O učinkovitem in brezčutnem propagandnem stroju tobačne industrije

Kako tobačna industrija z zavajanjem, tajenjem in zvitimi marketinškimi prijemi pridobiva nove kadilce. Kratek povzetek knjige Roberta N. Proctorja Zlati holokavst: Izvor cigaretne katastrofe in poziv k njeni odpravi.

Število kadilcev na svetu se spet povečuje, stroški, povezani s škodljivimi učinki kajenja, pa so ocenjeni na po nekaj odstotkov BDP. V Sloveniji zaradi posledic kajenja letno umre tri do štiri tisoč ljudi. Prihaja nov protikadilski zakon in z njim zaostritve. Smo pa še daleč od “edine smiselne, pa tudi pametne in nujne rešitve”: popolne prepovedi kajenja in prodaje tobačnih izdelkov, ki jo profesor zgodovine znanosti z ameriške univerze Stanford, dr. Robert N. Proctor, predlaga v svoji epohalni knjigi Zlati holokavst. Proctor je več desetletij preučeval zgodovino tobačnih podjetij in se prekopal čez tisoče in tisoče strani arhivskega gradiva. Slovenski prevod krajše, le 500 strani (z opombami 700) dolge različice, je izšel 31. maja, na svetovni dan brez tobaka. Izdajatelj, založba UMco, je sicer pripravila tiskovno konferenco, a kaj dosti objav ni sledilo. Knjiga govori o tem, kako je kajenje postalo seksi, rutinsko in banalno. Simbol izbire svobode … ali vsaj svobodne izbire smrti.

Knjiga je zanimivo branje, četudi nismo kadilci in nas tema sama po sebi ne zanima kaj posebej. Poglobljena zgodovinska študija postreže s podatki o obsegu in moči tobačne industrije ter o njenih lažeh, prefinjenemu zavajanju potrošnikov in do konca razvitemu PR-ju. Ugotovimo tudi, da je marsikaj, kar o kajenju vemo, nepravilno, najbrž tudi zaradi zavzetega in neprekinjenega delovanja velikega in učinkovitega propagandnega stroja tobačnega lobija, ki je že preko sto let v tesni spregi z vladami.

Umetnost zavajanja in čar odvisnosti

Avtor se spominja mladega, lepega (“popolnega”) moškega, ki jim je kot predstavnik tobačne industrije v 70. letih prejšnjega stoletja, ko je bilo oglaševanje kajenja še nekaj povsem običajnega, v srednji šoli predaval o tem, da naj ne kadijo. Ni jih neposredno nagovarjal h kajenju, ampak je mladim le sporočal: kajenje ni za otroke. Cigarete je primerjal z vožnjo avtomobila, alkoholom in spolnostjo, ki prav tako niso za otroke. Skušnjava prepovedanega sadeža pa vedno zadene v tarčo in najbolj dobičkonosno je cigarete “prepovedati” mlajšim najstnikom! Zanesljivo bodo poskusili in tisti, ki ga bo nikotin zasvojil v rosnih letih, bo zelo verjetno kadil do smrti in vse svoje življenje prinašal dobiček tobačni industriji. Kdo se ne spomni žvečilnih gumijev v obliki cigarete, pakiranih v škatlicah, ki so spominjale na cigaretne škatlice? S kakšnim žarom smo jih otroci, preden smo jih odvili in stlačili v usta, vtaknili med kazalec in sredinec in oponašali kajenje. Otrok je bil za hip odrasel, za marsikoga pa je bilo od žvečilk do cigaret tudi le še hip.

Nikotin, za razliko od npr. alkohola in marihuane, ni rekreativna droga. To pomeni, da si kmalu ne moremo več izbrati, da bomo kadili le občasno. Ankete kažejo, da bi velika večina kadilcev želela prenehati kaditi in da obžalujejo, da so sploh začeli. A prenehati je nemogoče. Med pivci alkohola naj bi jih bilo zasvojenih le okoli 5 do 10%. Med kadilci jih je z nikotinom zasvojenih 80 ali 90%. Kajenje je s strani tobačne industrije predstavljeno kot “svobodna izbira”. Nikotin pa prevezuje povezave v možganih in ustvarja zasvojenost, ki je trdna kot pri opiju ali heroinu. Tobačna industrija škatlico cigaret interno že dolgo imenuje “dnevna doza nikotina” zasvojenca, eno cigareto pa “enota nikotina”. Telo zasvojenega z nikotinom vsak dan pač zahteva določeno količino le-tega.

