Pogled v evidenco upravnih odločb zdravstvenega inšpektorata ruši mit kristalno čiste vode v naši podalpski državi. Zaradi slabo vzdrževanih vodovodov zdravstveno oporečno vodo pije okoli 30.000 ljudi.

Branje članka vam bo vzelo približno osem minut

Članek je objavljen tudi v Dnevnikovem Objektivu

Če bi prebivalce Slovenije vprašali, kje leži vas Vintarjevec, nas velika večina najverjetneje ne bi znala odgovoriti. Tega pa ne bi mogli trditi za zdravstvene inšpektorje – ti so vasico s 150 prebivalci, ki je dobrih pet kilometrov oddaljena od Šmartnega pri Litiji, glede na njihove evidence v zadnjih treh letih obiskali najmanj štirikrat. Razlog je bil vedno enak: velike težave z vodovodom.

Tanja Kepa Ferlan iz občine Šmartno pri Litiji sicer ve le za dve odločbi inšpekcije v zadnjih treh letih, a število pravzaprav ni pomembno. Bolj so pomembne ugotovitve inšpektorjev: voda v vodovodu je okužena z bakterijo E.coli, kar zdravstveno ogroža prebivalce Vintarjevca. Inšpektorji so ugotovili še pomanjkljivo urejeno zajetje pitne vode in pomanjkljiv načrt navodila za oskrbo s pitno vodo v izrednih razmerah ter obveščanja uporabnikov vodovoda v primeru onesnaženja vode. Zaradi vseh nepravilnosti je prekuhavanje vode v Vintarjevcu dokaj običajno: prekuhavanje je bilo v letu 2012 zapovedano tri tedne, lani do novembra šest tednov, od novembra pa ukrep velja za nedoločen čas. Torej morajo prebivalci vasi z vodo, ki je nevarna za zdravje, živeti že sedem mesecev.

 Kar teče, teče …

Vodovod Vintarjevec ni edini s takšnimi težavami. Pogled v evidenco upravnih odločb zdravstvenega inšpektorata med letoma 2011 in 2013 pokaže, da sta dva vodovoda v Sloveniji v tem času zaradi ugotovljenih nepravilnosti dobila kar pet upravnih odločb zdravstvene inšpekcije, štirje po štiri odločbe, štirinajst vodovodov pa tri. Inšpekcija je v zadnjih treh letih nepravilnosti sicer ugotovila na 473 izmed okoli tisoč vodovodov v Sloveniji. Te številke rušijo podobo o čisti vodi naše podalpske države in razkrivajo zaskrbljujoče in zdravju nevarno stanje predvem manjših vodovodov v Sloveniji.

Od drugih upravljalcev, v katerih se nahaja zgornjih šest vodovodov z največ odločbami, so nam v tednu dni na naša vprašanja o razlogih za veliko število inšpekcijskih odločb odgovorili še štirje. V Brezovem (občina Litija) so se prav tako soočili z bakterijami v enem gospodinjstvu in pomanjkljivo urejenim zajetjem, le da jim po besedah Milana Zmrzlaka, predsednika vodovodnega odbora krajevne skupnosti Gabrovka, vode do zdaj ni bilo treba prekuhavati. Župan Občine Sodražica Blaž Milavec, v kateri se nahaja vodovod Studenčevka-Sušje s približno 600 uporabniki, je povedal, da se v vodi občasno pojavljajo bakterije, zato jo je takrat treba prekuhavati. Vodovod je v lasti krajanov Sušja, ki ga nočejo dati v upravljanje usposobljenim službam oziroma ne zagotavljajo usposobljenega kadra za upravljanje z vodovodom. Lokalni vodovod Fram (občina Rače-Fram) z 2800 uporabniki je vse odločbe dobil zaradi pomanjkljive dokumentacije, ki ureja nadzor nad vodovodom, zaradi prepozne odprave nepravilnosti pa so morali plačati tudi kazen 500 evrov. Vodo so v zadnjih treh letih prekuhavali enkrat. Društvo uporabnikov vodovoda Reka Pohorje je po njihovih trditvah dobilo le dve odločbi, obe prav tako zaradi pomanjkljive dokumentacije, ki ureja nadzor nad vodovodom. Vode po njihovih besedah v zadnjih treh letih ni bilo treba prekuhavati.

Sklepamo lahko, da ima večina vodovodov z večjim številom upravnih odločb enake težave kot zgornji primeri. Najpogostejši razlog za izdajo upravne odločbe, ki upravljalcu vodovoda naloži odpravo večje nepravilnosti ali večjega števila manjših, je neustrezno vzpostavljen notranji nadzor nad vodovodom. Tak vodovod lahko ima sicer srečo in iz vira črpa neonesnaženo vodo. Stvari pa se zapletejo, če se voda okuži – na primer zaradi razpoke na cevi vodovoda. Zaradi slabega nadzora upravljalec vodovoda na takšen dogodek ne bo odreagiral. »Kar teče, teče,« princip oskrbe z vodo v takih vodovodih slikovito opiše zdravstveni inšpektor Aleš Farkaš, ki nadzoruje zdravstveno ustreznost sistemov za oskrbo s pitno vodo.

Po izkušnjah zdravstvene inšpekcije so problematični predvsem manjši vodovodi s 50 do nekaj sto uporabniki. Ti vodovodi so tako kot primeri Sušja, Vitranjevca, Reke Pohorja in Brezovega pogosto v upravljanju krajevnih skupnosti oziroma vaških odborov, ki za to nimajo dovolj znanja. Kljub neznanju pa take skupnosti vodovoda ne želijo dati v upravljanje komunalnemu podjetju ali koncesionarju, ki ima izkušnje z upravljanjem vodooskrbnih sistemov.

Kaj ve medicinski tehnik?

Veliko malih vodovodov je bilo zgrajenih s samoprispevki, s prostovoljnim delom občanov, zato si ti lastijo vodovode kot svoje. In ne želijo nikogar, ki bi v to posegal, saj bi v primeru najema profesionalnega upravljalca vodovoda morali vodo plačati. Namesto tega ustanavljajo vaške ali vodne odbore in formalno določijo neko osebo, ki je skrbnik vodovoda. Ta oseba mora imeti po zakonu izobrazbo zdravstvene ali tehnične usmeritve, toda: »Lahko si medicinski tehnik, a se z vodovodi nisi nikoli ukvarjal,« pojasni Aleš Farkaš. V takih primerih oseba posodi ime, za vodovod pa dejansko skrbijo drugi – bodisi krajani sami ali pa kakšen pogodbeni skrbnik. Tisti, ki je ime posodil, se v takih primerih ponavadi ne zaveda svoje odgovornosti. Če dejanski skrbniki vodovoda zaradi neznanja z njim slabo upravljajo, je formalni skrbnik uradno odgovoren za vse nepravilnosti oziroma zdravstvene posledice zaradi domačijskega upravljanja sistema.

Kakšen nadzor nad vodovodom bi skrbnik pravzaprav moral zagotavljati? Vodovodi morajo imeti notranji nadzor po principu HACCP sistema. Ta se osredotoča na preventivno delovanje: identifikacija tveganj za onesnaženje pitne vode, načrt redne kontrole delovanja vodovoda, načrt ukrepov v primeru onesnaženja vode. »A če si vaška skupnost nekaj napiše in potem tega ne izvaja, je za inšpektorja to praktično nemogoče ugotoviti. Nekdo si lahko zelo lepo napiše, kako bo obveščal v primeru onesnaženja vode, pa potem tega ne stori. Pri malih vodovodih je pomanjkljivo obveščanje pogost pojav,« je povedal Aleš Farkaš.

Koliko odločb zdravstvene inšpekcije je dobil vodovod, ko ga uporabljate? Preverite v evidenci upravnih odločb zdravstvene inšpekcije: google docs.

Inšpektorji pri nadzoru pregledajo še higieno delavcev na vodovodu, pripomočke in vzorce vode. Voda se v vodovodih sicer vzorči na par mesecev. A takšno vzorčenje lahko pove le, ali je voda dolgoročno dobra ali ne. Hipnega onesnaženja, na primer zaradi vdora gnojnice v vodo, pa zaradi večmesečnih intervalov takšno vzorčenje ne zazna. »Uporabniki lahko neustrezno vodo pijejo več tednov, preden vzorčenje zazna težavo,« pove Farkaš. Prav zaradi tega je izjemno pomembno preventivno delovanje po sistemu HACCP. A to terja profesionalnega upravljalca vodovoda.

Raje okužbe kot profesionalni upravljalec

Glede na ugotovljeno slabo upravljanje z manjšimi vodovodi se postavlja vprašanje, kakšno zdravstveno tveganje ti predstavljajo za prebivalstvo. Prebivalci vasi s slabše oskrbovanimi vodovodi se lahko na slabšo vodo sčasoma navadijo, zdravstvene težave pa imajo lahko tisti, ki vode niso navajeni, torej obiskovalci, opažajo na zdravstveni inšpekciji.

A na razvitje take »imunosti« se ni dobro zanašati, opozarja Aleš Petrovič z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) – inštitucije, ki opravlja testiranje vode v vodovodih. V neki populaciji je namreč vedno določeno število ljudi, ki so imunsko bolj občutljivi: mlajši otroci, kronični bolniki, nosečnice. In ti imajo lahko ob pitju oporečne vode hude težave.

Vsekakor pa se dejansko stanje vode, ki priteče iz pipe, v manjših vodovodih precej razlikuje od idiličnih predstav o čistosti slovenskih voda. »Če grem v Celje, Novo Gorico, torej na območje večjih vodovodov, sem brez strahu, če bi šel na Pokljuko, Rudno polje, pa bi že malo pogledal, kako pa kaj je z vodo. V Kranjski Gori, ki je biser turizma, so imeli že tri izbruhe bolezni zaradi vode. Vodno zajetje je v vasi na Gozdom Martuljkom na območju kmetije, kjer se pasejo ovce in krave. In prideš v Kranjsko Goro, misliš, alpska, lepa, čista voda, notri pa dobiš iztrebke živali. Če ne bi pred časom Angleži zagnali cirkusa, bi bilo morda vse pometeno pod preprogo,« gospodarjenje z vodo v manjših vodovodih opiše Aleš Petrovič.

Razloge za slabo stanje manjših vodovodov Petrovič vidi podobno kot zdravstveni inšpektorji: »Vodovodi v lasti krajevnih skupnosti ali občin nimajo denarja za investicije, znanja, slednje iščejo drugje, a lahko jih kdo prinese okoli, zato kupujejo za vodovod neustrezne stvari. V enem delu Slovenije je medijem, in še kdo se je oglasil za zraven, uspelo ustvariti protiklorovsko vzdušje in zato kupujejo UV-naprave za dezinfekcijo, četudi so za njihov vodovod neprimerne. V smislu, če tvoja teta jemlje tale zdravila, bodo pomagala tudi tebi. Manj ko je profesionalnosti pri upravljanju vodovodov, torej če ga upravljajo ljudje, ki nimajo ustrezne izobrazbe, znanja, izkušenj, več je nepravilnosti.« Po opažanju Petroviča spretni trgovci nekatere skupnosti prepričujejo tudi v nakup dragih in nepotrebnih ultrafiltracijskih naprav. »Te so super. Ampak, kot včasih rečejo, ni treba s ferrarijem hrane razvažati.«

Tvegani mali vodovodi

Na NIJZ zato opozarjajo, da manjši ko je vodovod, večje tveganje za zdravje predstavlja. Po podatkih Agencije za okolje (ARSO) je najbolj tveganih vodovodov, torej tistih, ki oskrbujejo od 50 do 500 prebivalcev, okoli sedemsto (vseh vodovodov v Sloveniji je malo manj kot tisoč). V letu 2011 (zadnji podatek) je bilo na te male vodovode priključenih pet odstotkov prebivalcev, torej 100.000 oseb.

Da ti vodovodi predstavljajo največje zdravstveno tveganje, kažejo tudi analize vode. Po podatkih ARSO je bilo leta 2012 v Sloveniji odvzetih slabih 3500 vzorcev vode, od tega jih je bilo zaradi prisotnosti bakterij neskladnih 15 odstotkov. A v razredu vodovodov z od 50 do 500 uporabniki je bilo neskladnih vzorcev kar za tretjino. Iz teh rezultatov lahko sklepamo, da pije oporečno vodo okoli 30.000 Slovencev.

Kot je razvidno iz zemljevida vzorčenja za leto 2011 (zadnji dostopni podatki), je bila večina neskladnih vzorcev najdena na območju porečja spodnje Save, na severozahodu Prekmurja in v severozahodni Sloveniji.

Lokacije, na katerih je bila v vodovodih ugotovljena prevelika vsebnost bakterije E. coli v letu 2011. Novejšo mapo ARSO še v izdeluje. Vir: ARSO

V kolikšni meri so ta onesnaženja vplivala na zdravje ljudi? Po podatkih ARSO je imela Slovenija med letoma 1997 in 2012 do tri tako imenovane hidrične izbruhe na leto. Torej izbruhe bolezni, ki jih je povzročila voda iz vodovoda.

Glede na število izbruhov variira tudi število obolelih. Največ jih je bilo zabeleženih leta 2011, ko je zaradi vode zbolelo 263 ljudi. Leta 2006 in 2009 ni po uradnih evidencah zbolel nihče. A uradno zabeleženo število obolelih je po opažanju NIJZ močno zavajajoče in ne odraža pravih dimenzij problema. Splošni konsenz med strokovnjaki je namreč, da so uradni podatki o zdravstvenih težavah zaradi vode le vrh ledene gore, pove Ivanka Gale, ki zbira statistiko o hidričnih izbruhih. V kolikor ne gre za večji izbruh, je namreč zelo težko ugotoviti vzrok za na primer želodčne težave. Če zboli nekaj ljudi, lahko sumimo, da je vzrok za obolelost voda. Intenzivno iskanje vzroka pa se po navadi sproži šele takrat, ko zboli veliko število ljudi. Obolelih zaradi vode je tako po ocenah strokovnjakov nekajkrat več od uradne statistike.

Cena varne vode: nekaj deset evrov mesečno

Sanacija stanja na malih vodovodih se zdi na podlagi podatkov zdravstvene inšpekcije in NIJZ nujna. Toda, kakšne rešitve so na voljo?

S tem vprašanjem smo se obrnili na Jožeta Tomca, direktorja sektorja vodovoda v ljubljanskem javnem podjetju Vodovod-Kanalizacija (Vo-Ka). Vo-Ka upravlja centralni ljubljanski vodovod in še sedem manjših vodovodov, ki niso priključeni na centralnega. Torej imajo izkušnje tako z upravljanjem velikih kot tudi malih vodovodnih sistemov.

Osnova vodovoda je vodni vir, pove Jože Tomec. Nekateri lokalni sistemi imajo površinska zajetja, na primer potok. Ta zajetja pa so precej bolj občutljiva od podtalnih. Ko dežuje, se pojavi motnost, ki je sama po sebi zdravstveno tveganje, in dotok vode iz zajetja je treba zapreti. Še bolj problematično je fekalno onesnaženje. Odprt vir je treba pozorno nadzirati, dobro ga je ograditi. Dogaja se tudi, da kakšen kmet zanalašč pošlje krave v bližino zajetja, da bi tako ponagajal sosedom, s katerimi je v sporu.

Naslednji občutljiv korak je priprava vode: kloriranje, ultrafiltracija ali UV-dezinfekcija. Lahko se zgodi, da UV-žarnica popusti in zato ne dezinficira vode. V cevovodih pa lahko voda zastaja, kar omogoči razmnoževanje mikroorganizmov. Ta tveganja lahko odpravita le stalno preventivno odpravljanje nepravilnosti in reden nadzor nad delovanjem vodovoda. A to lahko zagotavljajo le profesionalni upravljalci vodovoda. To so ponavadi javna podjetja ali zasebni koncesionarji, v katerih vsak zaposleni ve, kaj mora delati, pojasni Tomec. Tudi po njegovih izkušnjah se vodovodi v lasti lokalnih skupnosti profesionalnim upravljalcem izogibajo. »Že miselnost vaških skupnosti, da za vodo ne bodo plačevale, ker so same zgradile vodovod, je napačna. Povračilo za uporabo vode v višini 6,30 centa za kubični meter državi plačujemo vsi. Drug problem je, da je za vaščane, ki so vodovod zgradili z lastnim denarjem in pridnostjo, po končani gradnji zgodbe konec. Pozabijo na stroške vzdrževanja.«

Pomembno vlogo igra tudi cena. V Ljubljani je povprečen strošek oskrbe z vodo za štiričlansko družino okoli 25 evrov na mesec. Za vzdrževanje manjših vodovodov pa komunalna podjetja zaračunajo okoli 20.000 evrov na mesec. To za štiričlansko družino v primeru lokalnega vodovoda pomeni nekaj deset evrov višji strošek za oskrbo z vodo kot v primeru centralnega ljubljanskega vodovoda. Pomemben razlog za višje stroške je tudi odsotnost kanalizacije v vaseh. Praznjenje greznic, v katere odteka voda, je namreč neprimerno dražje kot vzdrževanje kanalizacije. Te višje cene vodooskrbe v nekaterih primerih sicer subvencionira občinski proračun.

Ker je upravljanje posameznega malega vodovoda drago, je najbolj ekonomična rešitev priključitev takega vodovoda na večji sistem. To je možno v primerih, ko je mali vodovod v bližini velikega. Cena izgradnje kilometra povezovalne cevi se v Ljubljani, kjer je treba razbijati pločnike in beton, giblje okoli 250.000 evrov, če se gradi pod travniki in njivami, pa je za polovico nižja. Investicija v nekajkilometrsko povezovalno cev se po besedah Jožeta Tomca povrne že v nekaj letih. Cena vzdrževanja in nadziranja tako povezanega vodovoda je namreč tudi do nekajkrat nižja, kot če bi vodovod ostal samostojna enota.

Kjer povezovanje malih vodovodov z večjimi ni možno, lahko težave reši povezovanje malih vodovodov med seboj. S tem se prav tako optimizirajo stroški in varnost. Upravljalec vodovoda izbere zajetje tistega malega vodovoda, ki je najbolj varno in stabilno – običajno je to podtalnica – nato pa to zajetje napaja vse povezane vodovode. Tako ni treba več kontrolirati več malih, večinoma nadzemnih virov. To že samo po sebi občutno zmanjša stroške nadzora in izboljša varnost vode. Pri povezanih oziroma združenih vodovodih se stroški profesionalne vodooskrbe približajo tistim, ki jih plačujejo uporabniki centralnega vodovoda, pove Jože Tomec.

Vo-Ka bo na centralni ljubljanski vodovod v kratkem navezala vodovod Orle pri Škofljici. Orle so v zadnjih treh letih dobile dve upravni odločbi zdravstvene inšpekcije. Na vzhodu Ljubljane pa so se združili vodovodi Mali vrh, Trebeljevo in Prežganje. Tudi slednji je v zadnjih treh letih dobil dve odločbi inšpektorjev. Ostalih dvajset malih vodovodov na vzhodu Ljubljane, ki je najbolj občutljivo območje v ljubljanski regiji, nima želje po združitvi. »Te vodovode upravljajo vaški odbori. To je njihova lastnina, mi predstavljamo nekoga, ki jim bo vodo zaračunal in podobno. In to je cel ‘halo’.«

Trdobučneže včasih prepričajo mlade družine

Vse lokalne skupnosti niso tako trdoglave. Občina Šmartno pri Litiji bo vodovod Vintarjevec zaradi stalnih težav z vdorom bakterij letos predala v upravljanje javnemu komunalnemu podjetju. Ker so ugotovili prisotnosti bakterije E.coli že na samem viru vode, so se odločili tudi za stalno dezinfekcijo vode.

Župan Občine Sodražica ima s krajani štirih naselji, ki vodo dobivajo iz vodovoda Studenčevka-Sušje, več težav. »Krajani so vodovod zgradili in ga nočejo dati v upravljanje javnemu podjetju Hydrovod, d.o.o., Kočevje, ki pokriva gospodarsko javno službo vodooskrbe na območju občin Sodražica in Ribnica. Obenem pa krajani ne pritegnejo usposobljenega kadra za upravljanje z vodovodom. Občina žal nima zakonskih podlag za prisilni prevzem vodovoda kot skrajne možnosti.«

Po posvetu z ministrstvom za kmetijstvo in okolje se je občina zaradi slabega stanja vodovoda odločila zgraditi novega. Ta projekt je po besedah župana Blaža Milavca že pripravljen za izvedbo. A zapleta se pri evropskih sredstvih: »Ker je izgradnja vodovoda po navodilih ministrstva vključena v kohezijski projekt Oskrba s pitno vodo Sodražica-Ribnica-Kočevje, ga žal še nismo mogli izvesti, saj država ne izda potrebne odločbe o dodelitvi pravic iz naslova kohezije.«

Kaj si o oporečni vodi mislijo vaščani Vintarjevca in Sušja? Preberite v članku Zdravstveno oporečni vodovodi v Sloveniji: uporabnike bakterije v pitni vodi ne skrbijo kaj dosti.

Stanje malih vodovodov se tudi drugod po Sloveniji po opažanju inšpektorja Aleša Farkaša počasi izboljšuje. Oskrbo z vodo bo precej izboljšala izgradnja pomurskega vodovoda, ki bo povezal male vodovode v tem delu Slovenije. Vendarle pa za počasno izboljševanje situacije ni zaslužno treznejše razmišljanje vaških skupnosti, ki svojega vodovoda kljub oporečnosti ne želijo predati v upravljanje profesionalcem. K izboljšanju nadzora nad vodovodom jih namreč največkrat prisilijo odločbe inšpektorjev, ki v primeru neupoštevanja predpisujejo denarne kazni. Te so sicer razmeroma nizke, znašajo od 500 do tisoč evrov na krajevno skupnost. A sčasoma se jih nabere, kar vaščane prisili v ukrepanje, poudarja Farkaš. »Včasih pa se na vas vrnejo mlade družine, ki so bolj ozaveščene in niso zadovoljne s trenutnim stanjem. Te nato stvari premaknejo naprej.«