal Companyja, skupaj z uničenjem poslovne dokumentacije, zgodil prav v tem vmesnem času – poleti leta 2010.

V finančni upravi so se računskemu sodišču med drugim izgovarjali s pomanjkljivo sistemsko podporo pri davčnih izvršbah. Natančnejših pojasnil od finančne uprave ni moč dobiti, saj ta posameznih primerov ne komentira.

Kroženje po sodiščih kaže na neučinkovit pregon gospodarskega kriminala

V primeru Oil Metal Companyja oziroma njegovega lastnika Samida Osmanovića se ne pojavljajo le dvomi v učinkovitost delovanja finančne uprave. V slabi luči se kaže tudi delo tožilstva in sodišč.

Tožilci Samida Osmanovića že vrsto let preganjajo zaradi suma gospodarskega kriminala in utaje davkov. A v sodnih postopkih doživljajo en poraz za drugim.

Vse okoliščine teh sodnih postopkov niso znane, saj nam z mariborskega okrožnega sodišča niso hoteli posredovati zahtevane dokumentacije o primerih proti Osmanoviću. Iz javno dostopnih podatkov in dokumentov pa si lahko sestavimo približno sliko, za kakšne posle je šlo.

Decembra 2013 je policija izvedla hišne preiskave zaradi suma bančnih kaznivih dejanj, v katere naj bi bil po poročanju medijev vpleten Osmanović. Maja 2014 je Osmanović nato pristal v priporu, kjer je ostal dobri dve leti.

Glavni očitek Osmanoviću je bilo oškodovanje mariborskega podjetja po imenu Dom smreka. Poleg Osmanovića tožilstvo preganja tudi direktorja podjetja Dom smreka, Danila Goričana.

Po očitkih sodišča naj bi Osmanović Goričanovemu podjetju Dom smreka prodal podjetje po imenu OS Metal za 20,4 milijona evrov. Po očitkih tožilstva je bil OS Metal takrat vreden bistveno manj – le dobrih 100.000 evrov.

Edino premoženje OS Metala naj bi namreč bil 8,6 hektarja velik pašnik v hrvaški vasi Orubica, vreden okoli 110.000 evrov. Ker je družba Dom smreka podjetje OS Metal namesto za dobrih 100.000 evrov kupila za kar 20,4 milijona evrov, naj bi s tem poslom Osmanović in Gorićan Dom smreko oškodovala za 20,3 milijona evrov.

Osmanoviću je tožilstvo ob tem še očitalo, da naj se bi z lažnimi podatki o poslovanju enega izmed svojih podjetij izognil plačilu več kot 300.000 evrov davka.

Marca 2015 je Osmanović za obe očitani kaznivi dejanji na mariborskem okrožnem sodišču dobil skupno kazen kar devetih let zapora. A zapletlo se je na višjem sodišču. To je obsodbo za prodajo OS Metala razveljavilo, kazen za domnevno utajo davkov pa znižalo s prvotnih treh let na leto dni zapora.

A tudi ta sodba ni obstala. Najprej je vrhovno sodišče novembra 2016 Osmanovića oprostilo očitka utaje davkov. Tožilstvu namreč ni uspelo dokazati, da je Osmanović dejansko storil kaznivo dejanje utaje davka.

Na drugem sojenju Osmanoviću zaradi prodaje OS Metala podjetju Dom smreka je tožilstvo nato spremenilo očitke Osmanoviću in Goričanu. Zdaj so na tožilstvu trdili, da je bil OS Metal namesto le dobrih 100.000 evrov vreden okoli 17 milijonov evrov. Posledično naj bi Osmanović in Goričan podjetje Dom smreka oškodovala le za okoli tri milijone evrov in ne za prej omenjenih dvajset milijonov evrov.

Od kod ta razlika? Pojasnila smo lahko pridobili le od Osmanovićevega odvetnika Mirka Bandlja. Ta nam je pojasnil, da je sodni izvedenec ugotovil, da je bil 8,6 hektarja velik pašnik v hrvaški Orubici v lasti OS Metala v resnici vreden 17 milijonov evrov in ne le dobrih 100.000 evrov. Toda, kako je lahko sodišče v prvem sojenju trdilo, da je zemljišče vredno le dobrih 100.000 evrov?

Po pojasnilih Bandlja je tožilstvo pridobilo pogodbo, po kateri je neko tretje podjetje omenjeno zemljišče od prvotnih lastnikov res kupilo za okoli 100.000 evrov. To tretje podjetje je nato zemljišča prodalo Osmanovićevemu OS Metalu.

Toda kupnina v višini 100.000 evrov je bila glede na precej višjo vrednost zemljišča nerealna. Po Bandljevem mnenju naj bi prvotni lastniki zemljišča zanj uradno res dobili le 100.000 evrov, preostanek denarja – torej več milijonov evrov – pa naj bi od prvotnega kupca po vsej verjetnosti dobili plačano »na roko«. S tem so se najverjetneje želeli izogniti plačilu davka ob prodaji zemljišča hrvaškim davčnim organom, saj so plačali le davek na prodajo od 100.000 evrov kupnine.

Ko je zemljišče kupilo Osmanovićevo podjetje OS Metal, naj bi zanj plačalo dejansko vrednost in ne le okoli 100.000 evrov. Tožilstvo pa je po pojasnilu Bandlja naredilo to napako, da je vrednost zemljišča ocenilo na podlagi prvotne pogodbe o prodaji zemljišča, namesto da bi realno ocenilo vrednost zemljišča.

