V tržnih ekonomijah velja med državo in podjetji vzajemen dogovor. Prva drugim daje infrastrukturo, ki jim omogoča poslovanje, na primer ceste, železnice, energetska omrežja, ter izobražen kader, ki se vsaj na prvih dveh stopnjah šola na državne stroške. V zameno za to podjetja državi plačujejo davke. A pri nas ni tako. Ne le, da so bila podjetja po izračunu Davčne uprave (Durs) konec letošnjega junija skupaj dolžna 914 milijonov evrov davka. Naša država z davčnimi dolžniki celo posluje.

Članek je objavljen tudi v časniku Finance

Na Dursovem aprilskem seznamu davčnih dolžnikov smo našli 14 podjetij in eno društvo, ki so v prvih šestih mesecih letos s poslovanjem z državo skupaj zaslužili dobre 3 milijone evrov, čeprav so bili 25. marca letos skupno dolžni med 2,7 in 13,8 milijona evrov davkov. Točne višine njihovega dolga ni moč ugotoviti, saj Durs tega za posamezno podjetje ne objavi, temveč jih glede na dolg razvrsti v razrede. Nobeno izmed najdenih podjetij v tem času ni bilo stečaju, prav tako so bili po mnenju Dursa davek sposobna plačati. Kot namreč navajajo na svoji spletni strani, podjetij, ki davka zaradi utemeljenih razlogov ne morejo poravnati, in zaprosijo na primer za odlog ali odpis plačila davkov, na seznam ne vključijo. Prav tako so na seznamu le dolžniki, ki bi morali davčni dolg poravnati pred več kot 90 dnevi.

Vsa podjetja v tabeli razen petih – Simerja, d. o. o., Semenarne Ljubljana, Probita programske opreme, d. o. o.,  Klimatike, d. o. o. in Gradisa skupine G, d.d. – so bila davčni dolžniki tudi 25. junija.

Po pridobitvi posla za neplačevanje ni ovir

Kako je mogoče, da lahko podjetje posluje z državo, čeprav ne plačuje davkov? Zakon o javnem naročanju sicer določa, da lahko na javnih razpisih za državne posle kandidirajo le tista podjetja, ki Dursu dolgujejo manj kot 50 evrov neplačanih davkov in preostalih dajatev, so nam pojasnili z računskega sodišča. A po dodelitvi javnega naročila podjetju temu za prejem izplačil države teh obveznosti ni treba več poravnavati.

Durs sicer v zadnjih mesecih po osebnih izkušnjah Sabine Lamut iz podjetja za davčno svetovanje Verstovšek & Končan davčne dolžnike terja precej bolj aktivno kot prej. Davčni dolžniki lahko tako pričakujejo, da bo Durs njihov tekoči račun blokiral v mesecu do mesecu in pol po zapadlosti plačila davka. »Naše stranke opozarjamo, naj hitro plačajo davke, sicer bodo v težavah,« je povedala Sabina Lamut.

Zanimivo pa je, da podjetju APS, d. d., Durs ni blokiral računov, čeprav je med 100 tisoč in 300 tisoč evri davka več kot 90 dni dolgovalo tako 25. marca kot 25. junija. Ob tem je v prvi polovici tekočega leta podjetje predvsem iz poslovanja z mestno občino Velenje zaslužilo 304 tisoč evrov. Na naše vprašanje, zakaj podjetju niso blokirali računov in s tem poplačali davkov iz prejetega zaslužka od države, na Dursu odgovarjajo, da »pri davčnih dolžnikih, kjer ne izvajamo davčne izvršbe na denarna sredstva in ne blokiramo TRR, izvajamo druge oblike davčne izvršbe, na primer na denarne terjatve dolžnika, rubež premičnega premoženja, vrednostne papirje in podobno«. Na naše vprašanje, zakaj podjetju kljub temu ne blokirajo računov, saj se zdi, da druge oblike izvršbe glede na daljše obdobje davčnega dolga podjetja niso učinkovite, so nam pojasnili, da posameznih primerov zaradi varovanja davčne tajnosti ne morejo komentirati.

Blokada računa ni rešitev

Blokada tekočega računa podjetja sicer še ne zagotavlja plačila davka. Prek instrumenta asignacije ali odstopa terjatev lahko namreč podjetje plačila države s svojega bančnega računa odvaja le izbranim upnikom in se tako izogne plačilu davka tudi po tem, ko že ima blokiran račun, je pojasnil Domen Romih iz podjetja za davčno svetovanje Simič & partnerji.

Najbolj medijsko znan primer poslovanja prek asignacij je podjetje Electa, d. o. o., ki ga vodita Damijan in Jure Janković, sinova ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Čeprav ima Electa po podatkih Bonitetne hiše i že od januarja 2011 na pobudo njenih upnikov blokirane bančne račune, iz svojih prihodkov prednostno izplačuje domnevni dolg podjetja do Zorana Jankovića. »V praksi je sicer zelo pogosto, da podjetja uporabljajo asignacijo oziroma odstop terjatev za poplačilo določenih upnikov,« je povedal Domen Romih.

Izogibanje plačevanja davkov prek asignacij je sicer tvegano, saj lahko ob morebitnem stečaju stečajni upravitelj pred sodiščem izpodbija asignacijska izplačila podjetja, izvedena v letu dni pred stečajem. Če izpodbojna tožba uspe, mora prejemnik sredstev denar vrniti. Če pa podjetju uspe s stečajem zavlačevati več kot leto dni od izvedbe asignacije ali odstopa terjatev, lahko prejemnik denar obdrži. V zadnjem primeru ostane tistim, ki so zaradi prednostnega poplačila drugih upnikov ostali brez poplačil svojih terjatev, le še kazenski pregon podjetja zaradi poslovne goljufije, je pojasnil davčni svetovalec Romih.

Durs ne predlaga stečajev

Čimprejšnji stečaj podjetja bi tako preprečil odtekanje denarja le določenim upnikom. A Durs kljub temu pri nobenem izmed davčnih dolžnikov v naši tabeli ni predlagal stečaja. Na vprašanje, zakaj ne, so nam odgovorili, da sprožajo stečajne postopke, kadar je dolžnik po določilih zakona o finančnem poslovanju nelikviden, torej med drugim dalj časa ne more poplačati davčnih obveznosti. Vendar to ni edino merilo, saj odločitev o sprožitvi stečajnega postopka temelji tudi na individualni presoji Dursa, ali naj za podjetje predlagajo stečaj.

Sicer je 17. junija letos začela veljati novela zakona o finančnem poslovanju, ki zaostruje pogoje o insolventnosti, torej o trajni nezmožnosti podjetja za odplačevanje svojih dolgov. Med drugim bo tako insolventno vsako podjetje, ki ima račune blokirane nepretrgoma več kot 60 dni. A kot lahko sklepamo iz odgovora Dursa, bo lahko njihova »individualna presoja« tudi takšnim dolžnikom omogočala, da še vedno poslujejo in pridobivajo sredstva od države.

Je odgovor avtomatski pobot?

Zlorabo asignacij in odstopa terjatev bi lahko preprečili tudi z uvedbo avtomatskega pobota terjatev. Namesto nakazila na bančni račun davčnega dolžnika bi neki državni organ plačilo nakazal neposredno davčni upravi, dokler ne bi bil davčni dolg v celoti odplačan.

A za uvedbo takšnega obveznega pobota bi morali spremeniti zakonodajo, so nam sporočili z Dursa. Pobotanje terjatev sicer omogoča obligacijski zakonik, po določilih katerega lahko dolžnik tudi brez privolitve upnika pobota terjatev do upnika s tistim, kar upnik terja od njega. A po Dursovem mnenju uporaba pobota v primeru davčnega dolga ni možna, saj zakonodaja pobotanja davčnih obveznosti z izplačili ne omogoča. Država lahko namreč pobota le davčni dolg nekega podjetja z morebitnim preveč plačanim davkom tega podjetja.

Finančno ministrstvo je sicer pred dvema letoma že razmišljalo o uvedbi pobota davčnega dolga z izplačili države, nam je povedal zdajšnji predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel. A ministrstvo se je takrat menda zbalo, da bi se ob uvedbi takšnega pobota podjetja nalašč izogibala plačilu davka. Tako bi namreč imela več možnosti pridobitve posla na javnem razpisu, saj bi država z oddajo posla davčnemu dolžniku lahko računala na poplačilo davčnih terjatev, zato bi lahko davčne dolžnike neupravičeno favorizirala.

