Branje tega prispevka vam bo vzelo približno devet minut

Matija je sodelavec RTV Slovenija že več let. Za radio oziroma televizijo, ki je v javni lasti, opravlja enako delo kot ostali novinarji. Z eno razliko. Njegovi sodelavci so redno zaposleni in jim ni treba skrbeti, ali bodo plačo dobili tudi v primeru bolniške odsotnosti in dopusta. Matija pa je bil do nedavnega pogodbeni sodelavec, kar mu ni zagotavljalo nikakršne socialne varnosti.

»Najprej delaš prek avtorskih pogodb, študentskega dela, nato odpreš s.p. Zato imaš občutek, da nikamor ne napreduješ,« pove Matija, katerega resnično ime je znano uredništvu in ga zaradi bojazni povračilnih ukrepov ne objavljamo.

Čeprav bi ga po zakonu RTV Slovenija zaradi obsega in načina delala morala že zdavnaj redno zaposliti, so se direktorji temu upirali. Redno zaposlen sodelavec je namreč za medij precej višji strošek od honorarnega.

Zato se je Matija odločil za tožbo. In si z njo uspešno izboril redno zaposlitev za nedoločen čas.

Matija ni osamljen primer. Zaradi vztrajnega in sistematičnega kršenja delovne zakonodaje je po podatkih, ki smo jih od RTV Slovenija pridobili z zahtevo po dostopu do informacij javnega značaja, javni zavod od leta 2008 do danes tožilo že 77 honorarnih sodelavcev. Večina, 32 delavcev, je tožbo dobila. Šestnajstim na sodišču ni uspelo, ostali postopki še tečejo.

Dobljene tožbe dokazujejo dolgoletno skrb vzbujajočo prakso kršenja delovne zakonodaje na RTV Slovenija. Ta praksa pa ni le sramota za javno inštitucijo, ki bi morala biti zaradi javnega statusa vzor ostalim medijskim hišam. Drago stane tudi davkoplačevalce.

Vsako gospodinjstvo s televizijo RTV Slovenija mesečno plačati 12,75 evrov prispevka za delovanje, kar predstavlja večinski delež financiranja RTV. In iz teh sredstev je morala po naših izračunih RTV Slovenija zaradi izgubljenih tožb med leti 2008 in 2014 tožnikom in odvetnikom plačati najmanj 500.000 evrov javnega denarja. A resnični stroški tožb so še mnogo višji.

Izigravanje delovne zakonodaje stalna praksa medijev

RTV Slovenija ni edina medijska hiša pri nas, ki honorarne sodelavce nezakonito izkorišča za nižanje stroškov svojega poslovanja. Najemanje sodelavcev prek pogodb namesto njihovega zaposlovanja je namreč postala stalnica delovanja večine medijev pri nas. A naša javna radiotelevizija se teh praks poslužuje najbolj intenzivno.

Razloge za  izkoriščanje lahko poleg neetičnosti poslovodstev medijev pripišemo delovni zakonodaji. Ker gre pri novinarskih storitvah za avtorska dela, je lahko medij članke, oddaje in ostale prispevke do pred kratkim odkupil s pomočjo avtorske pogodbe. Ta pa je za delodajalca veliko cenejša od redne zaposlitve.

Delodajalec mora za 1000 evrov neto plače delavcu državi plačati dodatnih 740 evrov prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter dohodnino. Izplačilo prek avtorske pogodbe pa je bilo obremenjeno le z 22,5 odstotka akontacije dohodnine. Za neto izplačilo 1000 evrov je akontacija znašala 292,5 evra, celoten strošek delodajalca pa torej 1292,5 evra. Torej za slabih 450 evrov manj kot redna zaposlitev delavca.

Toda, v primeru dela prek avtorske pogodbe delaveci nima plačanega zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja ter zavarovanja za primer brezposelnosti. A predvsem mlajši sodelavci v redakcijah so se morali z delom prek avtorske pogodbe enostavno sprijazniti, če so želeli delati v svojem izbranem poklicu.

