Marinka Drinovec, upokojenka iz Kranja, na računalniku prebira elektronsko pošto ene izmed kolegic lokalnega društva za slepe in slabovidne. Ker je Marinka Drinovec slepa, lahko elektronsko pošto bere le prek tako imenovanega sintetizatorja govora – programa, ki zapis na ekranu prevede v zvok oziroma govor. Sintetizator govora elektronsko sporočilo bere lepo in tekoče – dokler ni v pismu omenjen priimek neke Marinki neznane osebe. Sintetizator govora priimka ne zna prebrati razumljivo. Zato mu Marinka Drinovec ukaže, naj ga črkuje. A glas programa soglasnike v priimku črkuje povsem nerazumljivo.

S takšnimi težavami se srečujejo slepi in slabovidni, ki uporabljajo najnovejši sintetizator govora za slovenski jezik. Ker ima sintetizator težave z branjem soglasnikov, je branje telefonskih imenikov za slepe in slabovidne skorajda misija nemogoče. Bralnik namreč ni sposoben razločno črkovati soglasnikov v imenih in priimkih oseb, sama imena in priimke pa pogosto bere nerazločno. Zato slepa oseba v imeniku le stežka najde osebo, ki jo želi poklicati.

Sintetizator govora ima še nekatere druge težave. Med drugim ne omogoča črkovanja naslovov elektronske pošte. Zaradi nerazumljivega črkovanja soglasnikov je slepim oteženo tudi pisanje besedil – ne vedo namreč, ali so neko besedo napisali prav ali pa so jo črkovali narobe. Tako se v svoji pisni komunikaciji ubadajo z banalnimi težavami, ki so tistim, ki vidimo, nepredstavljive.

Kljub temu pa je zadnja verzija sintetizatorja govora po besedah Marinke Drinovec precej boljša kot prejšnje verzije. Zaradi robotskih glasov so bile prejšnje verzije težko poslušljive dalj časa in zato na primer neprimerne za branje knjig. Služba vlade za razvoj (SVRK) je na svoji spletni strani objavila primerjavo glasov starejše in zadnje verzije sintetizatorja, ki kaže, da je starejša verzija povsem neprimerna za daljše poslušanje.

Vendar je bila ta zadnja, boljša verzija sintetizatorja govora razvita šele lani. Zakaj tako pozno?

Raziskovanja tega vprašanja se je že leta 2014 lotil svet za elektronske komunikacije (SEK), državni svetovalni organ za razvoj elektronskih komunikacij in varstvo interesov potrošnikov na področju teh komunikacij. Kot nam je pojasnil predsednik SEK Dušan Caf, so takrat nekateri člani sveta opozorili na slabosti sintetizatorja govora, ki ga financira država. Pri SEK so nato ugotovili, da država ni sistematično vodila razvoja sintetizatorja govora, da so različne institucije plačevale razvoj različnih delov sintetizatorja govora in da nihče ni nadziral smiselnosti porabe državnega denarja.

Rezultat tega je, da slepi in slabovidni vrsto let niso imeli primernega bralnika besedil, določene težave pa jim povzroča tudi najnovejša verzija. Obenem ni jasno, koliko denarja je država porabila za razvoj sintetizatorja govora. Caf tu govori o milijonih evrov.

Podoben primer je po ugotovitvah SEK imela Islandija. Tudi tam so vrsto let razvijali (in plačevali) za različne dele sintetizatorja govora, končna rešitev pa nikoli ni bila ustrezna za slepe in slabovidne. Nato pa so ustanovili komisijo, ki je izbrala najboljšega ponudnika sintetizatorja govora za islandski jezik. Ta jim ga je izdelal in dobavil za 500.000 evrov. »Islandci so za ta denar dobili vse: integracijo bralca za vse ključne platforme (operacijsko okolje Windows, mobilno operacijsko okolje Android in ostala), licence so odprte, torej je bralnik za vse prebivalce brezplačen, če pa se pojavi neka nova platforma, pa se razvoj bralnika plača le za integracijo s to platformo,« poudarja Caf. Pri nas bralnik deluje le na Windowsih in Androidu, brezplačen pa je le za slepe. Ostali morajo zanj plačati – pa čeprav je bil razvit z davkoplačevalskim denarjem.

SEK po Cafovih besedah ni pridobil točnih podatkov, koliko sredstev je Slovenija že porabila za razvoj sintetizatorja govora za slovenski jezik. Zato smo se te podatke pridobili mi. Ugotovitev: Slovenija je za več deset različnih projektov, povezanih z razvojem sintetizatorja govora, med letoma 2003 in 2015 plačala najmanj 2,33 milijona evrov.

Največ, kar 15 projektov, povezanih z različnimi področji razvoja sintetizatorja govora, je financirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Med letoma 2003 in 2010 je v okviru teh projektov šestim fakultetam, Inštitutu Jožef Stefan in dvema podjetjema dala skupno kar 1,27 milijona evrov sredstev. Največ je dobil konzorcij podjetij pod vodstvom Alpineona, d. o. o. – 467.000 evrov. Več kot 100.000 evrov so dobili še Inštitut Jožef Stefan (283.000 evrov), Fakulteta za elektrotehniko Univerze v Ljubljani (276.000 evrov) ter mariborska Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (162.000 evrov).

Šest projektov, povezanih s sintetizatorjem govora, je financiralo ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ). To je v letih 2008 in 2009 konzorciju podjetij pod vodstvom Alpineona dalo skupno 531.000 evrov javnih sredstev za te projekte. MIZŠ je financiral tudi projekte Inštituta Jožef Stefan in podjetja Amebis: prvemu je dal 203.000 evrov, drugemu pa 105.000 evrov javnih sredstev.

Leta 2013 se je v financiranje sintetizatorja govora vključilo še ministrstvo za kulturo. To je zvezi društev slepih in slabovidnih namenilo 219.000 evrov za nadgradnjo programa. Zveza društev pa je te posle spet oddala konzorciju podjetij Alpineon in Amebis, s katerima je kot podizvajalec sodeloval še Inštitut Jožef Stefan.

Dušan Caf, predsednik sveta za elektronske komunikacije, je do opisanega drobljenja projektov kritičen. Ta način dela je bil dober le za podjetja in inštitucije, ki so dobile državni denar za razvoj sintetizatorja govora. »Vsak je to delal zase, ker je bilo to za [ta podjetja in inštitucije] najboljše. Narediš nek produkt in ga nato večkrat prodaš.« Končni dobitniki sredstev pa so vedno enaki: fakultete, podjetji Alpineon in Amebis ter Inštitut Jožef Stefan.

Za mnenje o financiranju razvoja sintetizatorja govora smo povprašali  vse tri državne inštitucije, ki so financirale projekt. Z ARRS so nam odgovorili, da tudi sami ugotavljajo in opozarjajo na preveliko razdrobljenost raziskovalnih področij. »V Sloveniji imamo 72 področij, ARRS je zavezana k sofinanciranju vseh raziskovalnih področij. To neizbežno vodi v razdrobljenost in nepreglednost raziskovanja. Poleg zmanjšanja števila raziskovalnih področij se ARRS zavzema za uvedbo tematskih usmeritev oziroma nujno določitev nacionalnih vsebinskih prioritet na projektnih razpisih. Na ta način bi lahko sredstva usmerjeno investirali v raziskovanje in razvoj tematik, za katere se ocenjuje, da lahko ključno prispevajo k razvoju Slovenije,« so zapisali v odgovoru.

Na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport so za podcrto.si pojasnili, da so šest projektov, povezanih s sintetizatorjem govora, financirali iz evropskih sredstev na javnih razpisih. Financirali pa so jih, ker: »Ministrstvo kot naročnik ni imelo pravne podlage, da bi katerikoli projekt, ki je izpolnjeval vse kriterije in bil vsebinsko primeren, izločilo. Prav tako ni mogoče nikomur prepovedati, da naj se ne prijavi na nek javni razpis.« Dodajajo še, da »Država za sintetizator govora nima namenskih integralnih sredstev in zato projekta ne vodi centralno.« Zaradi razdrobljenega vodenja projektov je prišlo tudi do takšnih anomalij, kot je financiranje implementacije sintetizatorja govora na Nokijin pametni telefon, ki ga danes ne proizvajajo več.

Na ministrstvu za kulturo, kjer so z dobrimi 200.000 evri financirali zadnjo verzijo sintetizatorja govora, preteklega razdrobljenega financiranja tega projekta niso komentirali, saj za to po lastnih besedah niso pristojni. So pa poudarili, da je zadnja verzija sintetizatorja, ki jo je financiralo to ministrstvo, na »občutno višji stopnji« kot prejšnje verzije.

V prihodnosti naj bi država nadaljnji razvoj sintetizatorja vendarle vodila bolj centralno. Kot so nam pojasnili na MIZŠ, je koordiniranje tega projekta zdaj prevzelo ministrstvo za delo. Zato smo se  tudi na to ministrstvo obrnili z vprašanji, ali so res odgovorni za spremljanje razvoja sintetizatorja govora, v kateri fazi se nahaja ta projekt in kakšno je njihovo mnenje o razdrobljenosti financiranja projekta v preteklosti. Kratek in jedrnat odgovor ministrstva za delo na ta vprašanja objavljamo v celoti: »Spoštovani, ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti tega projekta ni financiralo.«

Odgovor podjetij Amebis in Alpineon na članek