Nenavaden argument ministrstva

A argument ministrstva je nenavaden. Če bi namreč ob uvedbi avtomatskega pobota še veljalo že uveljavljeno določilo zakona o javnem naročanju, da na javnih razpisih ne morejo kandidirati davčni dolžniki, potem država tem sploh ne bi mogla oddati poslov. Pomislek finančnega ministrstva je v tem primeru neupravičen, se je strinjal Tomaž Vesel. Meni tudi, da je uvedba avtomatskih pobotov vredna vnovičnega premisleka.

Vprašanje, zakaj so se zbali izkoriščanja uvedbe pobota, glede na to, da zakon že onemogoča zlorabe, smo naslovili tudi na finančno ministrstvo. Odgovorili so nam, da »skladno s stalno prakso komuniciranja ministrstvo za finance javnosti ne pojasnjuje posameznih delovnih različic zakonodajnih in drugih predpisov oziroma se do njih ne opredeljuje«.

Ob morebitni uvedbi avtomatskih pobotov davčnega dolga z izplačili države bi poleg spremembe zakonodaje po mnenju nekdanjega predsednika računskega sodišča Igorja Šoltesa potrebovali še informacijski sistem, ki bi tak pobot omogočal. Razvoj takšnega sistema naj ne bi bil preveč zapleten.

Kaj pravijo davčni dolžniki?

Vsem podjetjem in društvu na seznamu smo zastavili vprašanja, zakaj ne plačujejo davkov in zakaj niso zaprosili za odlog ali oprostitev plačila davkov. Na ta vprašanja so nam odgovorili le Granit, Zil inženiring in Semenarna Ljubljana. Njihove odgovore si lahko, skupaj z ostalimi zanimivejšimi primeri s tabele, preberete spodaj.

Granit, d. d.

Med najdenimi davčnimi dolžniki je glede na obseg poslovanja z državo rekorder gradbeno podjetje Granit, d. d., iz Slovenske Bistrice. Ta je v prvi polovici tekočega leta na podlagi podatkov iz aplikacije supervizor s poslovanjem z državo zaslužil 409 tisoč evrov, konec marca pa je bil državi dolžan od 500 tisoč do milijon evrov davka. Levji delež poslov je ustvaril z ministrstvom za infrastrukturo in prostor (149 tisoč evrov) ter občino Hoče – Slivnica (136 tisoč evrov).

Kako je Granit, ki je od januarja letos v postopku prisilne poravnave, zašel v davčne težave? Direktor Granita Peter Kosi je povedal, da so med drugim v težavah zaradi prenizkih ponujenih cen za gradbena dela na javnih razpisih. Plačila tako niso pokrila vseh stroškov gradnje, prav tako je zmanjkalo denarja za plačilo davka. Granit po Kosijevih podatkih danes dolguje 862 tisoč evrov davka.

V ponedeljek se je sicer začel stečajni postopek Granita.

Pacient, d. o. o.

Podjetje Pacient, d. o. o., za več zdravstvenih ustanov opravlja reševalne prevoze bolnikov. Čeprav je le v prvih treh mesecih letos skupaj s hčerinsko družbo Reševalec, d. o. o., s poslovanjem z državo zaslužil dobrih 170 tisoč evrov, mu 25. marca ni uspelo poravnati od pet do deset tisoč evrov davčnega dolga. Podjetje je tudi na zadnjem objavljenem seznamu davčnih dolžnikov s presečnim datumom 25. junij, skupaj je s poslovanjem z državo v zadnjega pol leta zaslužilo 343 tisoč evrov.

Tudi na družbo Pacient smo se obrnili z vprašanji, zakaj ne poravnavajo davkov. Direktor Roman Meško na naša vprašanja ni želel odgovoriti, saj da se nanašajo na medsebojni odnos s poslovnimi partnerji. V odgovoru pa je zapisal, da bi od nas »kot prvo pričakoval vsaj malo etičnega kodeksa in predvsem profesionalnosti, zato bi se najprej pozanimal, kdo je sploh odgovorna oseba za delikatna vprašanja, ne da pošiljate elektronsko pošto na splošno informativni naslov in s tem povzročate zmedo pri zaposlenih«. Pojasnili smo mu, da smo najprej po telefonu poklicali na številko podjetja, navedeno na njihovi spletni stani, in vprašali, na kateri naslov lahko pošljemo naša vprašanja, ter jih nato tja tudi poslali. Na naše pojasnilo Roman Meško ni odgovoril.

Zil inženiring, d. o. o.

Družba za razvoj in vodenje investicij v gradbeništvu Zil inženiring je konec marca dolgovala od 100 tisoč do 300 tisoč evrov davka, med davčnimi dolžniki je še zdaj. Hkrati je v prvih šestih mesecih letos s poslovanjem predvsem z ministrstvom za infrastrukturo in prostor od države dobila 220 tisoč evrov. Pomočnica direktorja Teja Mankoč Šolar nam je pojasnila, da imajo dolgove zaradi neplačil njihovih naročnikov za že opravljene storitve. Na zaprosilo za odlog ali odpis plačila davkov niso pomislili, saj so se v takšnem položaju znašli prvič.

Semenarna Ljubljana, d. d.

V Semenarni Ljubljana pa niso prepričani o upravičenosti vpisa družbe na seznam davčnih dolžnikov. Družba je bila po podatkih Dursa marca dolžna od 100 tisoč do 300 tisoč evrov davka, od januarja do junija letos pa je iz poslovanja z državo zaslužila 192 tisoč evrov. Družba je od februarja v prisilni poravnavi, v okviru katere se je z Dursom dogovorila o 50-odstotnem poplačilu davčnih obveznosti do leta 2017, je pojasnil Iztok Verdnik, predstavnik za odnose z javnostmi Semenarne. Ta je po njegovih besedah trenutno dolžna 298 tisoč evrov davka, zaradi februarske odobritve odloga plačila pa menijo, da so bili na seznam uvrščeni neupravičeno.

Energoplan, d. d., in Gradis skupina G, d. d.

Med bolj znanimi podjetji na seznamu sta Energoplan, d. d., in Gradis skupina G, d. d., ki sta kot partnerja v konzorciju Grep gradila ljubljanske Stožice. Grep, ki je med letoma 2010 in 2012 iz poslovanja z mestno občino Ljubljana (MOL) zaslužil 16 milijonov evrov, je po ugotovitvah protikorupcijske komisije prek verižnih transakcij med aprilom in avgustom 2012 na osebni račun ljubljanskega župana Zorana Jankovića prelil skupaj 208 tisoč evrov. Energoplan in Gradis sta bila marca dolžna od 100 tisoč do 300 tisoč evrov davka, s poslovanjem z državo sta v prvi polovici tekočega leta ustvarila 100 tisoč oziroma 85 tisoč evrov. Podjetji na naša vprašanja o njunih davčnih težavah nista odgovorili.

Hokejsko drsalno društvo Olimpija Ljubljana

Društvo Olimpija Ljubljana ima po podatkih Bonitetne hiše i že od septembra 2009 blokiran bančni račun. Kljub temu je od ljubljanske občine aprila letos dobilo donacijo v vrednosti 265 tisoč evrov. Na občini so nam pojasnili, da je društvo donacijo dobilo na javnem razpisu MOL za program kakovostnega in vrhunskega športa ter ligaška tekmovanja. Na javnem razpisu ni moglo kandidirati društvo, ki ima neporavnane obveznosti do MOL, poravnani davki pa niso bili pogoj.

Tiskovni predstavnik Olimpije Tomaž Langerholz nam na vprašanja o davčnem dolgu ni hotel dogovoriti. Prav tako nam ni hotel posredovati kontaktnih podatkov direktorja društva Matjaža Seklja, ki bi nam lahko med drugim odgovoril na vprašanja, kako lahko športno društvo z že štiriletno blokado računov sploh izplačuje plače igralcem hokejskega kluba in poravnava preostale obveznosti ter ali so donacijo namenili za poplačilo davka.

Prejšnja verzija članka je navajala, da je bilo podjetje Gradis skupina G, d.d. davčni dolžnik tudi 25. junija. To ne drži. Za napako se opravičujemo.