V sodelovanju s časnikom Dnevnik v okviru projekta Nasilni kriminal v Sloveniji objavljamo reportaže iz krajev, ki so najbolj obremenjeni z nasiljem.

Branje tega članka vam bo vzelo približno 10 minut

Cesta maršala Tita in Titovo Velenje, (rdeča) dvorana Podmežakla in Rdeča dvorana, železarna in rudnik s termoelektrarno. Multikulturnost, multietničnost. Rdeča politika. Veliko število priseljencev, velik delež Neslovencev. Na Jesenicah se je na zadnjem popisu (2011) 27 odstotkov ljudi opredelilo za Neslovence, v Velenju 18 odstotkov (slovensko povprečje je 7 odstotkov). Vse to so skupne lastnosti dveh očitno zelo podobnih mest. A z eno veliko razliko, na katero je pokazala naša raziskava prisotnosti nasilnega kriminala v obeh mestih oziroma po Sloveniji.

Prvo vprašanje vsem našim sogovornikom je bilo: »No, kje, v katerem mestu, je nasilnega kriminala manj in kje več?« Že odgovor je veliko povedal o tem, kaj si o vzrokih za razliko sogovornik misli in kako velike so včasih razlike med vtisom in neizprosnimi podatki.

Odgovor na vprašanje je naslednji: območje upravne enote Jesenice sodi med najbolj varne v državi, le še v šestih upravnih enotah (od skupno oseminpetdesetih) je nasilnega kriminala manj. Upravna enota Velenje sodi med najbolj nevarne, po številu nasilnih kriminalnih dejanj letno (in preračunano na 10 tisoč prebivalcev) je na četrtem mestu v državi. Največja razlika med njima je na področju družinskega nasilja.

Polovica gangsterčkov na pogojni

Javnost je pred osmimi leti razburkal primer jeseniškega gostinca, ki je imel dovolj »reketiranja« (izsiljevanja lastnikov lokalov za »varščino« z grožnjo, da mu sicer razbijejo inventar in pretepejo goste), živci so mu popustili in enega od izsiljevalcev je ustrelil v hrbet in ga pri tem smrtno ranil. Zaporno kazen je gostinec odslužil, življenja ne bo obudil nihče.

Kranjski kriminalisti so prejšnji teden ovadili 23-letnega Ljubljančana in 26-letnega Jeseničana, ki sta z grožnjami pri vračilu dolga izsiljevala najmanj dva oškodovanca, kar vse se je dogajalo zadnjih nekaj let! Preiskovalna sodnica je za Jeseničana odredila pripor. Mladeničema, ki sta očitno videla preveč ameriških gangsterskih filmov, grozi do osem let zapora. Primer ima vse elemente najbolj tipičnega jeseniškega kriminala z elementi nasilja.

Glas ulice namreč trdi, da je nasilnega kriminala vse manj, ker vsak dvakrat premisli, ali se mu taka rabota splača: »Policaji so povsod, ali pa hitro pridejo. Jurja fašeš takoj!« Nasilnega kriminala je na Jesenicah vse manj, ker se Jeseničani tepejo drugje. »Pridi po deveti zvečer. Tu je vse prazno. Potem grejo pa na Bled in se ‘sprostijo’. Pa saj vsi vemo, kdo so naši fantje.«

Nasilnega kriminala je na Jesenicah vse manj, ker je polovica malih gangsterčkov na služenju pogojne kazni. »Ejga, tisti pri sosednji mizi je že tak. Poglej, čisto miren je. Tudi mrdnil ne bo, ker gre takoj v čuzo!«

Še pred pogovorom z lokalnimi poznavalci smo naleteli na dolgoletnega bivšega, zdaj upokojenega župana Jesenic Borisa Breganta. Na zgornje »testno« vprašanje je odgovoril pravilno. Kako to? »Mi smo mrtvo mesto, Velenje pa živi. Nam ne moreš ničesar več vzeti.

Za šmarnico se ne tepejo več, za denar ali za prevlado med kriminalnimi skupinami pa tudi ne, ker denarja preprosto ni.« Stari ljudje so včasih temu rekli: »Kjer ni, še vojska ne vzame.«

Elvis Imamović, dolgoletni vodja navijaške skupine Red Steelers, ki je sploh v Ljubljani veljala za strah in trepet, je danes vzoren družinski človek. Poleg vseh naštetih ponudi še eno razlago. »Generacija se je zamenjala. Zdaj so tisti, ki bi v naših mladih letih delali traparije, za računalnikom. Saj ne vem, če je tako prav.«

Izkaže se, da je Bregantovo mnenje lahko tudi strokovno zelo dobro podprto. Boštjan Lindav je vodja sektorja kriminalistične policije na Policijski upravi Kranj. Mimogrede, Gorenjska ima po raziskavi podcrto.si in Dnevnika daleč najnižjo stopnjo nasilne kriminalitete med vsemi regijami v državi. A samohvalo, kako dobro delajo, novinar iz Lindava kar težko izvleče: »Organizirani kriminal nima nobenih elementov nasilja več. Gre za čisti biznis. Morebitne osebne, verske, narodnostne razlike ne pomenijo nič. Če najdejo skupni interes, se pripadniki različnih skupin hitro zmenijo.«

Dobro sodelovanje policije s tožistvom, lokalno skupnostjo…

Bregant je pred tem dejal še, da na Jesenicah obstaja mali kriminal – kraje, vandalizem, pisanje grafitov. To potrdijo tudi naši drugi jeseniški sogovorniki. Prvi mož gorenjskih kriminalistov pa ne: »Malega kriminala ni. Sploh ne nasilnega. Rop je rop, in rop je vedno povezan z grožnjo nasilja. Tudi če je pištola plastična.«

Za Lindava je, četudi jim številke kažejo dobro, vsako nasilno dejanje odveč in preveč. »Prav zadnji primer kaže, kako nemočni smo, če oškodovanci kaznivega dejanja ne prijavijo. Če pa ga, se res potrudimo. Tudi zaradi vtisa v javnosti, da znamo dobro delati, in da morebitni kriminalci dvakrat premislijo.

A v prvi vrsti bi dobro statistiko pripisal odličnemu sodelovanju med nami, tožilstvom, lokalno skupnostjo, centri za socialno delo. Sploh na področju družinskega nasilja dosegamo res lepe rezultate, saj veliko primerov zaznamo in začnemo preiskovati že na samem začetku. Tu je sodelovanje ključno!« se je vsaj malo le pohvalil Boštjan Lindav.

Temu pritrjuje dolgoletni direktor jeseniškega centra za socialno delo, dobitnik nagrade za življenjsko delo na področju socialnega varstva Božidar Pogačar: »Takoj na začetku devetdesetih let smo bili prvi na udaru po spremembi sistema, prvi smo občutili stiske zaradi izgube služb, prvi smo se zavedeli, kaj vse lahko to potegne za sabo, in prvi smo tudi začeli ukrepati. Sadove z očitno lepo statistiko žanjemo danes. A brez sodelovanja vseh mogočih organov res ne bi šlo. Organizirali smo javna dela, zaznali duševne stiske in imeli prvi v državi program za te ljudi. Prvi smo imeli stanovanjsko skupnost in še bi lahko našteval. Najhuje je bilo soočiti se z nasiljem ljudi v stiski, ko ti rečejo, saj nimam kaj izgubiti. Sploh v krogu družine. Ogromno smo vložili v projekt varne hiše in uspelo nam je združiti vse gorenjske občine.«

Na vprašanje, pa zdaj, Pogačar globoko zavzdihne. Še kako se zaveda, kako hitro se lahko situacija obrne. »Vsak program zahteva denar in tega je vse manj. Zato pa so tako pomembna društva, predvsem pa vlaganje v šport. Verjetno ni bolj nacionalno mešane občine, kot je naša. Pa ni bilo konfliktnih situacij, celo v času balkanskih vojn ne. Civilna družba je tu naredila ogromno dobrega.«

Da prihodnost morda ne bo tako svetla, se boji tudi Miha Rezar, predsednik jeseniškega mladinskega sveta, ki se na Jesenicah sicer počuti izjemno varnega. »Mladinski center je odprt le dopoldne, popoldne ni tu nikogar, ki bi se ukvarjal z mladimi, z otroki. Ti se na Jesenicah nimajo kam dati. Šport je edini ventil in edina strategija dela z mladimi, in upam, da se bodo odgovorni zavedali, kako pomemben je,« je ocenil Rezar in podal še eno zanimivo diagnozo mladih Jeseničanov. »Vsi imajo neko svoje mnenje, pol jih ve, kaj bi spremenili, le peščica pa jih je pripravljenih za to tudi kaj narediti.«

Kaj se skriva za lepimi zidovi

V Velenju so mladi pripravljeni narediti veliko. Prvi vtis v mestu je diametralno nasproten Jesenicam. Mesto je urejeno. Velika, negovana otroška igrišča, urejene ulice in izjemen mladinski center z mladinskim hotelom. Vsak bi dejal, da je naša statistika pokazala na mirno Velenje in razgrajaške Jesenice. Pa ni. In se spomnimo besed Breganta o tem, da kjer nič ni, se ne splača tepsti. V Velenju je.

Direktor Mladinskega centra Velenje Marko Pritržnik in predsednica mladinskega sveta Barbara Kelher začneta po mizi razstavljati barvne liste papirja s številkami in uspešnimi projekti. Mizo z njimi prekrijeta. Osupljivo. Občina da 35.000 evrov na leto za programe in konkretne projekte, še 50.000 za štipendije, 15.000 nameni mladinskemu svetu. Torej sto tisoč evrov skupaj.

Z evropskim denarjem so zgradili velik, svetel in urejen Mladinski center, ki nikoli ne zapre vrat. MC klub na drugem koncu mesta pri Rdeči dvorani je stičišče mladih v večernem času, vedno ob prisotnosti varnostnika. »MC je naš stik z neorganizirano mladino, ki ji dajemo platformo za uresničevanje idej. Težav s financiranjem nimamo,« razloži Kelherjeva.

Naša statistika sogovornikov sicer ne preseneti, na vprašanje odgovorita pravilno, a se hkrati takoj postavita v obrambno vlogo. Malo nasilništva na Jesenicah in malo lastne iniciative med mladimi. Veliko nasilništva v Velenju in več lastne iniciative med mladimi? Verjetno imajo dovolj vsega in bi radi drugačno okolje. Seveda je želja, da bi statistiko preobrnili. Pa ne sebi v prid, ker to vključuje poslabšanje stanja na Jesenicah.

»Velenje je peto največje mesto v državi, je gravitacijski center za vso regijo. Zato tudi kriminal prihaja k nam, doktorska naloga Aleša Bučarja Ručmana je pokazala, da ga je največ v središču mesta,« je dejal Pritržnik. Tam, kjer gromozanski, največji Tito na svetu še vedno mrko gleda na sprehajalce na Titovem trgu in se rudar, simbol mesta, skriva ves majhen pod drevesom na drugi strani trga.

Kraje avtomobilov in podkupljivi policaji

So imeli Velenjčani dovolj majhnosti in ponižnosti? Bližnji TET6 in vse kolobocije okrog njega bi to že dokazovali, kajne. Kaj pa kriminal? Vtis mirnega mesta se nadaljuje tudi v središču, kjer, ne da bi sploh vprašal, Velenjčani sami ponudijo pomoč na videz izgubljenemu tujcu. In v bližini Tita konča. V lokalu, ki ga zasedata dva ducata več kot sto kilogramov težkih, na kratko pobritih in s črnimi torbicami opremljenih mišičastih mladcev. Pogovor teče o kraji avtomobilov in podkupljivih policajih.

Komandir policijske postaje Iztok Mori, ki bo te dni prevzel službo direktorja mestne uprave, se ob našem opažanju mrko nasmehne. Sicer ne komentira, a da vedeti, da ve, za katere fante gre.

Mori se ne slepi in si ne zatiska oči. »Velenje je veliko mesto, zato sem naredil primerjavo kaznivih dejanj v mestih, ki so približno tako velika kot Velenje. Prav nič ne izstopamo. Kar ne pomeni, da je stanje zadovoljivo, se pa izboljšuje. Ker je tudi pri nas denarja vse manj, vse manj ljudi hodi zvečer v lokale, ti se prej zaprejo, zato pretepov in nasilništva ni.

Kaj se dogaja za štirimi stenami, je drugo vprašanje, in to je naš največji problem, tu bomo morali skupaj poprijeti mi, občina, center za socialno delo in še kdo. Če bi vprašali moje fante, bi vam povedali, da glede nasilja v družini hodijo vedno k enim in istim na vrata trkat. Zadeve ni enostavno dokazati, sploh ker sosedje ‘nič ne vidijo in nič ne slišijo’,« zelo realno opisuje Mori.

In zakaj bo v Velenju čez pet let bolje? »Boljša bo ozaveščenost glede nasilja v družini, mladi prihajajo z drugačnimi vrednotami, mačizem ni več vrednota,« meni Mori. In navrže še eno zanimivost: »Pa poženili se bodo kriminalci in nasilneži. Potem jih pa to mine.«

Od najbolj optimističnih mladih prek stvarnega policista pridemo do še bolj realističnih direktorice in strokovne delavke na centru za socialno delo. Ob našem podatku, da je upravna enota Velenje po stopnji nasilja v družini tretja v državi, globoko zavzdihneta. »Upam, da bodo to brali na ministrstvu,« je prvi odziv direktorice Lidije Hartman Koletnik. Zakaj? »Ker smo kadrovsko podhranjeni,« odvrne Milena Poljšak, ki je odgovorna prav za problematiko družin.

Obe sta prepričani, da bi v prihodnje lahko bilo tudi slabše. »Včasih smo bili bogati. Žena se je zaposlila v Gorenju, mož v rudniku. Plači sta bili dobri, lepo se je živelo. Zdaj isti par s plačama v rudniku in Gorenju težko preživi. ‘Delam, delam, pa ne morem živeti,’ mi pravijo. Razkorak je prevelik. Pojavi se alkoholizem, tudi droge. Vse pa se konča z družinskim nasiljem,« je opisala Poljšakova.

»Pri nas je veliko slabih zgodb. Še vedno se vleče Vegrad. Odpuščeni, opeharjeni, razočarani so se znova zaposlili pri drugih gradbenikih in – doživeli isto. Veste, kakšne stiske so to! Jasno je, kam vse to vodi,« je pristavila še Hartman Koletnikova. Zavzdihne in reče, da veliko delajo, se povezujejo med seboj, učinka pa nobenega. »Veliko skrbi moramo nameniti mladim, ki ne najdejo zaposlitve. Ta segment nas najbolj skrbi,« pravi Poljšakova. In smo na začetku velenjske zgodbe. Pri čudoviti stavbi Mladinskega centra. Da le ne bi ostalo zgolj pri fasadi.