Tožilstvo je nato v drugem sojenju priznalo, da je zemljišče vredno 17 milijonov evrov. Zato je Osmanoviću in Goričanu očitalo le še oškodovanje podjetja Dom smreka v višini 3 milijone evrov namesto za 20,3 milijona evrov. Mariborsko okrožno sodišče je nato v ponovnem sojenju Osmanovića in Goričana obsodilo na tri leta zaporne kazni.

A tudi ta odločitev sodišča je padla na višjih sodnih instancah. Sodbo je sicer najprej potrdilo višje sodišče, nato pa jo je maja lani razveljavilo vrhovno. Tožilstvo namreč po mnenju vrhovnega sodišča ni uspelo dokazati, da je Osmanović Goričana nagovoril k nakupu OS Metala, niti da je bil OS Metal v resnici vreden le 17 milijonov evrov. Tako bo sojenje pred okrožnim sodiščem v Mariboru kmalu teklo že tretji krog.

Osmanović vpleten v še več spornih preprodaj zemljišč

Opisani sodni primeri kažejo, da je bil tožilski pregon Osmanovića precej površen. Ta pregon Osmanovića je torej še en primer, ki vzbuja dvom v usposobljenost slovenskih tožilcev, da se učinkovito soočijo z gospodarskim kriminalom.

Primer pa vzbuja tudi dvom v delovanje sodišč. Kako je lahko mariborsko okrožno sodišče na podlagi trhlih dokazov do danes kar trikrat obsodilo Osmanovića, nato pa so vse sodbe padle na višjem ali vrhovnem sodišču?

Med tem sta Osmanović in njegovo nekdanje podjetje Oil Metal Company že vpletena v nov primer spornih preprodaj zemljišč. Iz dokumentacije, ki smo jo pridobili od vira, je razvidno, da gre za preprodajo nekdanjih zemljišč v lasti podjetij Ram invest, Jahtnega centra Izola in Ladjedelnice Izola.

Med omenjenimi podjetji je v javnosti najbolj znan Ram invest v lasti podjetnika Igorja Jurija Pogačarja. To podjetje je imelo v preteklosti v lasti stavbo, ki jo je za potrebe delovanja Nacionalnega preiskovalnega urada v času Pahorjeve vlade najelo notranje ministrstvo. Protikorupcijska komisija je pri najemu stavbe ugotovila znake korupcije, nato pa je zaradi teh ugotovitev komisije odstopila takratna notranja ministrica Katarina Kresal. Ram invest je zdaj v stečaju, prav tako je v osebnem stečaju Igor Jurij Pogačar.

Oil Metal Company je novembra 2006 od Ram investa kupil več parcel v Kopru za 3,4 milijona evrov. Nato je marca 2007 od Jahtnega centra Izola in Ladjedelnice Izola kupil še več parcel v Izoli za 21 milijonov evrov. Za vsa našteta zemljišča je Osmanovićevo podjetje tako skupaj plačalo 24,4 milijona evrov.

Že nekaj mesecev pozneje – junija 2007 – je Oil Metal Company vsa ta zemljišča prodal podjetjema Konstruktor invest in Kraški zidar. A cena je bila mnogo višja: podjetji sta zanje Oil Metal Companyju odšteli kar 34,9 milijona evrov in ob tem plačali še sedem milijonov davka na dodano vrednost. Osmanović je torej zemljišča prodal za 43 odstotkov dražje, kot jih je kupil.

Za tožilstvo je sporno, da je cena zemljišč za 43 odstotkov narasla v le nekaj mesecih. Po pojasnilih odvetnika Bandlja se Osmanoviću očita, da naj bi sovpletenim v te posle omogočil, da so z opisano preprodajo zemljišč »pobasali« razliko v ceni – torej na tak način nezakonito kanalizirali denar iz obeh gradbenih podjetij.

Konstruktor in Kraški zidar naj bi zemljišča kupila po napihnjeni ceni, direktorja teh podjetij pa naj bi s tem Konstruktorja in Kraškega zidarja oškodovala za skoraj deset milijonov evrov. Del tega denarja naj bi po poročanju Dela Osmanović nato dvignil iz bančnih računov v tujini.

Ta zadeva se trenutno nahaja v sodni preiskavi na koprskem okrožnem sodišču. A tudi v tem primeru je sodni izvedenec, ki ga je postavilo sodišče, v svojem mnenju februarja letos zapisal, da razlika v nakupni in prodajni ceni zemljišča ni sumljivo visoka in da se jo da upravičiti z gibanjem cen zemljišč na trgu. To pa spet poraja vprašanje, s kako trdnimi dokazi proti Osmanoviću tožilstvo razpolaga v primeru preprodaje zemljišč na Primorskem.

Članek je del projekta Pogrebniki podjetij. Preberite vse članke v seriji.

Avtor in vodja projekta: Anže Voh Boštic
Urednica: Taja Topolovec
Preverjanje dejstev: Lenart J. Kučić
Lektura: Ana Bogataj
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt nastaja v sodelovanju s Transparency International Slovenia. Projekt delno financira Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji.

This project was funded, in part, through a U.S. Embassy grant. The opinion, findings, and conclusions or recommendations expressed herein are those of the Authors and do not necessarily reflect those of the Department of State.