V sodelovanju s časnikom Dnevnik v okviru projekta Nasilni kriminal v Sloveniji objavljamo reportaže iz krajev, ki so najbolj obremenjeni z nasiljem.

Branje članka vam bo vzelo približno devet minut

Le 19 sekund je bilo potrebnih, da se je spor med romskima skupinama iz Kočevja februarja 2012 končal tragično. Na kočevskem bencinskem servisu je na nedeljsko dopoldne obležal 39-letni Boris Zupanc mlajši. Prejšnjo noč so si Zupanci na eni ter Hođaji in Brajdiči na drugi strani dvakrat skočili v lase. Uboj naslednje dopoldne s pestmi, obcestnim količkom in sekiro je bil povračilni ukrep. Sedem na enega.

Med sojenjem sta oče Zupanc in oče Hođaj na kočevski policijski postaji podpisala nekakšno simbolno premirje. »Vse je mirno. Vsi se držimo dogovora. Jim pa ne bomo nikoli odpustili,« danes pravi Boris Zupanc starejši, ki se niti ne spominja več, zakaj se je spor, ki mu je vzel sina, sploh začel.

Tudi iz statističnih podatkov policije izhaja, da je kočevska upravna enota območje, ki v Sloveniji najbolj potrebuje premirje. V letih 2008 do 2013 so kočevski policisti na večetničnem območju, ki ga nadzorujejo, obravnavali povprečno 59 nasilnih kriminalnih dejanj na 10.000 prebivalcev letno, kar Kočevje uvršča na vrh najbolj nasilnih upravnih enot.

V enakem obdobju so policisti obravnavali deset kaznivih dejanj umora ali uboja, kar – preračunano na 10.000 prebivalcev – Kočevje prav tako utrjuje na negativnem vrhu lestvice. Ob tem je sicer treba poudariti, da je v devetih primerih šlo »le« za poskus uboja ali umora, sumi nekaterih pa so se kasneje celo ovrgli.

Reševalci bi potrebovali varnostnike

Z nasiljem se je srečalo, ali se redno srečuje, več naših sogovornikov. Velika nestrpnost med ljudmi vpliva tudi na delo zdravnikov in reševalcev, izpostavi direktorica Zdravstvenega doma Kočevje  dr. Andreja Rako. Več kot 25 let opravlja dežurstva na urgenci v tem kraju in po njenih besedah je reševalna ekipa še pred desetimi leti prvenstveno lahko mislila le na to, kako bo nekomu pomagala, danes pa jih zelo skrbi lastna varnost. »Prej sem šla brez težav sama na teren sredi noči, zdaj pa si ne upam več,« je iskrena zdravnica, ki so ji tako kot nekaterim drugim  zdravnikom in medicinskim sestram že dvakrat vlomili v hišo.

Po njenih izkušnjah s terena je v Kočevju in okolici presenetljivo veliko nasilja otrok nad starši, občasno pride do večjih konfliktov v romskih naseljih tudi sredi belega dneva, nasilno pa se lahko konča tudi prekupčevanje z drogami ali izterjevanje dolgov. Toda o vzrokih nasilja večinoma lahko le ugiba, saj ji pacienti ne povedo, kaj se je pravzaprav zgodilo, ali pa celo obtožujejo policiste, da so jih oni napadli.

»Po pretepu pridejo in grozijo tudi nam, pogosto s fizičnim nasiljem, kadar ne dobijo takoj, v istem trenutku, kar so si zamislili,« še pojasni in doda, da so se v nekaj primerih srečali tudi z orožjem. Veliko nasilnežev že zelo dobro poznajo, neredko pa so okoliščine na terenu takšne, da ne bi bilo odveč spremstvo varnostne službe. Hkrati resno razmišljajo o stalni prisotnosti varnostnika tudi v čakalnici zdravstvenega doma, kjer sta žaljenje in vpitje tudi že privedla do nasilja.

Na delovnem mestu se je z grožnjami srečala tudi 23-letna Sabina Šijanec. Pred približno štirimi leti se je petnajst minut pred deseto uro zvečer pripravljala na zaprtje pekarne, ko je v prostor vstopil zamaskiran moški. »Rekel je, naj mu dam denar, na kar sem odgovorila, zakaj bi ti jaz morala dati denar. Nekaj časa sva se tako prerekala, nato pa je na pult prislonil pištolo,« se spominja in čez čas nadaljuje, da so imele podobne izkušnje tudi sodelavke. »Enkrat sta delali dve, ko jima je napadalec zagrozil z nožem. Ena je omedlela, druga pa mu je morala izročiti denar.

Dekleta so zato pustile delo v pekarni, sama pa se je čez  čas vrnila, ko je pekarno prevzel drug lastnik, ki mu je bolj mar za varnost zaposlenih. Večkrat naredi obhod okoli stavbe, prostor pa je preuredil tako, da je bolj pregleden. »Zvečer res ni prijetno. Zdaj imam mobitel nenehno pri sebi in že odtipkano številko 113. Če se mi zdi kaj sumljivo, pa pokličem tudi policijo, naj pošljejo patruljo malo naokoli,« pove Sabina, ki se je trdno odločila izvedeti, kdo ji je grozil.

V majhnem kraju, kot je Kočevje, to ni bilo težko, pravi, čeprav policisti roparja niso prijeli. »Že od malih nog je bil problematičen. Spomnim se ga iz srednje šole, ko je prve letnike izsiljeval za bone za malico. Imel pa je tudi težave z drogo in dolgovi.« Po njenem vedenju je zdaj v zaporu, in to jo vsaj malce tolaži.

Preusmerjanje energije s karatejem

Mladi v Kočevju nimajo veliko možnosti za kvalitetno preživljanje prostega časa v družbi, se strinja večina naših kočevskih sogovornikov.

Telefonsko številko Saša Mrnjeca, profesorja športne vzgoje na Gimnaziji in srednji šoli Kočevje, najdemo na enem izmed plakatov na oknu kočevske pekarne, ki vabi k vpisu v lokalni karate klub. Na prvi pogled se lahko zdi celo paradoksalno, vendar pa je ob poznavanju filozofije, discipline in načina vadbe ta borilna veščina za nekatere mlade Kočevarje pot, da se izognejo nasilju.

»Ogromno delamo z mladimi. Prihajajo z vseh vetrov, tudi otroci, ki so bolj problematični. Po eni strani tisti, ki imajo težave s samozavestjo, po drugi strani pa tudi otroci, predvsem iz drugega, tretjega in četrtega razreda osnovne šole, ki so hiperaktivni in kažejo znake odklonskega vedenja. Pri karateju se precej popravijo. Ne vedno idealno, vendar je napredek viden. Ne gre za ventiliranje odvečne energije, temveč za njeno preusmerjanje.Veliko poudarka damo tudi izogibanju konfliktom. Tisti, ki pridejo, ker bi se radi naučili par trikov za pretep na ulici, hitro vidijo, da to ni to,«  razlaga profesor in vodja karate kluba Mrnjec in doda, da v klub prihajajo tudi romski otroci, vendar redkeje. Pretiranega nasilja v Kočevju ne zaznava, mu pa dijaki občasno potarnajo, da se mladi v Kočevju »nimajo kam dati«, dekleta pa povedo, da imajo včasih težave »z nadležnimi starejšimi možakarji«.

Na lokalnem centru za socialno delo (CSD) in policijski postaji Kočevje kljub negativni statistiki mirijo, da stanje na Kočevskem ni tako problematično in da se ukvarjajo s podobnimi težavami kot drugod po Sloveniji. Družinsko nasilje je univerzalna pereča tema, meni direktorica kočevskega CSD in postreže z opažanjem, da se nasilje za štirimi zidovi tudi v romskih družinah ne razlikuje bistveno od slovenske folklore.

»Tabuji so enaki, stiske so enake,« meni Katarina Hiti in dodaja: »Število prijav se vsako leto povečuje, vendar gre za trend po vsej Sloveniji. Upam, da predvsem zaradi večje ozaveščenosti in večje dovzetnosti žrtev za iskanje pomoči.«  Lani so socialni delavci v Kočevju intervenirali 27-krat, največkrat prav zaradi nasilja v družini. Policisti so letos izrekli 15 prepovedi približevanja, na srečo pa v zadnjih letih ne pomnijo primera, ko bi se družinsko nasilje končalo s smrtjo žrtve, kar v Sloveniji žal ni redek epilog dalj časa trajajočih neurejenih družinskih razmer.

Direktorica CSD opozarja tudi na 22,7-odstotno brezposelnost v Kočevju, o romski problematiki pa težko govori, saj se socialni delavci z etnično pripadnostjo varovancev ne ukvarjajo. Zakonodaja tega ne dovoljuje. V regiji najbolj pogreša krizne centre in varne hiše za žrtve nasilja: »Dolgoročno bo treba pristopiti vsaj k vzpostavitvi kriznega centra. V Sloveniji so ti trenutno le v Ljubljani, Mariboru in Piranu, najbližji varni hiši pa sta v Ljubljani in Novem mestu. To je težava. Tudi povzročitelje nasilja praviloma napotimo v delavnice za nenasilno komunikacijo v Ljubljano in Novo mesto, pri nas pa jim je na voljo svetovanje.«

Policija prizna preteklo operativno napako

Na policijski postaji Kočevje letno obravnavajo okoli 700 kaznivih dejanj. »Hudih telesnih poškodb je malo, ena ali dve na leto, več je lažjih poškodb, ki so posledice pretepov,« opisuje Peter Kotar, komandir policijske postaje, ki nadzoruje skoraj vso upravno enoto Kočevje (tri občine) ter mejna prehoda Petrina in Osilnica. Po njegovem mnenju je Kočevje varno mesto, po katerem se je tudi sredi noči mogoče v miru sprehajati. Tudi nekdanja črna točka, park Gaj, je danes osvetljen, tam so športna igrišča in gostinski lokal. »Bolj nevarni so prehodi za pešce, ki so slabo osvetljeni,« je v varnost, vsaj kar se nasilja tiče, prepričan komandir.

A kljub temu gre za mesto, ki ga v strogem jedru krasijo v Sloveniji redko videne opozorilne table o občinskem videonadzoru, lokalna oblast pa je pred leti zaradi serije požigov napovedovala celo uvedbo policijske ure. »Videonadzorni sistemi so nam v pomoč pri preiskavi kaznivih dejanj, za policijsko uro pa menim, da najbrž ni potrebna. Morda je težava v nas, starših, ki nas seveda zanima, kje so naši otroci zvečer. Ampak glavno vlogo pri tem imamo prav starši,« govori prvi kočevski policist. Pohvali se, da so pred leti uspešno razbili dve skupini, ki sta ropali starejše občane v osamljenih hišah na periferiji. »Tovrstnih primerov je zdaj manj,« zatrjuje Kotar.

Očitke občanov, da so policisti premili predvsem do kriminalcev iz romskih naselij, zanika, strinja pa se, da je vodstvo kočevske policije pred leti naredilo operativno napako, ko je policiste umaknilo s pločnikov: »Napako popravljamo in želimo, da so policisti v mestu čim bolj prisotni peš. Da so v stiku z ljudmi.« Morda bo bolj neposreden stik odpravil še eno težavo, ki jo na kočevski policijski postaji opažajo predvsem, kadar so storilci kaznivih dejanj pripadniki romske skupnosti: »Ljudje se nočejo izpostavljati s pričanjem na sodišču. Določen strah je še vedno prisoten,« pritrjuje Kotar, ki pa s prstom  ne želi kazati zgolj na romsko skupnost. Pojasni namreč, da kriminalci iz vrst večinskega prebivalstva včasih celo računajo na to, da bosta policija in javnost krivce za njihove nečednosti iskali med Romi.

Odkar v mestu ni več organiziranega nočnega dogajanja, je nasilja manj, potrjujejo policisti. V času, ko je bil v središču mesta nočni lokal Krokodil, je namreč skoraj vsak konec tedna spremljalo pretepanje. Lastnik Aleš Kovačič priljubljen lokal pred tremi leti zato zaprl. »Če lahko nasilnežem še preprečiš vstop in zagotoviš mir v lokalu, pa ne moreš nadzorovati, kaj se dogaja zunaj,« pravi Kovačič.

Težave mu je povzročala večinoma ista skupina nasilnežev, starih od 16 do 25 let, ki so najprej nadlegovali varnostnike, naj jih spustijo v lokal – bodisi da niso hoteli plačati vstopnine bodisi so bili vinjeni ali pa so prišli s svojo pijačo – potem pa koga naključno izzvali ali pa ga namerno počakali in pretepli.

Preden se je pred petimi leti podal v gostinske vode, si je belil glavo predvsem z vprašanjem, ali mu bo posel stekel in ali bo dovolj obiska, da bo lahko pokril račune, domačini pa so ga opozarjali, da bo imel zagotovo težave s pretepi. »Ah, mislil sem, to je najmanjši problem. Pokličeš policijo in ta opravi svoje delo. Toda edino to se ni izšlo tako, kot bi se moralo,« sklene Kovačič, ki je ob vsakem pretepu dobil kazen za točenje pijače vinjenim osebam. »Prav zato se v Kočevju nič ne dogaja, ker vedno pride skupina, ki išče težave, na koncu pa jih imajo vsi, samo oni ne.«  Po dveh letih je obupal in lokal preselil v Ribnico. Seveda so za njim prišli tudi nasilneži, a so bili ribniški policisti tokrat bolj razumevajoči in odzivni.

Morda bi se v Kočevju splačalo znova poskusiti, ocenjuje Kovačič. Komandir Kotar, s katerim se je srečal v Ribnici, je v vmesnem času prevzel vodenje kočevske policijske postaje, nekaj nasilnežev je v zaporu, nekaj na pogojnem izpustu, nove problematične skupine pa še ni opaziti. Za začetek bo poskusil z nekaj manjšimi koncerti, na katerih pa upa, da se bo trenutno premirje izkazalo za resnično.