Krizo lahko premagamo le z zmanjšanjem neenakosti med bogatim in revnimi

Pogovor z Alfredom Calcagnom, ekonomistom Konference Združenih narodov za trgovino in razvoj.

Alfredo Calcagno je višji ekonomist Konference Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD), ki so jo države članice ZN kot nekakšno protiutež neoliberalnim ekonomskim inštitucijam, kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, ustanovile leta 1964. Zato UNCTAD, ki ima sedež v Ženevi, služi predvsem kot forum in raziskovalno središče za razpravo o razvojnih težavah in pospeševanje trgovine med razvijajočimi se državami.

Prvič objavljeno 3. novembra 2011 v časniku Delo

Alfredo Calcagno. Foto: UNCTAD
Alfredo Calcagno. Foto: UNCTAD

Pri UNCTAD opozarjate, da so bila preohlapna pravila poslovanja finančnih inštitucij eden izmed glavnih razlogov za finančno krizo. Ostrejša regulacija je tudi tema srečanja skupin držav G20, ki poteka danes in jutri. Kakšna pravila za regulacijo bank bi morale države vzpostaviti?

V zadnjih treh desetletjih smo bili priča procesu deregulacije. Ta je bil podprt z ideologijo, ki je trdila, da se poslovanje finančnega sektorja ne razlikuje od ostalih, zato bi bila njegova regulacija težavna in neučinkovita, oziroma bi celo škodila gospodarstvu. Če želimo ponovno vzpostaviti strožja pravila, moramo tako spremeniti mišljenje večine politikov in akterjev na finančnem trgu. To pa je težko, saj od teh ljudi zahteva priznanje, da so se motili.

Obenem so proti strožjim pravilom tudi močne interesne skupine. Proces finančne deregulacije je spremenil porazdelitev dohodka v veliko državah tako, da je 40 ali več odstotka BDP ustvaril finančni sektor. Obenem je veliko politikov in javnih uslužbencev pred tem delalo v finančnih inštitucijah, in v veliko primerih te inštitucije zaposlujejo nekdanje politike in javne uslužbence.

Težava je zato tako politične kot ekonomske narave. Vedno večji dobički finančne industrije so okrepili politično moč bankirjev in bonitetnih agencij, ti pa so nato prepričali politike, da brez njihove podpore ni mogoče doseči ničesar. Iskanje podpore finančnega sektorja je tako postal prvi korak pri pisanju ekonomskih politik. Ponovna regulacija finančnega sektorja je zato skoraj Kopernikova revolucija.

Obenem obstaja mnogo izgovorov, zakaj se države ne lotijo regulacije. Eden izmed njih je, da v današnjem globaliziranem gospodarstvu vzpostavitev strožjih pravil ni možna, če se o njih ne strinjajo vse države. Tako dobi vsaka država možnost veta na reforme, in to je lepo vidno v primeru Evropske unije, kjer si Francija in Nemčija prizadevata za uvedbo davka na finančne transakcije, London, pa tudi nekatere davčne oaze, pa ta davek blokirajo. Zato je za ponovno regulacijo potrebno veliko politične volje, a ta na žalost obstaja le med krizo, po njej pa hitro izhlapi. Zgleda sicer, da smo trenutno v obdobju med dvema krizama, saj se ekonomske razmere v svetu spet poslabšujejo. Vendar za to zdaj vsi krivijo zadolžene države in pozabljajo na dejstvo, da je krizo povzročil finančni sektor.

Je davek na finančne transakcije torej pravi način za ponovno regulacijo bank?

Ponovna regulacija je velikanski projekt, saj vključuje vzpostavitev ostrejših pravil poslovanja za povzročitelje finančne krize, torej senčno bančništvo (investicijske banke, hedge skladi, zavarovalništvo in finančni trgi), ki je postalo po obsegu celo večje kot tradicionalno bančništvo, torej tisto, ki daje posojila iz sredstev, ki jih pridobi z depoziti. Davek na finančne transakcije k stabilizaciji finančnega sistema pripomore s tem, da zmanjša število kratkoročnih špekulativnih transakcij, torej pretakanje istih denarnih sredstev večkrat na dan z namenom zaslužiti na zelo majhnih razlikah v ceni. Kljub temu, da je davčna stopnja nizka (mimogrede, lahko bi bila tudi višja), ta omeji tovrstno špekulativno dejavnost, saj te zaradi davka niso več dobičkonosne.

Kateri pa so ostali koraki? Večje kapitalske rezerve v bankah?

Da. Kapitalske rezerve lahko pokrijejo morebitno izgubo banke, tako da ta ne gre v stečaj. Vendar pa danes pozabljamo na dejstvo, da je imela večina bank, ki so zdaj v težavah, pred krizo v rezervi več kapitala, kot pa so od njih zahtevali mednarodni standardi. Zato moramo kapitalske rezerve v prvi vrsti videti kot omejitev tveganih dejavnosti bank. Večje kot so te, v bolj tvegane posle se lahko določena banka spušča, in obratno. Tako bančne rezerve niso le zagotovilo za pokritje morebitnih izgub, ampak omejitev aktivnosti bank na tista področja, ki so bolj varna. S tem pa preprečimo nastanke finančnih balončkov, kot je bil na primer tisti s hipotekarnimi posojili, ki je povzročil zadnjo finančno krizo.

Menimo tudi, da banke po večini ne igrajo več vloge, ki bi jo morale. Morale bi investirati v gospodarski razvoj, dajati posojila tistim podjetjem, ki želijo povečati svoje proizvodne kapacitete, in pridobiti več dohodkov iz bančnih provizij, namesto iz razlik v obrestnih merah za depozite in posojila. Namesto tega so se komercialne banke obnašale kot investicijske, saj so dana posojila zapakirale v paketke in jih prodajale na finančnih trgih. Ta dejavnost bi morala biti ločena od komercialnih bank. In ponovna regulacija bi morala poskrbeti za to ločitev. Država bi lahko nato v primeru težav z davkoplačevalskim denarjem pomagala le komercialnim bankam. Glavna naloga, ki jo opravljajo komercialne banke je dajanje dolgoročnih posojil iz sredstev, ki jih naberejo s kratkoročnimi depoziti. In če se banki pri tem zalomi, ji mora pomagati država. Te pomoči pa ne smejo biti deležne investicijske banke, saj je njihov poslovni model preveč tvegan. In prav zato morata biti ti dve dejavnosti jasno ločeni. Drugače prihaja do zlorab, ki smo jim bili priča ob nastanku zadnje finančne krize, ko so z državnim denarjem reševali banke, ki so ustvarile izgubo zaradi preveč tveganih poslovnih odločitev.

Pa je sploh mogoče sprejeti ostrejša pravila za bančno dejavnost, če lahko vsaka država blokira njihovo sprejetje?

Možnost blokade posamezne države je relativna, in je bolj izgovor kot pa resna ovira za ponovno regulacijo. Tudi brez konsenza je mogoče izboljšati regulacijo. Primer tega so nedavna pogajanja oziroma kar pritisk ZDA na Švico. Le ena država z dovolj moči je Švici zagrozila, da ji bo, če ji slednja ne bo izročila podatkov o ameriških državljanih, ki se s pomočjo švicarskih bank izogibajo plačilu davka v ZDA, blokirala dostop do svojega trga. In grožnja je delovala. Seveda je bolje, če ukrepe podpre več držav, vendar lahko na podoben način rešimo tudi problem offshore finančnih središč . Če ta ne bodo spoštovala pravil o transparentnosti poslovanja, potem jim lahko druge države blokirajo dostop do svojih trgov in prepovedo državnim bankam sklepanje poslov z njimi. Tak ukrep bi pomenil njihov konec. Ponovna regulacija je tako bolj vprašanje politične volje, kot pa tehničnih (ne)zmožnosti.

Pri UNCTAD tudi opozarjate, da zmanjševanje javne porabe v razvitih državah ovira globalno okrevanje po krizi. Pa si lahko razvite države, ki so po večini močno zadolžene, privoščijo večjo javno porabo?

Da. Najprej je potrebno povedati, da je UNCTAD v nasprotju z Mednarodnim denarnim skladom in nekaterimi vladami razvitih držav že lani trdil, da kriza še ni končana. Zasebna poraba in investicije so ostale na nizki ravni, in zato smo menili, da se javna poraba za oživljanje gospodarstva ne sme zmanjšati. Ker pa so vlade zmanjšale to porabo, so se gospodarstva znova ohladila, s tem pa se je zmanjšala količina pobranih davkov. Tako imajo razvite države zdaj premalo prihodkov od davkov, da bi lahko zmanjšale svojo zadolženost.

Menimo, da si države lahko privoščijo več izdatkov za spodbudo gospodarstva. Pri fiskalni politiki lahko odhodke in davčno politiko spremenimo tako, da dosežemo kar najboljši učinek. Povečamo lahko obdavčitev najbolj bogatih, katera je bila do nedavnega v upadu. S tem denarjem lahko nato povečamo investicije in dohodke revnejšega dela prebivalstva. Bogati bodo namreč ne glede na višino davkov zapravljali enako količino denarja, zmanjšali se bodo le njihovi prihranki oziroma naložbe. Potrebno je namreč vedeti, da bogati, kljub temu, da veliko zapravljajo, porabijo proporcionalno gledano le manjši del svojih dohodkov. Revnejši pa bodo za osnovne potrebe porabili ves denar, tudi če se njihovi dohodki povečajo. Tako bi skozi redistribucijo povečali povpraševanje po dobrinah na globalnem nivoju, in obenem zmanjšali razkorak med bogatimi in revnimi.

Tudi če se zaradi nekaterih ukrepov zadolžitev države kratkoročno poveča, bi z večjo rastjo zadolžitev na dolgi rok zmanjšali. Zato menim, da je potrebno zadolženost zmanjšati z gospodarsko rastjo, in to v daljšem obdobju, recimo v 10, 15 letih. Tako je bilo tudi po drugi svetovni vojni, ko se globoko zadolžene države niso trudile zmanjšati svoje zadolženosti v le dveh ali treh letih.

Kakšen pa je vpliv krize na manj razvite države?

Vpliv na najmanj razvite države je zelo majhen, saj so bile že pred krizo izolirane od mednarodnih finančnih trgov. Te države so bolj občutljive na zmanjšanje razvojne pomoči in posojil razvojnih bank. Če se bodo ta zaradi krize znižala, bodo tudi one občutile krizo. V hitro razvijajočih se državah pa imamo drugačno situacijo. Te niso občutile finančnih posledic krize, torej zmanjšanje obsega posojil, temveč šele zmanjšanje svetovne trgovine in padanje cen surovin konec leta 2008 in v prvi polovici leta 2009. No, seveda je nekaj kapitala iz njih »pobegnilo«, paradoksalno v države, kjer se je kriza začela. A ta kapital so uspešno nadomestile z denarnimi rezervami, ki so jih zbrale v letih pred krizo. Občudovanja vredno je dejstvo, da razen redkih izjem, kot sta Trinidad in Tobago in Dubaj, v razvijajočih se državah ni bilo bančnih kriz. Mogoče zato, ker je veliko izmed njih doživelo podobno krizo pred desetimi leti, in se zato v njih še niso utegnili napihniti finančni balončki. Ali pa zaradi tega, ker so se te države iz prejšnjih kriz nekaj naučile, in niso dajale neumnih posojil tistim, ki si jih ne morejo privoščiti.

Pa se je razvojna pomoč za najmanj razvite države zmanjšala?

Na žalost so najnovejši podatki šele za leto 2009, in v tem letu je pomoč ostala na enaki ravni kot leta 2008. Tako je še kar pod obvezami držav v razvoju, a se vsaj ni zmanjšala.

Pa vendarle razvite države zdaj bolj pazijo, kako se njihova pomoč porabi. Kako bi se lahko porabila kar najučinkoviteje?

Seveda je tu znana težava korupcija pri razdeljevanju pomoči. Proti tej se moramo boriti. Obstaja pa še drug problem – pomoč pogosto ni namenjena razvoju produkcijskih kapacitet manj razvite države. V zadnjih letih je bilo več sredstev namenjenih izboljšanju zdravstvene oskrbe in izobraževanju, kar je seveda pomembno. A potrebno je izboljšati tudi gospodarstva teh držav.

Treba se je tudi zavedati, da se kot razvojna pomoč upošteva tudi odpis dolga teh držav. Velik del tega dolga manj razvite države tako ali tako niso sposobne odplačati, tako da je del razvojne pomoči le računovodski trik. Ekonomska pomoč manj razvitim državam realno upada, in tako se te ne morejo izkopati iz revščine.

Ne nazadnje obstaja tudi močna povezanost med revščino in varnostjo. To bi moralo razvite države skrbeti, saj so danes največja grožnja varnosti prav nerazvite države, ki nimajo nadzora nad svojim ozemljem, kar spretno izkoriščajo teroristične in kriminalne organizacije.

Seveda. V teh državah je potrebno razviti tako javni kot zasebni sektor. Če v državi ni zagotovljene osnovne vladavine prava, varnosti, izobraževanja, osnovnih storitev in infrastrukture, potem se država ne more razviti. Če ni gospodarskega razvoja, pa država tudi ne more pobrati davkov, s katerimi bi plačali za te osnovne potrebe. Tako se vrtimo v začaranem krogu.

Razvojna pomoč je tudi cenejša kot vojaški poseg v tako državo zaradi ogrožanja mednarodne varnosti …

Seveda. Z ekonomskega vidika bi bilo ceneje pomagati revnim državam, kot je na primer Somalija, da se razvijejo, kot pa vzdrževati ladjevje v Indijskem oceanu za boj proti piratom. Ampak, tu trčimo tudi na vprašanja, ki niso povezana z razvojno pomočjo, na primer nepripravljenostjo razvitih držav, da odprejo svoje trge za izdelke in storitve iz manj razvitih držav, na nepripravljenost prenosa tehnologije iz razvitih v manj razvite… Kljub temu, da bi moralo biti odpiranje trgov in prenos tehnologije v ekonomskem interesu tako razvitim, kot manj razvitim državam.

Prenos tehnologije je ne nazadnje zelo pomemben pri spopadanju s klimatskimi spremembami. Pa vendarle razvite države te tehnologije nočejo deliti z manj razvitimi.

Klimatske spremembe so tako kot aids globalen problem. Tako kot so se države na koncu sporazumele o deljenju tehnologije za bolj z aidsom , se lahko dogovorijo tudi o prenosu tehnologije za bolj proti klimatskim spremembam. V zadnjih stotih letih so največ ogljikovega dioksida v ozračje spustile razvite države, zato morajo tistim v razvoju skozi prenos tehnologije ponuditi alternativni razvoj. Edini drug način je drastično zmanjšanje emisij v razvitih državah. Verjetno bi bilo to za razvite države celo dražje, kot pa če bi tistim v razvoju omogočile dostop do čistih tehnologij.

Vedeti moramo, da je tehnološki razvoj tržna hiba. Svobodni trg ne ustvari zadosti spodbud za tehnološki razvoj, zato ga moramo spodbujati z javnim denarjem. Lahko bi ga lahko podpirali z mednarodnim skladom, tako da posamezne države ali korporacije v procesu prenosa tehnologije ne bi izgubile dohodka. Tak sklad bi se lahko napajal iz globalnih finančnih davkov, ali pa skozi subvencije razvitih držav. Bistvo je v tem, da z globalnim financiranjem tehnološkega napredka državam v razvoju omogočimo, da opustijo »umazano«industrializacijo, katera je za njih trenutno cenejša, in se preusmerijo v čiste tehnologije.

Kako pa lahko poskrbimo za to, da bodo manj razvite države, ki so bogate s surovinami, dobile večji del pogače pri njihovi prodaji? V veliko primerih največ zaslužijo mednarodne korporacije …

Najprej je potrebno povedati, da se potreba po surovinah zaradi hitre rasti Kitajske, Indije, pa tudi ostalih držav v razvoju veča, in zato so višje tudi cene. Obenem so problem špekulanti, ki vplivajo predvsem na nihanje cen surovin, s tem pa vnašajo nestabilnost na trg s hrano in naravnimi viri. Zato tudi predlagamo, da se te špekulantske aktivnosti regulira. Vendar se cene dolgoročno zvišujejo.

Kdo torej pobere večino dobička od prodaje? Situacija je od primera do primera različna, in je odvisna od pogajalske moči držav nasproti mednarodnim inštitucijam. Nekatere države poberejo skozi davke, pristojbine ali delno oziroma popolno lastništvo nad podjetjem, ki pridobiva naravne vire, dobršen del dohodka od prodaje. Primeri teh držav so Alžirija, Venezuela, Mehika, Angola, pa tudi razvita Norveška. Nekatere druge države, to so predvsem tiste, v katerih pridobivajo rudnine, pa si takih rent niso mogle zagotoviti. Primer take države je Zambija. Vendar to ni brezupna situacija. Država lahko namreč spremeni pravila, in večina držav jih pravkar spreminja. Pred časom si tega niso mogle privoščiti, saj je bilo izkopavanje rudnin drago, njihova cena pa nizka. Z višjimi dajatvami bi takrat odgnale investitorje. V zadnjih desetih letih pa je tehnološki napredek znižal stroške pridobivanja, cene pa so narasle. Zato smo zdaj priča višjim davkom na rudnine in podržavljanju virov naravnih bogastev. Prvi korak je torej povečanje dohodka za državo.

Drugo pomembno vprašanje, kateremu države ne namenijo toliko pozornosti, pa je, kako bodo ta dohodek porabile. Z njim lahko izboljšajo svoje proizvodne kapacitete, ali pa tudi ne. To je politično vprašanje, vendar je zelo pomembno, da se države, bogate z rudninami, o političnih odločitvah poenotijo. Latinskoameriške in afriške države so namreč v preteklosti kar tekmovale, katera bo bolj znižala davke in okoljske standarde, da bi privabila več tujih investicij, namesto da bi se sporazumele o skupnih pravilih za privabljanje investicij. Skupna pravila si lahko privoščijo, saj je za korporacije, ki potrebujejo rudnine, zanesljivost preskrbe bolj pomembna od cene. Zavedajo se tudi, da morajo del dobička prepustiti državi, v kateri se rudnine nahajajo, drugače bo ta vire nacionalizirala. To pa je z vidika korporacij seveda najhujše, kar se lahko zgodi.

Omenili ste špekulante. Nekateri ekonomisti trdijo, da ti ne vplivajo pomembno na cene naravnih virov.

Zavedamo se, da so tu mnenja različna. Naše analize kažejo, da špekulacije vplivajo na cene tako, da okrepijo kratkoročne premike v cenah. Te tako padejo ali zrasejo bolj, kot pa če bi jih določali le tisti, ki naravne vire kupujejo, ker jih potrebujejo za proizvodnjo. Vpliv špekulantov dokazuje gibanje cen naravnih virov, ki bolj sledi gibanju cen na ostalih špekulativnih trgih, kot so delniški ali devizni, kot pa dejanski ponudbi in povpraševanju po surovinah.

Najbolj aktualna politika, ki škoduje državam v razvoju, pa je kvantitativno popuščanje v ZDA, torej sproščanje velikih količin dolarjev v obtok. To za prebivalce držav v razvoju pomeni višje cene hrane. Kakšno je vaše mnenje o tej politiki?

Ne nasprotujemo politikam, ki večajo količino denarja v obtoku, saj bo ta pospešila ekonomsko rast. Vendar ZDA te na novo ustvarjene dolarje porabijo neučinkovito,saj z njimi odkupujejo svoje obveznice. Denar torej dajejo tistim, ki ga imajo že tako ali tako dovolj. Lastniki obveznic so namreč banke in bogati investitorji. Ti pa ne tega denarja ne bodo porabili za nakup dobrin ali dajanje novih posojil – banke ga namreč naložijo v izpraznjene kapitalske rezerve, investitorji pa del tega denarja celo umaknejo iz ZDA v tuje valute ali špekulativne naložbe v surovine. S tem zvišajo vrednost valut nekaterim ostalim državam – to se je zgodilo tudi s švicarskim frankom – s tem pa te države izgubljajo na konkurenčnosti, saj krepitev valute na mednarodnih trgih podraži njihove izdelke. Če bi namesto tega ZDA ustvarjeni denar namenile za prestrukturiranje posojil obubožanim družinam ali za nove investicije, potem bi to bolj spodbudilo njihovo domače gospodarstvo. Zato menimo, da bi morale ZDA ponovno premisliti, komu namenjajo na novo ustvarjene dolarje.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Politika in mednarodni razvoj

Na tem mestu objavljamo politične analize slovenskega in mednarodnega prostora ter članke o mednarodni razvojni problematiki.

14 prispevkov

Spletni portal predlagam.vladi.si: mnogo predlogov, malo učinka

Pred osmimi leti je zaživel spletni portal, ki naj bi omogočal večjo vključenost prebivalcev v oblikovanje vladnih politik. Kmalu je …

Tema: Politika in mednarodni razvoj
Članek,

Predlagam.vladi.si: opis vseh uvedenih predlogov državljanov

Kakšnim predlogom je uspelo dobiti soglasje pristojnih organov? V drugem prispevku o portalu predlagam.vladi.si analiziramo predloge, na katere so organi …

Tema: Politika in mednarodni razvoj
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno