Del članka je objavljen tudi v Dnevnikovem Objektivu

Branje tega prispevka vam bo vzelo približno 25 minut

V Nemčiji so leta 2013 pri delavcih odkrili 37.099 poklicnih bolezni oziroma dobrih 900 obolelih na dva milijona prebivalcev. V Franciji je številka še višja, na leto odkrijejo okoli 1500 poklicno bolnih na dva milijona prebivalcev. Na Danskem pa kar okoli 1800 na dva milijona prebivalcev.

Po podatkih Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra v Sloveniji letno odkrijemo okoli 30 poklicno bolnih.

Sodeč po primerjavi teh statistik so slovenski delavci čudežno odporni na kronične poškodbe skeleta in mišičevja, ki nastanejo zaradi ponavljajočih gibov za tekočim trakom, tipkanja na računalnik ali večletnega dela v prisilni drži. Uspešno se zoperstavljajo dražečim snovem v kemični, tekstilni in nekaterih drugih industrijah, ki delavcem v drugih državah povzročajo alergije, kronično astmo in poškodbe na koži. Sluha našim delavcem za razliko od njihovih kolegov v tujini preglasni stroji v proizvodnih halah ne prizadenejo kaj dosti.

Morda pa so slovenski delodajalci vsi po vrsti tako zelo ozaveščeni, da dosledno in v popolnosti spoštujejo vsa napisana in nenapisana pravila za preprečevanje poklicnih bolezni svojih zaposlenih in zato slednji na delovnem mestu praktično ne zbolevajo.

Se sliši prelepo, da bi bilo res? Saj tudi je.

Strokovnjaki se strinjajo, da v Sloveniji za poklicno boleznijo zboli nekaj desetkrat več ljudi, kot jih zabeleži uradna statistika. Po oceni dr. Metode Dodič Fikfak, predstojnice Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, letno zaradi poklicnih bolezni zboli med 1500 do 3000 ljudi. Med letom 2000 in 2015 pa je za poklicno boleznijo zbolelo 25.000 delavcev. Tatjani Kofol Bric z Nacionalnega inštituta za javno zdravje se zdijo te ocene sicer »nekoliko pretirane«, a, kot pravi, svojih ocen niso delali. Mojca Gobec, direktorica direktorata za javno zdravje na ministrstvu za zdravje, pa meni, da na leto za poklicno boleznijo zagotovo zboli okoli tisoč ljudi.

Zakaj jih torej odkrijemo in priznamo le okoli 30 na leto? Kot je pokazala večmesečna preiskava spletnega medija podcrto.si, so glavni razlog zakoni in pravilniki, ki namesto odkrivanja poklicnih bolezni delavcem praktično onemogočijo pridobitev invalidskih pokojnin in odškodnin, ki jim kot poklicno bolnim pripadajo. Sistem je ob tem prežet s konflikti interesov, zaradi česar so zdravniki medicine dela primorani tehtati med zamolčanjem poklicne bolezni obolelemu in izgubo prihodkov od opravljanja storitev za delodajalce. Sodišča in invalidske komisije pa ne upoštevajo mnenj kvalificiranih strokovnjakov in delavcem ne dosojajo odškodnin ter pravic iz socialnega zavarovanja, ki jim kot poklicno bolnim po zakonu pripadajo.

Med 300 in 600 poklicno bolnih v Muri

Marija (ime je zaradi varovanja identitete sogovornice izmišljeno) se je v Muri kot šivilja zaposlila leta 1973. Leta 1998 je bila poškodovana v prometni nesreči, zaradi česar je postala invalidka tretje kategorije – nezmožna za delo, ki ga je opravljala do tedaj.

Zato so jo v Muri premestili na drugo delovno mesto. »Takrat so me umaknili bolj proti prikrojevalnici. Prej sem sedela na začetku hale, zato do mene ni prišlo toliko kemikalij. V prikrojevalnici pa so preše, s katerimi se pri visokih temperaturah lepi material. Ob tem se v zrak sproščajo formaldehid, barva, lepila,« pove Marija.

Kmalu po premestitvi so se Mariji začele pojavljati zdravstvene težave. Najprej kot občasna hripavost, nato bolečine v grlu. Osebna zdravnica ji je redno predpisovala antibiotike in ostala zdravila proti okužbam.

A stanje se je kljub temu poslabševalo. Leta 2005 je Marija dokončno izgubila glas. Takrat ji je osebna zdravnica rekla: »Ne smeš več stopiti v proizvodnjo.«

Marijo je zdravnica napotila na alergološki pregled. Ta je pokazal alergijo na tekstilni prah, nikelj, formaldehid in krojaško kredo – snovi, s katerimi je prišla v stik pri delu v Muri.

A za potrditev poklicne alergije je morala Marija pridobiti ekspertizo pooblaščenih zdravnikov medicine dela. Ekspertizo, ki stane okoli tisoč evrov, ji je plačal sindikat tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije. »Sama si je ne bi mogla financirati,« pove Marija.

Sindikat je dal obenem testirati blago, iz katerega so v Muri šivali obleke. Testi so pokazali, da vsebnost nevarnih ali dražečih snovi v blagu v določenih primerih presega zakonsko dovoljene standarde. Mura je uporabljala poceni material slabe kakovosti. Blago je bilo obenem preparirano s snovmi proti škodljivcem. A do etiket na balah blaga z navedbami snovi, s katerimi je preparirano blago, Marija in sindikat nista mogla priti.

Zdravniki inštituta za medicino dela so potrdili sume na poklicno alergijo. »Šla sem trikrat na svojo odgovornost za dan, dva spet nazaj v proizvodnjo in spet mi je šel glas. Doma pa sem ga imela. S tem smo ugotovili, da je dejansko krivo delovno mesto. Tudi pooblaščena zdravnica delodajalca je rekla, da se ne smem več vračati na to delovno mesto, ker na poslabšanje zdravja vplivajo alergeni.«

Marija je nato zoper Muro zaradi zdravstvenih težav med letoma 1998 in 2005 vložila tožbo in zahtevala 22.000 evrov odškodnine za poklicno bolezen. Po slovenski zakonodaji je namreč za zagotavljanje varnega okolja za delo svojim zaposlenim odgovoren delodajalec. Tožbo je leta 2011 po pritožbi na višje sodišče dokončno izgubila. Obrazložitev sodišča za to odločitev: Marija delodajalca v času od leta 1998 do 2005 ni opozarjala, da ji alergeni v zraku kvarijo zdravje.

Toda Marija tega do leta 2005 ni vedela. Mura je ni od začetka njenega dela v podjetju niti enkrat poslala na zdravstveni pregled k pooblaščenemu specialistu medicine dela. »Delavec misli, da ima težave zaradi prehlada, kako naj jaz vem, da imam poklicno bolezen?« se sprašuje Marija.

Marija ni edini primer obolele v podjetju. »V Muri je bilo teh obolenj takrat še pa še. Zaposlenih je bilo okoli 5400 ljudi, obolelih pa med 300 in 600! Trdim, da je bila večina teh obolenj povezanih z delom,« pove Jože Türkl, predsednik sindikata tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije. Rešitev bi bila bolj kakovostna kreda in blago, ki ne vsebujeta nevarnih snovi. A takšna kreda in blago sta dražja. Zato ju Mura ni uporabljala.

Sistem, prežet s konflikti interesov

Marijin primer pokaže vse napake v sistemu ugotavljanja in priznavanja poklicnih bolezni.

Prva pomanjkljivost sistema je sprejet Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni, na podlagi katerega zdravniki ugotavljajo in priznavajo obstoj poklicne bolezni, pove dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa. Seznam na primer določa, da so poklicne bolezni vse tiste, ki jih povzročijo nevarne kemijske snovi, kot so amoniak, nikelj, pesticidi in še več deset drugih snovi. Težava? Pravilnik ne opiše, katere bolezni te snovi povzročajo.

»Na seznamu ni napisano ime ali diagnoza poklicne bolezni, pač pa povzročitelj, kar pomeni, da ni osnovnih pogojev, da bi kdo povezavo prepoznal. Na primer, če delavec pride k osebnemu zdravniku zaradi pljučnega raka, ga bo ta poskušal ozdraviti, ne bo ga pa povprašal, ali je bil v preteklosti na delovnem mestu izpostavljen snovem, ki povzročajo raka. Od zdravnika, ki ni specialist medicine dela, ne moremo pričakovati, da bi poznali povezavo med različnimi snovmi in poklicnimi boleznimi. Obstoječ seznam je praktično način, kako ne odkrivati poklicnih bolezni,« pove Metoda Dodič Fikfak.

A zdravniki, ki za podjetja izvajajo redne zdravstvene preglede zaposlenih, so specialisti medicine dela. Ti bi morali prepoznati sum poklicne bolezni ter nanjo opozoriti delavca in delodajalca. Toda te zdravnike plača delodajalec, slednji pa se ob ugotovljeni bolezni izpostavlja tožbam delavcev. »V trenutku, ko zdravnik odkrije poklicno bolezen, delodajalec reče: ‘Ste zmešani? Tega mi nimamo! Z vami nočemo imeti več pogodbe.’ To se je zgodilo moji kolegici. Ko je odkrila poklicno bolezen, je naslednji dan delodajalec z njo prekinil pogodbo, ona pa je zato izgubila vsaj 20.000 evrov prihodkov od tega delodajalca do konca tistega leta. Klicala sem na inšpektorat za delo, naj zdravnico zaščitijo. Pa so mi rekli: ‘Nimamo vzvoda.’ Namesto, da bi specialist medicine dela odkrival poklicne bolezni, tvega, da bo s tem izgubil službo. Zato jih ne odkriva,« razloži Dodič Fikfak.

V tistih redkih primerih, ko si zdravniki upajo delavca opozoriti na morebitno poklicno bolezen, mora delavec dobiti potrdilo o bolezni.

Poklicno bolezen potrdijo oziroma verificirajo na kliničnem inštitutu za medicino dela, ki ga vodi Metoda Dodič Fikfak. Verifikacija inštituta je pogoj, da lahko delavec uveljavlja pravice iz socialnega zavarovanja in toži delodajalca zaradi zdravstvenih težav ali celo invalidnosti zaradi bolezni. A tu se zatakne pri plačilu verifikacijskega pregleda.

Verifikacija po pojasnilu Metode Dodič Fikfak stane od 800 do 1200 evrov – odvisno, za sum katere poklicne bolezni gre. Delodajalci takega pregleda delavcem nočejo plačati, čeprav so po zakonu oni dolžni zagotavljati varne pogoje dela svojim zaposlenim.

