Naši zapori vzgajajo kriminalne povratnike, obravnava mladoletnikov je učinkovitejša

V letu 2013 je bila več kot polovica zapornikov večkratnih obsojencev za kazniva dejanja. Resocializacija pa je precej bolj uspešna pri mladoletnih delikventih.

Branje tega prispevka vam bo vzelo približno 9 minut

prison bars
Foto: Michael Coghlan

Zapor je v prvi vrsti kazen. Je institucija, v kateri tisti, ki ne upoštevajo družbenih (in pogosto tudi moralnih) pravil, domevno poplačajo svoj tako imenovan davek družbi. A tako kot drugje v Evropi, so tudi slovenski zapori več kot to. So priložnost za resocializacijo. Torej mesto, kjer se obsojenci soočajo s svojimi napakami, da bi se izvili iz začaranega kroga kriminala.

A v učinkovitost resocializacije v slovenskih zaporih lahko upravičeno dvomimo. Več kot polovica vseh odraslih zapornikov pri nas je povratnikov. Torej tistih, ki so bili že večkrat obsojeni na zaporno kazen. To pa kaže na neučinkovitost zaporov na področju, na katerem bi morali biti najbolj aktivni.

A ni vse črno. Slovenija je precej bolj uspešna pri obravnavni mladoletnih prestopnikov. Po naših izračunih centrom za socialno delo in prevzgojnim domovom uspe skoraj 80 odstotkov mladoletnikov odvrniti od ponovnih kaznivih dejanj po prvi obsodbi.

Zakaj je temu tako?

V teoriji zgledno, v praksi nekaj povsem drugega

Resocializacija v slovenskih zaporih poteka na več ravneh: običajna praksa je, da se v roku tridesetih dni osebi, ki prispe v zapor, dodeli individualiziran osebni načrt. Načrt je pisni dogovor med institucijo in obsojencem, ki določa cilje, dejavnosti in aktivnosti, ki jih zapornik mora doseči v času svojega bivanja v instituciji.

Poleg individualiziranega načrta je uveljavljena praksa prevzgoje tudi kakovostno preživljanje prostega časa. Strokovni tim spodbuja zapornike k udejstvovanju v športnih aktivnostih in kreativnih delavnicah, k izobraževanju in udeležbi v specializiranih zaposlitvenih programih. Vse z namenom, da bi zaporniki med prestajanjem kazni rasli tako osebnostno kot poklicno. In da bi se po izteku kazni čim bolj nemoteno vključili v družbo.

A se v teoriji dokaj zgleden načrt individualnega treninga na osebnosti v praksi izkaže za povsem neučinkovitega. O neuspešnosti resocializacijske moči slovenskih zaporov govori podatek, da je bilo v Sloveniji leta 2013 izmed 1168 na novo zaprtih oseb kar 620 povratnikov. Več kot polovica zapornikov je takih, pri katerih postopki ponovnega vključevanja v družbo ne uspejo.

Preveč zapornikov, preveč konfliktov

Eden izmed najočitnejših razlogov za to je več kot 100-odstotna zasedenost zaporov, s čimer se Slovenija sooča zadnja leta. V letu 2013 je bilo v povprečju zaprtih 1430 posameznikov, medtem ko je kapaciteta slovenskih zaporov od novembra leta 2012 opredeljena na zgolj 1283 mest. To pomeni, da so bili slovenski zapori leta 2013 111-odstotno zasedeni. Napolnjenost se skozi leta celo povečuje: osem let prej, leta 2005, je bila zasedenost 103-odstotna.

Pomanjkanje prostora v zaporih se po oceni računskega sodišča in uprave za izvrševanje kazenskih sankcij neposredno odraža v vedenju zaprtih oseb. Prenapolnjene celice, kjer zaporniki nimajo prostora zase, zaviralno vplivajo na njihov razvoj in povzročajo trenja med zaporniki. Vroče glave, ki se nimajo prostora ohladiti, tako sproščajo svoje ventile v fizičnih obračunih. Posledično konflikti med zaporniki naraščajo.

Čeprav je bilo glede na letno poročilo uprave za izvrševanje kazenskih sankcij v letu 2013 pet primerov konfliktov manj kot prejšnje leto – število je padlo z 165 na 159 – je to še vedno precej višje kot v preteklih letih. Dolgoročno zaradi tega prav tako raste uporaba prisilnih sredstev. Najboljša rešitev bi bila nastanitev zapornikov v enoposteljne celice, a to zaradi omenjene prostorske stiske odpade. Kvalitetno in konstruktivno preživljanje prostega časa za namen resocializacije je torej postavljeno na majavih tleh: že samo okolje onemogoča proces prevzgoje zapornika.

Hitrejše obravnave

Število zapornikov obenem še raste. Deloma lahko to pripišemo noveli o kazenskem postopku, ki je prišla v veljavo maja 2012. Ta omogoča izvedbo poenostavljenih oblik kazenskega postopka in bolj ekonomičen potek glavnih obravnav. Hitrejše obravnave pa prinašajo več obsojencev na leto. Posledica je kar 34-odstotno povečanje števila polnoletnih obsojencev od leta 2012.

mladoletnisko7
Sodb sodišč v letu 2013. Vir: SURS

Skoraj 95 odstotkov vseh obsojenih državljanov leta 2013 je bilo obsojenih na zaporno kazen – večina izmed njih sicer na pogojno kazen.

Sendi Murgel s Skupnosti Centrov za socialno delo opozarja, da je to lahko problematično. »Tako se osredotočamo na te institucije, kamor dobesedno porinemo neko celotno skupino ljudi, namesto da bi nekaj naredili v mreži sami,« pravi Murglova. Če bi izboljšali storitve na tem segmentu in poskrbeli, da bi lahko določeni povzročitelji – seveda je odvisno od vrste kaznivega dejanja, ki ga povzročijo – normalno funkcionirali v svojem domačem okolju, bi s tem dolgoročno zagotovili tako boljšo oskrbo povzročiteljev kot tudi rešili problematiko prenapolnjenosti zaporov. »Mi se moramo začeti v celotni družbi ukvarjati s tem, da so storitve, ki jih imamo v sami mreži [institucij za pomoč], bolj pomembne kot pa [kazenske] institucije,« dodaja Murglova.

Mladoletniki in prevzgoja

Vsaj pri obravnavi mladoletnikov je zgodba precej drugačna. »Bistvo mladoletniških postopkov je bolj prevzgoja mladoletnega storilca kaznivega dejanja kot pa za kaznovanje zaradi storjenega kaznivega dejanja«, pove Mirjam Kline, vodja Oddelka za mladoletniško, družinsko in spolno kriminaliteto na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani.

To potrjuje tudi spodnja tabela, ki prikazuje vse sodniške obravnave mladoletnih storilcev kaznivih dejanj v letu 2013. Večina primerov, skoraj 47 odstotkov, je bilo v celoti zaupanih v skrb Centrov za socialno delo. Le 5 mladoletnikov je bilo obsojenih na mladoletniški zapor, še 12 jih je bilo napotenih v prevzgojni dom. V vzgojni zavod, ki pa je namenjen predvsem umiku iz problematičnega okolja, so sodišča napotila nadaljnjih 46 mladostnikov. Ostale so doleteli blažji ukrepi.

mladoletnisko8
Vir: SURS

Seveda je ta podatek povezan z dejstvom, da večina mladine ne povzroči kaznivih dejanj s hujšimi posledicami, a vseeno: pri mladoletnih povzročiteljih kaznivih dejanj se zdi, da dobita besedi »resocializacija« in »individualizacija« večjo težo kot pri odraslih obsojencih.

Začne se na sodišču

Prevzgoja mladoletnika se začne že v sodnem postopku. Proces obravnave mladoletnika je veliko bolj individualiziran kot procesi obravnave odraslih obsojencev, kar se kaže tudi v manjšem skoku obsodb mladoletnih obsodb v primerjavi z odraslimi. Kljub sprejetju novele zakona o kazenskem postopku se število obsojenih mladoletnikov ni bistveno povečalo: v nasprotju z 34 odstotkov več obsojenih polnoletnih oseb, se je število obsojenih mladoletnih oseb povečalo le za deset odstotkov. V letu 2013 je bilo obsojenih 437 oseb, medtem ko je bilo v istem obdobju leta 2012 obsojenih 398 mladoletnih subjektov.

»V postopku zoper mladoletnika se pridobivajo mnenja pristojnega centra za socialno delo, zasliši se lahko tudi kdo drug, ki se sicer ukvarja z mladoletnikom, poleg njegovih staršev tudi učitelj ali vzgojitelj, ugotavlja se njegova osebnost. Vse s ciljem, da bi mu izrekli tisti vzgojni ukrep, ki bi najbolj lahko pripomogel k temu, da bi mladoletnik uvidel napačnost svojega ravnanja,« pravi Mirjam Kline.

Klinetova še poudarja, da je za uspešno voden postopek proti mladoletnikom ključna predvsem dodatna izobrazba vseh členov sodnega postopka – tožilcev, sodnikov in odvetnikov – o subjektih obravnave. »Gre za izobraževanje na področju, ki sicer pravnikom ni toliko blizu, to pa je predvsem na področju vzgoje, psihologije otroka, izvedenstva za področje otrok, zasliševanje otrok in podobno.«

Odvetniki varovancev ne smejo učiti laganja

Prav odvetniki mladoletnikov igrajo tu bistveno vlogo, saj je pomembno, kako se mladina s postopkom sooča. »Mladoletnik se v kazenskem postopku ne sme naučiti veščin laganja, izogibanja odgovornosti. Tudi odvetnikovo delo bi moralo po moji oceni biti, seveda ob spremljanju procesnih zagotovil, predvsem skrb za mladoletnikovo prevzgojo,« opozarja Klinetova.

Tudi zakonodaja na tem področju je sicer dobra, ocenjuje. »Morda je potrebno razmišljati v smislu še več individualizacije obravnave mladoletnikov.«

Z njo se strinja Irena Velič, socialna delavka, ki je v Centru za socialno delo Šiška zadolžena za delo z mladoletnimi storilci kaznivih dejanj. »Menim, da je trenutna zakonodaja naklonjena in v korist mladoletnikom, saj  obstaja veliko vzgojnih ukrepov [poleg zapora], ki jih sodišče lahko izreče.« Poudarja, da je tudi vloga Centrov za socialno delo v postopku primerna: »Meni osebno se zdi vloga Centrov ustrezna. Imamo možnost obravnave družine od začetka postopka dalje, tako da se v času do dejanske obravnave na sodišču razmere že lahko uredijo, izboljšajo, …«.

Mladostniki, ki pridejo navzkriž z zakonom, imajo na svoji poti po besedah sogovornikov ogromno podpore: vsi členi v njegovi obravnavi se trudijo, da bi zanj našli kar najboljšo rešitev za izhod iz situacije.

Ko vse ostalo zataji …

Posledično sta edini instituciji v Sloveniji, ki sta namenjeni izključno prestajanju kazni mladoletnih in mlajših polnoletnih obsojencev, Prevzgojni dom Radeče in Zavod za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje, manj kot 100-odstotno zasedeni.

Edita Mejač, direktorica Zavoda za prestajanje mladoletnega zapora in kazni zapora Celje, kjer trenutno bivata zgolj 2 mladoletna zapornika, ocenjuje, da »sodišče izreče mladoletniški zapor le v skrajnem primeru – kadar so blažji ukrepi neučinkoviti. Pri teh posameznikih gre za hujša kazniva dejanja, velikokrat ne gre le za eno kaznivo dejanje.  Vse ostalo je do takrat že zatajilo – vzgojno nemočna je bila družina, šola, morebiti tudi vzgojni zavod.«

Prevzgoja je del programa mladoletnih obsojencev v zavodu: zaporniku se v 30 dneh od prihoda v zavod pripravi osebnostni načrt, ki vsebuje cilje, ki jih zapornik v času svojega bivanja izpolnjuje. A razlika med obravnavo mladoletnikov in odraslih je po besedah Mejačeve »v neposrednem, vsakodnevnem delu z mladostniki v obliki pogovorov, možnosti strukturiranega prostega časa, spodbujanju in pomoči pri izobraževanju ter rednem delu, sodelovanju  s starši oziroma osebami, ki so zanje pomembne in tudi načrtovanju njihove prihodnosti po odpustu iz zapora.«

ZPMZKZ_Celje
Edini zapor za mladoletnike v Sloveniji je v Celju. Foto: ministrstvo za pravosodje

A ta načrt se, sploh če upoštevamo dejstvo, da osebje Zavoda ni posebej usposobljeno za delo z mlado populacijo, ne zdi bistveno drugačen od teorije dela z odraslimi zaporniki. Prevzgoja je sicer zelo pomemben aspekt programa Zavoda za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje, ni pa njihova glavna prioriteta: »Prestajanje mladoletniškega zapora ni vzgojni ukrep – gre za izvrševanje kazenske sankcije. Smatra se za represiven ukrep, ko drugačne oblike niso več pomagale,« pravi Mejačeva.

V nasprotju s tem si Prevzgojni dom Radeče, edini te vrste v Sloveniji, prizadeva predvsem za prevzgojo problematične mladine. Prevzgojni dom je sicer kazenska sankcija, a je hkrati tudi vzgojni ukrep, zato so razlike v programu pričakovane. »Razlike so vsebinske in programske«, pravi Franc Majcen, direktor Prevzgojnega doma Radeče.

»Razlike so v samem delu z mladoletniki: poteka dvoizmensko delo, ki se deli na vzgojno delo in izobraževalni del z delovnim usposabljanjem, kamor so vključeni vsi mladoletniki«. Delo poteka na individualni in skupinski ravni: »Mladoletniki bivajo v vzgojnih skupinah, ki imajo dve ali tri spalnice, dnevni prostor, čajno kuhinjo in sanitarije. V vzgojnih skupinah biva od štiri do osem mladoletnikov. Razvrstitev je stvar odločitve strokovne skupine, se pa lahko spreminja, glede na medsebojna razmerja in odnose med mladoletniki«. Delavnice in izobraževanja se sicer bolj kot po vsebini od drugih institucij razlikujejo predvsem po kvantiteti, načrti o sodelovanju so zastavljeni podobno kot drugje. Tudi v domu Radeče uporabljajo pripravo individualiziranega načrta v tridesetih dneh.

Uspešnost

Zanesljivih podatkov o uspešnosti prevzgoje ni niti za mladoletniški zapor Celje niti za Prevzgojni dom Radeče. Po prenehanju vzgojnega ukrepa oddaje v Prevzgojni dom namreč nihče več ne spremlja razvoja mladine. »Nekako pa se je izoblikovala trditev, da približno tretjina nadaljuje kriminalno pot, tretjina je nekje vmes, za eno tretjino mladine pa lahko govorimo o uspešnosti,« pravi Majcen. »A na žalost  se z nekaterimi ne da narediti nič, če niso pripravljeni na spremembe«.

O mladini, pri katerih postopki zatajijo zaradi pomanjkanja želje po spremembi, govori tudi Mejačeva s celjskega zapora: »Sankcija je lahko zelo učinkovita, v kolikor se je obsojenec resnično želel spremeniti in želi spremeniti svoje cilje v življenju. V nasprotnem primeru pa je le ena postaja na poti skozi življenje«.

Deinstitucionalizirana oblika pomoči

V nasprotju s tem se osebna, deinstitucionalizirana oblika pomoči in prevzgoje ocenjuje za zelo uspešno. Irena Velič iz Centra za socialno delo Šiška ocenjuje, da v Centrih »na tak ali drugačen način pomagamo več kot 80 odstotkom mladostnikov in lahko te obravnave štejemo za uspešne. Ja, nekaj je povratnikov, nekaterim – sicer v manjšem odstotku (okoli 3 do 5) – pa ne uspe in imajo težave tudi po vstopu v polnoletnost.«

Centri za socialno delo seveda delujejo povsem drugače kot institucionalizirana oblika pomoči. Poglavitna razlika je ta, da mladoletniku nudijo pomoč v njegovem okolju, v bližini ljudi, ki jim zaupa, in v prostorih, ki jih pozna. Delo poteka tako v prostorih centrov kot tudi na terenu. »Z mladostniki se lahko dobimo tudi izven pisarne, na primer v šoli, na njihovem delovnem mestu, ali kje drugje. Seveda mora delo potekati osebno,« pravi Veličeva. Delo pa ni le naloga mladoletnika, temveč tudi njegovih staršev in celotne mreže, v kateri deluje. Predvsem prisotnost in sodelovanje družine je ključnega pomena pri pomoči mladoletnikom.

Na Centru v Šiški dve strokovni delavki letno obravnavata med 200 in 220 otrok in mladoletnikov, pravi Veličeva. Zagotavlja, da je obravnava ustrezna, a hkrati dodaja, da bi več strokovnih delavcev lahko nudilo še boljšo obravnavo. A glede na obseg dela s posameznim mladostnikom in na majhno število povratnikov lahko rečemo, da je delo Centrov za socialno delo vsaj na področju delovanja z mladoletnimi povzročitelji kaznivih dejanj vseeno zelo korektno.

Pa odrasli?

V nasprotju z mladostniki  imajo Centri za socialno delo izjemno malo opravka z odraslimi povzročitelji kaznivih dejanj. »S povzročitelji se izjemno malo dela,« pravi Sendi Murgel iz Centrov za socialno delo. »Žrtev ima veliko več podpore kot povzročitelj v celotni mreži. V Sloveniji je problem, ker ima samo Društvo za nenasilno komunikacijo program za povzročitelje.«

Predvsem pri določenih oblikah nasilja, ki se lahko v življenju posameznika ponavljajo, na primer pri nasilju v družini ali nasilnem vedenju, je potrebna obravnava posameznika izven institucije same. »Povzročitelj potrebuje čas in konkretno terapijo, da razume, kam njegovo ravnanje vodi in zakaj se tako obnaša,« nam pove Murglova. Te pa v Sloveniji praktično ni. Kazenska sankcija je seveda nuja, a še bolj nujno bi bilo delati na posamezniku izven institucije, sploh takem, pri kateremu prepoznamo dolgoletne vzorce nasilnega obnašanja. A namesto tega zgolj polnimo zapore, še več, polnimo jih z vedno istimi ljudmi.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 1 komentar



Več iz teme: Kriminal

S pomočjo podatkov policije in reportaž s terena analiziramo kriminal v Sloveniji.

58 prispevkov

Epizoda 18: pogrebniki podjetij ogrožajo tudi obiskovalce Spara

Se lahko zaradi pogrebnikov podjetij podre trgovski center? V novi epizodi pojasnjujemo, zakaj zaradi skrivanja premoženja niso prizadeti samo upniki …

Tema: Kriminal, Podcast
Podcast,

Pogrebniki podjetij: finančni upravi uspelo zaseči nepremičnine Igorja Furlana

Igor Furlan, oče razvpitega Roka Furlana, je zaseg nepremičnin poskušal preprečiti z njihovim prepisom na podjetja z neznanimi lastniki. Zdaj …

Tema: Kriminal
Članek,

1 komentar

jst 19. 4. 2015, 23.02

Kar se tiče zakonov v zaporih je ena velika luknja!Ne trdim za vse in ne izpostavljam posameznega zapora.Vem pa da krsijo zakon prav tisti ki naj bi delali red načrte...itd...kamor koli pogledam same kršitve.in to naj bi bilo pošteno to naj bi bila pravna država?!Že od sega začetka prostopa zaporne kazni človek ni imel kartona!Da ne govorim da je vstopil z nastopom zaporne kazni bolan torej nesposoben za delo in ocenjevanje in da ne govorim da mora tak človek 8h čakat na protibolečinsko tableto!Da mora zapornik malo manj kot prositi da mu izmerijo pritisk...tri dni je čakal in ni dočakal merjenje krvnega tlaka!!!Sramotno je pa tudi to da zapornik ko je bruhal kri da so šele takrat ukrepali in še to ne takoj!!!Sram me je da se to dogaja saj so tudi zaporniki ljudje in veliko jih je med njimi nedolžnih!!!Zakone bo potrebno spremeniti in tudi sodišča bodo morala začeti drugače gledati!!Marsi kdo je pred leti naredil napako ne po njegovi volji zaradi groženj...in kaj mu preostane drugega kod da zaščiti družino in naredi kot mu pravijo...sodišče pa kasneje gleda na pretekle spodrsljaje sedajšnje situacije pa ne!Marsikdo se hoče poboljšati pa jim to velikokrat višji pregoni ne dovoljujejo niti ne poslušajo...kje je tulaj zakon?!Jaz vidim samo eno veliko zmešnjavo in luknjo.Veliko zapornikov trpi duševno stisko in da še družina z otrokom stoji pred zavodom v vrsti na mrazu ker nimajo čakalnice...kod da je cela nkegova družina kaznovana!!Absurdno še žival ne vržemo vn na mraz Ali vročino!!!!!Kje so meje kje so pravice?!Jih niiii!!!Ker si dan danes že vsak lahko izmisli kako se bo dorigeralo!!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno