Prejšnji teden je Vlada sprejela predlog Zakona o davčnem potrjevanju računov, ki je dober primer dobronamernega boja proti sivi ekonomiji, a nerodnega vplivanja na konkurenčnost zagonskih podjetij (startupov).

V vladnem gradivu so posledice, stroški, namen in prednosti zakona obširno opisani in povsem korektno povzeti. A kot je opozorilo že nekaj mlajših podjetnikov, je težava v dokaj neposrečeni definiciji poslovanja z gotovino. Četrta alineja drugega člena pravi:

»’plačilo z gotovino’ je plačilo z bankovci in kovanci, ki so v obtoku kot plačilno sredstvo, drugi načini plačila, ki niso neposredna nakazila na transakcijski račun, odprt pri ponudniku plačilnih storitev, plačila s plačilno ali kreditno kartico, čekom in drugi podobni načini plačila.«

Sicer precej nerodno definirano, a žal to pomeni, da bodo gotovino interpretirali kot vse razen neposrednih nakazil na transakcijski račun. Ministrstvo za finance (MF) v obrazložitvi predloga pravi:

 »Definiciji ‘računov pri gotovinskem poslovanju’ in ‘plačila z gotovino’ za izvajanje tega zakona sta skladni z definicijama obeh izrazov v Pravilniku o vsebini, obliki in načinu potrjevanja vezane knjige računov (Uradni list RS, št. 2/2015) za izvajanje 31.a člena ZDavP-2 in zajemata račune, izdane za dobavo blaga in storitev, ki so deloma ali v celoti plačani z gotovino – ta pa vključuje bankovce in kovance, ki so v obtoku kot plačilno sredstvo, plačilne kartice, čeke in druge načine plačila, ki niso neposredna nakazila na transakcijski račun, odprt pri ponudniku plačilnih storitev.«

Vpliv predloga zakona (če tak obstane) na poslovanje nove ekonomije, poenostavljeno – startupov, bo precejšen.

Velika večina teh podjetji ne posluje z gotovino, vsaj ne tako, kot jo vsi razumemo, prejema pa plačila preko kreditnih kartic ali drugih plačilnih posrednikov, npr. PayPala. Prodajanje storitev ali izdelkov v ZDA in drugam, še posebej v majhnih zneskih, je pogosto cenejše in hitrejše kot preko bančnih transakcij. Kupec, ki enkrat na mesec plača 10 dolarjev, tega ne bo naredil preko mednarodne bančne transakcije, bo pa to izvedel s kreditno kartico. Po definiciji MF bo to po novem treba izvesti preko davčne blagajne.

Druga pomembna lastnost startupov je, da za svoje poslovanje pogosto uporabljajo enega od svetovnih servisov za upravljanje poslovanja in spletne trgovine. Verjetnost, da bi kakšen od ponudnikov, ki zdaj tem startupom omogoča izdajanje računov, izvedel neposredno elektronsko povezavo s FURS-om, je majhna ali skoraj nična. Torej bo edina legalna možnost za startup, ki želi imeti svoje poslovanje avtomatizirano, da zavrže obstoječe rešitve in si pridobi davčno blagajno enega od slovenskih ponudnikov, ki pa niso prilagojene za poslovanje preko spleta, še manj pa za mednarodno poslovanje. To so blagajne, razvite za delo v trgovini ali za točilnim pultom. MF predlaga prehodno obdobje, v katerem je možno namesto davčne blagajne uporabljati vezano knjigo računov. Verjetno ni treba razglabljati, zakaj je to za delo z mednarodnimi in spletnimi kupci neuporabno.

Tretja težava je čisto operativna. Namreč, ko kupec naroči storitev slovenskega startupa, za katero plačuje nekaj dolarjev na mesec, je svetovni standard zelo enostaven. Startup zaračuna storitev, potem pošlje račun kupcu. Po novem bo treba zaračunavanje integrirati s FURS-om, saj bo treba na račun napisati enkratno identifikacijsko oznako računa. Tehnično je to izjemo zahtevno, če ne nemogoče, oz. izključuje vse velike ponudnike plačilnih storitev. Del postopka plačila namreč ni v rokah prodajalca, ampak posrednika. Račun pa je treba izdati kupcu s strani prodajalca.

Če bo definicija gotovine ostala takšna, kot je predlagana, bo Zakon o davčnem potrjevanju računov imel precejšnje gospodarske posledice. Je namreč eden od primerov, ko se država vmeša v sam proces poslovanja v času prodaje in ne v času računovodenja. Podjetja so navajena, da je računovodstvo tisti del poslovanja, kjer se je treba prilagoditi državi in pripraviti poročanje, kot ga zahteva lokalna zakonodaja. Relativno redko pa je, da država predpiše poročanje v drugi funkciji poslovanja.

To pomeni, da bodo z naslednjim letom naenkrat postali neuporabni vsi programski paketi, ki ne bodo posebej prilagojeni za delo s slovenskim FURS-om. Večina startupov uporablja neslovenske rešitve, ker imajo pač tuje kupce in poslujejo po svetu.

Posledica, ki jo je MF spregledalo v svoje obrazložitvi delovnega gradiva bo, da bodo startupi, ki zdaj poslujejo iz Slovenije in večinoma prodajajo v tujino, zelo verjetno prenesli svoje poslovanje v tujino. Prilagoditev programske opreme namreč ni enostaven zalogaj, če ga delaš sam, če pa za vodenje poslovanja uporabljaš tujo programsko opremo, ni verjetno pričakovati, da jo bodo ponudniki zaradi slovenskega FURS-a prilagodili samo za to, da bodo lahko njihove stranke izdajale račune v skladu s slovensko zakonodajo. Bistveno enostavneje bo vzpostaviti podjetje v Londonu ali na Dunaju in poslovati preko njega.

Vlada RS se ne zaveda, da se je konkurenčnost mednarodnega poslovanja za mala podjetja v zadnjih 5-ih letih bistveno spremenila. Startupi že danes uporabljajo tujo programsko opremo in večino svojih poslov ustvarijo na tujih trgih. Kot taki morajo poslovati konkurenčno in bolje kot druga mednarodna podjetja, saj naslavljajo iste, mednarodne kupce.

Slovenski startupi ne ustvarjajo sive ekonomije, saj ne morejo poslovati z gotovino, vse transakcije izvedejo z negotovinskimi sredstvi, torej kreditnimi karticami ali preko drugih posrednikov. Vse te transakcije so že danes sledljive in se jih ne da izbrisati ali spreminjati. Gotovine pa v svojem poslovanju sploh ne vidijo.

Če predlagana definicija poslovanja z gotovino v zakonu ostane, bo to pomenilo, da v očeh FURS-a mlada slovenska podjetja, ki poslujejo mednarodno, padejo v isti koš kot vsak lokal, obrtnik ali frizer, ki posluje gotovinsko, in da bodo morali tudi startupi dokazovati legalnost svojega poslovanja na enak način.

Rešitev bi bila zelo enostavna in namen zakona dosežen, če bi kot ‘gotovino’ predlog zakona opredelil tisto, kar tudi pogovorno razumemo kot gotovino. Tako pa je predlog zakona to definicijo razširil še na kup drugih plačilnih sredstev, ki sledljivost že imajo. Ta bo v primeru uveljavitve novega zakona le podvojena.

Posledica bo, da podjetja, ki poslujejo mednarodno, ne bodo več slovenska, ampak samo še mednarodna. DDV bo ostal v Londonu ali na Dunaju in zopet se bomo pogovarjali o novem valu bega možganov. A tokrat ne samo brezupnih mladih, ki iščejo službe, ampak uspešnih podjetnikov, ki ne iščejo nobene davčne oaze, ampak le konkurenčno okolje.

Aleš Špetič je glasnik digitalnih tehnologij Republike Slovenije in podjetnik. Mnenje je prvotno objavil na svojem blogu.