Nicotine-3D-vdW
Nikotin, za razliko od npr. alkohola in marihuane, ni rekreativna droga. To pomeni, da si kmalu ne moremo več izbrati, da bomo kadili le občasno.

Zakaj je današnja cigareta bolj škodljiva kot tobak

Cigareta velja za izum 19. stoletja, čeprav so liste tobaka zvijali že Maji. Tobak izvira iz predkolumbovske Amerike, kjer so ga indijanska ljudstva gojila in najverjetneje (njihove elite) obredno, torej le občasno, kadile. Pisnih virov o tedanjih neugodnih posledicah kajenja na zdravje doslej niso našli. Ključno je, da dima tedaj niso inhalirali. Danes pa so cigarete bistveno bolj nevarne, kot bi bilo treba, da so oz. kot je nevaren sam tobak. Namensko so izpopolnjene tako, da kadilca čim bolj in za zmeraj zasvojijo, da torej zasvojenost ustvarjajo in ohranjajo. K škodljivosti pomembno prispeva papirni ovoj, ki se je verjetno pojavil po naključju v 17. stoletju v Španiji. Da pljučnega raka pretežno povzroča škodljiva snov (akrolein), ki se sprošča pri gorenju cigaretnega papirja, je že leta 1916 v pismu Henryju Fordu opisal Thomas A. Edison, ki je bil znan tudi po tem, da ni zaposlil nobenega delavca, ki je kadil.

Najbolj “revolucionaren” je bil v zgodovini razvoja cigaretne odvisnosti (in škodljivosti za zdravje) izum sušenja tobakovih listov z vročim zrakom, segretim z ogljem namesto z običajnimi drvmi, kar da veliko višjo temperaturo. S tem se je pH tobačnega dima spremenil tako, da je dim postal manj bazičen in torej bolj primeren za inhaliranje. Dima cigar kadilci pred tem običajno niso inhalirali, saj je zaradi visoke bazičnosti preveč dražil dihala in “pekel”. Kadilci pip in cigar so zato nekoč veliko redkeje obolevali za rakom. Večina kadilcev bo danes rekla, da je brez veze kaditi, če ne inhaliraš. A zanimivo je, da večji del zgodovine kajenja niso inhalirali, zato je dim prehajal le v usta in nos, ne pa tudi v pljuča. Prav z začetkom inhaliranja, direktnega dovajanja strupenega dima v pljuča, se je obolevnost za rakom skokovito povečala. Pljuča imajo ogromno “notranjo” površino in so zelo ranljiva za poškodbe. Nikotin se v pljučih absorbira mnogo bolje, kot če se v kri prenaša le preko ustne sluznice. Zato inhalacija omogoča veliko hitrejšo “zadetost” od nikotina, a tudi pot do zasvojenosti je veliko krajša.

V nasprotju z našo vero cigaretni filtri ne odfiltrirajo ničesar. Proctor pravi, da je filter v cigareto vgrajena prevara. Kot da bi alkoholik svojo dozo žganja precedil skozi gazo in verjel, da je s tem žganje bistveno manj alkoholno (in bolj zdravo). Tobak sam oz. daljša cigareta (npr. cigara) je ravno tako dober filter, kot so cigaretni filtri iz raznih drugih materialov, naravnih in sintetičnih, ki jih desetletja razvijajo in ponujajo kooperanti tobačne industrije. Ker je kadilec zaveden, da filter “odfiltrira” nekaj škodljivosti cigarete, le-to bolj pokadi in si s tem naredi še več škode. Snovi, iz katerih je filter narejen ter tiste, ki so filtru (po nepotrebnem) dodane, še prispevajo k skupnemu naboru škodljivih snovi v cigareti. Tudi ventilacija (dodajanje majhnih luknjic cigareti, da bi se tobačni dim pomešal z zrakom in razredčil), ne naredi cigarete nič manj škodljive. Oboje, filtri in ventilacija, prispeva le k lažnemu občutku kadilca, da kadi “bolj zdrave” cigarete. Manjšo količino nikotina (in s tem katrana), ki jo zaradi tega prejme na enoto časa, kompenzira tako, da pač pokadi večje število cigaret.

