»Danes vas bomo pa razvajali,« je bolničarka v koprski enoti Doma upokojencev Ptuj nekega jutra naznanila svojim oskrbovancem, petnajstim osebam z demenco, s katerimi preživlja svoje delovne dni.

Zakaj je bilo tisto jutro tako posebno? Res je, da je imela ena gospa rojstni dan. Na sončnem vrtu ob domu, na katerega lahko vstopimo direktno iz dnevne sobe varovanega oddelka, v katerem bivajo stanovalci z demenco, je zato potekala majhna zabava. Zaposleni so si skupaj s stanovalci privoščili torto in peli pesmi. A rojstni dan ni bil ta poseben dogodek, zaradi katerega so si stanovalci prislužili posebno obravnavo.

Poseben dogodek tistega dneva je bil ta, da sta na oddelku delali dve bolničarki polni in ena polovični delovni čas. »In to je tako čudovito, da vam ne morem povedati,« pove Kristina, ena izmed bolničark na varovanem oddelku, ki v domu dela zadnja štiri leta. »To pomeni, da se lahko bolj posvetimo stanovalcu. Čisto drugače je. Ni treba postoriti samo tistega, kar moraš, ampak lahko storiš kaj več – mogoče koga malo pobožaš, rečeš kakšno lepo besedo, namažeš s kremico …«

Za takšne zadeve – za bolj intimen odnos, po katerem starejši, ki bivajo v domu, najbolj hlepijo, meni Kristina – po navadi zmanjka časa. Običajno je bolničark manj. »Bolničarke smo dostikrat po ena,« pove Kristina in vstane izza mize na vrtu, da bi preverila, ali so dementni v dnevni sobi slučajno sami. Prisotna je druga bolničarka, ugotovi, in ponovno prisede. »Nekaj pomoči drugih kadrov imamo, a če bi bili po dve bolničarki nenehno, tako dopoldne kot popoldne, bi bilo to idealno,« reče.

Zdaj ni idealno: nujne stvari se sicer vedno naredijo, zatrdi, a zato ima bolničarka zapolnjeno vsako minuto delovnika.

Izmeno začne ob sedmih zjutraj. Takrat opravi jutranjo nego – stanovalce umije in obleče, tiste, ki so za to na vrsti, tudi okopa. Ob pol devetih je zajtrk. Razdeli zajtrk in nahrani tiste, ki jim mora pri jedi pomagati. Po zajtrku pospravi sobo in preobleče postelje, počisti sobe in pospravi perilo. Pripravi malico. Med 11.25 in poldnevom je čas za njeno malico. Ko se sama naje, kuharica že pripelje kosilo za stanovalce. Pomaga pri hranjenju. Po kosilu je opoldanska nega, umivanje in menjava plenic. Ob koncu izmene se potek dneva zapiše v raport, poročilo.

Vsi stanovalci so ob koncu delovnika siti in čisti. A za določene stvari sta potrebni dve osebi, pove Kristina. Nekaterih stanovalcev ena sama bolničarka ni sposobna dvigniti iz postelje, zato stanovalec ne more na voziček, dokler ne pride še en človek. Nemogoče je najti čas, da bi na sončen vrt na sprehod peljali tudi tiste, ki se niso zmožni sprehajati sami. Ali za pogovor. Čeprav, pove Kristina, »oni komaj čakajo, da povedo kaj o sebi.«

Janez Dolšak, vodja enote Koper, ki sicer spada pod Dom upokojencev Ptuj, se zaveda, da situacija ni idealna. »Išče se spodnja še vzdržna meja,« trenutno veljavne kadrovske normative komentira Dolšak. In kakršni so normativi, takšno je stanje v večini domov za starejše po Sloveniji. »Več kadra ne moreš imeti, ker ga nimaš s čim plačati,« skomigne Dolšak, »manj pa tudi ne, ker ni zakonito.«

Kadra v domovih za starejše ni dovolj, da bi lahko zadostili vsem potrebam svojih stanovalcev. To se strinjajo socialni delavci, zdravstveni delavci, vodstva domov in sodelavci v domovih za starejše. Glede na rezultate anket so enakega mnenja tudi stanovalci v domovih za starejše. Isti ugotovitvi pritrjuje tudi ministrstvo za delo. Zakaj normativov torej niso spremenili? Po razlagi ministrstva zato, ker se je pričakovalo, da se bo celotna situacija uredila s sprejetjem zakona o dolgotrajni oskrbi. Zakona, na katerega čakamo že skoraj petnajst let in ki tudi v tej vladi ni bil sprejet.

V tem času pa kadrovski normativi vedno slabše zadostijo dejanskim potrebam doma. Ker se niso spremenili že več kot deset let, so prilagojeni standardom dela, ki modernim smernicam dela v domovih ne ustrezajo več. Medtem ko po zahodni Evropi vse več pozornosti namenjajo osebnemu stiku z uporabnikom in zaposlujejo kader, ki je tako zdravstveno kot socialno izobražen, je v Sloveniji zdravstveno in socialno delo ostro razmejeno. Večina domov za starejše zato funkcionira kot bolnišnice in ne kot socialni zavodi. Nova politika bo morala normative zato ne le povišati, temveč tudi redefinirati.

Trenutno v domovih delajo večinoma zdravstveni delavci in zanašamo se na to, da bodo ti opravljali tudi socialni spekter dela. A to se bodisi zaradi pomanjkanja časa bodisi zaradi pomanjkanja zmožnosti osebja ne dogaja vedno. Kljub favoriziranju zdravstva pa v domu ni stalne prisotnosti osebe, ki bi bila dovolj izobražena, da bi lahko reševala najzahtevnejše zdravstvene primere. Normative moramo zato spremeniti tako, da bo stanovalec v domu imel na voljo zdravstveno nego, ki jo potrebuje, in človeka, s katerim se lahko pogovarja. Nujno je tudi, da so normativi dovolj fleksibilni, da se lahko vodstvo doma prilagaja strukturi svojih stanovalcev.

Kdo dela in kdo manjka?

»Premalo nas je,« lahko slišimo pogosto, ko se z zaposlenimi v domovih za starejše pogovarjamo o razmerah v domu. To so povedali v vseh štirih domovih, ki smo jih obiskali: domu za starejše v Črnomlju, Kopru, v koprski enoti ptujskega doma za starejše in v domu v ljubljanskih Mostah.

A koliko jih je v resnici? Koliko jih manjka? In kdo manjka?

Sodeč po anketnih podatkih, ki nam jih je posredovala Skupnost socialnih zavodov Slovenije (SSZS), je bilo konec leta 2016 v slovenskih domovih za starejše vseh zaposlenih v domovih za starejše (od diplomiranih sester do čistilk) povprečno 0,57 delavca na enega stanovalca.

Najmanj kadra je v Centru za starejše občane Lucija, kjer je zaposlen 0,41 delavec na enega stanovalca. Največ, skoraj 1,2 delavca na stanovalca, je zaposlenih v Domu upokojencev in oskrbovancev Impoljca.

Najmanj delavcev v zdravstveni oskrbi je prav tako v Luciji, kjer je zaposlenih 0,2 zdravstvenih delavcev na enega stanovalca, največ, 0,57 zdravstvenih delavcev na enega stanovalca je zaposlenih v Impoljci. Delavcev v socialni oskrbi (oskrbovalcev, gospodinj oskrbovalk in varuhov) je manj, med 0 (Zavod župnije Trnovo – Karitas) in 0,55 (Zavod Pristan) delavca na enega stanovalca.

Te številke same po sebi ne povedo veliko. Namreč, kadrovski normativi so odvisni od števila stanovalcev v posamezni vrsti oskrbe. Poleg tega se delijo na dva dela: na zdravstveni kader, ki je določen v splošnem dogovoru z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), in na ostali kader, ki ga določa Pravilnik o standardih in normativih v socialnem varstvu.

Bolj zahtevna je stanovalčeva oskrba, več posameznega kadra mora zanj skrbeti. Za vrsto oskrbe, ki jo dobivajo pretežno samostojni stanovalci, mora biti trenutno na primer zaposlen en zdravstveni tehnik na trideset postelj. A za oskrbo nepokretnih oseb mora biti zaposlen en tehnik na deset postelj. Diplomiranih oziroma višjih sester (te so notranje zamenljive) je manj: zaposlena mora biti ena sestra za 250 ljudi, ki so pretežno samostojni. Za ljudi, ki so praviloma nepokretni in zato potrebujejo bolj zahtevno oskrbo, mora biti zaposlena ena sestra na 30 ljudi.

Večina domov v skladu z zakonom

Po ugotovitvah socialne inšpekcije kadrovske normative domovi za starejše večinoma upoštevajo. Med letoma 2012 in 2017 je socialna inšpekcija izdala zgolj 18 odločb, v katerih je opozorila na neupoštevanje kadrovskih normativov, od tega je bilo kar sedem odločb izdanih Domu upokojencev Ptuj. Odkar je dom pred tremi leti zamenjal vodstvo, se težave v tem domu po besedah inšpekcije sicer rešujejo.

Kadrovski normativi so bili ena izmed najpogostejših kršitev, zaradi katerih so domovi v preteklosti dobivali odločbe socialne inšpekcije (preverite tudi, kateri so ostali razlogi in kateri so domovi za starejše, ki so med letoma 2012 in 2017 dobili odločbo socialne inšpekcije).

Velika večina domov torej zaposluje kader v skladu z normativi. A socialna inšpektorica Tatjana Arnšek in socialna delavka Zvonimira Brinar, ki se na Centru za socialno delo Moste-Polje ukvarja s pravicami starejših, vseeno povesta, da je socialna oskrba v domovih za starejše »komaj zadostna«.

Normative moramo spremeniti. Kadra mora biti več, a predvsem se moramo vprašati, katerega.

Koga Francka v resnici potrebuje?

Ko se je Francka (ime je spremenjeno) starala, je postopoma predajala skrb za svoje potrebe svoji družini. Stvari, ki jih sama ni mogla več opravljati, je prevzela njena hčerka. Ko ji ni bilo več mogoče zaupati, da bo vedno ugasnila štedilnik, ji je začela kuhati ona. Ko se je pokazala potreba, jo je začela še hraniti. Prala ji je oblačila, jo hranila in ji dajala tablete. Francka je vedela, na koga se obrniti, če potrebuje karkoli.

Kaj bi se zgodilo, če bi skrb zanjo postala prenaporna in bo Francka morala v dom za starejše? V tem primeru bi skrb za njene potrebe prevzela cela vojska ljudi: hrano bi ji pripravlja kuharica in potek njene priprave bi ji postal povsem neznan. Tla okoli nje bi počistila čistilka. Da je snažna njena bližnja okolica, bi poskrbela bolničarka. Srednja medicinska sestra v uniformi bi ji dala zdravila, zahtevnejšo nego bi opravila diplomirana medicinska sestra. Nasvete o skrbi zase bi ji dal delovni terapevt, razgibal bi jo fizioterapevt.

Plenice bi ji menjala vedno druga bolničarka. Hranil bi jo vedno drug človek. Francka ne bi imela ene osebe, na katero se lahko obrne, če bi karkoli potrebovala. Z nikomer ne bi mogla vzpostaviti pristnega odnosa. Ljudje se prepogosto menjavajo, pa še vsi so stalno zelo zaposleni. Skrb zanjo bi postala mehanična.

Klasičen dom za starejše v Sloveniji je še vedno organiziran kot bolnišnica: razdeljen je v oddelke, kader prosto prehaja iz enega oddelka v drugega, delo posameznega kadra pa je ostro zamejeno.

Takšna oblika dela je v Sloveniji še vedno značilna za med 60 in 70 odstotkov vseh domov, pove Franc Imperl, ki si je s konceptom socialnega varstva v Sloveniji morda najbolj domač – sodeloval je pri pisanju prvega Zakona o socialnem varstvu v samostojni državi, prenesel modele upravljanja kakovosti iz tujine in še danes izobražuje kader po domovih za starejše. A v tujini je takšen model dela v domovih za starejše že zdavnaj izrinil drug koncept.

Ne le telo, tudi duša

»V sodobnem svetu ni vaša naloga samo opraviti storitev,« pove Imperl. »Opustiti moramo funkcionalnost, da ena bolničarka hodi po celem domu – ena oseba potrebuje eno skupino istih delavcev. Potrebujemo avtonomen in referenčen tim, ki dela zgolj na nivoju teh stanovalcev. V tem primeru je poznavanje stanovalcev vedno večje in stanovalci imajo, podobno kot v družini, referenčne osebe.« Torej osebe, na katere se lahko zanesejo.

Zdravstvenih nalog ali pa vsaj zahtevnih zdravstvenih nalog je v domovih za starejše v resnici zelo malo, pove Imperl. V ospredje mora priti odnos in normalizacija okolja. Zdajšnje oddelke morajo nadomestiti majhne skupine in uniformiran kader morajo nadomestiti dostopni ljudje, ki bodo poskrbeli za vse stanovalčeve potrebe, meni Imperl.

V tujini so že vzpostavljene manjše skupine, kjer delo poteka bolj dinamično, kader pa je veliko manj rigidno definiran. V Avstriji je pravilo za zaposlovanje zelo preprosto: polovica zaposlenih mora imeti določeno stopnjo izobrazbe, druga polovica pa je lahko manj izobražena, za opravljanje dela mora vseeno opraviti tečaj, s katerim postane kompetentna za delanje s starostniki.

Ker je kader tako ohlapno definiran, lahko vodstvo doma kader prilagodi svojim stanovalcem. Prav tako se lahko zelo hitro prilagaja morebitnim spremembam v strukturi stanovalcev. V Nemčiji, na primer, za delo z dementnimi že zaposlujejo socialne pedagoge in likovnike. Pri nas je zaradi trenutnih rigidnih predpisov kaj takšnega nemogoče.

Kako se je izkazalo zdravstvo?

Valerija Lekič Poljšak, direktorica Doma starejših občanov Črnomelj, pa opozarja, da se ne smemo osredotočati le na socialni vidik. »Tu sem pa jaz neizprosna,« reče. »Mi imamo večino bolnih, zahtevno bolnih ljudi, ki potrebujejo dobro zdravstveno nego in socialno oskrbo.«

Kirurg in zdravnik za obvladovanje bolnišničnih okužb v splošni bolnišnici Jesenice Matej Dolenc, ko zdravstvene normative v domovih primerja s tistimi v bolnišnicah, pove, da je predvsem dobro izobraženega zdravstvenega kadra v domovih za starejše premalo. Po trenutnih normativih nimamo zagotovila, da je diplomirana ali pa vsaj višja sestra v domu za starejše vedno prisotna, kar je po njegovem mnenju nesprejemljivo. Normativi so tako nizki, da ne dosegajo standarda, da mora biti sestra v domu prisotna v vsaki izmeni, tudi v primeru dopusta ali bolniške.

Kako kakovostno oskrbo trenutno zagotavlja zdaj zelo zdravstveno naravnan kader, kot smo na Pod črto že pisali, ni povsem jasno. Vemo pa, da zaradi neustrezne izobrazbe zdravstvenega kadra prihaja tudi do kršitev in ogrožanja stanovalcev.

Takšen primer so recimo bolnišnične okužbe. Veliko stanovalcev v domovih za starejše je zaradi pogostega obiskovanja bolnišnic koloniziranih z enim izmed večkratno odpornih mikroorganizmov. Takšna kolonizacija lahko povzroči smrtno nevarno okužbo ali bolezensko stanje. Zato je nujno, da osebje v domu zna postopati v primeru kolonizacije, po potrebi izolirati stanovalca ali z ustreznimi ukrepi kako drugače poskrbeti za to, da se bakterije ne prenašajo na druge stanovalce. To se marsikje ne dela.

Obstajal je čas, ko so bili vsi stanovalci, ki so v jeseniško bolnišnico prišli iz enega izmed domov za starejše v okolici, kolonizirani z enim izmed večkratno odpornih mikroorganizmov, pove Dolenc. Očitno je, da vsi zaposleni v domu niso ustrezno ravnali s stanovalci, ki so bili kolonizirani z enim izmed večkratno odpornih mikroorganizmov: da niso pravilno izvajali postopka dekolonizacije, izolacije ali pa si morda niti niso dovolj pogosto razkuževali rok.

Ti postopki niso zahtevni. Osvoji jih lahko vsak, ki je z njimi sploh seznanjen. In tudi delavci v tem domu so jih.

A šele potem, ko je jeseniška bolnišnica stvari vzela v svoje roke. Kontaktirali so dom, jim povedali za problem in njegovo razsežnost. Ko so jih poučili o pravilnih postopkih in o pomembnosti izvajanja, se je stanje začelo izboljševati. Sedaj, nekaj let kasneje, iz tega doma za starejše le še redko pride v bolnico oseba, ki je kolonizirana s kakšno izmed večkratno odpornih bakterij. A zadnje čase jih več pride iz nekega drugega doma, pove Dolenc.

Primer dokazuje, da se je mogoče osnovnih zdravstvenih konceptov enostavno priučiti tudi brez formalne izobrazbe. In obratno, da formalno izobražen kader ni dovolj, da bi dom lahko ustrezno poskrbel za svoje stanovalce. Pomembna so interna izobraževanja in ustrezna kultura dela znotraj doma za starejše.

Česa zdravstvo ne more storiti

Zdi se, da sta se v Sloveniji oblikovali dve struji: ena (zastopajo jo predvsem tisti, ki se ukvarjajo s socialo) trdi, da potrebujemo v domovih za starejše večinoma ljudi s čutom za človeka, ki se zlahka priučijo posameznih konceptov dela. Druga (zdravstvena stroka) pa trdi, da bi takšna ureditev zmanjšala kakovost oskrbe v domovih za starejše in da morajo biti za delo z zelo bolnimi odgovorni samo ustrezno zdravstveno izobraženi ljudje.

Do določene mere imata prav obe struji, se zdi. Težja zdravstvena opravila v domu za starejše mora opravljati za to ustrezno usposobljen kader. To pomeni, da mora biti v vsakem trenutku na voljo medicinska sestra ali brat, ki lahko posreduje ob morebitnem nujnem primeru. A v luči sodobnega koncepta, kjer je še bolj kot golo preživetje pomembna kakovost življenja, je enako pomembno, da je stanovalcu na voljo nekdo, ki ga pozna in ki mu lahko zaupa.

V tem trenutku vsaj formalno najbolj pešajo kadrovski normativi za socialne storitve. Zanašamo se namreč na to, da bo zdravstveni kader opravljal tudi socialne storitve. To pa ni vedno dobra ideja, ugotavlja Tatjana Arnšek iz socialnega inšpektorata.

»Pri novejših domovih je najbolj očitno, da zdravstveni kader večkrat ne razume socialnovarstvenega koncepta in se z njim ne strinja,« pove Arnšek. »Zato je tudi fluktuacija zdravstvenega kadra pri novejših domovih večja.« Zdravstvena izobrazba s socialnim delom ni vedno združljiva.

In tudi kadar je, se mora zdravstveni kader o socialnem delu naknadno izobraziti. »Ko pride zdravstveni tehnik v dom, je dovolj usposobljen, ampak je usposobljen za drugačne situacije in drugačen način dela, zato potrebuje nekaj časa, da osvoji organizacijo dela,« pove Arnšek. »Enako velja za oskrbovalce in tiste, ki jih prešolajo v bolničarje.«

Bolničarjev primanjkuje

Primer enega izmed najbolj radikalnih pomanjkanj kadra je koprska enota Doma upokojencev Ptuj. Ta je nekaj let nazaj uvedla obliko oskrbe, ki jo je socialna inšpektorica poimenovala »eksperimentalna«. Dom je od ministrstva pridobil soglasje, da oskrbo opravlja z manjšim številom manj izobraženega kadra in zunanjimi sodelavci. Na ta način in s hkratnim varčevanjem pri opremi je želel dom znižati stroške poslovanja.

Koncept je bil zasnovan po vzoru manjših gospodinjskih skupin, pove vodja enote Janez Dolšak. Namesto bolničarjev je za posamezen oddelek skrbela gospodinja brez zdravstvene izobrazbe. Toda: ker kader ni bil ustrezno izobražen, ker jih je bilo premalo in predvsem zato, ker vodstvo ni zagotovilo ustrezne opreme za nego stanovalcev, kakršne so plenice ali rokavice, je bilo pritožb ogromno. Konec julija 2013 je socialna inšpekcija z odločbo prepovedala takšno obliko oskrbe.

Novo vodstvo se je znašlo v neprijetni situaciji. Zaposlen je bil zgolj en bolničar in 17 gospodinj oskrbovalk, ki jih niso več potrebovali. Po normativih bi morali zdaj zaposliti 17 bolničarjev. A to se je izkazalo kot nemogoča naloga.

Koprska enota ptujskega doma ima že leta razpisano prosto mesto bolničarja negovalca in Janez Dolšak pove, da so zaposlili vse, ki so se prijavili in so ustrezali razpisnim pogojem. Na ta način so zaposlili tri bolničarje.

Tatjana Arnšek ocenjuje, da imajo domovi po Sloveniji predvsem zadnja tri leta težave z iskanjem ustreznega kadra. Število izobraženih bolničarjev se sicer ne kaže kot problematično – po podatkih Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport je v zadnjih desetih letih, med letoma 2007 in 2017, triletni program bolničar negovalec zaključilo 1873 bolničarjev. V desetih letih smo izobrazili skoraj toliko bolničarjev, kot je vseh zaposlenih v domovih za starejše. Glede na anketne podatke, na katere je odgovorilo 92 domov za starejše po državi, domovi v tem trenutku namreč zaposlujejo skupno 2097 bolničarjev.

Problem je ta, da zanimanje za program – in za delo v domu za starejše – upada. Le v dveh od zadnjih desetih let so dijaki zapolnili vsa razpisana mesta. Plača bolničarja je nizka, osnovna bruto plača znaša zgolj 825 evrov mesečno. Delo je težko in zahtevno, pomanjkanje kadra pa tako veliko, da je vsakršna morebitna odsotnost z delovnega mesta problematična. In tujina je blizu. Sploh na Koroškem in na Primorskem, kjer krajša vožnja na delovno mesto v tujino močno poviša mesečno plačo, imajo težave z uhajanjem kadra čez mejo.

V koprskem domu niso našli dovolj ustrezno usposobljenega kadra. Zato so se odločili, da bodo že zaposlene gospodinje oskrbovalke dodatno izobrazili v bolničarke.

Ena izmed teh bolničark je Kristina. Pol leta je po službi še nekajkrat tedensko hodila v Ljudsko univerzo Sežana, kjer so jo dodatno usposobili za delo, ki ga je opravljala že prej.

»Učili smo se bolj poglobljeno o negi, o razkuževanju, malo večji poudarki so bili, na kaj je treba paziti pri delu,« pove Kristina. Izobraževanje ji je koristilo, pove. »Ko greš skozi izobraževanje, dobiš boljši občutek, več samozavesti, kompetence, in ko to dopolniš z izkušnjami, lažje in boljše delaš.«

»Ampak drugače izobrazba še nič ne pomeni, to je odvisno od posameznika, ki to delo opravlja,« hitro doda. »Lahko si doktor znanosti, pa totalno brez občutka do sočloveka.«

Nasveti ministrstva

Glede na to, da po trenutno veljavnih kadrovskih normativih osebje nima dovolj časa za stanovalce, hkrati pa jim vsi ne zagotavljajo kakovostne zdravstvene nege, lahko sklepamo, da so trenutno sprejeti kadrovski normativi zgrešeni. Takšni normativi ne vplivajo le na stanovalce, temveč tudi na zaposlene – kadra, ki bi bil pripravljen delati v domovih, primanjkuje, tisti pa, ki tam delajo, so preobremenjeni.

Ena izmed ključnih izboljšav bi bila zato sprememba kadrovskih normativov. Aleš Kenda in Janja Romih iz direktorata za socialne zadeve na ministrstvu za delo se strinjata, da bi bili normativi potrebni prevetritve. »Čas je, da se normativi ponovno pregledajo, tako na področju zdravstva kot sociale, tega se zavedamo,« pove Romih.

Zakaj se torej v sedanji vladi niso spremenili? Po besedah Aleša Kende in Janje Romih predvsem zato, ker je prevetritve potrebno celo področje. Ministrstvo se je zanašalo na to, da bo celotno področje uredil zakon o dolgotrajni oskrbi. Zakon o dolgotrajni oskrbi je bil sicer do leta 2017 v pripravi na ministrstvu za delo, a ker ministrstvo sprejemljivega zakona ni pripravilo, ga je vlada lani dodelila ministrstvu za zdravje. Osnutek zakona ministrstva za zdravje se je zdel nesprejemljiv večini deležnikov in ni prišel v obravnavo v državni zbor.

Do sprejetja novega zakona ali pravilnika pa se domovi lahko znajdejo drugače, meni Janja Romih. »Nekateri domovi, tisti, ki so res dobri, se znajdejo tudi z normativi, ki so na voljo,« pove in doda, da si ti domovi pomagajo s tem, da postanejo učna baza za zdravstvene delavce, z javnimi deli, s prostovoljci, na različne načine iščejo kader, ki obogati bivanje nekomu. Ministrstvo torej svetuje domovom, da poleg rednih zaposlitev sodelujejo še z zunanjimi sodelavci.

Romih poleg tega izpostavlja, da imajo domovi vsakršno možnost zaposlovanja nad kadrovskimi normativi. A to pomeni višji strošek za dom in v končni fazi za uporabnika, zato se domovi za to možnost večinoma ne odločajo. Od leta 2017 imajo domovi težave že z zagotavljanjem plač za zdravstvene delavce, saj sredstva, ki jih dobijo od ZZZS-ja, ne zadostujejo niti za kritje plač, kaj šele za materialne stroške, opozori Jaka Bizjak, generalni sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije.

Zaposlovanje nad normativi in zaposlovanje prek nerednih delovnih razmerij nista dolgoročni rešitvi. Vlada v odhajanju je svojo priložnost, da bi uredila že leta zapostavljeno področje dolgotrajne oskrbe starejših, zamudila. In čeprav Romih in Kenda priznavata, da so kadrovski normativi potrebni prevetritve, ministrstvo do danes ni ugotovilo, kako naj ti novi normativi izgledajo.

Glede na našo preiskavo so potrebne korenite sistemske spremembe. Trenutni normativi so namreč prenizki, obenem pa so prilagojeni drugačni obliki dela, kot jo izvajajo ali pa bi jo morali izvajati sodobni domovi za starejše.

V domovih za starejše namreč primanjkuje predvsem kadra, ki bi skrbel za osnovne človeške potrebe starostnikov – ljudi, ki bi se z njimi pogovarjali, jih hranili in poslušali. Takšen kader pa ne potrebuje nujno zdravstvene ali druge izobrazbe, temveč lahko potrebno znanje pridobi na raznih tečajih. Po drugi strani je seveda jasno, da mora biti v domu prisoten tudi dobro izobražen kader, ki bo znal postopati v primeru zdravstvene urgentnosti. Ključno pri tem je, da so normativi dovolj fleksibilni, da se lahko vodstvo doma ustrezno in pravočasno prilagodi strukturi svojih stanovalcev.