Države v krizi dobro premislijo, komu pomagati

Pogovor z vodjem ženevskega urada OCHA Halikovom o zbiranju, razdeljevanju in političnem pogojevanju humanitarne pomoči.

Ženeva – Rašid Halikov, prvi mož ženevske pisarne Urada ZN za usklajevanje humanitarnih dejavnosti (OCHA), se je s humanitarnimi krizami spopadal že v tridesetih državah, nazadnje v Jemnu, Severni Koreji in Kirgiziji, marca in aprila letos pa je bil koordinator humanitarne pomoči za Libijo.

Prvič objavljeno 30. decembra 2011 v časniku Delo

Rašid Halikov. Foto: UN
Rašid Halikov. Foto: UN

Navkljub konfliktom in katastrofam, ki smo jim bili priča v zadnjem letu, je glavna tema v mednarodni skupnosti slej ko prej gospodarska kriza. Pa začniva pri njej tudi midva: je kriza vplivala na obseg zbranih donacij?

Težko je razlikovati med obsegom donacij pred krizo in po njej. Odziv donatork na potrebe ljudi ob katastrofah se je v letih 2008, 2009 in 2010 povečeval, vendar so razlog za to tudi velike katastrofe v tem obdobju, na primer lanske poplave v Pakistanu in potres na Haitiju. Finančna kriza je najbolj vplivala v smislu, da donatorke temeljito premislijo, komu bodo namenile humanitarno pomoč. Po mojem je kriza bolj vplivala na razvojno pomoč, medtem ko so države še vedno pripravljene pomagati ljudem, ki jih ogrožajo vojne ali naravne katastrofe. Je pa res, da zaradi omejevanja proračunske porabe zahtevajo bolj odgovorno porabo njihovih donacij.

Zagotavljanje humanitarne pomoči v državi, ki je doživela naravno katastrofo ali oboroženi konflikt, je nedvomno izredno zahtevno delo. S kakšnimi težavami se srečujejo humanitarni delavci na terenu?

Pogosto imamo težave zaradi nezadostne opreme, usposabljanja in varnosti, saj nam primanjkuje oklepnih vozil. Poleg tega se velikokrat odzovemo prepočasi. Te težave odpravljamo, vendar smo kot del sekretariata OZN omejeni s pravili. Nekatera med njimi pa so bolj primerna za parlamentarno in raziskovalno funkcijo OZN kakor za delovanje na terenu.

Poleg tega imamo na terenu velikokrat premalo informacij o dogodkih. Za to, da lahko pomagaš, moraš dobro vedeti, kakšen je obseg katastrofe, koliko ljudi je prizadetih, kje so možna zavetja, hrana, voda, medicinska pomoč. Po katastrofi ima veliko organizacij, ki pridejo pomagat, le delčke informacij, pa še ti si med seboj pogosto nasprotujejo.

Posebno vlogo ima tudi varnost našega osebja. Pravilno razmerje med dolžnostjo pomagati ljudem v težavah in varnostjo humanitarnih delavcev je stalnica vsake misije. Ko gre za človeška življenja, je odločitev, da nekoga zaradi pomanjkanja varnosti ne pošlješ na neko območje, izjemno težka. Združeni narodi se sicer vedno bolj ravnajo po načelu, da je bolje ostati, tudi če se razmere poslabšujejo, kakor pa oditi.

Zelo velik pomen ima tudi komunikacija s svetom, saj lahko le tako opozorimo na potrebe ljudi, ki jih je prizadela katastrofa. Tako lahko državam donatorkam bolje pojasnimo, zakaj potrebujemo njihova sredstva pri odpravljanju posledic katastrof.

Omenili ste, da morate pogosto zaščititi svoje osebje. Za to so pogosto potrebne oborožene sile. Je težko sodelovati z vojsko, še zlasti če jo prebivalstvo vidi kot okupatorja?