Foto: Lindsay Fox/Flickr
V nasprotju z našo vero cigaretni filtri ne odfiltrirajo ničesar. Foto: Lindsay Fox/Flickr

Kadilska ekspanzija

Ključno sta k razmahu kajenja prispevala mehanizacija proizvodnje ter razvoj vžigalic, kakršne poznamo danes; prej je bilo zanetiti ogenj pravi podvig. Že sredi 19. stoletja so iznašli prve stroje za izdelavo cigaret, ki so močno prekosili najhitrejše ročne zvijalke. Današnji stroji na minuto proizvedejo že po nepredstavljivih 20.000 cigaret. Zaradi tako mehanizirane in hitre proizvodnje je potrebno cigaretam dodajati še več kemijskih snovi, npr. za zagotavljanje ustrezne vlažnosti in trajnosti. Tobačna industrija pa je poskrbela tudi za to, da so tovarne cigaret takorekoč nevidne in nas ne motijo. So tihe, nevpadljive in neopazne; za kraje, kjer stojijo, niti ne vemo.

Pomemben prispevek k razmahu kajenja cigaret imajo vojne, posebej prva svetovna vojna. Kdo bi si upal vojakom, ki morda jutri ne bodo več živi, preprečiti užitek kajenja? Različne vlade so zagotavljale redno in obilno dobavo cigaret vojakom; bile so del obroka. Cigareto v tej obliki, ki se jo prižge z vžigalico ali vžigalnikom, se da skaditi med delom ali med streljanjem. Malokdo ve za veliko vlogo cigaret (tobačne industrije) v Marshallovem načrtu za obnovo povojne Evrope v letih 1947 do 1951. Skoraj tretjina vsega “prehranskega” financiranja je šla za tobak – ameriška vlada je ogromno sredstev pomoči povojni Evropi namenila odkupu zalog ameriške tobačne industrije! Pravilno so predvideli, da se bo tobačna zasvojenost s tem dodobra razširila po Evropi. Marketinška komponenta Marshallove pomoči je razlagala, da bodo cigarete (svoboda!) prispevale k zaustavitvi širjenja komunizma. Še v šestdesetih letih 20. stoletja so ZDA za simbolično ceno izvažale viške tobaka v prijateljske države; Proctor to primerja z namernim raznašanjem nalezljivih bolezni.

Nevarno, smrtonosno, cigareta

Zanimivo je, da še vedno marsikdo verjame, da je cigara bolj škodljiva od cigarete, saj nima filtra. A to sploh ni res! Oz. vsaj nekoč ni bilo – po velikih “uspehih” cigarete so tudi tobak za cigare in pipe začeli “sladiti” in obdelovati na podobne načine, tako da je danes tudi dim cigar in pip manj bazičen in bolj primeren za inhaliranje. “Blažje” oz. lahke cigarete pa za zdravje itak nikakor niso manj, ampak bolj škodljive!

Proctor napoveduje, da največji davek smrtnosti zaradi kajenja, četudi se število kadilcev v zadnjih letih v t.i. razvitem delu sveta rahlo zmanjšuje, šele prihaja. Kajenje je vedno bolj nevarno, tako zaradi inhaliranja kot zaradi različnih in vedno novih primesi, ki se uporabljajo pri proizvodnji cigaret. Cigaretni dim vsebuje arzen, cianid in radioaktivne izotope. Cigarete obdelujejo z amonijakom. V njih najdemo esticide, fungicide, fumigante, herbicide. Tobaka vsebujejo le še za približno dve tretjini teže, ostalo so dodani sladkorji, pospeševalci gorenja, ojačevalci okusa, bronhialni dilatatorji (razširjevalci bronhijev) in vlažilci, npr. glicerin in dietilni alkohol, strupeni sestavini antifrizov. Med več kot 100 aditivi jih je več kot 40 potencialno nevarnih snovi. V cigareti so tudi različne “naravne” snovi, npr. običajna umazanija, plesni, črvi, žuželčji iztrebki. Pomembno k škodljivosti prispeva papir, v katerega je cigareta zavita, in napisi na njem, saj kadilec poinhalira tudi saje, katran in plin, ki nastajajo pri njegovem gorenju. Cigarete promovirajo tudi tako, da jim dodajajo (zdrava) živila kot so na primer čokolada, med, olje, ekstrakt koriandra; toda: ali kdo kadi koruzne kosmiče? Eno je zaužitje (dobrega) živila, drugo pa je vdihavanje produktov njegovega gorenja. Res izvirna domislica tobačne propagande je bio- ali eko-cigareta. Kot da bi se kaj bolje počutili, če bi se zaleteli z eko-avtom kot z navadnim! Čisti nikotin pa so nemški zdravniki izolirali že leta 1820 in ugotovili, da je hud strup; ena kapljica na jezik ubije psa, nekaj kapljic pa konja.

