Pesimistična ugotovitev o razmahu korupcije postavlja logično vprašanje – kako smo se znašli v tej godlji? Protesti na ulicah (katerih, da ne bo pomote, sem se udeležil tudi sam) imajo jasno sporočilo: za korupcijo so krive predvsem vladajoče elite – politiki in tranzicijski tajkuni, ki so dve desetletji brezsramno izkoriščali državo za lastne koristi. Pa lahko krivdo res zvalimo le na elite? Ali pa smo zanjo s svojo ignoranco krivi tudi sami?

Prvič objavljeno 15. junija v Sobotni prilogi časnika Delo

Preden je možno odgovoriti na to vprašanje, je najprej treba podati kratek oris, kaj korupcija sploh je. In še pomembneje: kako vpliva na življenje nas vseh. Za kar se da plastično razlago bom uporabil dva preprosta, razvojnim ekonomistom dobro poznana modela.

Prvi razloži škodljivost korupcije za gospodarstvo. Vzemimo na primer državo z visoko razvito sistemsko korupcijo (kakršna je po mnenju naše protikorupcijske komisije tudi Slovenija). Za tako državo je značilna sprega med politiko in kapitalom. Torej, poenostavljeno rečeno, kapital (podjetja) omogoča politikom moč, predvsem s finančno podporo različnim interesom vladajoče politike. Politika pa v zameno za finančno podporo, torej črpanjem rent, tem podjetjem omogoča favoriziran položaj na trgu, bodisi s hitrejšo izdajo najrazličnejših dovoljenj, omejevanjem konkurence, prirejanjem javnih naročil itd. Ta korupcijski sistem omejuje svobodno in pošteno konkurenco – favoriziranim podjetjem omogoča dostop do trga in dohodek, ne glede na to, kako kakovosten je njihov izdelek. V svobodni in pošteni konkurenci bi podjetje z nekakovostnim izdelkom propadlo, nadomestil bi ga tekmec s kakovostnejšim. To bi pozitivno vplivalo na celotno družbo, saj bi boljše podjetje uspešneje prodrlo v tujino, prodalo več izdelkov, s tem bi se v državno blagajno nateklo več davkov, ki bi posledično omogočali boljše javne storitve. Okolje, prežeto s korupcijo, pa take kakovostnejše tekmece že na začetku njihove poti onemogoči, saj si manjša podjetja, pa čeprav z visokim potencialom, ne morejo privoščiti izplačevanja tako visokih rent politikom kot njihovi večji, sicer neučinkoviti tekmeci (ki pa imajo kljub temu dovolj denarnega toka za izplačevanje rent, če pa jim zmanjka denarja, jim v imenu javnega interesa na pomoč priskoči država z dokapitalizacijo). Mogoče je tudi to razlog, zakaj je v slovenskem izvozu delež izdelkov z visoko dodano vrednostjo, torej visokotehnoloških izdelkov, leta 2010 znašal le 20,3 odstotka, povprečje EU pa je s 27,2 odstotka skoraj za polovico višje.

Drugi model ponazori škodo, ki jo v javni upravi in tudi v državnih podjetjih povzroči klientelizem. Model se da opisati z navidez zapleteno formulo: p2 + q2 > pq + pq, če p ni enak q, kjer p in q ponazarjata sposobnost človeka za opravljanje določenega dela. Pojasnimo. Predstavljajmo si primer hipotetične države, v kateri so le štirje delavci, edina gospodarska dejavnost v državi pa je izdelava stolov. Za izdelavo enega stola sta vedno potrebna dva delavca. Prva dva delavca, recimo jima delavca iz Ikee, simbola pohištvene kakovosti (v formuli označena s črko p), sta visoko usposobljena: izmed stotih izdelkov povprečno le pri petih naredita napako (izdelki z napako niso več uporabni). Delo torej uspešno opravita kar v 95 odstotkih. Druga dva, recimo jima delavca mizarstva Tuplek (v formuli označena s črko q), sta manj sposobna: izmed stotih izdelkov kar pri petdesetih storita napako, torej je njuna uspešnost le 50-odstotna.

Kot smo omenili, sta za izdelavo stola potrebna dva delavca. Te štiri naše delavce lahko, glede na njihovo usposobljenost, kombiniramo na dva načina. Bodisi delata stole skupaj bolj usposobljena delavca iz Ikee na eni strani in manj usposobljena iz mizarstva Tuplek na drugi, bodisi dobimo dva para, v vsakem pa je en delavec iz Ikee in en iz Tupleka. V prvem primeru bosta uspešnejša delavca iz Ikee iz materiala za 100 stolov uspešno izdelala 90,25 stola (prvi bo iz materiala za 100 stolov uspešno izdelal 95 napol izdelanih stolov, njegov kolega bo od teh 95 polizdelkov na podlagi svoje prav tako 95-odstotne uspešnosti dokončal 90,25 stola). Druga dva, manj uspešna delavca mizarstva Tuplek bosta na podlagi iste formule izdelala 25 stolov. Končni rezultat bo, da bo država iz materiala za 200 stolov proizvedla 115,25 stola. V drugem primeru, ko je v paru bolj usposobljen delavec iz Ikee z manj usposobljenim iz Tupleka, pa bo iz materiala za 100 stolov Ikein delavec spet naredil 95 napol izdelanih stolov. Te bo nato dobil v roke Tuplekov delavec, ki bo iz 95 polizdelkov na podlagi svoje 50-odstotne uspešnosti naredil 47,5 stola. Drug par bo enako učinkovit; skupen produkt države bo torej 47,5 x 2 = 95 stolov. Torej kar za 20 stolov nižji od prvega primera. p2 + q2 (115,25) je torej res več od pq + pq (95).

Ta matematični poskus kaže, da je gospodarstvu neke države v interesu, da so v določenih podjetjih zbrani bolj usposobljeni delavci, v drugih pa manj usposobljeni. V okolju brez klientelizma bodo podjetja z bolj usposobljenimi delavci proizvedla več, zato bodo lahko svojim delavcem ponudila višje plače. S tem bodo privabila še več visoko usposobljenih ljudi. Manj dobra podjetja se bodo morala zadovoljiti z manj usposobljenimi delavci, a bodo zato izplačevala tudi nižje plače. Tako bodo podjetja v neki državi skupno proizvedla kar največ dobrin, kar (spet) pomeni visok dohodek države od davkov in s tem več javnih storitev.

Klientelizem pa delovno silo rekombinira tako, da na položaje z dobro plačo namesti manj usposobljene ljudi (ki pa imajo dobre zveze in poznanstva). Posledica je, da podjetje z istimi stroški proizvede manj. Zato si družba, ki je primorana tekmovati na svobodnem in poštenem trgu, takšnega klientelizma ne more privoščiti. Privoščijo si ga lahko le tiste strukture, ki jim na trgu ni treba tekmovati: državna podjetja (ki so bodisi monopolisti oziroma oligopolisti z bianco čekom za pokrivanje izgub v obliki dokapitalizacij z davkoplačevalskim denarjem) in javna uprava.

Današnji ali že včerajšnji problem?

Ta dva primera pokažeta, kako zaradi korupcije in klientelizma trpimo vsi. Toda od kdaj se tega zavedamo? Anekdotni dokazi in tudi uradne študije dajejo slutiti, da sta bili pri nas obe obliki korupcije problem že precej pred trenutno krizo. Tudi v času debelih krav je bilo v naši družbi nenapisano pravilo, da se do dobre službe le stežka pride brez zvez. O poslovanju državnih podjetij so krožile vse mogoče anekdote. Ne nazadnje smo v tem času precej preplačali avtoceste in podelili največ tajkunskih kreditov (na morebitne slabe posledice teh kreditov so že takrat mediji precej opozarjali). Tudi Svetovni indikatorji vladanja (angl. Worldwide Governance Indicators), ki jih na podlagi več študij najrazličnejših mednarodnih ustanov sestavlja Svetovna banka, kažejo, da je bila med letoma 2000 in 2002 stopnja korupcije v Sloveniji višja kot v času trenutne krize. Indikator nadzora nad korupcijo se giblje med vrednostmi 2,5 in -2,5; višja vrednost pomeni boljši nadzor nad korupcijo, torej manj korupcije. Vrednost indikatorja za Slovenijo leta 2000 je bila 0,77, leta 2002 pa 0,72. Leta 2009 je po drugi strani vrednost znašala 1,05, leta 2011 (zadnji podatek, ki je na voljo) pa 0,93.

Zgornje ugotovitve kažejo, da smo se problema korupcije začeli zavedati šele, ko nas je ta udaril po žepu. Ko je uničil naše gospodarstvo in povzročil izgubo služb ter varčevanje v obliki krčenja javnih izdatkov.

Del razloga za našo poprejšnjo neodzivnost bi lahko iskali v naši naravi. Hofstedove dimenzije kulture, na primer, Slovencem pripisujejo visoko vrednost indeksa razlike moči. Indeks razlike moči kaže, koliko neenakosti moči družba še pojmuje za normalno, torej koliko so se manj močni pripadniki družbe, institucij in organizacij pripravljeni sprijazniti s tem, da je moč v družbi razdeljena neenakomerno. Slovenija ima vrednost indeksa 71 (od 100), kar kaže, da Slovenci sprejemamo strog hierarhičen red, ki ne potrebuje nikakršne utemeljitve, naš idealni šef pa je benevolenten avtokrat, od katerega pričakujemo le ukaze. Inovativnost in nove ideje so po drugi strani v naši družbi zatrte ali celo kaznovane, na kar z vrednostjo 88 kaže še en Hofstedov indeks, indeks izogibanja negotovosti. Družbe z visokim indeksom izogibanja negotovosti prisegajo na rigidne vzorce obnašanja in vrednot, neortodoksnost pa je kaznovana. V naši kulturi zato obstaja čustvena potreba po pravilih, čeprav ta ne delujejo.

S tega vidika smo za trenutno stanje v državi krivi vsi – verjetno tudi nekateri pripadniki tako imenovanih intelektualnih elit, h katerim se zdaj obračamo po nasvet, kako se spopasti s trenutnimi razmerami. Najverjetneje je že leta 2000 precej naših politologov, ekonomistov, doktorjev upravnih znanosti vedelo, da velika večina razvitih držav, pa tudi mednarodnih organizacij prav zaradi tveganja klientelizma izvaja objektivne teste sposobnosti za zaposlitev v javni upravi. Debate o čem takem pri nas do danes nisem slišal, pa čeprav se glede na učinkovitost birokracije na lestvicah redno uvrščamo med slabše države. Tudi praksa podeljevanja posojil državnih bank bi lahko sprožila odločnejši odziv strokovnjakov, medtem ko se je včasih zdelo, da precej ekonomistov zaradi dosege višjega cilja – privatizacije premoženja – tajkunska posojila celo implicitno podpirajo. Vzgoja profesorjev na raznih družboslovnih fakultetah, ki bi morale tvoriti glavni možganski trust naše družbe za produkcijo novih idej, na podlagi katerih bi se bili sposobni soočiti s sodobnimi izzivi, že vseskozi poteka po dobro utečenem principu »od zibelke do groba«. Pridobitev asistenture na fakulteti pomeni utečeno pot do redne profesure v roku nekaj deset let, pač odvisno od tega, kdaj bo šel redni profesor, ki ga je treba nadomestiti, v pokoj. Pisanje prvovrstnih znanstvenih besedil in pridobivanje mednarodnih izkušenj pa je, v skladu z našimi vrednostmi Hofstedovih indeksov, prej nezaželeno kot spodbujano (prav zaradi takega načina delovanja se protestov v podporo visokemu šolstvu nisem udeleževal, čeprav sem zavzet privrženec javnega šolstva).

Korak naprej bi znal biti boleč

Kljub ponekod ostrim ugotovitvam namen tega zapisa ni iskanje krivcev oziroma kazanje s prstom na določeno skupino ljudi, ki naj bi bila kriva za nastalo situacijo. Namen tega zapisa je vzbuditi potrebo po bolj preudarnem in predvsem bolj pogumnem razmisleku o tem, kakšno škodo dela korupcija, kaj je njen vzrok in kako se z njo spopasti. Zna se namreč zgoditi, da bo v primeru obračuna s korupcijo kratkoročno marsikdo izmed nas na slabšem (in tu ne mislim le političnih elit!), kot pa bi bil ob ohranitvi trenutnega stanja. Marsikatera nevladna organizacija, ki je bila prej abonirana na sredstva na najrazličnejših ministrstvih, ne glede na njene rezultate, bi lahko postala »žrtev« boja s klientelizmom. Marsikateri redni profesor, ki v svoji karieri ni napisal niti peščice znanstvenih člankov, objavljenih v znanstveni reviji v kakšnem izmed svetovnih jezikov – objave izključno v raznih Teorijah in praksah, Družboslovnih razpravah, revijah z območja nekdanje Jugoslavije itd. niso dovolj –, bi se moral posloviti od redne profesure. Marsikateri uslužbenec v državni upravi, ki je službo dobil zato, ker je njegova teta ali stric direktor tistega zavoda, direktorata, bi v primeru obračuna s klientelizmom izgubil službo. Marsikatero podjetje, ki je zdaj prisesano na državne seske, bi izgubilo posle, s tem pa bi utegnil službo izgubiti tudi kakšen vaš prijatelj – ali pa vi sami. Marsikateri »intelektualec«, ki v javnosti kot po naključju vedno zagovarja stališče, ki je domače njegovi politični opciji (in takih tako na levici kot na desnici ne manjka), in s tem odvrača pozornost od poglobljenih debat o neki politiki, bi moral izgubiti svoj prostor v medijih. Marsikdo od prizadetih bi izgubo svojih privilegijev sicer poskušal prikazati kot napad na civilno družbo, visoko šolstvo, javni sektor, podjetniško pobudo …

Dejstvo je, da sta korupcija in klientelizem globoko vpeta v našo družbo. Vprašanje za milijon evrov pa je, ali smo zares pripravljeni z njo obračunati ali pa se bomo podredili Hofstedovim napovedim o našem značaju in le pasivno upali na boljši jutri.