Ker je slovenska vlada leta 2013 nato močno zvišala plačilo prispevkov iz avtorskih pogodb, medijske hiše predvsem mlajše sodelavce zdaj silijo v odprtje s.p.-ja. V tem primeru novinar-podjetnik sicer je pokojninsko zavarovan, izpad dohodka zaradi bolezni ali dopusta pa mora kriti iz lastnih prihrankov. Prav tako lahko delodajalec s.p. novinarja kadarkoli »odpusti« – preprosto tako, da mu neha naročati storitve.

Prav takšna »odpustitev« je največkrat povod za tožbo novinarja ali tehničnega delavca zoper medijsko hišo. Le tako si namreč lahko novinar zagotovi nadaljevanje dela pri svojem delodajalcu. In s tem seveda tudi prihodke.

Zakaj je temu tako? Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) v svojem četrtem členu določa: »Delovno razmerje je razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.« V kolikor delo novinarja za nek medij ustreza tem kriterijem, ga je medijska hiša po zakonu dolžna zaposliti.

A v praksi temu ni tako. Čeprav mora večina honorarnih sodelavcev oziroma s.p.-novinarjev v slovenskih medijih delo opravljati na enak način kot redno zaposleni, torej priti v službo vsak dan ob točno določeni uri, prositi svojega nadrejenega za odobritev odsotnosti z dela, nadrejenemu javiti, ko so bolni, in delo izvajati po njegovih neposrednih navodilih, jih medijske hiše nočejo zaposliti.

Vsak honorarni sodelavec, ki se znajde v tem tako imenovanem »faktičnem« delovnem razmerju, lahko s tožbo na sodišču poskuša doseči, da ga delodajalec tudi zares zaposli. Po zakonu lahko tožbo vloži še 30 dni po tem, ko je delodajalec z njim odpovedal honorarno pogodbo ali kako drugače prekinil sodelovanje.

V kolikor sodišče pritrdi honorarnemu sodelavcu, ga mora medijska hiša nemudoma zaposliti. A to še ni vse. Honorarnemu sodelavcu mora povrniti tudi razliko med izplačanim honorarjem ter primerno plačo za njegovo delo z vsemi dajatvami in prispevki, ki bi jih prejemal kot redno zaposleni, za vsa leta honorarnega dela. Za nazaj mu mora plačati tudi vse prispevke za zdravstveno, pokojninsko in ostala zavarovanja.

Na sto tisoče evrov stroškov

In od tu izhajajo tudi visoki stroški RTV Slovenije zaradi izgubljenih tožb. Od leta 2008 do septembra 2014 so morali zaradi kršenja delovne zakonodaje po njihovih podatkih tožečim honorarnim sodelavcem izplačati za kar 466.000 evrov neto razlike med honorarjem in plačami, ki bi jih glede na naravo dela ti sodelavci morali prejemati. Izplačila prek avtorskih pogodb oziroma s.p.-jev so namreč praviloma nižja od neto izplačil, ki jih dobijo redno zaposleni uslužbenci na primerljivih delovnih mestih.

Torej: ne le, da se želi RTV Slovenija z izigravanjem delovne zakonodaje izogniti plačilu prispevkov za zavarovanja. Honorarni sodelavci prejemajo tudi nižje neto izplačila, kot bi si jih zaslužili.

Dejanski strošek RTV Slovenija pa je bil prav zaradi izogibanja plačilu prispevkov najverjetneje še vsaj za nekaj 100.000 evrov višji. Tožečim honorarnim sodelavcem so namreč morali za nazaj poplačati tudi vse prispevke za pokojninsko, zdravstveno in ostala zavarovanja iz delovnega razmerja.

Javni zavod ima obenem trenutno odprtih še 29 tožb svojih sodelavcev, zato bo končni račun najverjetneje še višji.

Poleg stroškov za izplačilo razlike v plačah pa mora RTV Slovenija vsem honorarnim sodelavcem, ki so dobili tožbo, poravnati stroške pravnega zastopanja. Ti po pojasnilih odvetnika Bogdana Mahneta, ki zastopa večino honorarnih sodelavcev, zanašajo okoli 1500 evrov za posamezen primer. Za 32 izgubljenih tožb je torej RTV Slovenija odvetnikom tožečih morala poravnati slabih 50.000 evrov. Stroški za odvetniške storitve, ki jih je RTV Slovenija morala poravnati za lastno zastopanje, pa niso znani, saj jih po pojasnilih RTV Slovenija ne beležijo ločeno od drugih stroškov odvetnikov. Skupni stroški za pravne storitve RTV Slovenija so se med leti 2008 in 2014 gibali med 47.000 in 130.000 evri letno.

Stroški zastopanja so po pojasnilih Bogdana Mahneta relativno visoki tudi zato, ker se RTV Slovenija na odločitev prvostopenjskega sodišča pogosto neupravičeno pritoži in s tem zviša pritožbene stroške. Za komentar te in ostalih trditev smo prek službe za odnose z javnostjo RTV Slovenija zaprosili tudi odgovorne v javnem zavodu, a za pogovor z nami »zaradi službenih obveznosti« niso imeli časa.

RTV Slovenija izkorišča na stotine sodelavcev

Omenjenih 77 že zaključenih oziroma tožb v postopku pa je le vrh ledene gore. Revizija računskega sodišča z avgusta 2012 je odkrila, da je imela RTV Slovenija že leta 2010 242 honorarnih sodelavcev, ki bi morali biti glede na obseg njihovega dela redno zaposleni.

Kot je moč sklepati iz dozdajšnjih odločitev sodišč, ti honorarni sodelavci prav tako dobivajo nižje plačilo, kot bi si ga zaslužili glede na opravljeno delo. A to ne velja za ves kader. Nekaterim redno zaposlenim sodelavcem je namreč RTV Slovenija le v letih 2009 in 2010 po ugotovitvah državnih revizorjev z neupravičenimi dodatki in premeščanji v višje plačne razrede izplačal skupno za najmanj 1,74 milijona evrov previsoke plače.

Zaradi ugotovitev računskega sodišča so decembra  2012 sindikati, ki zastopajo delavce v RTV Slovenija, vodstvo družbe, programski svet RTV in ministrstvo za kulturo podpisali dogovor o postopnem zaposlovanju honorarnih sodelavcev. Dogovor je predvideval zaposlitev vseh sodelavcev, ki izpolnjujejo pogoje zanjo, do konca leta 2016.

Po pojasnilih Iztoka Jurančiča s sindikata novinarjev Slovenije je RTV Slovenija od leta 2010 do danes zaposlila 213 honorarnih sodelavcev. A do konca 2016 jih mora na podlagi dogovora zaposliti še 269. Juračič se boji, da RTV Sloveniji v predpisanem roku ne bo uspelo zaposliti vseh.

Dogovor pa sproža še druga vprašanja. Na primer: zakaj bodo morali nekateri honorarni sodelavci od podpisa dogovora decembra 2012 na redno zaposlitev čakati vse do leta 2016, čeprav bi jim po zakonu o delovnih razmerjih pripadala takoj?

Odgovor je večplasten. Priljubljen izgovor vodstva RTV Slovenije so finance. Po izračunih stane RTV Slovenijo redno zaposleni delavec v povprečju 6000 evrov več na leto kot honorarni sodelavec. Postavlja se vprašanje, s katerih virov bi RTV Slovenija poravnala te stroške. A stroškov dela se ne sme zniževati z izigravanjem delovne zakonodaje. Tudi zato sindikat po besedah Iztoka Jurančiča honorarne sodelavce RTV Slovenija ne odvrača od vložitve tožb.

V praksi je tako glavna ovira za ureditev razmer nepripravljenost večine honorarnih sodelavcev za vložitev tožbe proti RTV Slovenija. »Pred podpisom dogovora leta 2012 smo 200 honorarnih sodelavcev RTV Slovenija pozvali, naj vložijo tožbe. A to sta bila pripravljena storiti le dva. Strah jih je,« pove Jurančič. Pa čeprav okoli 40 sodelavcev z RTV Slovenija prek pogodbe sodeluje že več kot 15 ali celo 20 let.

Razlog za strah je do neke mere upravičen. Od vložitve tožbe do pravnomočne odločitve sodišča namreč po navadi mine od leta do leta dni in pol. V tem času pa lahko RTV Slovenija honorarnemu sodelavcu dodobra zagreni življenje. V nekaterih primerih mu namreč uredniki znižajo obseg dela – in posledično tudi zaslužek. Vse do točke, ko se tožeči ne more več prebiti skozi mesec.

Nižanje honorarja tožečih je po opažanjih Jurančiča pogosta praksa vodilnih na RTV Slovenija. »Če bi sindikati imeli denar, s katerim bi lahko po vložitvi tožbe honorarnemu sodelavcu pomagali preživeti do odločitve sodišča, bi se zadeve zelo hitro uredile.«

Zato se honorarni sodelavci za tožbo v veliki večini odločijo le takrat, ko nimajo več kaj izgubiti. Torej, ko vodstvo medijske hiše z njimi prekine sodelovanje. Sindikat jim pri tem pomaga s plačilom odvetniških storitev. V kolikor sodelavec tožbo dobi, mora stroške odvetnika kriti RTV Slovenija. Če jo izgubi, pa stroške pokrije sindikat.

Uredniki se bojijo sposobnejših

Poleg finančnih pa problematika zaposlovanja na RTV Slovenija odpira tudi moralna vprašanja. Kako lahko javni zavod načrtno krši delovno zakonodajo in s tem oškoduje svoje sodelavce? In pa: zakaj honorarnim sodelavcem v bran ne stopijo redno zaposleni sodelavci?

Precej je odvisno od neposredno nadrejenega, torej urednika, pove Matija, ki je s tožbo uspel dobiti redno zaposlitev. Nekateri uredniki tožečim »za kazen« zmanjšajo obseg dela, nekateri uredniki s tem grozijo, tretji pa imajo čisto korekten odnos, češ, »pojdi stožiti, da boš lahko delal«.

Drug način ustrahovanja honorarnih sodelavcev so zelo kratkoročne pogodbe o sodelovanju. »Dogaja se, da se pogodbe ne podaljšujejo ali da uredniki zmanjšujejo obseg dela honorarnemu zaposlenemu, da ga s tem strašijo. Ta praksa ni vezana le na morebitne tožbe honorarnih sodelavcev, dogaja se tudi ostalim. Urednik lahko da sodelavcu enoletno pogodbo ali pa tudi krajšo – tri ali šestmesečno. In s tem lahko drži honorarne sodelavce v stalnem strahu.« Tako so sodelavci vseskozi na trnih, ali bodo čez par mesecev še imeli dohodek.

Zakaj so nekateri uredniki tako kruti? Po opažanju Matije se bojijo znanja in sposobnosti honorarnih sodelavcev. Precej starejših zaposlenih ima namreč končano le srednjo šolo. Tudi med uredniki. Za napredovanje na uredniško mesto mora zaposleni sicer imeti končano fakulteto. A nekateri starejši zaposleni so to pravilo obšli z opravljanjem nacionalne poklicne kvalifikacije s svojega področja dela. Toda, ta tečaj se ne more primerjati z večletnim dodiplomskim ali celo magistrskim študijem na univerzi. Diplomo pa imajo praktično vsi honorarni sodelavci.

»Zdaj prihaja do paradoksa: stari ‘honorarci’ zaradi nezadovoljstva vlagajo tožbe, obenem pa vseskozi prihajajo novi,« pove Matija.

Po njegovih izkušnjah odločitev za tožbo sicer ni lahka. »Marsikdo se ustraši. Vidiš, kako potekajo postopki, vseskozi si pod stresom, predvsem ženske se težje odločijo za tožbo.«

Razrešitev problematike pa dodatno zavira še skupniska dvoličnost medijskih hiš. V medijih namreč glede poročanja o težavah honorarnih sodelavcev po besedah sindikalista Jurančiča vlada »zarota molka.«

Nič čudnega: kot rečeno honorarne sodelavce po ugotovitvah sindikata izkorišča precej večjih medijskih družb v Sloveniji. Le da te zasebne družbe za razliko od RTV Slovenija niso zakonsko zavezane k posredovanju podatkov o svojih honorarnih sodelavcih. Zato je nezakonito izkoriščanje honorarnega dela na RTV Slovenija najverjetneje le vrh ledene gore v slovenski medijski krajini.