Ne le, da cigarete vsebujejo “pričakovane” dodatke za beljenje tobaka in papirja, dodane so celo snovi za svetlenje pepela, saj so ankete pokazale, da imajo kadilci najraje svetel pepel! Nekateri proizvajalci so cigaretam dodajali celo zaviralce apetita, upoštevaje, da ženske včasih kadijo zato, da se ne bi zredile. Svinec je bil do leta 1942 del folije za zavijanje cigaret, potem pa so to v ZDA prepovedali, a ne zaradi zdravja ljudi pač pa zaradi državnih potreb po svincu za proizvodnjo streliva.

Foto: Ioan Sameli/Flickr
Ne le, da cigarete vsebujejo “pričakovane” dodatke za beljenje tobaka in papirja, dodane so celo snovi za svetlenje pepela, saj so ankete pokazale, da imajo kadilci najraje svetel pepel. Foto: Ioan Sameli/Flickr

Cigarete so najbolj smrtonosni izdelki v zgodovini človeške civilizacije. Tobak je v 20. stoletju pomoril približno sto milijonov ljudi, ob sedanji dinamiki pa jih bo v 21. stoletju milijardo. Na leto danes zaradi tobaka umre šest milijonov ljudi, kar je več kot zaradi vseh nalezljivih bolezni skupaj. Ne gre le za rakasta obolenja, je pa res, da je skoraj vsak pljučni rak usoden in da jih je največ direktna posledica kajenja. Kajenje pa povzroča še: srčne bolezni, kronične bronhitise, gangreno, raka na mehurju, trebušni slinavki in materničnem vratu, diabetes, angino pektoris, sivenje las, prezgodnje staranje, izgubo spomina, slepoto, plešavost. Tobak prispeva k zgubanosti kože in spolni disfunkciji. V požarih zaradi tobaka umre “le” nekaj deset tisoč ljudi na leto, a to je še vedno več kot je smrti zaradi letalskih nesreč in terorističnih napadov skupaj. Vsaka cigareta kadilcu skrajša življenje za sedem minut. Stalin naj bi rekel: “Ena smrt je tragedija, milijon smrti je statistika.” Proctor pa meni, da bi ta izjava prav tako lahko nastala pri prodajalcih nikotina. Cigarete naj bi v vsej zgodovini povzročile več smrti, kot je bilo vojnih žrtev.

Tobak spada tudi med nezanemarljive vzroke globalnih podnebnih sprememb zaradi požarov, izsekavanja gozdov ter zaradi porabljenih goriv za predelavo tobaka. Tudi površina polj, kjer se goji tobak, lahko pa bi se pridelovala hrana ali pa bi bile površin prepuščene naravi, nikakor ni nepomembna.

Foto: Romtomtom/Flickr
Površina polj, kjer se goji tobak, lahko pa bi se pridelovala hrana ali pa bi bile površin prepuščene naravi, ni nepomembna. Foto: Romtomtom/Flickr

Zakaj vlade ne ukrepajo

Zakaj torej države cigaret ne prepovedo, ali vsaj ne govorijo o problemih kajenja bolj odkrito? Pomembnejši razlog je davek, ki ga poberejo od tobačnih izdelkov. Konec 19. stoletja je tobačni davek v ZDA predstavljal skoraj tretjino vseh pobranih davkov. Znanemu milijarderju Warrenu Buffettu pripisujejo besede, ki naj bi jih izrekel ob prevzemu tobačnega podjetja R. J. Reynolds: “Povedal vam bom, zakaj mi je všeč posel s cigaretami. Izdelava stane en cent, prodajajo se za en dolar. In povzročajo zasvojenost.” Propagandni stroj tobačne industrije je mogočen in deluje vsepovsod: v znanosti, pravu, politiki, športu, zabavi. Kljub obsegu pobranega davka pa je zdravstveni strošek na kadilca v ZDA letno za 5000 dolarjev večji kot za nekadilca. Ko bodo pravilno sešteti vsi stroški, ki jih ima država zaradi kajenja, tako pri zdravju ljudi kot v obliki okoljske škode, se bo pokazalo, da od pobranih tobačnih davkov ne ostane prav veliko.

Najpomembnejše za manjšo ogroženost zdravja kadilcev je znižanje največje dovoljene vsebnosti nikotina v cigaretah, kar bi prineslo manj zasvojenosti, ter zahtevati, da je vrednost pH v cigaretnem dimu 8 ali več – tak dim bo prehud za inhalacijo in pojavnost pljučnega raka se bo močno zmanjšala. Če bi se predpisala zgornja meja vsebnosti nikotina v cigareti, npr. 0,4 do 0,5 mg, kot so leta 1994 priporočili v New England Journal of Medicine, bi bila zasvojljivost cigaret bistveno manjša, s tem pa tudi vse posledice. Tak predpis je za državo povsem možen, tobačna industrija pa tudi razpolaga z vso potrebno tehnologijo za spremembe! Naloga je preprosta in razumljiva, tudi izvedljiva! V Slovenji bi se je prav lahko lotili z referendumom! Njegova potrditev bi družbi utegnila prinesti veliko več (merljivega dobrobita) kot mnogi dosedanji referendumi.

Vsaj pol stoletja zavajanja, da kajenje ni škodljivo

O kancerogenosti cigaret se je širše govorilo od 40. let 20. stoletja. Nemški preučevalci tobaka pa so že v 30. letih 20. stoletja zaznali globalno epidemijo pljučnega raka in jo povezali s cigaretami. Direktor argentinskega onkološkega inštituta, A. H. Roffo, je leta 1936 po številnih poskusih na laboratorijskih živalih dejal, da ni nobenega dvoma glede tega, da tobak povzroča raka. Ugotovil je tudi, da kancerogen ni toliko sam nikotin kot katran ter da so glavni rakotvorni dejavniki policiklični aromatski ogljikovodiki v njem. Izračunal je, da kadilci poinhalirajo v desetih letih štiri kilograme katrana. Zanimivo je tudi, da je Hitlerjev rajh nedvomno poznal in javno objavil spoznanja o številnih za zdravje škodljivih učinkih kajenja, ne le o raku. V Nemčiji je bilo kajenje v tistem času zelo preganjano. Karl Astel, rektor univerze v Jeni, je na univerzi prepovedal kajenje in študentom pulil cigarete iz ust. Oblikoval je pet razlogov za nasprotovanje kajenju. Prva dva sta “očitna”: škoda za zdravje in zapravljanje denarja, naslednji trije pa so bistroumni: 3) tobak zavzema prvovrstne kmetijske površine, na katerih bi se dalo gojiti bolj koristne poljščine, 4) z odmetavanjem čikov in škatlic po tleh tobak vzbuja estetski gnus, ter 5) uporaba tobaka je neetična, ker ljudje ne upoštevajo, kako njihova dejanja vplivajo na skupno dobro. A celo propagandni stroj nemške nacistične stranke ni bil kos gospodarski moči nemške tobačne industrije! Finančna moč je triumfirala tako nad znanstveno kot nad ideološko močjo. Da cigarete povzročajo raka, je bilo po vojni dokazano vsaj z eksperimentom leta 1953 v ZDA. Tobačna industrija pa je ta nedvomni izsledek še dolgo zanikala in trdila, da so “potrebne dodatne raziskave”. Celo še leta 1994 so direktorji vodilnih ameriških proizvajalcev cigaret pred ameriškim kongresom prisegli, da niso vedeli, da cigarete povzročajo raka in zasvojenost. V Ameriki se je od leta 1930 do 2010 število pokajenih cigaret povečalo za približno trikrat, število smrti zaradi pljučnega raka pa se je v istem obdobju povečalo več kot za 50-krat.

