Prvič objavljeno 28. avgusta 2012 v časniku Delo

»Na javna naročila se v Sloveniji ne prijavljamo. Izbranec je namreč že vnaprej določen,« mi je pred kratkim zaupal eden izmed lastnikov majhnega, a uspešnega informacijskotehnološkega (IT) podjetja, ki večino svojih poslov sklene s tujino. Izjava dobro odseva stanje na IT-trgu pri nas, pa tudi na vseh drugih trgih, ki proizvajajo visokotehnološke izdelke. Država, njene banke in druge družbe v njeni lasti so namreč zadnji dve desetletji v neprimernem sistemu javnih naročil in klientelističnih povezav v zameno za politične, še večkrat pa materialne usluge sistematično podpirala podjetja, ki zaradi slabih produktov ali storitev ne morejo prodreti v tujino. Da tajkunov niti ne omenjamo. Tistim podjetjem, ki bi lahko prodrli v tujino, pa se s takšno prakso odteguje zagonski kapital, ki bi ga lahko pridobila s posli na domačem trgu. Posledice te »strategije« so na našem IT-trgu vidne – mnogo velikih IT-družb bi brez poslov z državo kaj hitro propadlo, v tujino pa jih je prodrla le peščica.

Rezultatom primerjave strukture našega izvoza z evropskim povprečjem se zato ne smemo čuditi. Slovenija je zaradi majhnosti domačega trga prisiljena večino svojih produktov izvoziti. Največ dobička podjetjem prinese izvoz visokotehnoloških proizvodov. Prek davkov in višjih plač zaposlenim se s tem zvišuje blaginja v družbi. A delež teh v slovenskem izvozu je leta 2010 znašal 20,3 odstotka; povprečje v 27 državah EU je bilo precej višje: 27,2 odstotka.

Če se ozremo še po mednarodnih lestvicah konkurenčnosti, ki Sloveniji (upravičeno) očitajo dolgotrajne, v povprečju kar tri leta in pol dolge sodne postopke v gospodarskih sporih, ki hromijo predvsem poslovanje malih in srednjih podjetij, neusposobljeno birokracijo, ki ne zna pripraviti kakovostnih politik, in slabe menedžerje, predvsem v državnih podjetjih, postane jasno, kje so glavni strukturni razlogi za zdajšnje stanje v gospodarstvu.

Recept za reforme je znan: korenita prevetritev sistema javnega naročanja, vpeljava meritokratskega zaposlovanja v javnem sektorju, umik upravljanja državnih podjetij čim dlje od politike in učinkovit boj proti korupciji.

A namesto podpore takšnim ukrepom sta tako zdajšnji predsednik vlade kot predsednik največje opozicijske stranke pred zadnjimi volitvami jasno povedala, da mora odgovornost za kadrovanje v državnih podjetjih prevzeti vlada. Trenutni premier je tu že prešel od besed k dejanjem. Izboljšanju produktivnosti birokracije in reformi javnega naročanja se ne posveča pozornost, prav tako še ni jasno, kakšne sankcije naj bi doletele oblastnike, ki se pri izbiri kadra za državna podjetja uštejejo. Namesto tega trenutni oblastniki upajo, da bodo gospodarstvo zagnali z ukinjanjem praznikov in plačane malice zaposlenih.

Dobra novica za povprečnega Slovenca je, da bi z vpeljavo nujnih strukturnih reform gospodarstva največ izgubili tisti, ki so si v času tranzicije nagrabili največ premoženja. Slaba pa, da bo reforme prav zaradi moči omenjenih zelo težko izvesti.