A kaj drugega bi bilo od delodajalcev težko pričakovati. »Če se odkrije poklicna bolezen, bo delavka tožila delodajalca in zahtevala odškodnino. Delodajalec si bo okrog vratu dal štrik in si ga zategnil, zato da delavki pomaga, hkrati pa bo moral plačati odškodnino, če se ugotovi, da ima poklicno bolezen, in bo odgovarjal, ker ni preprečil poklicne bolezni delavke,« konflikt interesov nazorno opiše sindikalist Jože Türkl.

Strošek za verifikacijo tako pade na delavca. Če ta prejema minimalno plačo, si ga le težko privošči. Nekaterim pri plačilu stroškov pomagajo sindikati. A ker tudi verifikacija še ne zadošča za pridobitev odškodnine ali socialnih ugodnosti, precej sindikatov svojim članom verifikacij ni več pripravljeno plačati.

Türkl pove zgodbo delavke v usnjarski industriji, ki je leta 2008 zbolela za kronično okvaro rok in nog.

»Gospa je začela delati pri petnajstih letih, ko je zbolela je bila stara okoli 50 let. Imela je status invalida druge kategorije, zato je bila zaposlena za polovični delovni čas. A njeno zdravstveno stanje se je še slabšalo. Delala je s spenjačem, s katerim je številčila izdelke. Vedno isti gibi. Zato so trpeli karpalni kanali v zapestjih, kar je še poslabševalo njeno invalidnost.

Ko so na seznam poklicnih bolezni uvrstili tudi bolezni gibal, mišičevja in okončin, smo želeli prek sindikata dokazati obstoj te bolezni in delavki financirati vse postopke in preglede. Delavka je na klinični inštitut za medicino dela prinesla vse potrebne dokumente, celo spenjač je odnesla z delovnega mesta. A zdravniki inštituta niso mogli ugotoviti, ali gre za poklicno bolezen, ker jih delodajalec ni spustil v svoje delovne prostore. Zdravniki pa niso imeli nikakršnih pravnih vzvodov, da bi delodajalca prisilili k pregledu delovnih prostorov in se seznanili z delovnim mestom in okoljem, v katerem je delavka delala. Ko je sindikalni odvetnik to videl, je povedal, da ne more zagotoviti uspeha odškodninske pravde na sodišču. Zato se za tožbo z delavko nismo odločili.«

Delavka je imela to srečo, da je zbolela ob koncu svoje poklicne poti in se je lahko kmalu po odkritju bolezni starostno upokojila. A posledice so ostale. »Ima hude težave, bolijo jo roke. S tem mora živeti,« pove Türkl.

Naglušni, poškodovani, astmatični …

Ker družinski zdravniki zaradi slabo napisanega pravilnika ne znajo odkriti poklicnih bolezni, zdravniki medicine dela jih pogosto namenoma ne prijavijo, delodajalci pa niso obvezani plačati dragih verifikacij, je v Sloveniji letno namesto več tisoč odkritih le okoli 30 primerov poklicnih bolezni.

Po opažanju dr. Metode Dodič Fikfak največ delavcev tako kot omenjena delavka v usnjarski industriji trpi zaradi kostno-mišičnih bolezni. Teh primerov je od okoli 30 do 40 odstotkov med vsemi poklicnimi boleznimi. »Gre za ponavljajoča, hitra repetitivna dela. Naše telo preprosto ne zmore iste funkcije ponavljati zelo hitro. Tudi običajno sedenje pred računalnikom lahko povzroči poklicno bolezen. Ortopedi pravijo, da na operacijsko mizo dobijo vedno več ljudi, ki sedijo od 8 do 16 ur pred računalnikom. Naše telo je narejeno za hoditi, ne za sedeti.«

Sledi poklicna naglušnost z 10 do 20 odstotki primerov. »Še kar obstajajo proizvodnje, kjer je hrup nad 85 decibelov. Kjer je proizvodnja tišja, pa nabijejo muziko, češ da bi bilo vzdušje boljše. Tam ljudje oglušijo od muzike. Naglušnost nastaja zelo počasi in sploh se ne zavedamo, ko nastaja. Imamo armado naglušnih ljudi zaradi industrije, ki jim ta poklicna bolezen ni priznana.«

Podoben odstotek poklicno bolnih trpi zaradi kroničnih posledic alergij, predvsem astme in poklicne dermatoze (sprememb na koži). »Primer so izocianati, snovi, ki jih uporabljajo v tovarnah plastike. Gre za peno, ki se daje v avtomobilske sedeže, kavče … Napredne države, kot so skandinavske, so te snovi prepovedale že pred 20 leti. Ugotovile so, da se zaradi negativnih učinkov za zdravje teh stvari preprosto ne splača uporabljati. Pri nas so še dovoljene. Poznam primer manjše tovarne plastike, v kateri je bilo istočasno 18 ali 19 primerov astme, pa ni bila niti ena priznana kot poklicna. Tu so nepravilnosti v nebo vpijoče.«

Ostalih 20 do 30 odstotkov predstavljajo vse druge poklicne bolezni: zastrupitve s težkimi kovinami, vibracijska bolezen, bolezni, povezane z azbestom.

Poklicna bolezen vodi v revščino

Uradna potrditev, da je vzrok za bolezen delovno mesto zaposlenega, ima pomembno vlogo pri uveljavljanju pravic iz socialnega zavarovanja. Če se delavec invalidsko upokoji zaradi poklicne bolezni, bo dobival občutno višjo pokojnino kot v primeru upokojitve zaradi invalidnosti, ki ni povezana z delom.

Če je vzrok za invalidsko upokojitev poklicna bolezen ali delovna nesreča, bo delavec dobil polno pokojnino. Torej tako, kot če bi imel 40 let delovne dobe – četudi je delal le en dan. Če pa se je primoran upokojiti zaradi invalidnosti, ki ni povezana z delom, pa mu Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) ne bo priznal polne delovne dobe. Priznal mu bo le obstoječo delovno dobo, dve tretjini delovne dobe od trenutka nastanka invalidnosti do 60. leta starosti in polovico delovne dobe do 65. leta starosti.

Poglejmo si razliko na primeru 30 let starega delavca s tremi leti delovne dobe, ki ga je za podcrto.si izračunal ZPIZ. Če bi se delavec invalidsko upokojil zaradi poklicne bolezni ali nesreče pri delu, bi dobil pokojnino v višini 64 odstotkov pokojninske osnove oziroma najmanj 492 evrov invalidske pokojnine.

Če pa bi se ta delavec upokojil zaradi invalidnosti, ki ni povezana z delom, bi mu ZPIZ priznal že dopolnjena 3 leta delovne dobe, dodal 20 let (dve tretjini) delovne dobe do 60. leta starosti ter dve leti in pol (polovico) delovne dobe do 65. leta starost – skupaj torej 25,5 let delovne dobe. S to dobo bi dobil pokojnino v višini le 43 odstotkov osnove, kar znaša v primeru minimalne plače 330 evrov. To bi ga potisnilo na rob preživetja.

Životarjenje na zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje

Vsem poklicno bolnim se ni treba invalidsko upokojiti. Pogosto so namreč zmožni opravljati kakšno drugo delo v delovnih pogojih, ki ne slabšajo njihovega zdravstvenega stanja. A tudi tem se pogosto slabo piše.

Delodajalec je do leta 2000 delavcu, ki zaradi bolezni ni bil zmožen opravljati določene vrste dela, moral najti drugi delovno mesto. Tistega leta pa se je zakonodaja spremenila v prid delodajalcem. Če ti za invalida nimajo ustreznega delovnega mesta, lahko posebno državno komisijo, sestavljeno iz predstavnikov delodajalcev, sindikatov in vlade, zaprosijo za dovoljenje za odpustitev delavca.

Takšno odpuščanje delavcev zaradi invalidnosti je vse pogostejše. »V preteklosti so delavce v proizvodnji, ki so zboleli, lahko premestili na delovna mesta vratarja ali telefonista. Ali pa so urejali okolico. Zdaj zaradi zagotavljanja konkurenčnosti tovarne za te storitve najemajo zunanja podjetja,« pove sindikalist Türkl.

Če podjetje bolnega delavca odpusti, ker zanj nima primernega delovnega mesta, gre delavec kot tehnološki višek na zavod za zaposlovanje. Zaradi bolezni in starosti so ti delavci večinoma težko zaposljivi. Ko se mu izteče prejemanje nadomestila za brezposelnost, ga prevzame ZPIZ.

ZPIZ delovnim invalidom, ki še lahko opravljajo določena dela, a ne morejo dobiti zaposlitve, po izkušnjah sindikata plačuje med 240 in 350 evri mesečnega nadomestila. To ne omogoča dostojnega življenja.

Invalidske komisije in sodišča ne priznavajo mnenj strokovnjakov

Če delavec zaradi poklicne bolezni ni več sposoben za nobeno delo, mora delavcu invalidsko pokojnino zaradi poklicne bolezni dodeliti invalidska komisija. »Te bi morale po zakonu delavcem priznati poklicne bolezni. Vendar so te komisije bolj administrativne. Poklicnih bolezni ne priznavajo, to so dejstva,« pove dr. Metoda Dodič Fikfak. Pa čeprav je delavcu obstoj poklicne bolezni pred tem verificiral klinični inštitut za medicino dela.

Delavec se lahko na zavrnitev komisije pritoži na sodišče. Na sodišču lahko tudi toži delodajalca za odškodnino zaradi poklicne bolezni.

A tudi sodišča ne priznavajo verifikacij strokovnjakov na kliničnem inštitutu, temveč postavijo svojega sodnega izvedenca za potrditev poklicne bolezni. »Tu smo v nepopisno smešni in paradoksni situaciji. Sodišče, ki teh stvari očitno ne razume, določi sodnega izvedenca, ki nima pojma,« pove predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela. Posledica: sodišče poklicno bolnim praviloma ne dodeli odškodnin, saj izvedenci povezav med delom in boleznijo ne potrdijo.

Sodišča za sodnega izvedenca redko določijo zdravnika s kliničnega inštituta za medicino dela. Namesto tega se sodniki raje odločilo za zdravnike, ki nimajo poglobljenih znanj o poklicnih boleznih. »Če dobim s sodišča poziv za izvedenca, vedno izberem primernega zdravnika za posamezno bolezen. Za toksikologijo enega, za ergonomijo nekoga drugega,« pove dr. Metoda Dodič Fikfak. Na inštitutu sicer obstoj poklicnih bolezni pri izdelavi verifikacij vedno presoja skupina strokovnjakov in ne en sam zdravnik.

Zgodi se tudi, da sodišče za sodnega izvedenca sicer določi zdravnika z inštituta za medicino dela, a takega, ki za poklicno bolezen, o obstoju katere bo presojal, ni strokovnjak. »Takrat rečem: ‘Jaz na vas ne smem vplivati, ker ste samostojni sodni izvedenec, vendar vas etično sprašujem, kako lahko pišete o neki poklicni bolezni, če je še v življenju niste videli. Obenem pa hudičevo dobro poznate strokovnjake za to bolezen na inštitutu in veste, da so mojstri,’« pove predstojnica inštituta za medicino dela. Pove, da se je nekaj časa borila za to, da bi sodišča določila seznam primernih sodnih izvedencev za vsako poklicno bolezen posebej. »Ker za določeno bolezen sta v Sloveniji mojstra le eden ali dva.«

A posluha za njene predloge sodišča niso imela. »Zato vsem pacientom vnaprej povem: mi z veseljem naredimo ekspertizo, a ta na sodišču ne bo veljala. Klicali bodo svojega izvedenca, ta pa zadevo običajno zavrne.«

Za komentar odločanja sodišč smo zaprosili Ano Jaklič, predsednico ljubljanskega delovnega in socialnega sodišča, kamor se delavci lahko pritožijo zoper zavrnitve invalidske komisije. »Poklicne bolezni v Sloveniji so problem. Na kliničnem inštitutu za medicino dela si zelo prizadevajo [urediti to področje], ker invalidske komisije redko ugotavljajo poklicne bolezni. Na sodišču se ugotavlja vzrok bolezni. Na socialnem oddelku smo imeli kar nekaj sporov glede poklicnih bolezni in smo se jih zelo trudili rešiti.« Na njenem sodišču so za izvedence postavljali tako strokovnjake z inštituta za medicino dela kot ostale zdravnike, pove Ana Jaklič.

Sistem se da izboljšati

Sistem, ki poklicno bolne pušča na cedilu, ni od včeraj. Do leta 1999 je v Sloveniji področje poklicnih bolezni še urejala jugoslovanska zakonodaja. Do takrat je lahko vsak zdravnik, ki je posumil na poklicno bolezen, delavca z napotnico poslal k specialistu medicine dela. Delavcu tako dragih ekspertiz ni bilo treba kriti iz svojega žepa. Specialist medicine dela je bolezen verificiral s pomočjo liste 46 poklicnih bolezni, ki je takrat veljala, invalidske komisije pa so nato po navadi priznale poklicno bolezen in delavcu dale 100-odstotno nadomestilo plače.

A ta sistem je imel tudi slabo plat. »Delavec tovarne zaradi poklicne bolezni takrat ni tožil. Zato se ni v tovarni naredilo nič za izboljšanje delovnega okolja oziroma odstranitev povzročitelja bolezni. Poklicne bolezni so bile pač videne kot del ‘normalnega’ dela tovarne,« pove dr. Dodič Fikfak.

Leta 2000 je nato zakonodaja uvedla trenutni sistem, prepreden s konflikti interesov in oškodovanjem poklicno bolnih. Do danes se sistem ni spremenil. Kako pa bi se moral spremeniti, da bi nudil primerno zaščito za delavce?

Največkrat delavec zdravstvene težave zaupa osebnemu zdravniku, pove dr. Metoda Dodič Fikfak. Zato bi moral biti »vstop« v postopek priznanja poklicne bolezni osebni zdravnik. Ta bi ob sumu na poklicno bolezen delavcu izdal napotnico za specialista medicine dela – a ne za tistega, s katerim ima pogodbo delavčev delodajalec. S tem bi se izognili obstoječemu konfliktu interesov. Zakon pa bi delodajalčevega specialista medicine dela zavezal, da neodvisnemu zdravniku preda vse podatke o izpostavljenosti povzročiteljem bolezni na delovnem mestu delavca.

Neodvisni zdravnik medicine dela bi naredil ekspertizo o obstoju poklicne bolezni. Ekspertizo bi nato poslal na komisijo kliničnega inštituta za medicino dela, ki bi bolezen dokončno potrdila ali zavrnila. S potrditvijo bolezni bi se zadeva za delavca končala – ekspertiza bi veljala tako pred invalidsko komisijo kot pred sodiščem. Po besedah dr. Dodič Fikfak je osnutek takega postopka v času Pahorjeve vlade sestavil Ivan Eržen, takratni državni sekretar na zdravstvenem ministrstvu. Njegovo uveljavitev mu je preprečil predčasen padec vlade.

Podobno ureditev sicer že velja za bolezni, ki jih povzroča azbest. Odkrivanje in priznanje teh bolezni zakonodaja že od leta 1998 ustrezno ureja.

Osebni zdravnik obolelega, pri katerem obstaja sum na bolezen, povezano z azbestom, napoti k specialistu. Specialistov za azbestne bolezni je v Sloveniji okoli deset. Oboleli mora za denar za izdelavo ekspertize sicer najprej založiti sam, a je strošek pregleda v višini 200 evrov bistveno cenejši kot pri drugih poklicnih boleznih. Po pregledu obolelemu ta strošek povrne ministrstvo za delo. Specialist svoje ugotovitve pošlje na klinični inštitut za medicino dela, na katerem za potrjevanje azbestnih bolezni delujeta dve komisiji, sestavljeni iz pulmologa, rentgenologa in specialista medicine dela.

Če komisija delavcu verificira bolezen, je na podlagi te verifikacije delavec že upravičen do odškodnine ministrstva za delo. Na primer za bolezen azbestozo – tumorske spremembe in brazgotine v pljučih in popljučnici, ki jih povzroča vdihavanje azbestnega prahu – delavcu pripada 5000 evrov odškodnine. Za raka popljučnice (mezoteliom), ki je najtežja oblika bolezni, povezane z azbestom, dobil oboleli 50.000 evrov odškodnine. Del odškodnine plača delodajalec, del pa državni proračun. Če se z odškodninami ministrstva za delo bolnik ne strinja, lahko poskuša višjo vsoto iztožiti na sodišču.

Komisiji sta zaradi azbestnih bolezni do danes obravnavali okoli 2000 ljudi. Petdeset jih je zbolelo za mezoteliomom. Od odkritja tega raka do smrti mine povprečno 14 mesecev. »Življenje, kolikor ti ga preostane od odkritja do smrti, je precej težko in grdo. Ne umirajo samo starejši, ampak tudi relativno mladi ljudje. Še posebej, če so bili azbestu izpostavljeni v mladosti,« opaža dr. Dodič Fikfak. Na en mezoteliom bi morali praviloma odkriti tri pljučne rake, a pljučnega raka zaradi azbesta je zaradi neozaveščenosti obolelih pri nas priznanega manj. Štiristo ljudem je inštitut potrdil azbestozo, 1500 obolelim pa manj nevarne prevralne plake (odebelitev popljučnice). »Pri azbestozi je verjetnost za nastanek pljučnega raka sedemkrat večja kot pri zdravih ljudeh. Imeti azbestozo je težka zadeva,« pove dr. Dodič Fikfak.

Kljub bolje urejenemu sistemu odkrivanja in odškodnin pa imajo azbestne bolezni skupno točko z ostalimi poklicnimi boleznimi: obveščenost. »Za verifikacijo bolezni, povezane z azbestom, precej večkrat zaprosijo bolniki z zahodnega dela Slovenije. Tisti, ki so delali v Salonitu Anhovo. Posebno vzhodni del Slovenija pa je neozaveščen. Ljudje obolijo za mezoteliomom in se ne zavedajo, da bi bila lahko bolezen povezana z delom. Anhovo avtomatsko povezujemo z azbestom, Maribor pa ne. Čeprav so imeli v tudi Mariboru precej tovarn, v katerih so uporabljali azbest: tovarno tirnih vozil, tovarno motorjev …« pojasnjuje direktorica kliničnega inštituta za medicino dela.

Zakaj je na področju azbesta zakonodaja ustrezno urejena, pri drugih poklicnih boleznih pa ne? »Tudi v svetu ima azbest običajno posebno mesto. Pri nas je k ureditvi področja botroval izjemno močan medijski pritisk sredi devetdesetih let. Istočasno je se je največjemu porabniku azbesta, Salonitu Anhovo, zapiral zahodni trg, saj države niso več želele kupovati nevarnega azbesta. V tovarni so bili zato prisiljeni v prestrukturiranje in uporabo novih materialov. Obenem so se takrat v parlamentu znašli ljudje, ki so pomagali pri ureditvi sistema. Skratka, močan medijski pritisk, politični pritisk, s katerim se je tudi nabiralo politične točke, pritisk industrije, ki se je morala prestrukturirati, in pritisk strokovnjakov. Ti pritiski so bili tako močni, da se je dejansko moralo nekaj spremeniti.

Petnajst let sedenja križem rok

A tudi opozorila o neurejenosti sistema priznavanja poklicnih bolezni so se v zadnjih petnajstih letih vrstila. »Bila sem pri vseh ministrih za delo, razen pri Ivanu Svetliku, ki me ni hotel sprejeti. Pa zdajšnja ministrica me noče sprejeti. O poklicnih boleznih nočejo več govoriti. Vsak trikrat sem bila na odboru državnega zbora za delo, pa na odboru za človekove pravice. Po mojem mnenju gre namreč za temeljno kršenje človekovih pravic. Na odboru se vsi poslanci strinjajo s problemom. Toda, trese se gora, rodi se miš. Zaradi mojega teženja so me vrgli iz sveta za varnost in zdravje pri delu (posvetovalno telo ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, op. a.),« je prepričana Metoda Dodič Fikfak.

Aktivni so tudi sindikati. »Že na sindikalnih kongresih leta 2004 smo opozarjali na te zadeve. Pa nič od tega. Na ministrstvu pravijo, da vse potrebuje svoj čas,« pove Jože Türkl, predsednik sindikata tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije.

O problematiki pa zadnja leta govori tudi 63-letni Marijan Kokol, eden redkih poklicno bolnih, ki se je pripravljen izpostaviti v javnosti.

Kokol je bil od leta 1995 zaposlen na upravni enoti Ravne na Koroškem. Leta 2007 je opazil, da so mu stvari začele padati iz rok. Zato je julija tistega leta odšel k osebni zdravnici, ki mu je postavila diagnozo: živčno obolenje.

Nato je leto dni čakal na termin pri nevrologu. Ugotovili so mu hudo obliko sindroma zapestnega prehoda. Živec je bil v zapestju stisnjen v dolžini 14 milimetrov. Zaradi tega mu je pohajala moč v zapestju, pri delu in predvsem ponoči pa je čutil hude bolečine – tako hude, da zaradi njih pogosto ni mogel spati. Leta 2011 so mu z operacijo zapestja olajšali simptome.

Marijan Kokol je na poklicno bolezen sindroma zapestnega prehoda posumil že leta 2008 in želel od predstojnice upravne enote dobiti napotnico za specialista medicine dela, ki bi potrdil ali zavrnil obstoj poklicne bolezni. Bolezen se namreč lahko pojavi zaradi dolgotrajnega dela z računalnikom. Napotnice ni dobil. Kljub temu ga je v začetku leta 2009 brezplačno pregledal zdravnik medicine dela, ki je imel podpisano pogodbo z upravno enoto.

Zaradi suma poklicne bolezni ga je zdravnik napotil na klinični inštitut za medicino dela. V ekspertizi so zdravniki inštituta potrdili povezavo med boleznijo zapestnega prehoda in poškodbami hrbtenice ter delom z računalnikom na upravni enoti. A Kokol ni imel poklicne bolezni, temveč »bolezen, povezano z delom«.

Ta razlika v birokratski terminologiji je ključni razlog za to, da Kokolu zdravstvena komisija zavoda za zdravstveno zavarovanje ni odobrila 100-odstotnega nadomestila plače za čas bolniške odsotnosti, ki pripada poklicno bolnim (če bolezen ni povezana s poklicem, dobi delavec v prvih treh mesecih 90-odstotno nadomestilo plače, nato pa ta odstotek pada). Sindroma zapestnega prehoda slovenska zakonodaja namreč ne priznava kot poklicne bolezni. Pa čeprav ga je Evropska unija na seznam poklicnih bolezni uvrstila že leta 2003 in naj bi bila najbolj pogosta poklicna bolezen v Evropi s 14.000 prijavljenimi primeri na leto.

Kokol se zato ni odločil za obravnavo na invalidski komisiji, ki bi mu lahko priznala invalidnost zaradi dela in s tem predčasno upokojitev s polno pokojnino. »Vsi trije, ki smo delali na oddelku za okolje in prostor na upravni enoti, smo dobili sindrom zapestnega prehoda. Sodelavka je šla na invalidsko komisijo in so ji rekli: ‘To ni nič! Gremo nazaj delat!’ Verjetno bi tudi mene obravnavali enako.« Kokol je po operaciji nadaljeval z delom za računalnikom, zato se mu je sindrom zapestnega prehoda v blažji obliki ponovil.

Kokol se je jeseni 2012 upokojil. A s prizadevanji za priznanje sindroma zapestnega prehoda ni odnehal. Že junija 2011 je vložil odškodninsko tožbo, od upravne enote zahteva 46.000 evrov odškodnine. Ustanavlja tudi društvo bolnikov s sindromom zapestnega prehoda. Na svoje težave opozarja poslance državnega zbora in državne inštitucije.

Odgovor Kokolu ene izmed njih, varuha človekovih pravic, kaže na ravnodušnost odgovornih za ureditev sistema priznavanja poklicnih bolezni, ki se je lani sprevrgla v kršenje zakonodaje.

Nov zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki je bil sprejet decembra 2012, je v javnosti bolj znan zaradi reforme pokojninskega sistema. A v 68. členu ministrstvu za zdravje tudi nalaga, da mora najkasneje do januarja 2014 z novim pravilnikom urediti sistem priznavanja poklicnih bolezni. Leto in pol po preteku roka ministrstvo pravilnika še ni izdalo.

ZPIZ-2 je »končno vzpostavil pravno podlago za natančnejšo ureditev postopka ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja poklicnih bolezni,« je v odgovoru Kokolu januarja letos zapisal varuh človekovih pravic. Za pojasnila, zakaj pravilnika še niso izdali, je varuh zaprosil ministrstvo za zdravje.

Ministrstvo je odgovor varuhu posredovalo šele po več zaprosilih zanj. A varuh z njim ni bil zadovoljen. V odgovoru Kokolu je varuh zapisal: »Ministrstvo v svojem odgovoru [varuhu] ni pojasnilo, kakšne aktivnosti, če sploh, je do zdaj že izvedlo na področju urejanja vprašanj, povezanih s poklicnimi boleznimi, prav tako pa tudi ni pojasnilo, kdaj dejansko namerava pristopiti k pripravi pravilnika, ki bo urejal tako kompleksno področje, kot navaja ministrstvo za zdravje. Rok za izdajo izvedbenega predpisa je po naši presoji že bistveno prekoračen, za zamudo pa ni najti ne utemeljenega razloga ne opravičila.«

Ministrstvo: pravilnik pripravljamo

Za pojasnila, kdaj bodo uredili sistem priznavanja poklicnih bolezni, smo se na ministrstvo za zdravje obrnili tudi sami.

Na ministrstvu se po besedah Mojce Gobec, direktorice direktorata za javno zdravje, zavedajo težav v sistemu. Od konfliktov interesov, zaradi katerih zdravniki medicine dela ne prijavljajo poklicnih bolezni, delodajalci pa delavcem nočejo plačati ekspertiz za potrditev bolezni, do težav, ki jih imajo poklicno bolni pri uveljavljanju svojih pravic pred invalidskimi komisijami in sodišči.

Po zatrdilih Mojce Gobec so že pripravili osnutek novega pravilnika o seznamu poklicnih bolezni. »Pravilnik bo skušal urediti postopke [ugotavljanja in priznavanja poklicnih bolezni]. Ti bi bili nedvoumni, za delavca zelo jasni in vsak člen v tem postopku bo imel zelo jasna pooblastila, naloge in odgovornosti.« Bolj podrobno o predlogu pred njegovo javno predstavitvijo pravilnika noče govoriti. Javno predstavitev predpisa obljublja za drugo polovico letošnjega leta.

Toda, zakaj ministrstvo razmere ureja šele po 15 letih? Pred letom 2012 so bile poklicne bolezni v domeni ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, zdravstveno ministrstvo pa je sodelovalo pri oblikovanju predpisov s tega področja. »Ta dvojnost, delitve pristojnosti med ministrstvi, ne prispevajo k hitrejšemu premikanju zadev. Verjetno je tudi zato prišlo do prenosa pristojnosti na naše ministrstvo,« pove Mojca Gobec. Pogosto menjavanje ministrov pa je pripomoglo k temu, da je roke prekoračilo tudi ministrstvo za zdravje.

Pravilnik, ki bi olajšal priznavanje poklicnih bolezni, bo moralo ministrstvo pred sprejetjem na vladi uskladiti s socialnimi partnerji. Delodajalci so tisti, ki se novega pravilnika najbolj bojijo. Poklicne bolezni pogosto niso stvar kratkih obdobij, ampak dolge izpostavljenosti povzročiteljem. Mnogo podjetij je medtem šlo v stečaj. Delodajalci se zato bojijo, da bodo morali ob morebitnih tožbah poklicno bolnih na svoja ramena prevzeti tudi odgovornost tistih podjetij v stečaju, pri katerih je bil poklicno oboleli zaposlen prej, pojasnjuje Mojca Gobec.

Zatika pa se tudi pri vprašanju, kdo bo plačal verifikacijske preglede tistih, pri katerih zdravniki sumijo na poklicno bolezen. Ker stane posamezen pregled povprečno okoli 1000 evrov, lahko stroški ob več tisoč poklicno bolnih na nivoju celotne države na leto znašajo več milijonov evrov.

»Obstajajo interesi, da bi preglede krilo neko zavarovanje. Na zavodu za zdravstveno zavarovanje pravijo, da je strošek prevelik, da bi ga financirali v celoti [v okviru obstoječega zdravstvenega zavarovanja]. Nato so se pojavili predlogi, da bi ustanovili posebno zavarovanje v ta namen. Ti predlogi so bili v preteklosti vključeni v osnutke zakonov, nato pa jih je v neki fazi nekdo iz zakonov umaknil,« pove Tatjana Kofol Bric, specialistka javnega zdravja in socialne medicine iz nacionalnega inštituta za javno zdravje.

A ne glede na vse interese in ovire je sistem priznavanja poklicnih bolezni treba urediti. »Tudi zaradi epidemiološkega vidika: da imamo vpogled v to, kaj se dogaja na področju poklicnih bolezni in kje so žarišča. Ker včasih se šele na zelo velikem številu primerov pokažejo nova tveganja za bolezni, ki sicer vseskozi nastajajo. Spoznamo pa jih lahko šele, ko zaznamo zgostitev določenih primerov poklicnih bolezni,« poudarja Mojca Gobec z ministrstva za zdravje.

Oboleli čakajo …

A žrtev neurejenega sistema je vsak dan več. Sindikat tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije se že sooča z novim primerom obolele.

Delavki v poznih štiridesetih, zaposleni v obutveni industriji, so se leta 2013 po dvajsetih letih pojavili simptomi suhega kašlja in dušenja. Bolnišnica za pljučne bolezni na Golniku je postavila diagnozo: s poklicem povezana astma. Usodna so bila predvidoma lepila in razredčila, ki jih je delavka vdihavala med delom. Bolnišnica je svetovala verifikacijo poklicne bolezni na kliničnem inštitutu za medicino dela.

Spet se je zalomilo pri vprašanju, kdo bo kril stroške verifikacije, ki v tem primeru stane 1200 evrov. Na pomoč ji je priskočil sindikat, ki bo plačal štiri petine stroškov. »Z minimalno plačo, ki jo delavka dobi, pa če mora podpirati še šoloobvezne otroke ali brezposelnega moža, kako naj torej sfinancira pregled?« pomoč sindikata pojasnjuje njegov predsednik Jože Türkl.

A tudi verifikacija poklicne bolezni še ne pomeni, da ji bo invalidska komisija zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje priznala kakršne koli ugodnosti zaradi bolezni. Sindikalist Türkl upa na najboljše: izdelavo verifikacije je namreč zahteval prav ZPIZ. »Zakaj ji torej ne bi ugodili?« se sprašuje.