Ko so bila spoznanja o škodljivosti cigaret vsaj v 60. letih 20 stoletja dokončno potrjena, so ameriške zavarovalnice začele pripravljati pakete znižanih zavarovanj za nekadilce. In zakaj se ti popusti niso pojavili že prej? Zavarovalnice so imele veliko svojega denarja investiranega v delnice tobačnih podjetij. Nekatere od teh zavarovalnic so bile v lasti skupin, ki so obsegale tudi tobačne tovarne. Zato je neki ekonomist pripomnil: “Ne le, da vas bodo ubili, še stavili bodo na to, da boste kmalu umrli.”

Denar, sveta vladar

Ko se tobačna industrija postopoma ni več smela neposredno oglaševati po radiu in televiziji, se je začela njena naveza s športom. Nemalokrat so s tobačno industrijo direktno sodelovali pomembni športniki, npr. prva ženska med velikimi igralci tenisa, Billie Jean King. Izjemno so k reklamiranju kajenja in cigaret prispevali filmi. Znani igralci, kot sta Sean Connery in Clint Eastwood, so se tobačni industriji prodali “za drobiž”; posneli so se s cigaretami za po le nekaj 10 tisoč dolarjev! Epidemiologi so ugotovili, da približno polovica novih kadilcev začne kaditi zaradi kajenja v holivudskih filmih – stari filmi ostajajo nesmrtni oglasi za cigarete.

james dean - giant
Cigarete so v filmih reklamirali znani igralci. Foto: Insomnia cured here/Flickr

Tudi partnerstvo med tobakom in medicino je bilo plodno. V 19. stoletju so cigarete oglaševali kot univerzalno zdravilo, saj se je od nekdaj verjelo v velike dezinfekcijske lastnosti tobaka. Po letu 1930 je dober posel postalo pojavljanje zdravnikov v reklamah ter reklam za cigarete v strokovnih medicinskih revijah. Nekateri so kadili za lajšanje prehlada, drugi so verjeli, da kajenje utrjuje pljuča. Sredi 20. stoletja je bilo dokazov za škodljivost kajenja že toliko, da se je navezava tobačne industrije in zdravstva začela krhati, a še v 60. letih 20. stoletja so nekatere zdravniške revije oglaševale cigarete.

Proctor ocenjuje, da nihče izven tobačne industrije s cigaretami ni zaslužil toliko kot znanstveniki praktično vseh disciplin. Ne le zdravniki, kemiki, zgodovinarji in pravniki, ki so zagovarjali tobačno industrijo v sodnih procesih (v knjigi je navedeno nekaj dialogov na sodiščih – odličnih primerov izmikanja in prefinjenega zavajanja), poimensko je navedenih več deset predstavnikov enakega števila različnih ved, ki so odkrito podpirali ali zagovarjali tobačno industrijo. Za to so  nekaterih od njih, ki so pogosto bili sicer redno zaposleni na državnih ustanovah, skupaj prejeli tudi po nekaj sto tisoč dolarjev.

Proctor navede tudi podatek za cenovno elastičnost pri cigaretah: zvišanje cene za 10% povzroči zmanjšanje porabe za 4%. Temu ob bok je res zelo nenavaden podatek o izjemno visoki cenovni elastičnosti na trgu cigaret v Sloveniji. Po študiji Centra poslovne odličnosti EF v Ljubljani naj bi pri nas 1% zvišanje cen povzročilo med 1,4 in 1,6 odstotni padec prodaje. Posebej neugodno bo, če bo ta študija odigrala odločilno vlogo pri ne-uvedbi predlaganega tobačnega centa v Sloveniji. Povišanje cene cigaret bi namreč najbolj prizadelo mlade, ravno oni pa so tisti del populacije, za katere si najbolj želimo, da ne bi postali kadilci za zmeraj.

Kdo kadi in statistika velikih števil

Tobačna industrija je več desetletij zatrjevala, da oglasi za cigarete nikakor ne nagovarjajo novih kadilcev, ampak le skušajo prepričati obstoječe kadilce, da bi zamenjali znamko cigaret. Raziskave so pokazale, da to seveda ni res in da mladostniki najpogosteje začnejo s tisto znamko cigaret, ki se oglašuje najbolj agresivno. Da se tobačna industrija dobro zaveda, da širi smrt, lepo ilustrira odgovor predstavnika tobačnega podjetja Reynolds na vprašanje, ali kdo od vodilnih v podjetju kadi. Odgovoril je: “Se šalite? To pravico priznavamo revnim, mladim, črnim in neumnim.”

Novi cigaretni trgi se danes odpirajo predvsem v revnih in nerazvitih državah. Na Kitajskem je bilo oglaševanje cigaret prepovedano leta 1995, kljub temu na revnem podeželju še vedno tobačna industrija pomaga pri obnovi osnovnih šol, v zahvalo pa so nato na šolah ogromni trajni reklamni napisi za cigarete. Kitajska se baha tudi z najmlajšo osebo, ki se je naučila kaditi, dveletnim dečkom, čeprav naj bi na internetu po tem rekordu slovel indonezijski deček podobne starosti.

Foto: arileu/Flickr
Na Kitajskem je bilo oglaševanje cigaret prepovedano leta 1995, kljub temu na revnem podeželju še vedno tobačna industrija pomaga pri obnovi osnovnih šol, v zahvalo pa so nato na šolah ogromni trajni reklamni napisi za cigarete. Foto: arileu/Flickr

Na Kitajskem je bilo oglaševanje cigaret prepovedano leta 1995, kljub temu na revnem podeželju še vedno tobačna industrija pomaga pri obnovi osnovnih šol, v zahvalo pa so nato na šolah ogromni trajni reklamni napisi za cigarete.

Matematika tobačne velemorije je neizprosna. Pokajenih cigaret in zdravstvenih posledic je bilo že tako veliko, da so napovedi ne le zanesljive, ampak skorajda točne. Na milijon cigaret pride nekaj manj kot ena smrt. Ugotovimo, koliko cigaret se v neki družbi pokadi, delimo to številko s tremi milijoni in dobimo število smrti zaradi pljučnega raka dvajset let kasneje. Če pa delimo številko z enim milijonom, dobimo število vseh smrti zaradi kajenja. Če to uporabimo na podatku o letnem številu pokajenih cigaret v Sloveniji, dobimo v začetku navedeno število smrti zaradi kajenja po slovenski zdravstveni statistiki.

Smrtnost zaradi cigaret se ne zmanjšuje. Statistika še naprej kruto kontrira tistim, ki na pamet govorijo, da so cigarete postale bolj varne. Niso. Se je pa nekoliko izboljšalo zdravstveno varstvo, sicer bi smrti zaradi cigaret bilo še več. Ker je danes v cigareti manj tobačnega listja, kot ga je bilo nekoč, Proctor zaključuje, da je tobačni industriji z isto količino tobaka uspelo povzročiti več smrti. Argument, da je cigareta z manj tobaka bolj zdrava, pa je laž.

Kaj pa odpadki

Če kartonastih in v celofan zavitih škatlic niti ne upoštevamo, letno 6 bilijonov ogorkov  pomeni milijon ton plastificiranih odpadkov iz celuloznega acetata, ki vsebujejo strupe benzen, nikotin, kadmij in druge za okolje škodljive snovi. Večinoma so odvrženi na tla, kjer se sčasoma razkrojijo, voda pa jih izpere proti podtalnici. To odpira popolnoma nove dimenzije vprašanju, ali je kajenje zgolj problem in svobodna odločitev kadilcev!

Pri meritvah onesnaženosti vode si često pomagajo z vodnimi bolhami (Daphnia magna), ki so pomemben del prehranske verige v vodnih ekosistemih: prehranjujejo se z algami, same pa so hrana višjim živalim, npr. ribam. Kritično je, če postane voda tako umazana, da pomre polovica vodnih bolh v njej. Če vzamemo osem litrov “čiste” vode, je dovolj že en cigaretni ogorek v njej, pa polovica vodnih bolh ne preživi. Kako škodljivi so sami filtri, ilustrira ta poskus: 16 nerabljenih filtrov v litru vode le-to dovolj zastrupi, da ribe v takšni vodi ne bi več mogle živeti.

V Singapurju je globa za odvrženi cigaretni ogorek 300 dolarjev, povratnike pa čaka družbeno-koristno delo v obliki čiščenja mestnih ulic. V Ljubljani je mestna redarska služba videti številna in dobro organizirana. Zakaj ne bi začeli pobirati globe tudi za odvržene čike? Nič kaj težje ni utemeljiti škodljivosti na tla odvrženih cigaretnih ogorkov za mesto in družbo kakor škodljivosti (začasno!) napačno parkiranih avtov! Če bi MOL uvedel zaradi naše manjše kupne moči le npr. 1/4 singapurske kazni ter “ujel” le kak odstotek od na tla odvrženih ogorkov v Ljubljani … bi zbrali vsaj desetkrat toliko denarja, kot ga prinesejo globe za napačno parkiranje.

Nič ni večno

Proctor navaja, da so v Sydneyu leta 1996 cigaretne ogorke razglasili za koncentrirane nevarne odpadke in “glavni mestni okoljski problem”. Vpeljali so kazen in problem v veliki meri omejili. Kajenje (na prostem!) je že prepovedano na 225 km kalifornijske obale. Od leta 2004 pa je v Butanu v celoti prepovedano kajenje in prodaja tobačnih izdelkov. Male gorske dežele omogočajo ekskluzivnost!

Proctor je med svojimi bistrimi študenti (Stanford) izvedel anketo in razočarano ugotovil, da jih še danes ena tretjina ne verjame, da je kajenje glavni razlog za nastanek pljučnega raka. Vseeno pa upa, da bo prišel čas, ko bomo na kadilce gledali tako, kot danes gledamo na tiste, ki pljuvajo ali urinirajo v javnosti. In nadeja si, da tobačna industrija ni večna: kot se je nekoč pojavila, jo bo enkrat tudi konec, enako, kot se danes ne uporabljajo več svinčeni barvni premazi in azbestni izolacijski materiali. Svoboda pa lahko ostane: vsak, ki si to želi, naj mu bo seveda dovoljeno kajenje doma ter svobodna nekomercialna pridelava in sušenje tobaka za lastne potrebe.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 2 komentarja



Več iz teme: Zdravstvo

Zdravstveni sistem se v Sloveniji sooča z vse več očitki o korupciji, neučinkovitosti in nenamenski porabi sredstev. Analiziramo učinkovitost zdravstvenega sistema ter odkrivamo korupcijo in slabe poslovne prakse.

41 prispevkov

Neenaki v bogastvu, neenaki v zdravju

Prebivalci slabše razvitih delov Slovenije so manj zdravi od prebivalcev razvitega dela države. Sistemskih rešitev za izboljšanje zdravja v najmanj …

Tema: Zdravstvo
Mnenje,

Zdravje v Zasavju: zdrav življenjski slog kot zdravilo za onesnaženost

Zasavje je bilo dolga leta izpostavljeno konstantnemu onesnaževanju z nevarnimi snovmi. A občina in javno zdravstvo se vplivu onesnaževanja na …

Tema: Zdravstvo
Članek,

2 komentarja

Janez 14. 10. 2016, 13.05

Izjemno natančno in lepo napisana recenzija, hvala Mirjam!
Se pa postavlja vprašanje, kaj je narobe z drugimi recenzenti, kaj je narobe z drugimi mediji, ki se še kar naprej pretvarjajo v zvezi s to nepotrebno katastrofo...
Hvala tudi portalu Pod črto, veliko uspeha še naprej!

Mirjam Dular 4. 1. 2017, 16.24

Hvala za pohvalo. Ni recenzija - nisem zgodovinar ali zgodovinar-medicinec. Je le veren povzetek prebrane knjige, skupaj s še kakšno domislico, ki jo predlagam - npr. taksa za odvržene čike v Ljubljani; kajti ne gre le za smetenje, ampak predvsem za vnos zelo strupenih snovi v tla in vodo. Morda pa bo sestavek le opazil npr. kdo z okoljskega oddelka MOL!
Mimogrede: pošiljala sem na Delo, Mladino, Dnevnik (urednikom na mail), pa ni bilo niti odgovora v smislu "že imamo, nas ne zanima", "predolgo/prekratko/neprimerno zato-pa-zato", ipd. Ker se mi je res zdelo škoda, da ne bi vsaj na nek način prišlo v javnost (kdo še bo prebral tako debelo knjigo?), sem potem na srečo našla tale portal, katerega urednik je sestavek sprejel in ga še opremil s fotografijami.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno