Do kdaj bo trajalo mukotrpno zviševanje davkov in rezanje državnih izdatkov? Dokler se ne bo krivulja gospodarske rasti zopet obrnila navzgor. A soglasje o ukrepih za oživitev gospodarstva ne seže dlje od slabe banke. V resnici se nahajamo na prelomu: bodisi nam bo kot družbi uspelo doseči dogovor in stopiti na pot visokotehnološkega razvoja bodisi smo obsojeni na drsenje v spiralo vse manjše kakovosti življenja.

Članek je objavljen tudi v Sobotni prilogi časnika Delo

Andraž Logar in Boštjan Lukša sta vedela, kaj želita početi v življenju. Hotela sta ustvarjati računalniške igre ali pa risanke za otroke.

Toda, kje dobiti začetni kapital? Logar in Lukša sta še z enim partnerjem leta 2005 ustanovila podjetje 3fs, da bi zagonska sredstva zbrali s programiranjem za druga podjetja. Tako so začeli delati za švedsko telekomunikacijsko podjetje Ericsson, s katerim sodelujejo še danes. »K sreči smo takoj začeli sodelovati s tujino in se tako izognili slovenskim mahinacijam pri javnih razpisih,« pove Boštjan Lukša.

A za razliko od večine slovenskih IT podjetij, predvsem tistih, ki precejšen del poslov ustvarijo z državo, cilj 3fs ni bil ostati večen podizvajalec. »Ves denar, ki smo ga dobili, smo investirali v ljudi, ki smo jih zaposlili za razvoj naših lastnih idej in produktov. Nočemo biti servisna firma, ki bi bila v stalnih skrbeh, ali bo pridobila nek posel, temveč želimo imeti lastno vrednost, vrednost v lastnih produktih,« razloži Lukša

Strategija se je izplačala. Danes pri 3fs ustvarjajo igrice in pobarvanke za otroke za pametne telefone, tablične računalnike in socialne mreže. Obenem za Ericsson razvijajo mobilno socialno omrežje v južni Ameriki z 20 milijoni uporabnikov, kar je po Lukševih besedah največji spletni projekt, kadarkoli izveden v Sloveniji. Zaposlujejo 32 visoko izobraženih ljudi, od programerjev do načrtovalcev igric. Postali so torej informacijsko tehnološko podjetje, ki si ga želi privabiti vsaka država.

Družbeni dogovor za visokotehnološki preboj

Ali naša družba premore vizijo podpore takšnih podjetij, ki nas lahko popeljejo v opevano visokotehnološko gospodarstvo? Po desetih letih nebrzdane veselice zadolževanja čez vsako mero ter nato petih letih krize se je po mnenju vseh naših sogovornikov Slovenija znašla na razpotju: bodisi nam bo uspelo doseči družbeni dogovor o potrebnih reformah za preboj v visokotehnološko družbo bodisi nam je usojeno drsenje v spiralo padanja gospodarske rasti in posledičnega varčevanja, ki krči izdatke za socialo, izobraževanje, zdravstvo, in s tem niža kakovost življenja.

Toda, o katerih reformah se moramo poenotiti?

Ena izmed njih je poraba davkoplačevalskega denarja. Podjetje 3fs je k sodelovanju povabil Ericsson. Precej ostalih podjetij s potencialom take sreče nima. Zato se državnim spodbudam za razvoj visokotehnoloških podjetij ne moremo izogniti. Naročila države, na primer, bi manjšim podjetjem lahko dala sredstva za razvoj nekega produkta, ki bi ga ta nato lahko uspešno tržila tudi na tujih trgih. Ne nazadnje za nakup storitev, blaga in gradenj država letno porabi štiri milijarde evrov. »V idealnem svetu bi lahko tudi s pomočjo javnih razpisov iz najboljših manjših podjetij ustvarili visokotehnološko podjetje s 3000 zaposlenimi, neke vrste slovenski Google,« meni Andraž Logar.

A pri nas tak svet ne obstaja. »Nekoč so se na nas obrnili predstavniki (zaenkrat še državne družbe) Aerodrom Ljubljana, naj jim damo ponudbo za posel, vreden milijon evrov. Rok za oddajo ponudbe pa je bil en dan!« V tako kratkem času je bila priprava kakovostne ponudbe nemogoča, zato Logar sumi, da je bil posel oddan že vnaprej. »V Sloveniji imamo tako podjetja, ki so v svetovnem merilu popolnoma irelevantna, obenem pa ustvarijo s poslovanjem z državo največ prihodkov izmed vseh naših IT firm,« dodaja Boštjan Lukša. Toda, ta podjetja niso sposobna razviti produktov, s katerimi bi lahko prodrla v tujino.

Slabo stanje na področju javnih naročil naprednih tehnoloških produktov ni le izkušnja dveh podjetnikov; potrjujejo ga tudi mednarodne raziskave. Raziskava konkurenčnosti držav Svetovnega gospodarskega foruma je Slovenijo glede na kriterij, v kolikšni meri država z javnimi naročili podpira tehnološke inovacije, uvrstila na 106 mesto, torej v zadnjo tretjino med 144 državami v raziskavi. Pred nami so na primer Oman, Gambija, Tadžikistan. Pomenljiv je tudi podatek, ki ga je za časnik Delo lani navedel Jure Škrbec, nadzornik za omejevanje korupcije pri protikorupcijski komisiji: slednja največ prijav dobi prav zaradi nepravilno izpeljanih postopkov javnega naročanja.

Slaba praksa javnega naročanja ni edina prepreka, s katerim se soočajo visokotehnološka podjetja. Podjetju 3fs največje težave povzroča privabljanje primernega kadra. »Vsi trdijo, da so Slovenci dober kader. A težava je v naši miselnosti: depresija, izogibanje tveganjem. Ljudje zelo težko sprejmejo delo izven domačega okolja,« meni Logar. Pri privabljanju tujcev, ki bi podjetju prinesli dodatna znanja, pa se zatakne pri visoki obdavčitvi dela. »Mi damo dobremu programerju plačo 40.000 evrov bruto. To je podobno bruto plači v Münchnu ali Londonu, toda tam dobi programer po plačilu vseh prispevkov in davkov precej višjo neto vsoto kot v Sloveniji. Zato vrhunski kader odhaja drugam.«

Pa politično nastavljanje kadrov? Nedavna analiza Polone Domadenik z ljubljanske ekonomske fakultete je ugotovila, da imajo podjetja z nadzorniki, ki pripadajo določeni politični opciji, v povprečju za 2,5 odstotka nižjo produktivnost kot podjetja, kjer ni političnega kadrovanja. Preračunane izgube zaradi te manjše produktivnosti znašajo med leti 2000 in 2012 kar 1,5 milijarde evrov. »A to je samo neposreden učinek,« je ob predstavitvi analize poudarila Domadenikova.

Žrtev posrednih učinkov pa so tudi podjetja, kot je 3fs. »Slovenija je še pet let nazaj poleg Južne Koreje, Japonske, Finske pri implementaciji mobilne tehnologije veljala za najbolj butično državo. Bili smo eni prvih na svetu s predplačniškimi mobi paketi, MMS sporočili, videotelefonijo, sistemom plačevanja Moneta. Slednji je bil ob uvedbi najbolj tehnološko napreden plačilni sistem, še danes ni zastarel. Vse to je vpeljala družba Mobitel. Njegovo vodstvo je verjelo, da je treba vlagati v nove stvari, s sodelovanjem z Mobitelom pa so se razvijala tudi manjša lokalna podjetja,« pojasnjuje Andraž Logar. Kadri so bili vedno politično nastavljeni, priznava Logar, a v preteklosti so to bili inženirji, torej strokovnjaki in zanesenjaki, ki so imeli posluh za razvoj tehnologij. Zdaj pa politika na te položaje nastavlja popolnoma neprimerne ljudi.

Zaradi izgube statusa butične države se tehnološki razkorak med razvitim svetom in Slovenijo veča. Tako naša podjetja do najnovejših tehnologij ne bodo imela več dostopa. »Če bomo Telekom Slovenije prodali, ga kupec verjetno ne bo uporabljal kot center za raziskave in razvoj«, meni Logar. Boštjan Lukša je še bolj pesimističen: boji se, da bo postal le profitni center, kot je drugo večje telekomunikacijsko podjetje v zasebni lastni, Simobil. »Tu je dobiček glavno merilo. Telekom, Mobitel, Siol, T2 pa so zaradi lastnega navdušenja v preteklosti vlagali v razvoj novih produktov in infrastrukture.«

A prodaja državnih podjetij tujcem ne pomeni nujno smrtne obsodbe za take entuziaste. V kolikor bi se slovensko poslovno okolje spet pokazalo kot primerno za preizkušanje novih tehnologij, bodo tudi tuja podjetja pripravljena vlagati v razvojne oddelke pri nas. »Mi smo namreč narod, ki je zelo sposoben hitro požreti nove zadeve. Pri Ericssonu nam vedno rečejo, da sta novo tehnologijo vedno najprej kupili dve državi: prvi so bili Finci, nato pa mi,« pove Logar.

Da so tudi tuja podjetja pripravljena pri nas razvijati informacijske tehnologije, je pokazalo medijsko podjetje Pro plus (lastnica programov Pop tv in Kanal A), ki je v lasti ameriške družbe CME. »Pro plus je imel v določenem trenutku tako dobre kadre, da so skozi projekt 24ur razvijali tehnologijo za celo vzhodno Evropo. Od razvoja spletnih portalov, sistemske administracije, video vsebin, vse živo. Vzgojili so 100 programerjev, kupili so tehnologijo, ki je druga podjetja niso imela, na kateri so se ti programerji nato učili. Ti ljudje so nato prišli k drugim podjetjem, tudi k nam, in naš nivo se je dvignil,« pove Boštjan Lukša. Zaradi krize v Sloveniji, pa tudi notranjih sporov pri Pro plusu se je po besedah Lukše to končalo. »In katero bo naslednje večje podjetje, ki bo to delalo?« se sprašuje.

Birokracija zavira napredek

Tuje vlagatelje in kadre namreč uspešno preganjamo. »Slovenci smo zelo ksenofobični, iz zgodovinskih, pa tudi iracionalnih razlogov. Že ob razpadanju Jugoslavije bi bilo najbolj genialno, če bi Srbom, ki so bili proti Miloševičevemu režimu, ponudili zatočišče pri nas. Kdo je namreč takrat režimu nasprotoval? Izobražen kader. Tako bi dobili vrhunske strokovnjake, namesto tega pa so odšli v ZDA,« meni Mark Pleško, ustanovitelj podjetja Cosylab.

Plešku ni mogoče očitati, da se ne spozna podjetništvo. Cosylab, podjetje za razvoj kontrolnih sistemov za velike raziskovalne infrastrukture v fiziki je s še sedmimi študenti z inštituta Jožev Stefan, ustanovil leta 2001. »Takrat smo vsi šest mesecev delali zastonj in razvijali produkt. Živeli smo z minimalnimi stroški, eden izmed študentov si je moral od prijateljev celo sposoditi računalnik, da je lahko programiral.« Trud se je izplačal, danes ima podjetje 85 visoko usposobljenih zaposlenih, njihove kontrolne sisteme pa med drugim uporabljajo tudi pri velikem hadronskem pospeševalniku v švicarskem Cernu in pri razvoju edine pilotne elektrarne na fuzijo ITER v francoskem Cadarachu.

Ker potrebujejo najboljše, iščejo kadre po vsem svetu. A tu se zaradi birokracije zaplete. »Želeli smo zaposliti strokovnjaka iz Južnoafriške republike. A je moral za pridobitev vize dvakrat priti na najbližje naše veleposlaništvo, to pa je v Kairu. Enkrat le zato, da je dal prstne odtise. Cel postopek pridobitve delovne vize je trajal štiri mesece. V drugem primeru, zaposlitvi strokovnjaka iz Rusije, pa kar šest mesecev. Ta Rus je na koncu mislil, da ga v resnici nočemo, da so naša pojasnila o dolgotrajnem pridobivanju vize le izgovor, da ga odvrnemo od nas.«

Pleško je skeptičen tudi do politik države za oživljanje gospodarstva. Motijo ga slaba promocija naših podjetij v tujini in neučinkovite državne subvencije: »Najbolje bi bilo ves denar od subvencij investirati v prepoznavnost kakovosti slovenskih izdelkov v svetu, na primer v znamko Made in Slovenija. Ter izboljšati gospodarsko diplomacijo. Bil sem v parih delegacijah – naši veleposlaniki se trudijo, a nimajo potrebnih znanj za takšno diplomacijo. Organizirajo nek sestanek s potencialnimi partnerji, razpošljejo vabila, nato pa – kdor pride, pride. Veliko se jih ne odzove. Več jih bi prišlo, če bi imeli veleposlaniki bolj neposreden stik z zanimivimi podjetji. Kar zadeva subvencije za razvoj produkta, pa jih kot podjetnik izkoristim, saj s tem kompenziram davčno obremenitev, kot državljan pa menim, da niso učinkovite. Naj raje znižajo davke, pa bodo uspeli najboljši na trgu.«

Država bi lahko namesto razdrobljene sheme razdeljevanja subvencij – podjetniški sklad jih bo na primer letos razdelil za 35 milijonov evrov, dobilo pa jih bo kar okoli 300 podjetij – financirala tudi infrastrukturo za bolj ambiciozne projekte. »Imamo Vipavsko dolino, ki je precej podobna silicijevi. Mila klima, lepe punce. Država bi lahko zgradila naselje, par lepih hišk, fakulteto. Pa bi šli do na primer družbe IBM, in jim to infrastrukturo ponudili, če naredijo laboratorij, ki bi dal delo 200 našim strokovnjakom. Naši so tako dobri kot kader v ostalih razvitih državah, poglejte, koliko Slovencev je uspelo v tujini. Pri IBM bi verjetno zahtevali zastonj zemljišče in oprostitev plačila davka, toda tako se privabi visokotehnološka podjetja.« Drzen načrt, a sreča spremlja pogumne, bi lahko komentirali Pleškov predlog.

»Vse je rešljivo, le za korupcijo in klientelizem nimam odgovora«

Več takih podjetij, ki bodo proizvajale blago ali storitve z visoko dodano vrednostjo, je nujno potrebnih za ohranitev standarda, kot smo ga v Sloveniji navajeni. Te namreč podjetjem prinašajo največ dobička in posledično tudi največ davkov v državno blagajno. Dokaz, kako slabi smo na tem področju, najdemo v strukturi našega izvoza. Zadnji podatki so za leto 2011: v tem letu je bil delež visokotehnoloških izdelkov v našem izvozu le 20,1 odstotka, povprečje EU je s 26 odstotki za petino višje. Delež teh izdelkov v našem izvozu že dve leti upada, leta 2009 je bil tako za odstotno točko višji.

Pa je vizija Marka Pleška le pobožna želja ali je tudi realno izvedljiva? Slovenci smo se v zadnjih desetih letih uspešno zapirali, povezav naših podjetij s tujimi trgi in partnerji je vse manj. Temu je botrovalo za nekatere precej lagodno življenje v lokalnem kontekstu pred krizo, meni profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti Marko Jaklič. »Zato pravim, da nam je obstoječa kvazipolitično gospodarska elita dejansko ukradla možnosti gospodarskega udejstvovanja in investiranja. No, slika ni črno-bela – vsi smo na nek način svaštarili v tem sistemu, kot družba pa smo se zaprli.«

Glavno vprašanje je torej, ali se lahko kot družba organiziramo in pripravimo na nove izzive. »Trdim, da smo sposobni, a le, če se odpovemo zazrtosti v preteklost in izrednemu kratkoročnem razmišljanju,« meni Jaklič.

Priložnost nam ponuja Evropska unija, ki bo kohezijska sredstva v prihajajočem sedemletnem proračunskem okviru dodeljevala po drugačnih pogojih kot do zdaj. Namreč, vsaka članica EU bo morala pripraviti načrt porabe sredstev, imenovan pametna specializacija, ki bo izpostavil najbolj perspektivna področja razvoja v posamezni državi. Sredstva bodo dodeljena tistim projektom in podjetjem, ki so na svojem področju boljša od ostalih.

A pri tem se že zatika. »Predlog načrta pametne specializacije je izjemno čuden, zazrt v preteklost, neprimeren za Slovenijo,« meni Jaklič. Dokument, ki je nastal pod okriljem Gospodarske zbornice Slovenije, na primer natančno določa, s katerimi materiali se bomo ukvarjali, po drugi strani pa sploh ne omenja nekaterih drugih pomembnih panog, kot so kmetijstvo, turizem, oskrba z vodo.

Ker je nemogoče na primer predvideti, kateri materiali imajo potencial v prihodnosti in kateri ne, bi Jaklič namesto ozko določenih aktivnosti končno odločitev dodeljevanja sredstev prepustil tekmovanju med podjetji. Dovolj bi bilo definirati tehnološki izziv, na primer kako narediti lokalizirane tipe proizvodnje energije. Že nekaj let se na primer govori o tako imenovanih pametnih drevesih, ki so iz umetnih materialov in elektriko ustvarjajo s fotosintezo, črpanjem geotermalne energije, vetrno energijo. Energetska samozadostnost lokalnih skupnosti je namreč eden glavnih izzivov v svetu. Ko bi definirali tehnološki izziv, bi s tako imenovanim pametnim javnim razpisom povabili različna domača in tuja podjetja, da predstavijo svoje rešitve za ta izziv. Nekatera bi se morda prijavila s predlogom pametnega drevesa, spet druga s čim drugim. Razvoj prototipov najbolj obetajočih idej bi financirala tudi država, lahko s sredstvi EU.

Celoten proces izbire je namenjen tudi tkanju vezi med podjetij, ki nato pogosto združijo moči pri razvoju prototipov. Tako bi imela slovenska podjetja priložnost stkati vezi s tujimi partnerji, ki so po Jakličevem mnenju nujni za uspešen prodor podjetij na globalen trg, obenem pa bi razvila zelo dobre visokotehnološke rešitve z velikim potencialom na trgu.

A za pripravo dobre strategije specializacije in nato pošteno izvedbo takšnih razpisov potrebujemo usposobljeno birokracijo. Tu pa naletimo na težavo. Poleg že opisanih težav s korupcijo pri javnih naročilih šepa delovanje javne uprave tudi na ostalih področjih. Neučinkovitost javne uprave Svetovni gospodarski forum izpostavlja celo kot drugo največjo oviro za razvoj slovenskega gospodarstva, takoj za pomanjkanjem bančnih posojil.

»Vse je rešljivo, ampak rešitve problema korupcije pa ne vidim,«komentira Jaklič. Ob tem dodaja, da je klientelizem in negativna selekcija pri zaposlovanju v javni upravi – Slovenija je ena redkih držav v razvitem svetu, kjer za zaposlitev v javni upravi ni treba opravljati konkurenčnih testov – največja cokla razvoja Slovenije. »Mislim, da bi bilo treba ljudje na ministrstvih dejansko prevzgojiti. Odnos ljudi, ki živijo od davkov, je kako nekomu, ki ima podjetniško idejo, odmagati, ne pa pomagati.« Birokrati bi namreč morali podjetnikom z nasveti, kako čim hitreje in ceneje zadostiti regulacijam in zakonom, priskočiti na pomoč. Namesto tega pa se postopki vlečejo v nedogled. Povprečen čas, potreben za na primer pridobitev gradbenega dovoljenja, je v Sloveniji po podatkih študije Svetovne banke Doing business 197 dni, v Nemčiji na primer le 97, na Madžarskem pa 102 dneva.

»Dvema ministroma sem poslal pisen apel, v katerem sem jih dobesedno pobaral, kdaj se bodo nehali zafrkavati, a še niso dojeli, v kakšnem stanju je Slovenija, naj se začnejo ukvarjati z upravljanjem svojih ministrstev!« pove Marko Jaklič. Odgovora ni dobil. »Če bi prišla nova politična elita, kjer bi že minister razumel, da se mora ukvarjati z zaposlenimi na ministrstvu, bi še imel upanje, da se bodo stvari izboljšale. Pri nas je pa vsak naslednji minister slabši.«

S prošnjo za pogovor o ukrepih za spodbujanje prehoda v visokotehnološko gospodarstvo smo se obrnili tudi na Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. Vlada bo namreč poleg socialnih partnerjev, sindikatov in predstavnikov gospodarstva, imela ključno vlogo pri iskanju ukrepov in poenotenju o ukrepih za razvoj visokotehnoloških podjetij. A na ministrstvu jim v mesecu dni od naše prošnje do začetka pisanja članka ni uspelo najti primernega sogovornika na to temo. Tudi Marko Jaklič ima podobno smolo – čeprav je predsednik sveta za znanost in tehnologijo na ministrstvu za izobraževanje, ga z ministrstva v zadnjem času ne obveščajo o datumih naslednjih sej sveta. O prestavitvi zadnje že dogovorjene seje je na primer izvedel iz medijev.

(Ne)kredibilni predstavniki gospodarstva

V avli Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) se na levi in desni strani več nadstropji visoko dvigujeta tabli. Na njiju so navedeni vsi nagrajenci za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke, ki jih zbornica že od leta 1969 izbere vsako leto. Na tablah med drugim najdemo ime Ivana Zidarja (nagrado je dobil leta 2005), Dušana Črnigoja (2001), Zdenka Pavčka (2003), Bineta Kordeža (2004). Še v kriznem letu 2009 je GZS nagrado podelila Romani Pajenk, takratni predsednici pred kratkim likvidirane Probanke, ki je dajala posojila mnogim menedžerjem za nedomišljene prevzeme podjetij.

»O tablah smo debatirali in se odločili, da bodo ostale. To so nagrade za menedžerje v tistem obdobju, in ne bomo jih retuširali,« pojasni Goran Novković, svetovalec generalnega direktorja GZS. Čeprav so omenjeni menedžerji že v obdobju, ko so dobili nagrade, s prezadolževanjem pripravili nastavke za poznejši potop svojih podjetij? »Se strinjam,« je kratek Novković.

GZS bo ena ključnih institucij za oblikovanje novega družbenega konsenza o razvoju gospodarstva. Pa ji table jemljejo kredibilnost v pogajanjih s socialnimi partnerji? »Jemljejo, v kolikor socialni partnerji domnevajo, da je zbornica še kar ista, kot je bila. Table so opozorilo za tiste, ki jo bodo vodili v prihodnje. Takrat je bila zbornica precej bližje oblasti, vemo, kako so bile prepletene gospodarske in politične elite. Podjetja, ki so zdaj upravnem odboru GZS, so precej kritična do preteklega ravnanja, saj so tudi oni žrtve napak iz preteklosti. Zbornica je danes bistveno drugačna,« zagotavlja Novković.

A percepcija zbornice v javnosti in medijih še kar trpi zaradi starih grehov. Primer je nedaven predlog Dušana Šešoka, direktorja Iskre, d.d., o odpravi minimalne plače, ki so ga sindikati in nekateri mediji takoj razglasili za skupno stališče predstavnikov gospodarstva. Šešok ima za takšen predlog svoje razloge: podjetje je z najemom posojila za menedžerski prevzem skupaj z okoli 50 menedžerji Iskre zadolžil za okoli 35 milijonov evrov, ves dobiček zato podjetje namenja za odplačilo posojila. Večje stiskanje pri plačah bi tako Šešoku najverjetneje omogočilo hitrejše poplačilo posojila.

Toda, Šešokovo stališče glede minimalne plače ni stališče GZS, niti kakšne druge gospodarske organizacije, opozarja Goran Novković. Na vprašanje, katere predloge zbornice za oživitev gospodarstva bi izpostavil kot najpomembnejše, ne ponudi radikalnih rezov v socialne izdatke. Izpostavi zdravstveno reformo, odpravo birokratskih ovir, denar za zagon gospodarstva in ureditev javnih naročil.

Predloga za odpravo birokratskih ovir in ureditev javnih naročil najverjetneje ne bi povzročila razburjenja pri sindikatih in v javnosti. Kako pa je z zdravstveno reformo? Pomeni ta krnjenje zdravstvenih storitev za manj premožne? GZS meni, da bi brez krčenja pravic in le z boljšim upravljanjem bolnišnic ter optimizacijo zdravstvenega sistema uspeli pokriti finančno luknjo v zdravstvu. Na primer z vzpostavitvijo sistemov za usmerjanje bolnikov v tiste zdravstvene ustanove, kjer za storitev iste kakovosti zdravstvena blagajna plača manj. Tudi denarja za zagon gospodarstva ni treba zbirati z ostrim krčenjem socialnih izdatkov, temveč s tujimi investicijami in privatizacijo državnih podjetij. Pri zbornici ponujajo tudi ukrepe s precej zanemarljivimi stroški, a potencialno velikim učinkom, kot so zaposlitev nekaj strokovnjakov v javni upravi, ki bi pomagali iskati čezmejni trg manjšim slovenskim podjetjem, ali pa več podpore podjetjem za predstavljanje na sejmih v tujini.

Pa vendarle: če se predlogi reform GZS zdijo neproblematični, zbornici mnogi še kar očitajo zagovarjanje parcialnih interesov določenih njihovih članov, ki zavirajo preboj v visokotehnološko družbo. Ne nazadnje je tudi osnutek strategije pametne specializacije, do katere je zaradi prevelike osredotočenosti na razvoj le določenih gospodarskih aktivnosti kritičen ekonomist Marko Jaklič, s posvetovanjem z njihovimi člani pripravila GZS.

Jaklič v očitkih ni sam: tudi nekatera visokotehnološka podjetja so kritična do delovanja zbornice. »Sekcija za IT pri GZS je bila ustanovljena za dajanje vtisa neodvisnega organa, ki definira cene storitev IT podjetij. A te cene so bile za dve tretjini višje od tržne,« pove Boštjan Lukša s podjetja 3fs. Zato so podjetja s temi napihnjenimi cenami ožemala predvsem javno upravo.

»Namen osnutka strategije pametne specializacije ni zapirati vrata nikomur. Z njo smo le dobili pregled, katere zadeve bi lahko glede na znanja naših podjetij lahko bile perspektivne,« je spravljiv Novković. Visokotehnološkim podjetjem pa odgovarja: »Nihče vas ne bo odrezal stran. Z veseljem vas sprejmemo, a le če se organizirate in pridete zraven imate možnost vplivati na stališča zbornice.«

Sindikati bodo najtrši oreh

Če lahko verjamemo Goranu Novkoviću, so na GZS pripravljeni zagovarjati tudi stališča, ki se ne skladajo z stališči bolj radikalnih članov, kot je Dušan Šešok. Sindikati pa se, vsaj na podlagi stališč Gorana Lukića z Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, zdijo bolj nepopustljivi.

V pogovoru sindikalist Lukić sicer izpostavi nekatere smiselne ukrepe za oživitev gospodarstva. Nesmotrno porabo EU sredstev oziroma metanje evropskega denarja v projekte, ki ne pripomorejo k razvoju, na primer kritizira tudi Goran Novković. Ali pa prenormiranost, torej preveliko število prekrivajočih se predpisov in zakonov, ki ustvarjajo nejasno in prezapleteno pravno in regulacijsko okolje tako za podjetja kot tudi za zaposlene v državni upravi, ki izvajajo inšpekcije ali odločajo o najrazličnejših dovoljenjih.

A ko pogovor nanese na konkretne predloge za spodbujanje visokotehnoloških podjetij, se ne moremo znebiti občutka, da Goran Lukič selektivno izbira dejstva, ki gredo v prid stališčem sindikatov, medtem ko zanje bolj neprijetne podatke zamolči.

Primer tega je socialna kapica. Koncept socialne kapice bi zmanjšal visoko obdavčitev višjih plač, in je, kot se strinjajo ostali štirje sogovorniki, nujen za privabitev najbolj usposobljenih ljudi v Slovenijo. Zanimiv je tudi podatek, da je Slovenija v Letnem letopisu konkurenčnosti, ki ga vsako leto Mednarodni inštitut za razvoj menedžmenta iz švicarske Lozane, pri vprašanju, v kolikšni meri obdavčitev dela motivira zaposlene za opravljanje njihovega dela, uvrščena na 51 mesto izmed 60 držav v raziskavi (slabša uvrstitev pomeni nižjo motivacijo). Ekonomist Marko Jaklič opozarja predvsem na nepravično obdavčitev višjih prejemkov; na primer, če delodajalec učinkovitemu zaposlenemu plačo zviša s pet na šest tisoč evrov bruto, se bo neto plača povečala le za 395 evrov, s 2387 na 2782 evrov. Pri višjih plačah je zaradi progresivne dohodninske lestvice obdavčitev še višja.

Socialna kapica, ki jo pozna večina držav EU, bi ukinila plačevanje prispevkov (ne pa tudi dohodnine) za znesek bruto plače, višji od določene meje. Po podatkih GZS v Avstriji plače s prispevki niso obremenjene od višine 47.000 evrov naprej (prispevki se v določenem odstotku plačajo do te meje, del plače, ki je višji od 47.000 evrov, pa je oproščen plačevanja prispevkov), v Nemčiji od 63.600 evrov, na Češkem od 44.000 evrov.

Sindikalist Lukić poudarja, da sindikati socialni kapici nasprotujejo, ker ruši solidarnost. Takšni »odpustki« na račun višje produktivnosti so zanj nedopustni, ob tem pa postreže s podatkom, da plača kmet za prispevke od plače povprečno 37 evrov, zaposleni 202 evra, samostojni podjetnik pa 118 evrov. »Že tukaj se ruši solidarnost,« je prepričan. Toda, ob tem ne omeni dejstva, da mora na primer samostojni podjetnik prispevke in davke mesečno nameniti najmanj 300 evrov, četudi v kakšnem mesecu ne zasluži nič.

Lukić nasprotovanje uvedbi socialne kapice podkrepi tudi z izračuni iz časa Pahorjeve vlade: uvedba socialne kapice bi takrat pomenila 300 milijonov manj plačanih prispevkov, kar bi povzročilo veliko luknjo v državni blagajni. A sindikalist se s svojim argumentom opira le na enega izmed izračunov: ta je predvideval uvedbo kapice pri 36.915 evrih bruto letnega zaslužka. Ob tej uvedbi bi se v državno blagajno res nateklo za 328 milijonov evrov manj prispevkov, a ker bi se na del neplačanih prispevkov plačala dohodnina, bi bil končni izpad prihodka za državno blagajno za 100 milijonov evrov nižji. Še kar prevelik, bi lahko kdo rekel. A avtorji z ljubljanske ekonomske fakultete, ki so po naročilu vlade pripravili izračune (pdf), so si zamislili tudi alternativni scenarij: uvedbo socialne kapice pri 47.000 evrih zaslužka ter obenem višje prispevke za avtorske in podjemne pogodbe, dodaten dohodninski razred s 45-odstotno obdavčitvijo in povišanje davčne stopnje na dohodek iz kapitala z 20 na 25 odstotkov. V tem primeru bi bil strošek uvedbe kapice za državno blagajno s 47 milijoni evrov precej nižji. Avtorji raziskave so tudi opozorili, da je zaradi manjšega izpada davčnih prihodkov le ta scenarij edini realističen. Obenem ne gre pozabiti, da smo ostale tri ukrepe od takrat že vpeljali: uvedli smo nov dohodninski razred s kar 50-odstotno obdavčitvijo, določili 8,85-odstotno stopnjo prispevkov za zdravstveno varstvo pri avtorskih in podjemnih pogodbah ter – točno tako, kot je predvideval scenarij – dvignili davek na dohodek od kapitala na 25 odstotkov.

Toda, uspešna podjetja pogosto bolj kot višina davkov moti njihova nesmotrna poraba – na primer za neučinkovito javno upravo. A junak, ki bi želel izboljšati njeno delovanje, bo najverjetneje naletel na težave s sindikati. Goran Lukić vidi le dva razloga za njeno slabo delovanje: preveč predpisov in zakonov, zaradi katerih se javni uslužbenci bojijo prevzeti odgovornost v postopkih odločanja o raznih dovoljenjih, inšpekcijah…, in politično nastavljeni vodilni kader, ki ni sposoben voditi uradnikov. Tu mu ne gre oporekati. Zaplete pa se pri odpravljanju tretjega razloga, dolgoletne negativne selekcije pri izboru kadrov v javni upravi, na katerega opozarja Marko Jaklič. Določene kadre, ki so zaradi neobstoja konkurenčnih testov za zaposlitev v javni upravi tudi na nižja uradniška mesta prišli prek zvez in poznanstev, a nimajo potrebne izobrazbe ali znanj za opravljanje svojega dela, bi bilo namreč treba nadomestiti s sposobnejšimi. Toda, na vprašanje, ali bi sindikati podprli odpuščanje zaradi nesposobnosti, se Lukić vpraša, na podlagi kakšnih normativov se bo to preverjalo, in takoj doda, da če kakšen javni uslužbenec svoje naloge ne opravi, je zato krivo zgolj preveč predpisov. Pa če se mu nedvoumno dokaže nesposobnost za opravljanje zadanih nalog? »Zato pa so zakonsko določeni postopki pri odpuščanju,« odgovarja Lukić. Torej, če se spoštuje te postopke, potem sindikati ne bi ugovarjali? »Kdo pa postavlja postopke? Kdo bo rekel, da je človek nesposoben?« odgovori Lukić. Ko mu izpostavimo, da po eni strani opozarja na nujnost spoštovanja postopkov, po drugi strani pa tarna nad njihovo subjektivnostjo, Lukič poda zadnji odgovor: »Tukaj imamo sindikati jasen odgovor: ne podpiramo kakršnega koli odpuščanja, ki bi kar tako temeljilo na razlogih nesposobnosti.«

Pometanje pred lastnim pragom

Čeprav mnogi strašijo z žrtvami, ki jih mora utrpeti socialna država, če se želimo razviti v visokotehnološko družbo, za slednje ne potrebujemo ekstremnega razslojevanja družbe, krčenja socialnih izdatkov, degradacije zdravstva – vsaj če verjamemo izjavam tistim, ki so najbolj primerni za podajanje takih ocen, torej uspešnim podjetnikom. »Nismo zagovorniki za ekstremno zniževanje davkov – tudi infrastrukturo, šolstvo, zdravstvo in promet je treba z nečim vzdrževati,« na primer poudarjajo pri podjetju 3fs. »Kot podjetnik sem seveda za čim manjše davke. A kot državljan sem tudi za to, da imamo zdravstvo. Če si kot podjetje skromen – mi si ne kupujemo mercedesov in BMW-jev – in imaš visoko dodano vrednost, tudi relativno visoki davki niso ovira,« dodaja Mark Pleško s Cosylaba. Kaj torej ovira preboj?

Najbolj nas lahko skrbi pomanjkanje vizije politike in predvsem vlade, ki bo imela glavno vlogo pri pripravi učinkovitih reform in usklajevanju sindikatov, skupnosti podjetij, pa tudi širše družbe za njihovo izvedbo. Politiko bodo morali najprej počistiti pred svojim pragom: neučinkoviti birokraciji, s korupcijo prežetim javnim naročanjem, nastavljanjem nesposobnih menedžerjev na vodilne položaje v državnih podjetjih in javni upravi.

Tudi razhajanja med sindikati in predstavniki gospodarstva ne gre prezreti. Prvi se bodo morali odreči nasprotovanju smiselnim ukrepov, ki bodo za nekaj privilegirancev boleči, za gospodarstvo pa nujni. Drugi pa zagovarjanju parcialnih interesov svojih članov, med katerimi marsikdo ni sposoben prodreti na tuje trge. Nezmožnost dogovora bo namreč tako delavce kot podjetnike na koncu precej bolj bolela.

Ob vsem pa se je treba zavedati, da nas skrivanje za raznoraznimi inštitucijami ne bo opralo odgovornosti za spremembe. Nenazadnje politike volimo in interesne skupine sestavljamo – državljani.