Branje tega prispevka vam bo vzelo okoli devet minut

Iz malega raste veliko, pravi slovenski pregovor. In iz mladoletnih prestopnikov se razvijejo odrasli kriminalci, je moč pogosto slišati.

Čeprav sta zgornji trditvi precejšnje posploševanje, se lahko strinjamo: nasilna mladoletniška kriminaliteta je še posebej občutljivo področje v vsaki družbi. Ne le zato, ker so povzročitelji mladoletniki. Slednji so namreč precejkrat tudi žrtve takšnega nasilja.

Spodbudno je dejstvo, da obravnava sumov nasilnih kriminalnih dejanj otrok med 14. in 17. letom, ko so ti že kazensko odgovorni za svoja dejanja, v celotni državi upada. Vendar pa v Sloveniji obstajajo področja, ki so nesorazmerno bolj obremenjena z nasilnim kriminalom mladoletnikov.

Eno izmed takih področij je Kočevje. Med letoma 2008 in 2014 so policisti na območju te upravne enote obravnavali 1,36 suma nasilnih kriminalnih dejanj na sto mladoletnikov, kar je trikrat več od slovenskega povprečja. Slednje znaša 0,45 obravnavanih dejanj na 100 mladoletnikov.

Kočevju sledita Postojna z 1,16 obravnavanih sumov in Grosuplje z 0,89 obravnavanih sumov. Z mladoletniškim nasiljem sta precejobremenjeni tudi obe največji mesti: Maribor je na sedmem mestu z 0,76 obravnavanih sumov, Ljubljana pa na devetem z 0,63 obravnavanih sumov. Najbolj mirna upravna enota je Ajdovščina z le 0,03 obravnavanih sumov na 100 mladoletnikov.

Kaj je nasilno kaznivo dejanje?

Kako smo prišli do teh podatkov? Na uradni spletni strani slovenske policije so dostopni podatki o vseh obravnavanih sumih kaznivih dejanj. Z analizo teh podatkov smo izluščili vsa tista dejanja, v katerih so bili storilci mladoletniki in ki so bila bodisi nasilne narave (na primer kazniva dejanja povzročitve telesne poškodbe) bodisi so grozila z nasiljem (na primer rop). Ne merimo torej vsega nasilništva mladoletnikov, temveč zgolj tiste primere, ki so bili tako resni, da jih je policija obravnavala kot kaznivo dejanje.

Najpogostejša nasilna kazniva dejanja mladoletnikov so premoženjska: ropi, tatvine in velike tatvine (slednjih dveh v tej analizi ne upoštevamo). Sledijo lahke telesne poškodbe. Hujša nasilna dejanja, kot so spolni napadi, povzročitev težjih telesnih poškodb in celo umori, ki jih zagrešijo mladoletniki, so po naši analizi podatkov policije precej redki.

Ker so v Republiki Sloveniji kazensko odgovorni otroci, starejši od 14 let, smo ob sestavljanju zemljevidaupoštevalile populacijo posameznikov med 14. in 17. letom starosti, ki so v določenem letu prebivali v določeni upravni enoti. Število teh prebivalcev smo primerjali s številom obravnavanih kaznivih dejanj in izračunali povprečje obravnavanih sumov nasilnih kaznivih dejanj na 100 kazensko odgovornih mladoletnih prebivalcev v posamezni upravni enoti na leto v obdobju 2008–2014.

Povprečje obravnavanih sumov nasilnih kaznivih dejanj na 100 mladoletnikov med letoma 2008 in 2014.

Veseli Štajerci

Slovenija je majhna država, zato bi bilo nespametno pričakovati, da ima posamezna upravna enota sebi povsem lasten razlog, zaradi katerega je kriminalna dejavnost tam povišana. A vendar se slovenske regije med seboj razlikujejo in skoraj vsakega mesta, ki se na lestvici nasilnega mladoletniškega kriminala uvršča v sam vrh, se držijo stereotipi, s katerimi lahko pojasnimo povišan kriminal na določenem območju.

Primer tega je Maribor, kije, kot rečeno, eno izmed z nasilnim kriminalom mladoletnikov najbolj obremenjenih mest v Sloveniji. Ko za komentar zaprosimo Simono Lilek, vodjo Skupine za mladoletniško kriminaliteto Policijske uprave Maribor, pove, da nad številkami ni presenečena. »Logično mi je bilo, da prednjačimo.«

Ob morebitnih razlogih za povišan kriminal mladoletnikov Simona Lilek najprej omeni najbolj stereotipnega – alkohol. »Štajerska velja za bolj alkoholizirano območje kot mogoče kakšni drugi predeli Slovenije, kultura pitja je dosti nižja.« Četudi je prodaja alkoholnih pijač omejena na polnoletne državljane, mladoletniki do alkohola dostopajo brez težav, opozarja Simona Lilek. »Ko mladoletnike opomnim na to, da je prodaja alkoholnih pijač njim prepovedana, jih vedno vprašam, kje dobijo alkohol. Pa pravijo, z lahkoto, v trgovini ali pa gostilni. Večina otrok, mlajših mladoletnikov, se kar pohvali, da lahko z lahkoto gredo v vse te lokale«.

Slovenija velja za državo, kjer je poraba alkohola med najvišjimi v Evropi, zato se morda ne zavedamo resnosti problema pijančevanja mladoletnikov. A ta sega preko opitih otrok, ki razgrajajo po mestu. Simona Lilek izpostavi: »V zadnjem času se na našem območju srečujemo tudi z raznimi stanji, ko pridejo žrtve k nam tako pijane, da sploh ne vedo, kaj se jim je dogajalo v zadnjih petih ali desetih urah. Punca ne ve, ali je bila posiljena, ker se napol oblečena, napol obuta, preprosto nekje zbudi.«

Kaj storiti? »Psihologi bi rekli: namesto, da mladostnika popoldne prepustimo ulici ali pa nekim zapuščenim prostorom, ga moramo vključiti v obšolske dejavnosti. Toda, kako? Maribor je tako obubožan, občina nima več denarja, zato vsi ti programi za neke obšolske dejavnosti propadajo,« opozarja Simona Lilek.

Mesto seveda ni popolnoma brez priložnosti za udejstvovanje mladine v prostočasnih dejavnostih. A tu nastopi drug problem: vse te dejavnosti so plačljive. »Če otroka vpišeš na plavanje, je treba plačati, če ga hočeš vpisati na tenis, plačuješ tenis,« nas opomni vodja skupine za mladoletniško kriminaliteto na PU Maribor.

Glede na to, da je raven brezposelnosti v Mariboru med najvišjimi v Sloveniji, si lahko predstavljamo, da je za marsikaterega starša obšolska dejavnost otroka preprosto prevelika finančna obremenitev. Kot je v pogovoru poudarila Simona Lilek, je eden izmed razlogov za nasilni kriminal mladoletnikov prav gospodarska kriza. Štajerska prestolnica je industrijsko mesto in kriza ga je še posebej prizadela. Mladi v prihodnosti ne vidijo perspektive, kar je tudi lahko razlog višje stopnje nasilne kriminalitete med njimi.

Ljubljanske tolpe

Tudi v prestolnici so razmere relativno slabe. Ljubljana se je z 0,63 suma kaznivega dejanja na 100 kazensko odgovornih mladoletnikov uvrstila na deveto mesto najbolj nasilnih krajev v Sloveniji. Predstavnik za odnose z javnostjo Ljubljanske policijske uprave Vinko Stojnšek pove, da gre »predvsem za rope mladoletnikov od mladoletnikov, razne tatvine telefonov, denarnic in podobno, izsiljevanja, majhne rope za pet evrov in tako dalje.« Ta dejanja so lahko zelo nasilna tudi takrat, kadar povzročena škoda ni znatna, opozarja Stojnšek. »Imeli smo skupino, ki je bila kriva za zelo nasilne oblike roparskih tatvin in ropov, čeprav sama materialna škoda ni bila velika.«

Posebnost Ljubljane kot največjega mesta je ta, da so povzročitelji kaznivih dejanj večinoma nasilne skupine in ne posamezniki sami, opozarja Stojnšek. »Ljubljana je le glavno mesto, v njej prebiva nekaj 100.000 ljudi, zato se lažje skriješ, lažje ponikneš. Na primer, enkrat si v Šiški, potem si v Mostah, potem greš za Bežigrad. V večjih mestih te skupine lahko delujejo, medtem ko v manjših krajih tega ni – so posamezni primeri, ampak zaradi majhnosti mesta in ker se ljudje med seboj poznajo, so storilci dokaj hitro identificirani.«

Ko policisti nasilne skupine ujamejo, te zelo hitro razpadejo, pove Stojnšek. Pripadniki teh skupin večinoma niso posamezniki, s katerimi bi se policija redno srečevala.Izjema so tisti, ki se identificirajo kot vodje skupin, se pravi tisti, ki narekujejo dejanja preostalih članov in ki v skupini iščejo ugled in avtoriteto. Postavljanje in dokazovanje pred vrstniki je tudi glavni razlog za formiranje nasilnih skupinic.

Vsega so krivi oni!

Mladoletniške nasilne kriminalitete je največ v Kočevju. Za marsikoga rešitev enačbe Kočevje + kriminal ne zahteva posebnega razmisleka; govorimo o območju, kjer je romska populacija med najvišjimi v Sloveniji. Grešni kozel se tako ponuja kar sam. Vinko Stojnšek, predstavnik za odnose z javnostjo ljubljanske policijske uprave, pove: »Povsod, kjer živijo določene manjšine, najsi bodo to Romi ali pa Madžari v Prekmurju, pogosto pride do nekega miselnega trenja, češ ‘aha, vsega so krivi oni!’«

Stereotipa ne moremo niti potrditi niti ovreči, saj Slovenija evidence o manjšinskih pripadnostih povzročiteljev kaznivih dejanj ne vodi. Komandir policijske postaje Kočevje Peter Kotar pove: »Mi obravnavamo vse kot državljane Republike Slovenije in kakršna koli delitev … Mi zaznavamo kazniva dejanja, v katera so udeleženi prebivalci občine Kočevje, državljani Republike Slovenije, to je statistični podatek, ki ga lahko dam.«

Kotar o svojih opažanjih glede romske kriminalitete (neuraden izraz) ne daje izjav, nam pa zatrdi: »Lahko rečem, da se Romi dobro integrirajo v družbo, in vem, da se tudi celotna občina in vse inštitucije trudijo, da se to še izboljša. Razmere se dejansko izboljšujejo.«

Koliko krivde za visoko stopnjo mladoletniške kriminalitete v Kočevju dejansko gre pripisati Romom, ne moremo reči, saj ne obstajajo dokazi niti za potrditev niti za ovržbo teze. Je pa gotovo: romska manjšina, četudi je morda del problematike, ni srž problema samega.

Problematični posamezniki

Kočevje je majhno mesto z majhnim številom prebivalcev, zato je povsem mogoče, da nekaj dogodkov, kjer beležimo več kaznivih dejanj, ali pa nekaj posameznikov, ki so bolj problematični, napihne celotno statistiko. Kočevje na vrh lestvice postavlja predvsem več nasilnih kaznivih dejanja mladoletnikov, ki so se zgodila med letoma 2008 in 2010, nato pa so do leta 2013 upadala. Lani so sicer spet poskočila.

Kotar pojasni: »V ozir moramo vzeti dejstvo, da so določeni storilci v tem času postali polnoletni, saj več ali manj govorimo o storilcih povratnikih, to se pravi tistih, ki so na nek način že znani policiji.« Število obravnavanih sumov nasilnih kaznivih dejanj bi se v Kočevju v zadnjih letih znalo nižati preprosto zato, ker tisti, ki so jih povzročali, niso več mladoletni. »Gre pa večinoma za dva, tri prijatelje, ki se dobijo po pouku, morda so iz iste ulice. Časa imajo nenazadnje dovolj, da se lahko dobijo in kaj takšnega naredijo«.

V Kočevju so priložnosti za kakovostnejše preživljanje prostega časa. A težava je dostop do obšolskih dejavnosti. Podobno kot Simona Lilek iz Maribora, Kotar opozarja: »Moramo se zavedati, da je vsaka taka izvenšolska dejavnost plačljiva«.

Stopnja brezposelnosti pa je tudi v Kočevju med najvišjimi v Sloveniji in pričakovati je, da si marsikdo plačevanja obšolskih dejavnosti preprosto ne more privoščiti.

Kotar ne najde nikakršnih regijsko specifičnih razlogov za to, da se Kočevje na lestvici mladoletniške kriminalitete uvršča tako visoko. »Ne izstopa neko agresivno vedenje. Večinoma gre za običajno najstniško dokazovanje med vrstniki.V njihovih letih je značilno, da se hočejo med sabo dokazovati, kdo si več upa, kdo bo več naredil,« zaključi Kotar.

Brezposelnost in neperspektivnost

Verjetno ne moremo biti presenečeni, da stopnja mladoletniške kriminalitete bolj ali manj sovpada s stopnjo splošne kriminalitete v posamezni upravni enoti. Tudi na tej lestvici Kočevje vodi.Odstopanja obstajajo, a praviloma drži: kjer je visoka stopnja mladoletniške kriminalitete, je povečana tudi splošna kriminaliteta. Dejstvo je, da so določena območja v Sloveniji bolj obremenjena s kriminalom kot druga. Razlogi za mladoletniško kriminaliteto, ki jih omejimo zgolj na »tipično mladostniško dokazovanje«, v tem primeru težko vzdržijo. Tipično mladostniško dokazovanje je tipično povsod.

Slovenija je majhna država, zato ni presenetljivo, da se večina sogovornikov opira na isto razlago za višjo stopnjo kriminalitete: na gospodarsko krizo.

Zdi se, da gresta brezposelnost in mladoletniška kriminaliteta z roko v roki: brezposelnost je višja v kohezijski regiji vzhodne Slovenije, kjer je splošno gledano višja tudi stopnja mladoletniške kriminalitete. V to regijo spadata tudi Postojna in Kočevje.

V Kočevju je bila januarja 2015 stopnja registrirane brezposelnosti s 24,6 odstotki najvišja izmed vseh upravnih enot. Ne moremo reči, da sta gospodarska kriza in mladoletniška kriminaliteta premosorazmerno povezani, lahko pa zatrdimo, da imata brezposelnost starejših na eni in neperspektivnost mladine na drugi strani širše družbene posledice, ki segajo preko finančne krize same. Ena izmed teh je najverjetneje tudi povečana kriminalna dejavnost mladoletnikov.

Kako preprečiti krizo?

Kako se spopasti z nasilnim kriminalom med mladoletniki? Večina sogovorcev se strinja, da je rešitev problema v boljšem povezovanju vseh služb in učinkovitem reševanju posameznega primera mladoletnika, vsekakor pa ne smemo zanemariti vloge, ki jo ima pri vsem skupaj vzgoja.

Starši imajo največji vpliv na svojega otroka in jasno je, da bodo otroci sledili vzgledu svojih staršev, najsi bo dober ali slab. Stojnšek iz Policijske uprave Ljubljana opozarja: »Osebno menim, da je najbolj pomembna vzgoja. Govorimo o tem, da je treba otroka vzgajati že od majhnega, da otrok že od majhnega ve, da ni prav, če razbije šipo nekomu. Ne glede na to, da se mu zdi zabavno, če mogoče izpade med vrstniki junak… To je vloga staršev.«

Do določene mere imajo vzgojno funkcijo tudi šole. Šolski sistem je še posebej pomemben v primerih, kadar starši – zaradi kakršnegakoli razloga – zatajijo. Simona Lilek iz skupine za mladoletniško kriminaliteto v Mariboru meni, da bi šolstvo lahko storilo več. »V prvi razred osnovne šole bi morali uvesti en predmet: komunikacije. Morali bi začeti že v prvem razredu s tem, da bi šolski sistem podajal otrokom informacije.Tako bi lahko otrok, ne glede na starše, dobil pozitivne informacije in morda bi ti otroci začeli razmišljati drugače.«Prostora za napredek je vsekakor dovolj.