To vprašanje je večplastno. V nekaterih državah se je vojska po zakonu prisiljena prva odzvati na naravno katastrofo, saj je disciplinirana, ima potrebno opremo in jo je mogoče hitro poslati na teren. Pomoč vojske sama po sebi ni slaba, vendar pri usklajevanju s humanitarnimi delavci pogosto nastanejo težave pri komunikaciji, saj uporabljamo različno terminologijo. Nemalokrat moramo vojake tudi naučiti, kako se spopasti s katastrofo in kako oceniti potrebe prebivalstva, saj se tudi oni pogosto prvič srečujejo s tovrstnimi razmerami.

Drugo vprašanje je, kako delovati v okolju, kjer je vojska vpletena v oborožen konflikt. Če sodeluješ z njimi, te imajo lahko ljudje, ki živijo na drugi strani frontne črte, za sovražnika. Tako bi kršili načelo nevtralnosti, ki se ga moramo kot humanitarni delavci držati. Na konfliktnih območjih vojsko zato zaprosimo za pomoč šele takrat, ko so vse druge možnosti izčrpane.

Pomembno je tudi sodelovanje z mirovnimi silami Združenih narodov, na primer v DR Kongu, Slonokoščeni obali, na Haitiju. Mirovniki morajo poskrbeti za zaščito civilistov in nam, humanitarcem, pomagati pri delu. Skupaj pa moramo paziti, da s svojim delovanjem ne ogrozimo načela nevtralnosti.

Četrto je vprašanje sodelovanja s tujo vojsko. Uničujoči cunami v Indijskem oceanu je leta 2004 prizadel tudi nekatera območja na Šrilanki in v Indoneziji, kjer je divjala državljanska vojna. Zato so morali humanitarcem priskočiti na pomoč tudi pripadniki tujih vojska, ki pa so se jih prebivalci konfliktnih območij seveda ustrašili. Zato je bilo ključno nenehno usmerjanje pripadnikov oboroženih sil.

Na splošno lahko rečem, da si vedno prizadevamo vzpostaviti skupna načela delovanja. Tako hočemo zagotoviti, da bo pomoč vojske kar najbolj učinkovita, če smo na konfliktnem območju pa tudi, da vojska ne bo prestopila meje med humanitarnim in vojaškim delovanjem. Načela delovanja so vedno prilagojena trenutnim okoliščinam.

Pa ste pri vzpostavljanju teh načel uspešni?

Zelo uspešni. Ne bi rekel, da smo zelo uspešni pri njihovem upoštevanju, pri vzpostavljanju pa smo. [smeh]

Je humanitarna pomoč pristranska? Ali bogate države raje pomagajo tistim, s katerimi jih povezujejo zgodovinske vezi ali gospodarske koristi?

Najprej bi rad pojasnil, da Združeni narodi za ogrožene države sestavijo tako imenovane konsolidirane pozive. To so humanitarni programi, ki vključujejo takojšnje potrebe po humanitarni pomoči in potrebe po obnovi različnih sektorjev, na primer preskrbe s hrano in vodo, začasnih bivališč, zdravstvene oskrbe, izobraževanja. Vlade držav donatork sicer od nas zahtevajo vse trdnejše dokaze o teh potrebah, a se vseeno odzovejo na pozive.

Na vaše vprašanje bi najbolje odgovorila kakšna znanstvena raziskava izdatkov držav. Lahko pa rečem, da so države vpletene v različne dejavnosti na različnih koncih sveta in glede na to, da so tudi njihove proračunske postavke za humanitarno pomoč omejene, si morajo določiti prioritete. Včasih se osredotočijo na nekatera območja z zavestjo, da drugim že pomagajo druge države.

Pa te prioritete kdaj ogrožajo vaše delovanje v smislu, da ne morete dobiti dovolj pomoči za regije, ki za donatorke na primer niso ekonomsko zanimive?

Vprašanje je, kaj je »dovolj pomoči«. Redko se namreč zgodi, da so potrebe v konsolidiranem pozivu izpolnjene stoodstotno. Povprečje se giblje okoli 70 odstotkov, vendar države donatorke nekatere pozive financirajo 90-odstotno, druge pa le 15-odstotno. Tudi to se lahko zgodi.

Se dogaja, da so donatorke pripravljene pomagati državi v težavah le, če ta zadosti njihovim političnim pogojem, na primer, če jim omogoči prednostno izkoriščanje svojih naravnih bogastev?

Težko bi navedel kak primer takšnega postavljanja pogojev, saj je to bolj pogosto pri zagotavljanju razvojne pomoči. Humanitarna pomoč bi morala biti brezpogojna. Po mojem države pogojujejo tudi humanitarno pomoč, vendar politične pogoje postavljajo v tajnosti. Hkrati imajo nekatere države »težave« z drugimi, svojo nejevoljo pa pogosto izrazijo tako, da jim ne pomagajo.

Tudi ko takšna država nujno potrebuje humanitarno pomoč?

Tudi takrat.

Mnogi opozarjajo, da so države bolj pripravljene pomagati takoj po katastrofi, kakor da bi prizadeti državi namenile razvojno pomoč. Kako bi moral po vašem mnenju potekati prehod od humanitarne k razvojni pomoči?

Tranzicija mora biti prilagojena vsaki situaciji posebej. Kljub temu pa obstaja skupen princip, po katerem mora prizadeta država razvojno pomoč dobivati od prvega dne naprej. A se to ne zgodi vedno.

Ni vedno lahko potegniti črto med humanitarno in razvojno pomočjo. Če govorimo o obnovi zdravstvenega sektorja ali električnega omrežja, od katerega so odvisne naprave za prečiščevanje vode – je to razvojna ali humanitarna pomoč? Pomembno pa je, da tisti, ki v državo pridejo za humanitarnimi delavci, opravijo svoje delo. V nasprotnem primeru se bo, če je bila država žrtev državljanske vojne, nasilje spet razplamtelo, če jo je prizadela naravna nesreča, pa bo ostala ranljiva za morebitne nove katastrofe. Ko sta lani v razmiku meseca in pol potresa prizadela Čile in Haiti, je na Haitiju izgubilo življenje veliko več ljudi kakor v Čilu, čeprav je bil potres v Čilu veliko močnejši. Potresi ne ubijajo ljudi, ubija jih uničena infrastruktura. In če te z razvojno pomočjo ne krepimo, bo kmalu potrebna humanitarna pomoč. Tako se humanitarna pomoč pogosto osredotoča na posledice zanemarjanja razvojne pomoči.

Pa poskušate to dopovedati tistim, ki podeljujejo razvojno pomoč?

Sodelovanje med nami in agencijami za razvojno pomoč na terenu poteka preko humanitarnega koordinatorja Združenih narodov, torej organa, ki je na območju katastrofe. Ko opazimo pomanjkljivosti v zaščiti pred katastrofo, na to seveda opozorimo tiste, ki delijo razvojno pomoč. Sodelujemo predvsem z Mednarodnim odborom Rdečega križa, s Programom ZN za razvoj (UNDP), in s sekretariatom Mednarodne strategije za zmanjševanje naravnih nesreč.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Politika in mednarodni razvoj

Na tem mestu objavljamo politične analize slovenskega in mednarodnega prostora ter članke o mednarodni razvojni problematiki.

14 prispevkov

Spletni portal predlagam.vladi.si: mnogo predlogov, malo učinka

Pred osmimi leti je zaživel spletni portal, ki naj bi omogočal večjo vključenost prebivalcev v oblikovanje vladnih politik. Kmalu je …

Tema: Politika in mednarodni razvoj
Članek,

Predlagam.vladi.si: opis vseh uvedenih predlogov državljanov

Kakšnim predlogom je uspelo dobiti soglasje pristojnih organov? V drugem prispevku o portalu predlagam.vladi.si analiziramo predloge, na katere so organi …

Tema: Politika in mednarodni razvoj
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno