Nova tema: kako poskušamo dolgotrajno brezposelnim najti delo

V Sloveniji so se lani pričeli izvajati skoraj leto dni dolgi programi socialne aktivacije, ki naj bi dolgotrajno brezposelnim pomagali do zaposlitve. Pri Pod črto smo preverili, kako uspešni so bili programi.

Ilustracija: Una Rebić

V preteklih letih je gospodarska kriza dodobra načela kakovost življenja Slovencev. Leta 2015, na primer, je bilo revnih največ ljudi v zadnjih desetih letih. Pod pragom tveganja revščine je živel eden izmed sedmih Slovencev. Še več jih je živelo tik nad pragom tveganja revščine, ki je bil leta 2015 postavljen na 617 evrov. Tik nad pragom tveganja revščine in v nevarnosti, da vsak nepričakovan izdatek povzroči katastrofo, je takrat živel vsak peti Slovenec.

Še bolj zaskrbljujoč je podatek, da se je položaj revnih v krizi zelo poslabšal. Revščina je postala urok, iz katerega se je vedno težje izviti: skoraj vsak deseti Slovenec je bil reven več kot dve leti.

Del razlogov za to lahko pripišemo spremembam, ki jih je leta 2012 implementirala vlada. Takrat se je spremenil Zakon o socialnovarstvenih prejemkih, s katerim so centri za socialno delo pridobili kar nekaj dodatnega dela. To je bilo večinoma administrativne narave. Kadrovsko podhranjeni in preobremenjeni socialni delavci so bili prisiljeni večino svojega časa nameniti prejetim vlogam za denarno pomoč in ne pogovorom s tistimi, ki so te vloge oddajali. Namesto da bi obiskovalca povprašali o težavah in ga napotili do ustrezne pomoči ali mu kako drugače pomagali, so zdaj večinoma odločali o višinah dodatkov.

Številke so potrjevale, da je vedno več ljudi tako ostajalo ob robu in brez možnosti, da bi svojo situacijo popravili. Višala se je namreč dolgotrajna in zelo dolgotrajna brezposelnost, prav tako je bil višji odstotek dolgotrajnih prejemnikov denarne socialne pomoči. In čim daljša je socialna izključenost, večje in težje rešljive so težave, ki jo neizogibno spremljajo. Nižata se posameznikova samozavest in samopodoba, sčasoma tudi funkcionalna pismenost. To se na koncu pogosto odraža tudi v fizičnih in psihičnih težavah posameznika.

Leta 2015, ko smo se na Pod črto začeli ukvarjati z revščino v državi, so nam sogovorniki na ministrstvu za delo zagotovili, da se problem rešuje. Kot glavni adut za izboljšanje situacije so predstavljali tako imenovane programe socialne aktivacije.

Programi socialne aktivacije naj bi zaustavili proces drsenja posameznika v socialno izključenost. Tistim, ki so izpadli iz sistema, naj bi omogočili pomoč, ki jo potrebujejo. Socialna aktivacija naj bi ponovno vključila tiste, ki se sami več niso znali ali zmogli.

Kako točno naj bi ti programi to storili, nam leta 2015 ni znal povedati še nihče. Jasen je bil le cilj – ljudi naj bi opolnomočili in jih funkcionalno opismenili do te mere, da bi lahko na koncu sami izboljšali svoj položaj. Vse pa kaže, da pot do tega cilja še danes ni jasna.

Revščino in neenakost preiskujemo z vašo pomočjo. Podprite naše delo tudi v letu 2019

Kako aktivirati ljudi?

Pri Pod črto smo po enem letu izvajanja pilotnih, 11 mesecev dolgih programov socialne aktivacije preverili, kako se programi obnesejo v praksi. Želeli smo videli, ali je ministrstvo za delo doseglo zastavljene cilje in kako so to storili.

V začetku lanskega leta je ministrstvo za delo objavilo prvi javni razpis za izvajalce programov.

