Ljubljana – Zakaj so stečaji pri nas dolgotrajni? Vzrok ni neustrezna zakonodaja, temveč njeno neustrezno izvajanje. Svoje prispevata tudi nerazvit kapitalski trg in premajhna iznajdljivost stečajnih upraviteljev, meni dr. Branko Korže z ljubljanske ekonomske fakultete.

Prvič objavljeno 3. maja 2012 v časniku Delo

Ljubljana – Zakaj so stečaji pri nas dolgotrajni? Vzrok ni neustrezna zakonodaja, temveč njeno neustrezno izvajanje. Svoje prispevata tudi nerazvit kapitalski trg in premajhna iznajdljivost stečajnih upraviteljev, meni dr. Branko Korže z ljubljanske ekonomske fakultete.

So stečajni postopki pri nas predolgi?

Vsekakor. Menim, da vzrok za to ni neustrezna zakonodaja, ampak njeno neustrezno izvajanje. Pomemben objektiven vzrok je tudi, da nimamo pravega kapitalskega trga, na katerem bi lahko prodali zdrava jedra podjetij v stečaju. Dolgotrajnost postopka ta zdrava jedra še dodatno uničuje. Smisel vseh sodobnih stečajev je, da se podjetje čim hitreje očisti nezdravega tkiva in obenem ohrani zdrava jedra ter jih proda na trgu. Seveda pa mora biti nekdo zainteresiran za njihov nakup.

Če bi uprave podjetij upoštevale zakonske določbe, kakšne ukrepe morajo sprejeti ob morebitni plačilni nespodobnosti in v kakšnih rokih, bi se lahko marsikateremu stečaju izognili ali pa bi bila stečajna masa večja. V zdajšnjih razmerah pa je ob stečaju veliko podjetij že pregloboko pod vodo, plačila upnikom so zato majhna. Če bi spoštovali zakon, bi bilo stečajev precej manj, bili bi tudi bolj učinkoviti, stečajne mase bi bile večje in oškodovanje upnikov manjše.

Je največji problem, da uprave in nadzorni sveti prikrivajo stanje v podjetju?

Največkrat je tako. Prikrivanje bi lahko zmanjšali z učinkovitejšim kazenskim pregonom in uveljavljanjem civilne odgovornosti uprav oziroma poslovodstev. Kazenska zakonodaja se v zadnjem času vendarle zaostruje, njeno uveljavljanje pa bi močno pripomoglo k preprečevanju prikrivanja stanja v podjetjih.

Menite, da bi sodni procesi, kot je čista lopata, lahko pospešili sankcioniranje takšnih dejanj?

Kriza je sicer odkrila nekatere napake, a sodišča svoje naloge še niso opravila, saj se stvari premikajo prepočasi. Postopki proti menedžerjem so zelo zelo redki, bodisi v kazenskih bodisi v civilnih obravnavah. Da ne govorim o njihovem trajanju.

Zakaj naš kapitalski trg ne deluje?

Pri nas je težko govoriti o kapitalskem trgu, naš trg temelji bolj na špekulacijah, ki presegajo okvire dopustnega podjetniškega špekuliranja. Eden izmed vzrokov za to je mladost trga, zato ga ni mogoče primerjati z utečenimi zahodnoevropskimi ali ameriškim trgom. A nedelovanje trga je obenem posledica preteklega načina lastninjenja in privatizacije. Dokler se ne bodo očistile posledice teh praks, bomo težko normalizirali kapitalski trg.

Nedopustnih špekulacij se ne bomo znebili, dokler nekatere državne institucije svojega dela ne bodo opravljale dosledno. Upam si trditi, da so naša sodišča, tožilstva in nadzorni organi premalo kadrovsko ustrezni za regulacijo trga. Zato bi jih bilo treba okrepiti s strokovnjaki za gospodarske vede, ki bi ekonomsko in poslovno znanje povezali s pravnim. Regulatorji bi morali obenem imeti več sistemskega znanja o nalogah in omejitvah tržno-socialne države pri urejanju trga in posegih v svobodno konkurenco. Pravne rešitve bi morale biti tako sprejete na podlagi ustreznih strokovnih analiz, in ne zgolj kot odziv na negativne pojave na trgu.

Lahko normalen kapitalski trg dosežemo s tujimi vlaganji?

Odprtje tujemu kapitalu je ena izmed možnosti. A država mora še poskrbeti, da bomo postali zanimivi za tuje vlagatelje.

Kaj pa stečajni upravitelji? So dovolj usposobljeni za svoje delo?

Stečajni upravitelji morajo biti izjemno proaktivni. Formalni pogoji za opravljanje dejavnosti so po mojem mnenju dovolj strogi, a bi morali biti pri vodenju postopkov poslovno učinkovitejši. Upravitelji bi nujno morali imeti poslovne izkušnje, saj teoretsko pravno in ekonomsko znanje ne zadoščata. Pri nas je velika težava ta, da imajo poslovneži premalo pravnih znanj, pravniki, ki se ukvarjajo z gospodarskim pravom, pa premalo ekonomskih in poslovnih izkušenj. Uspešni upravitelji bi bili tisti, ki bi imeli kombinacijo znanj za opravljanje te dejavnosti.

A vse krivde ne moremo valiti na upravitelje. Tudi sodišča imajo precejšnjo vlogo pri vodenju stečajnega postopka, pri odločanju o ugovorih in uveljavljanju terjatev. A tudi sodišča so na področju gospodarskega sodstva kadrovsko šibka, zato je pogosto tudi stečajni upravitelj nemočen. Posledica so stečaji, v katerih se namesto zdravih jeder prodajajo le še predmeti, in zato je tudi stečajna masa bistveno manjša.

Dolgi stečaji obenem poglabljajo gospodarsko krizo?

Zagotovo. Z zavlačevanjem s plačili, z neplačili in ne nazadnje z nizkimi poplačili iz mase okužijo tudi zdrava podjetja. Stečaji dolžnikov so tako vzrok za propad mnogo manjših podjetij.

Kaj pa plačila stečajnim upraviteljem? So ta ustrezna?

Pogledi na to so različni. Leta 2008 je zakon sicer omejil višino plačila upravitelju na 80.000 evrov, a ti se zdaj znajdejo drugače. Naročajo raznovrstne storitve, zato je učinek omejitve dvomljiv. Poznam primere, ko je nagrada stečajnemu upravitelju skupaj s storitvami pobrala več kot pol stečajne mase. V konkretnem primeru več kot 700.000 evrov!

Bili ste član strokovne komisije za reformo insolvenčne zakonodaje. Reformirati ste hoteli tudi inštitut prisilne poravnave.

Zdajšnja ureditev prisilne poravnave je neustrezna, saj večina podjetij, ki zapadejo v insolventnost, ne more izpolniti zakonskih pogojev za prisilno poravnavo. Če zaide podjetje v težave, morajo obstajati realni kriteriji za njegovo sanacijo. Po trenutni ureditvi visok prag odplačila (50 odstotkov dolgov podjetja) in kratek rok odplačila (štiri leta) uvedbo postopka prisilne poravnave premočno omejujeta. Ti kriteriji so bili plod političnega, in ne strokovnega dogovora. Zato smo predlagali, da mora dolžnik upniku v prisilni poravnavi ponuditi odplačilo najmanj 30 odstotkov dolga v največ osmih letih. Znižanje praga bi teoretično sicer lahko povzročilo, da bodo mali upniki, ki si praviloma zaradi majhne ekonomske moči svojih terjatev do večjih podjetij ne morejo zavarovati s hipoteko ali bančnimi garancijami, slabše poplačani. A ker v številnih stečajnih postopkih mala podjetja v nerazumno dolgih postopkih tako ali tako ne dobijo veliko terjatev poplačanih iz stečajne mase, je preživetje podjetja v težavah s pomočjo prisilne poravnave z vidika širše družbe v nekaterih primerih mogoče bolj pomembno.

Predlagali smo tudi, da bi v prisilni poravnavi upniki, ki svoje terjatve pretvorijo v kapitalske deleže (največkrat so to banke), imeli večjo vlogo pri vodenju podjetja.

Pa imajo banke primeren kader za tako vodenje? V Primorju je predsednica uprave, ki so jo imenovale banke, po nekaj mesecih pobegnila s položaja…

Ker upravljanje družb ni temeljna dejavnost bank, te kadra za to nimajo. A to ne pomeni, da ga ne bi mogle pridobiti.

Počasi se pri nas uveljavlja tudi osebni stečaj. Kakšne so prve izkušnje s temi postopki?

Mislim, da je osebni stečaj veliko ljudi napačno razumelo. Tisti, ki so ravnali negospodarno, nepremišljeno ali celo goljufivo, so računali, da se bodo z njim znebili dolgov. A namen osebnega stečaja ni, da se dolžnik opere dolgov, temveč poplačilo upnikov iz tistega premoženja, ki ga dolžnik še ima. Prav je, da je preizkusna doba dolga, saj s tem preprečimo špekulacije. Dolžniki se sicer počasi treznijo in spoznavajo, da osebni stečaj ni tako preprost institut, ki bi kar odpravil posledice negospodarnih odločitev.

A med ljudmi v osebnem stečaju je veliko espejev, ki so prevzeli legitimno poslovno tveganje, vendar nato niso dobili plačila za svoje delo?

Če so dolgovi posledica objektivnih razlogov, kot so neplačila, potem mora sodišče določiti krajše preizkusno obdobje kot pa nekomu, ki se je neodgovorno zadolževal za nakup potrošnih dobrin in se zdaj izogiba plačilu, pogosto tudi tako, da prepisuje premoženje na sorodnike. Bogate sodne prakse na tem področju še ni, a menim, da sodišča to upoštevajo.