V sodelovanju s časnikom Dnevnik v okviru projekta Nasilni kriminal v Sloveniji objavljamo reportaže iz krajev, ki so najbolj obremenjeni z nasiljem.

Branje članka vam bo vzelo približno 11 minut

Ko je bivša ravnateljica mariborske šole zaspala pred televizijo, je njen soprog, direktor zavoda Center za državljansko vzgojo, pograbil sekiro in žensko surovo pretepel do smrti.  Na domačiji v Ihovi je storilec najprej zaklal polbrata, nato pa je do smrti zabodel še mater.

Četverica Štajercev ni potrebovala orodja, da je umorila miroljubnega gosta. V lokalu na Dravskem polju so ga  s pestmi in nogami pretepali več ur, mu polomili kosti in povzročili smrtonosne notranje poškodbe. V hudih mukah je  izdihnil v pohorskem gozdu, kamor so ga krvniki »odvrgli«.

To so bile zadnje vesti iz mariborske črne kronike, ki hranijo urbano legendo o nasilnih Štajercih. Podobnih zgodb je bilo nič koliko v novejši zgodovini, od množičnih umorov, družinskih tragedij do spopadov med pripadniki kriminalnega podzemlja.

Površen vpogled v policijske statistike nakazuje utemeljenost predsodka, da Podravje in prestolnica Maribor izstopata po agresivni mentaliteti. Maribor je po številu zabeleženih telesnih poškodb na deset tisoč prebivalcev letno na petem mestu med upravnimi enotami, Podravje pa je, kar zadeva kriminalni »element«, z naskokom prva slovenska regija. V vrh mesto in regijo uvršča statistika, v kateri so združena vsa kazniva dejanja, ki na raznotere načine vsebujejo elemente nasilja.

Vendar številke ne odražajo nujno dejanskega stanja. »Pri tovrstnih analizah je potreben resen metodološki premislek o tem, kaj je nasilje,« pred posplošitvami svari Aleš Bučar Ručman, visokošolski učitelj na Fakulteti za varnostne vede. »Morda imajo takšna dejanja neko skupno ime, vendar je njihova fenomenološka pojavna oblika različna.

Detomor in  rop  nimata ničesar skupnega. Morda je medijsko všečno vse skupaj vreči v multipraktik, vendar z znanstvenega vidika potem dobiš neprebavljiv koktajl.«

Za pravilno interpretacijo statističnih podatkov, ki so vezani na lokalno okolje, je nujno osvetliti njihovo celotno ozadje. Za primer: lani je Bučar Ručman analiziral kazniva dejanja po posameznih občinah, in haloška občina Žetale je nenavadno izstopala. »Številke so kazale, kakor da je tam leglo kriminala. Nakar sem ugotovil, da je tam sedež obmejne policijske postaje, na katero pade kar 96 odstotkov obravnavanih dejanj,« se spominja.

Mariborsko socialno ozračje

Ne glede na te pomisleke pa je nesporno dejstvo, da je po številu kaznivih dejanj povzročitve hudih telesnih poškodb mariborska upravna enota daleč pred ljubljansko. Tudi Podravje je na prebivalca zabeležilo dobrih 70 odstotkov več tovrstnih dejanj kot osrednjeslovenska regija.

Kako  to pojasniti? »Nihče me ne bo prepričal o štajerskem nasilnem genu,« odvrne doktor sociologije. »Vzroki so družbeni, med drugim ne smemo spregledati podatka, da prav iz te regije že tradicionalno prihaja največ policistov, in mislim, da tudi največ vojakov. To nam odpira širšo sliko. Očitno je v tem okolju bolj razširjen avtoritarni pristop pri urejanju družbenih razmer.«

Avtoritarnost vključuje jasne zahteve po spoštovanju hierarhije, podrejanje, in če je treba, se to doseže tudi s prisilo, v skrajnih odklonih lahko tudi s fizičnim nasiljem. Aleš Bučar Ručman domneva, da to okolje  nikoli ni razrešilo težav, ki so nastale z razpadom države in so povzročile hudo naraščanje brezposelnosti v devetdesetih letih, kar je posledično vplivalo tudi na odraščajočo generacijo. Ljudje v krizi pogosto posežejo po hitrih, na prvi pogled učinkovitih rešitvah; alkohol je eden od priljubljenih načinov »lajšanja« stiske.

Takšne razmere so idealen inkubator za razvoj huliganizma, ki je v Sloveniji najbolj razširjen v Mariboru, čeprav bi Ljubljana teoretično imela idealnejše nastavke zanj. »Seveda za takšno socialno ozračje ne kaže kriviti Maribora, temveč državno vodstvo, ki je bilo zelo pasivno do tega dela Slovenije,« izpostavi sogovornik.

Klanje z noži za rezanje trte

Pri iskanju vzrokov nasilja na »totem koncu« moramo pogledati tudi v preteklost in v obdobje razpada Jugoslavije.  Ivo Usar je eden izmed najbolj prepoznavnih obrazov Policijske uprave Maribor, saj je bil kar 16 let njen tiskovni predstavnik, pred tem pa se je kot kriminalist vrsto let ukvarjal s preiskovanjem krvnih deliktov in je bil tudi vodja oddelka za zatiranje splošne kriminalitete. Danes je upokojenec.

»Policijska uprava Maribor se je že od nekdaj ukvarjala s preiskovanjem največjega števila najhujših kaznivih dejanj. V sedemdesetih letih smo našteli celo  trideset umorov letno, ogromno je bilo tudi hudih telesnih poškodb,« se spominja Usar. Tedaj skoraj ni bilo veselice, na kateri ne bi tekla kri. Zelo razširjeni so bili obračuni s kljukastimi noži za rezanje trte. »Spominjam se zadnjega takega umora na območju Poljčan. Storilec je žrtev porezal v predelu dimelj. Izkrvavela je v nekaj minutah.«

Kako Ivo Usar utemeljuje tedanje nasilništvo? »Za tista obdobja je bila značilna izjemno visoka toleranca do uživanja alkohola. Popivanje je bilo  folklora. Šele z upadom družbene sprejemljivosti takšnega obnašanja se je začelo zmanjševati tudi število dejanj.«

Propad Jugoslavije in stečaj mariborskih industrijskih gigantov ni neposredno sprožil naraščanja števila kriminalnih dejanj. »Delo so izgubili pošteni ljudje, ki niso iskali rešitve v kriminalu,« se spominja Usar. Seveda je zaradi socialne bede poraslo družinsko nasilje, ki pa se ni neposredno beležilo v policijskih statistikah. O tem, kaj se dogaja za štirimi stenami, se pač ni govorilo, dokler ni preraslo v hudo nasilje.

 Po osamosvojitvi sloves nevarnega mesta

Po osamosvojitvi je Maribor dobil pedigre nevarnega mesta predvsem zaradi tedanjih šefov organiziranega kriminala. Najbolj razvpit je bil Maksimilijan Vollmeier, ki je s svojim kriminalnim početjem v mestu več let povzročal strah in trepet.

»Tako ekstremna kriminalna energija je bila nedvomno presenečenje za policijo in pravosodje,« se spominja Ivo  Usar. »To je bilo obdobje, ko mnogi, ne samo kriminalci, niso ločili demokracije od anarhije. Trajalo je nekaj časa, da so se institucije toliko organizirale, da so se znale učinkovito zoperstaviti tem  storilcem.«

Pojav novih oblik kriminalitete po prehodu v nov politično-ekonomski sistem ni bil značilen  samo za Slovenijo. Aleš Bučar Ručman navaja podatke, da so se s tem srečale vse postsocialistične države v Evropi. Prišlo je zlasti do porasta nasilnih kaznivih dejanj in kriminalitete, povezane z drogami.

Po Vollmeierjevi smrti in prijetju drugih proslulih imen je mariborsko podzemlje izginilo z naslovnic časnikov. To pa ne pomeni, da ga ni več, le način dela se je spremenil. Namesto kot nasilneži zdaj v javnosti raje nastopajo kot poslovneži.

Namesto nasilnežev »poslovneži«

»V našem okolju bi vam lahko takoj naštel več posameznikov, ki bi lahko postali novi Vollmeierji, vendar raje ostajajo skriti in ne širijo občutka strahu, ker jim to bolj koristi,« opisuje spremembe  Robert Munda, vodja sektorja kriminalistične policije na Policijski upravi Maribor.

Ko preide pogovor k nasilnemu Mariboru, se Munda zgolj pogojno strinja s trditvijo, da Štajerci nadpovprečno pogosto  rešujejo spore z uporabo (vsaj minimalne) sile. Podobno kot Bučar Ručman tudi on omenjene statistične analize spremlja s precejšnjo mero skepse. »V naboru je zbran zelo širok in nekompatibilen spekter kaznivih dejanj, od povzročitve hudih telesnih poškodb do roparskih tatvin, trgovine z ljudmi in detomora. Zame so vsekakor bolj relevantni trendi kriminalitete kot celote in absolutne številke posameznih dejanj, ne pa neki seštevki,« je kritičen Munda.

In izpostavi povzročitve telesnih poškodb. Na območju omenjene policijske uprave je bilo letos lahkih telesnih poškodb 242, hudih 19, posebno hudi pa dve. Če upoštevamo, da na območju mariborske uprave živi približno 322.000 ljudi, ta statistika ne potrjuje vtisa neke nasilne družbe. Še posebej ob dejstvu, da je pri teh številkah že vrsto let zaznaven trend upadanja.

Opiti nasilneži

Razprava o vzrokih nasilnih dejanj pripelje do že omenjenega dejavnika, ki utegne biti ključen za nasilno obnašanje Štajercev: alkohol. Svetovna zdravstvena organizacija uvršča Slovenija na peto mesto med državami EU po skupni registrirani in neregistrirani porabi alkohola na prebivalca. Pred njo so se uvrstile Češka, Madžarska, Estonija in Romunija.

Izsledki raziskave Alkohol v Sloveniji, ki jo je lani objavil Inštitut za varovanje zdravja, potrjujejo tezo, da prebivalci vzhodne Slovenije v večjem deležu čezmerno pijejo in se visoko tvegano opijajo.

»Omejevanje uživanja alkohola je eden izmed ključev  uspešnega omejevanja nasilniške kriminalitete, še posebej na množičnih prireditvah,« meni Robert Munda. Med te množične prireditve sodijo tudi nogometne tekme. V Ljudskem vrtu že vrsto let kraljuje skupina delinkventov, ki s svojim huliganskim obnašanjem podpihuje predsodke o nasilnih Mariborčanih. Viole so svoje nasilništvo nazadnje dokazovali po tekmi Maribora s Sevillo: na počivališču Tepanje so napadli avtobus in pretepli španske navijače.

»K nogometu seveda sodi tudi navijaštvo,« pravi Munda, »vendar je zmotno prepričanje nekaterih, da k navijaštvu sodi tudi negativno obnašanje.« Po njegovih besedah je za razvpitost viol najbolj odgovorna relativno majhna skupina, ki ne šteje več kot trideset ljudi. Med njimi je večina starih znancev policije, nekateri so bili tudi že večkrat obsojeni.

Vendar klub doslej ni pokazal veliko prizadevanj, da bi nepridiprave pregnal s svojih tribun. Da nedvomno lahko vpliva nanje, pa dokazujejo zadnje mednarodne tekme, na katerih ni bilo ekscesov. V klubu se očitno zavedajo, da bi bil kakršenkoli navijaški ekstremizem zanj zelo drag.

»Zato je bil na tekmah v kvalifikacijah za ligo prvakov in tudi na nedavni tekmi z Lizbono v ospredju izključno nogomet. Tako bi moralo biti na vseh tekmah,« je prepričan Munda, ki s sinom redno obiskuje tekme v Ljudskem vrtu.

 Zaradi temperamenta štajerska kri prej zavre

V uvodu omenjeni pretep ni posebnost v gostilniškem okolju, se pa takšni dogodki na srečo le izjemoma končajo tragično. »Alkohol pogosto botruje dejanjem zoper življenje in telo,« ugotavlja Ivanka Slana, vodja splošno kazenskega oddelka okrožnega tožilstva v Mariboru. »Mogoče pa svoje prispeva tudi bolj temperamenten značaj tukajšnjega prebivalstva, zaradi katerega štajerska kri prej zavre.«

Kakršnikoli so že vzroki teh dejanj, tožilcem na omenjenem oddelku dela ne zmanjka. Do konca septembra so prejeli 634 kazenskih ovadb, na podlagi katerih so vložili 235 obtožnih predlogov in 142 obtožnic, 328 ovadb pa je bilo zavrženih. Veliko za šest tožilk in tožilcev.

Pri manj krvavih deliktih Slana opaža naraščanje prefinjenega  kriminala. To so raznotere oblike izsiljevanja in napeljevanja k takšnemu početju. Pri tem se Ivanka Slana spomni na primer mariborske odvetnice, ki je več ljudi skušala napeljati k temu, da bi zanjo od zakonskega para izsilili večjo vsoto denarja.

»Dogajajo se tudi izsiljevanja med varnostniki, novost pa je izsiljevanje delodajalcev, ki so zaposlenim ostali dolžni več plač in plačilo prispevkov,« razkrije tožilka. Socialna stiska, nezaščitenost in počasno delovanje pravosodja očitno vodi oškodovane delavce v vigilantske ukrepe.

Izgoreli tožilci

S kakšnimi težavami se tožilci soočajo pri pregonu najhujših oblik kriminala? »Umorov in podobnih hudih kaznivih dejanj praviloma ni težko dokazati, tudi opis dejanja ni zapleten,« odvrne tožilka. »Je pa zato veliko breme za tožilca predlagati visoko zaporno kazen. Seveda je prav, da so se kazni za takšna dejanja povišala, cena življenja je neizmerna in do takšnih dejanj ne smemo biti prizanesljivi.

Kljub temu pa se opaža izgorelost med nami, ki smo že dalj časa v tem poklicu. Tudi mene nekateri kazenski primeri prizadenejo, kar ni dobro. Kaznivo dejanje je ali pa ga ni. Če vpleteš čustva, ne prideš nikamor. Prav zato najhujša kazniva dejanja obravnavamo vsi tožilci. Nekoč sta tovrstna dejanja obravnavali samo dve tožilki specialistki, ki pa sta zaradi stresnosti  dela obe zapustili tožilstvo.«

Na delovni mizi tožilke se znajdejo tudi kazenske ovadbe zoper storilce družinskega nasilja. Pogled v policijske statistike sicer ustvarja vtis, da mariborska upravna enota ni med najbolj problematičnimi okolji, ko gre za te oblike nasilja. Med upravnimi enotami se je mariborska uvrstila šele na 35. mesto, podravska regija pa je na 8. mestu med dvanajstimi.

Zapleteni značaji

Vršilko dolžnosti direktorice Centra za socialno delo Maribor zgornje uvrstitve presenečajo. Njene izkušnje so namreč povsem drugačne. Frančiška Premzel že od leta 1996 v centru pokriva področje nasilja v družini, poleg tega je dolgoletna regijska koordinatorica za obravnavo nasilja.

»Leta 2012 smo v Mariboru evidentirali 251 primerov nasilja, v regiji jih je bilo 532, v celotni Sloveniji pa je statistika naštela 2543 primerov,« izpostavi. »Poleg tega je bilo Podravje vedno na prvem mestu med regijami po številu izrečenih ukrepov prepovedi približevanja. Rekordno leto je bilo 2009, ko so v centru zabeležili 310 tovrstnih prepovedi.«

Povečanje števila prepovedi približevanja nedvomno sovpada z gospodarsko krizo. Socialna beda je namreč eden izmed dejavnikov asocialnih vedenj. Vendar je zmotno prepričanje, da je družinsko nasilje najbolj pogosto v družinah iz nižjega družbenega sloja. Največ storilcev ima namreč višješolsko izobrazbo, sledijo tisti s srednješolsko, pa z magisterijem in z visokošolsko diplomo, Frančiška Premzel razgrne presenetljive podatke.

Egoizem in trma gonili družinskega nasilja

Napačna je tudi percepcija, da je alkohol ključni dejavnik za nasilno obračunavanje v družinskem okolju. »Ključna dejavnika družinskega nasilja sta, kako bi to opisala, egoizem in trma. Storilci vztrajajo pri svojih prepričanjih in niso pripravljeni razumeti, da se razmere spreminjajo,« pojasnjuje direktorica CSD Maribor.

»Pri mladostnikih pa so vse bolj razširjene osebnostne motnje. So nezreli, razvajeni otroci, ki so v obdobju odraščanja pridobili vedenjske vzorce, s katerimi si sedaj ne morejo pomagati. In zato prihaja do sporov, ker ne morejo razumeti, da ne pomeni ne.«

Skupno število primerov mladostniške kriminalitete se v Mariboru sicer zmanjšuje, vendar postajajo delikti vse bolj kompleksni. »Ni več mladostnikov, ki bi zagrešili samo eno obliko kaznivega dejanja, temveč imajo celo paleto težav,« opozarja direktorica.

Iz vsega povedanega je torej mogoče sklepati, da je utemeljevanje večje »nasilnosti« Štajercev z mariborskega konca zahtevna znanstvena naloga, ki prerašča okvirje novinarskega prispevka. »Za nas, Štajerce, gotovo velja, da smo bolj odprti, bolj družabni, temperamentni,« sklene  Frančiška Premzel.  »Ampak že dejstvo, da je tudi tukaj samomorov veliko, kaže na to, da imamo zelo zapletene karakterne značilnosti.«