Do konca leta 2021 se bo sicer po državi izvajalo 25 programov socialne aktivacije letno. Posamezen program traja 11 mesecev. V vsak program bo vključenih 20 oseb, ki jih izbere zavod za zaposlovanje skupaj s centri za socialno delo. Programe izvajajo izvajalci, ki so na javnem razpisu dobili razpisna sredstva. Uradni cilj programov je, da se petina vseh udeležencev na različne načine približa trgu dela (pridobi certifikat, se vključi v izobraževanje, se zaposli). Neuradni cilj je opolnomočenje vseh posameznikov, ki se programa udeležijo.

A odgovora na glavno vprašanje – kako točno bodo ti programi opolnomočili posameznike in kakšne lastnosti in kompetence ima opolnomočen posameznik – ministrstvo v razpisu ni opredelilo.

Ministrstvo za delo je namesto tega vsebino programov v veliki meri prepustilo izvajalcem. Zagovarja zgolj nekatere smernice dela. Pričakujejo, na primer, da bodo izvajalci ubrali individualni pristop. Za vsakega posameznika morajo izvajalci narediti individualni načrt, na podlagi katerega se dosegajo njegovi cilje. A na ministrstvu so zaposleni predvsem »teoretiki«, izvajalci pa so tisti, ki so bolj v stiku s »prakso«, pove Jana Lovšin z ministrstva za delo. Zato je ministrstvo pričakovalo, da bodo izvajalci lažje ocenili, kakšno pomoč udeleženci potrebujejo. Izvajalcem so pri zastavljanju vsebine zato pustili precej odprte roke.

Na Pod črto smo preverili, kako so se izvajalci izziva lotili. Pogovarjali smo se s posameznimi izvajalci, s strokovnimi delavci in z udeleženci programa. Prav tako smo preverili, kako izvajanje programa sovpada s pričakovanji, ki so jih imeli snovalci programa: Inštitut za socialno varstvo, ministrstvo za delo in zavod za zaposlovanje.

Ugotovili smo, da so se lansko leto izvajali zelo različni programi socialne aktivacije. Ker so imeli tako proste roke, so se izziva lotili vsak po svoje. Nekateri izvajalci so udeležence želeli naučiti predvsem socialnih kompetenc in so se osredotočali predvsem na igranje in druženje. S tem niso izpolnili pričakovanj tistih udeležencev, ki so želeli dobiti več delovnih izkušenj. Drugi izvajalci, na primer, so z udeleženci ravnali kot z brezplačno delovno silo.

Tako so imeli udeleženci programa po različnih delih Slovenije zelo različne izkušnje. Udeleženci nekaterih programov so tako morda lahko pridobili določene kompetence, medtem ko so drugi po enajstih mesecev prizadevanj pristali spet na začetku.

Prvo leto izvajanja programov je tako pokazalo predvsem velik razkorak med pričakovanji in realnostjo. Precej programov namreč ni izpolnilo temeljnega cilja – posamezniku ni dalo kompetenc, ki bi mu pomagale pri iskanju zaposlitve. Zaposleni z ministrstva za delo tako sami priznavajo, da jih v prihodnjih letih čaka še precej dela – tako na področju same vsebine programov kot na področju ocenjevanja njihove uspešnosti.

Več o programih socialne aktivacije si preberite v članku, ki bo objavljen jutri.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #revščina #Socialna aktivacija

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Socialna država

Ali dovolj dobro skrbimo za najšibkejše člane družbe? Analiziramo neučinkovitost socialne zaščite v Sloveniji.

39 prispevkov

Socialna aktivacija: vključevanje ali izkoriščanje dolgotrajno brezposelnih

Pilotni program ministrstva za delo, ki naj bi aktiviral dolgotrajno brezposelne, v prvem letu obstoja ni upravičil skoraj 5 milijonov …

Tema: Socialna država
Članek,

Domovi za starejše: kaj smo ugotovili

Vsi domovi za starejše ne spremljajo kakovosti svojega dela. Še tisti sistemi, ki so implementirani, so med seboj različni. Delo …

Tema: Socialna država, Zdravstvo
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno