Ljubljana – Raziskava Svetovni letopis konkurenčnosti Slovenijo po učinkovitosti administracije pri zagotavljanju konkurenčnega poslovnega okolja uvršča na 53. mesto izmed 59 držav, med drugim za Estonijo, Kazahstanom in Indonezijo. Kako zagotoviti večjo odzivnost piscev in izvajalcev zakonov na potrebe gospodarstva?

Prvič objavljeno 27. decembra 2011 v časniku Delo

Administrativna bremena, torej neupravičenega oviranja poslovanja podjetij, ki so posledica neustreznih predpisov ali njihovega izvajanja v praksi, gospodarstvo in državo po podatkih ministrstva za javno upravo (MJU) stanejo 1,5 milijarde evrov na let. Za njihovo odpravo je ključno sodelovanje med različnimi ministrstvi pri pripravi predpisov, saj so ti drugače neživljenjski ali si celo nasprotujejo.

A ker pri nas vsako ministrstvo gleda le na svoje rezultate, jih je treba v sodelovanje »prisiliti«. To lahko dosežemo s ciljno usmerjenim proračunom, torej neposredno dodelitvijo sredstev posameznim projektom namesto dosedanjega dodeljevanja pavšalnih letnih zneskov posameznim ministrstvom. Če projekt med ministrstvi ni usklajen, mu vlada preprosto ne nameni sredstev, prednosti ciljno usmerjenega proračuna opiše Renata Zatler, vodja sektorja za boljše predpise in upravne procese na MJU.

Decembra po zlata peresa

S spremembo financiranja bi rešili tudi nepotrebno zapravljanje javne uprave. Ministrstva in nekatere druge javne ustanove, ki konec leta ne porabijo vseh pavšalno dodeljenih sredstev, dobijo po sedanji ureditvi naslednje leto manj denarja.

»Zato vsako ministrstvo decembra porabi vse, kar ima na računu, čeprav kupi zlata peresa.« Financiranje po potrebah predhodno odobrenih projektov bi to preprečilo, pove Tatjana Čerin, izvršna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) za socialni dialog.

Večja decembrska poraba je do neke mere razumljiva, saj državne ustanove ne vedo, ali jim bo rebalans proračuna, ki se ponavadi sprejme sredi leta, kaj denarja odvzel. Zato projekte uresničijo šele konec leta, odgovarja nekdanja ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs. A zapravljanje se dogaja tudi zato, ker si ministri štejejo za uspeh, če jim uspe naslednje leto pridobiti čim več sredstev iz proračuna za lastno ministrstvo, opozarja.

Najbolj je odgovoren premier

Poleg ciljno usmerjenega proračuna je potrebno tudi dobro vodstvo na najvišji ravni. Posamezen zakon ali strategijo mora pripravljati ekipa visokih javnih uslužbencev z vseh tistih ministrstev, ki jih takšen zakon ali strategija zadeva. Ekipe morajo voditi resorni ministri. »Po mojih izkušnjah so predpisi, ki so rezulatat takšnega skupinskega dela, na koncu dobri,« poudarja Irma Pavlinič Krebs.

A ekipno sestavljanje predpisov je za zdaj bolj izjema kot pravilo. Zato so najprej odgovorni dosedanji predsedniki vlade, ki svojih ministrov niso spodbujali k takšnemu sodelovanju.

Odpuščanje je možno

K učinkovitosti javne uprave bi močno pripomoglo tudi zaposlovanje, napredovanje in odpuščanje uslužbencev glede na sposobnosti. »Občutek, ki ga imajo ljudje, da zaposlovanje poteka po zvezah, ni iz trte zvit,« priznava Irma Pavlinič Krebs. Zato je nujno, da spremenimo model zaposlovanja – namesto komisij na ministrstvih bi moral kadre izbirati centralni vladni organ. Že zaposlene javne uslužbence pa bi morali tako kot zaposlene v zasebnem sektorju nagrajevati tudi po njihovi inventivnosti pri delu, meni Krebsova.

Neučinkovite javne uslužbence je v nasprotju s percepcijo javnosti mogoče tudi odpustiti, je prepričana Renata Zatler. A zaradi zapletenega procesa so odpuščanja redka, saj šefi oddelkov za njihovo izpeljavo preprosto ne najdejo časa. Zato bi jim morale tu na pomoč bolj priskočiti predvsem kadrovske službe. A te do zdaj v takšno pomoč niso »vložile veliko energije«, zato bi jih morali okrepiti, meni Zatlerjeva.

Nad korupcijo 
z izobraževanjem

Za podjetja obremenjujoči predpisi so nemalokrat plod delovanja interesnih skupin. Tem so zapleteni postopki, na primer priprava projektne in druge dokumentacije, vir zaslužka. Javna uprava jim velik vpliv omogoča s tem, ko jih kot zunanje izvajalce najema za pisanje celotnih zakonov in podzakonskih aktov (outsourcing).

Pri nastajanju predpisov morajo sodelovati različne interesne skupine, saj so zakoni, ki jih sestavijo le javni uslužbenci, praviloma slabi. A pogosto javni uslužbenci sploh ne vedo, o čem govori neki predpis, ki so ga pripravili zunanji sodelavci, in tako izvajalci na koncu tudi tolmačijo predpise širši javnosti. To pa je nedopustno, večplastnost problematike opisuje Renata Zatler. Pripravo predpisov bi zato morale voditi usposobljene ekipe javnih uslužbencev, ki bi bili strokovnjaki s področja, ki ga bo predpis urejal. Te bi nato tudi nadzirale sodelovanje z zunanjimi izvajalci.

Pomembno je še redno preverjanje, ali sprejeti zakoni delujejo tudi v praksi. Po zakonu je evalvacija nujna, a v praksi se redko izvaja tudi zaradi pomanjkanja znanja javnih uslužbencev s tega področja. Zato povratne informacije o učinkovitosti predpisov pridobivajo le skozi inšpekcijski nadzor, kar pa je občutno premalo, poudarja Zatlerjeva.

Korupcija pa je pogosta tudi zato, ker se javni uslužbenci ne zavedajo, kdaj prestopijo prag legalnega delovanja. Zato bi moral biti na vsakem ministrstvu uslužbenec, ki bi bil pristojen le za usposabljanje zaposlenih, kakšno ravnanje je nedopustno. »Razmere se izboljšujejo, a tudi na tem področju je treba še veliko storiti,« je sklenila Renata Zatler.