Primer se je za razliko od mnogih drugih podobnih najprej zdel razveseljivo lahek.

Posilstvo se je zgodilo avgusta 2014. Policija je na žrtvi posilstva uspela zavarovati dokaze – DNK storilca. Nato je ta DNK primerjala z bazo profilov DNK, ki jo hrani. To pogosto vodi v slepo ulico. V tem primeru pa je policija uspela najti DNK domnevnega storilca v svoji bazi in tako ugotoviti identiteto posiljevalca. Policija je namreč storilcu leta 2001 že odvzela DNK in njegov profil shranila v bazo.

V sodnem postopku pa se je zapletlo. Izkazalo se je, da policija nima podatka, s kakšnim namenom so leta 2001 osumljencu odvzeli vzorec DNK. Tako tudi niso mogli dokazati, da so mu takrat DNK odvzeli zakonito. Zato je višje sodišče ugodilo pritožbi zagovornice osumljenca in izločilo dokaze iz spisa.

Tožilstvo je tako v sodnem postopku ostalo praktično brez vseh dokazov proti osumljencu. Zato je marca letos odstopilo od pregona osumljenca. Domnevnemu posiljevalcu tako sodišče ni sodilo.

Ta primer ni edini, ki je na sodišču padel zaradi nezakonite hrambe DNK na policiji. Našli smo še enega iz leta 2009, v katerem se je osumljenec povzročitve splošne nevarnosti zaradi nezakonite hrambe DNK izognil obsodbi. Ne policija ne tožilstvo sicer ne vesta, koliko primerov je zaradi napak policije pri hrambi DNK še padlo na slovenskih sodiščih.

Vodstvo policije je na podlagi naših vprašanj o primeru nekaznovanega posilstva od vodstva nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL), ki upravlja s policijsko bazo profilov DNK, zahtevalo poročilo o hrambi profilov DNK posameznikov. Po preučitvi poročila se bodo odločili o nadaljnjih ukrepih, so nam še sporočili z notranjega ministrstva.

Zločin

Okoliščine posilstva razkrivajo dokumenti iz sodnega postopka proti osumljencu posilstva, ki smo jih pridobili pri Pod črto. Anja (ime žrtve je zaradi varovanja njene identitete spremenjeno) se je po lastnih navedbah neke noči v začetku avgusta 2014 v Ljubljani vračala proti domu. Na poti domov jo je ogovoril moški, ki se je mimo nje pripeljal v avtomobilu. Ponudil ji je prevoz domov, a je Anja odklonila.

V nadaljevanju jo je osumljenec po Anjinem pričevanju posilil in se odpeljal.

Po tem je Anji ob cesti uspelo ustaviti enega izmed mimovozečih avtomobilov. Voznik jo je na njeno željo odpeljal na policijo.

Anji so nato odvzeli bris, s čimer je policija uspela zavarovati DNK osebe, ki jo je posilila. Na urgenci so ji ugotovili več odrgnin in podplutb. Pregledala jo je tudi psihiatrinja, ki je ugotovila psihično reakcijo na hud stres zaradi fizičnega napada in posilstva.

Nacionalni forenzični laboratorij je nato analiziral DNK domnevnega storilca, ki so ga po posilstvu pridobili z brisom. DNK je primerjal s policijsko bazo profilov DNK in ugotovil ujemanje. DNK je pripadal moškemu, kateremu je policija DNK že odvzela leta 2001 in ga takrat shranila v svojo bazo.

Moški posilstva ni priznal. Sodišče pa je na podlagi fizičnih dokazov ter pričevanj psihiatrinje in osebe, ki je Anjo pripeljala na policijo, zaključilo, da gre za utemeljen sum posilstva.

Postopek

Policija je osumljenca posilstva oktobra 2014 ovadila tožilstvu. Primer se je na sodišče preselil februarja 2015, ko je tožilstvo zahtevalo sodno preiskavo. Septembra 2015 je tožilstvo proti domnevnemu storilcu podalo obtožnico.

Odvetnica osumljenca posilstva je na sodišču vseskozi zagovarjala argument, da je policija profil DNK osumljenca na podlagi vzorca, odvzetega leta 2001, hranila nezakonito. Kot rečeno, je bil ta profil ključen za ugotovitev, kdo naj bi napadel Anjo. Policija namreč ob profilu DNK v bazi ni hranila podatkov, s kakšnim namenom je bil osumljencu leta 2001 odvzet vzorec DNK.

Zakaj je to pomembno? Slovenska, pa tudi evropska zakonodaja, posameznike ščiti pred prekomernimi posegi v njihovo zasebnost. Zakonodaja zato predpisuje, kdaj lahko policija nekomu odvzame vzorec DNK in koliko časa lahko nato profil DNK osebe hrani v svojih bazah. Na primer – v kolikor je osumljenec nekega kaznivega dejanja, kateremu je policija v zvezi s tem postopkom odvzela DNK, na sodišču oproščen, mora policija profil osumljenca po oprostilni sodbi umakniti iz svoje baze. Nasprotno pa lahko policija določen čas hrani profile DNK obsojenih oseb.

Policija mora v svoji bazi hraniti dokaze, da je vzorec DNK posamezniku odvzela zakonito in da je zakonita tudi hramba profila DNK. Policija je v Anjinem primeru hranila le podatek, da je bil osumljencu DNK odvzet 2001 – ne pa tudi, zakaj mu je policija takrat odvzela DNK. Zato ni bilo možno ugotoviti, ali je bil DNK osumljencu leta 2001 odvzet zakonito in ali je imela policija leta 2014 še pravico hraniti njegov profil DNK v svoji bazi.

Zagovornica osumljenca s svojimi pritožbami najprej ni bila uspešna. Ljubljansko okrožno sodišče je novembra 2016 namreč zavzelo nenavadno stališče: ker je bil osumljenec v času odvzema DNK leta 2001 na policiji že večkrat obravnavan, je bil tudi odvzem vzorca DNK tistega leta najverjetneje zakonit.

To razlago je po pritožbi zagovornice februarja 2017 zavrnilo višje sodišče. Presodilo je, da bi policija morala hraniti dokumentacijo o tem, zakaj je bil osumljencu leta 2001 odvzet vzorec DNK. Na podlagi te sodbe je nato okrožno sodišče izločilo iz postopka praktično vse dokaze proti osumljencu. Brez profila DNK v bazi policije iz leta 2001 namreč policija ne bi mogla ugotoviti identitete osumljenca, vsi nadaljnji dokazi o krivdi osumljenca pa so po doktrini sadežev zastrupljenega drevesa neveljavni.

Tožilstvo je nato marca letos odstopilo od pregona osumljenca.

Posledice

Anjin primer odpira širše vprašanje – koliko profilov DNK v policijskih bazah je še opremljenih z nepopolnimi informacijami o odvzemu vzorca in koliko kazenskih primerov bi lahko zaradi tega še padlo na sodišču?

V Anjinem primeru so policisti pojasnili, da vseh potrebnih podatkov o odvzemu DNK osumljenca iz leta 2001 nimajo, ker aplikacija za dokumentiranje odvzema DNK takrat ni omogočala vpisa razloga za odvzem vzorca. Samo dokumentacijo o postopku iz leta 2001 pa so na policiji izgubili. Obenem so se izgovarjali, da leta 2001 zakonodaja še ni določala, da morajo imeti profili DNK v policijski bazi zabeležen tudi razlog za odvzem vzorca. Višje sodišče pa je ugotovilo, da je zakon o nalogah in pooblastilih policije že takrat določal, da mora evidenca preiskav DNK vsebovati tudi podatek o kraju, času in razlogu odvzema vzorca DNK.

Glede na to, da so si policisti takrat kot kaže drugače razlagali, katere podatke morajo zabeležiti ob odvzemu DNK osumljenca, bi lahko bilo nepopolne dokumentacije v policijskih bazah DNK še več.

Pri Pod črto smo bili opozorjeni na še en primer, v katerem je sodišče ugotovilo nezakonito hrambo profila DNK osumljenca. Gre za odmeven primer iz leta 2009, ko so pred policijsko postajo Kranj odvrgli ročno bombo. Policija je na podlagi bioloških sledi na kraju zločina identificirala dva osumljenca. Enega izmed njiju, D. S., je policija identificirala na podlagi njegovega profila DNK v policijski bazi. Vzorec pa so D. S. leta 2005 vzeli še kot mladoletniku v kazenskem postopku, ki je bil nato ustavljen. Ker D. S. takrat ni bil obsojen, bi morala policija profil DNK D. S. izbrisati iz policijske baze. Sodba nižjih sodišč, kjer je D. S. dobil dve leti zapora, je nato padla, D. S. pa je po poročanju medijev za 21 mesecev, ki jih je odslužil v zaporu, od države lani iztožil 46.200 evrov odškodnine.

Na policijo, notranje ministrstvo in tožilstvo smo se obrnili z vprašanjem, koliko kazenskih postopkov je v zadnjih letih padlo zaradi neprimerne hrambe profilov DNK v policijski bazi. A s tem podatkom ne razpolaga nihče izmed njih, so nam pojasnili na tožilstvu in na notranjem ministrstvu.

Z notranjega ministrstva so nam še sporočili, da so v policiji leta 2013 opravili nadzor nad hrambo profilov DNK posameznikov in nepravilnosti odkrili v treh primerih. Toda, v tem nadzoru očitno niso ugotovili, da je bil tudi profil DNK osumljenca za Anjino posilstvo hranjen brez vseh ustreznih podatkov, torej nezakonito. Spomnimo, ta profil DNK se je v policijski bazi brez ustreznih podatkov nahajal še leta 2014.

Nadzor nad hrambo DNK je po besedah notranjega ministrstva septembra 2016 opravil tudi informacijski pooblaščenec. Policija je po pojasnilih notranjega ministrstva po tem nadzoru »pričela z aktivnostmi za zagotovitev ustrezne hrambe podatkov v Evidenci profilov DNK«.

Skrb vzbujajoč pa je odgovor notranjega ministrstva, da policija še kar nima urejene sistematične izmenjave podatkov s sodišči o epilogu kazenskih postopkov proti osumljencem, ki jim je bil v postopku odvzet DNK. Spomnimo – če je tak osumljenec na sodišču oproščen, bi morala policija njegov profil DNK izbrisati iz svoje baze. Ker pa sodišča te informacije policiji kot kaže ne posredujejo, je verjetno, da se v policijski bazi še kar nahajajo profili DNK, ki jih policija ne bi smela več hraniti.

Z notranjega ministrstva so nam še sporočili, da je vodstvo policije na podlagi naših vprašanj o hrambi profilov DNK v policijski evidenci od vodstva nacionalnega forenzičnega laboratorija, ki upravlja s policijsko bazo profilov DNK, zahtevalo poročilo o odpravi nepravilnosti, ki so jih ugotovili prejšnji nadzori. Zahtevali bodo tudi načrt nadaljnjih aktivnosti na tem področju. Po preučitvi poročila se bo vodstvo policije in notranjega ministrstva »odločilo o nadaljnjih ukrepih«.

Več o pomembnosti omejevanja hranjenja DNK profilov v policijskih bazah pišemo v mnenju: Policijske zagate z zbiranjem in hranjenjem profilov DNK

Molk

Anjin primer pa odpira še eno vprašanje. Kako se država, zaradi napak katere je bil oproščen osumljenec kaznivega dejanja, opraviči žrtvi tega dejanja?

Anja je aprila letos dobila uradno pošto sodišča, da je tožilstvo odstopilo od pregona osumljenca in da lahko v osmih dneh sama prevzame pregon osumljenca. Anja je najela odvetnika in šele ta je ugotovil razlog za odstop tožilstva od pregona – napačna hramba DNK v policijski bazi. Pregona osumljenca Anja ni prevzela.

Anja za napako policije ni dobila nobenega uradnega opravičila od policije ali tožilstva. Kot je povedala za Pod črto, razume, da je bil postopek proti osumljencu ustavljen zaradi potrebe varovanja njegovih človekovih pravic. Rezultat postopka pa je po njenem enak, kot da zločina sploh ne bi prijavila. Namesto tega pa je štiri leta preživela v travmi sodnega limba. Skrbi jo, koliko žensk bi lahko osumljenec v prihodnosti še napadel. Meni tudi, da se ji država ni opravičila, ker se želijo inštitucije s tem izogniti svoji odgovornosti za storjeno napako in prikriti morebitne podobne napake v drugih primerih.

Policijo in tožilstvo smo vprašali, na kakšen način se opravičijo žrtvi, če postopek proti osumljencu pade zaradi napak policije.

Na notranjem ministrstvu so nam v imenu policije odgovorili le, da je policija »pri obveščanju žrtev kaznivih dejanj samostojna. Kadar občani zahtevajo določena pojasnila od Policije, jim jih v okviru zakonskih možnosti posreduje in jim poskuša pojasniti razloge za nastalo situacijo.«

Na tožilstvu pa so nam odgovorili le, »da ima žrtev možnost, da se obrne na Evropsko sodišče za človekove pravice, ki ji v primeru napake, ki jo je storila država, prisodi ustrezno odškodnino«.

Kaj je doktrina sadežev zastrupljenega drevesa?

Doktrina sadežev zastrupljenega drevesa določa, da na sodišču ne veljajo tudi vsi zakonito pridobljeni dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi nezakonitega delovanja organov odkrivanja in pregona.

Poglejmo hipotetičen primer. Sodišče pri osumljenemu prodaje droge opravi hišno preiskavo. Vendar za hišno preiskavo policija ni dobila odredbe sodišča, čeprav bi jo po zakonu morala. V hišni preiskavi policija najde več kilogramov droge. Toda, ker policija preiskave ni izvedla v skladu z zakonom, najdena droga na sodišču ni veljaven dokaz proti osumljencu.

Recimo, da je policija v tej nezakoniti hišni preiskavi našla tudi podatke o identiteti osebe, ki je osumljenemu preprodaje droge to drogo dobavljal. Policija tokrat pridobi sodno odredbo, opravi hišno preiskavo pri dobavitelju in tudi pri njem odkrije večjo količino droge. Toda: čeprav je policija za to drugo preiskavo dobila odredbo sodišča, bodo tudi dokazi iz te hišne preiskave po doktrini sadeža zastrupljenega drevesa na sodišču neveljavni.

Zakaj? Policija je informacijo, s katero je ugotovila identiteto dobavitelja droge, dobila v nezakoniti hišni preiskavi. Zato so tudi vsi nadaljnji dokazi, do katerih je policija prišla na podlagi nezakonito pridobljenega dokaza, na sodišču neveljavni. Če pa bi policija podatek o dobavitelju droge dobila na drug, zakonit način – na primer od tajnega sodelavca ali vira – pa bi bili dokazi, zbrani v hišni preiskavi pri dobavitelju, na sodišču zakoniti.

Podobno se je zgodilo tudi v opisanem primeru posilstva. Ker so identiteto storilca ugotovili na podlagi nezakonitega dokaza – vzorca DNK, odvzetega leta 2001 – so bili posledično neveljavni vsi ostali dokazi v zvezi s posilstvom, ki so izhajali iz tega dokaza. Tako je bila na primer neveljavna tudi izpovedba osumljenca na policiji. Če policija namreč s pomočjo nezakonitega profila DNK iz leta 2001 ne bi identificirala storilca, tudi ne bi mogla opraviti razgovora z njim.

Zakaj v pravnem redu demokratičnih držav velja doktrina sadežev zastrupljenega drevesa? Z njo država ščiti posameznike pred nezakonitim delovanjem organov odkrivanja in pregona. Policija in tožilstvo se tako zavedata, da bosta v primeru ene storjene nezakonitosti v preiskavi kaznivega dejanja lahko ogrozila celoten postopek in s tem obsodbo osumljencev. To pa naj bi organe odkrivanja in pregona odvračalo od nezakonitega delovanja.