Ljubljana – Sodni postopki v zapletenejših gospodarskih sporih, torej tistih, v katere je vključen tudi sodni izvedenec, po podatkih Svetovne banke v Sloveniji trajajo povprečno tri leta in pol. Tako dolgo čakanje na razsodbo in s tem na plačilo storitev lahko predvsem malim podjetjem povzroči trajno škodo, pogosto pristanejo celo v stečaju. Po nekaterih ocenah je v zadnjih dveh letih zaradi sodnih zaostankov propadlo kar okoli 6000 podjetij. Zato se je treba vprašati, ali se lahko dolgotrajnim sodnim sporom izognemo z uporabo alternativnih metod njihovega reševanja. K velikemu številu sporov na sodiščih prispevajo tudi podjetja, meni pravosodni minister Aleš Zalar.

Prvič objavljeno 26. julija 2011 v časniku Delo

V nasprotju z zahodnoevropskimi državami se menedžerji in odvetniki v slovenskih podjetjih ne ukvarjajo z vprašanjem, kako bodo ukrepali, če poslovni partner ne bo izvrševal določil v pogodbi. »Če pogledate povprečno gospodarsko pogodbo, bo vsebovala samo en člen o reševanju morebitnih sporov, in ta se bo glasil: vse spore v zvezi s to pogodbo bo reševalo pristojno sodišče. Pika. Tu se vidi, da se tisti, ki imajo v podjetju odgovornost za zmanjšanje poslovnega tveganja, z vprašanjem dolgotrajnih sodnih postopkov, stroškov pravdanja in alternativnimi metodami za pospešitev reševanja spora ne ukvarjajo,« razlaga Zalar.

Ravnodušnost podjetij obremenjuje sodišča

Minister Zalar tako poudarja, da bi morali poslovni partnerji že v pogodbi zapisati, da se bodo dolgim sodnim postopkom izognili z alternativnimi metodami. »Pri sklepanju pogodb v gradbenih poslih je v svetu nekaj normalnega, da se vanje vključi reševanje sporov s tako imenovanimi odbori za reševanje in upravljanje sporov. Sestavljajo jih strokovnjaki, ki jih stranke v pogodbi določijo skupaj, na primer inženirji, računovodje in pravniki. Ko na gradbišču nastane problem, odbor takoj posreduje in spor reši s strokovno oceno, pogajanji ali arbitražo. Tako se problem reši na kraju samem,« primer takšne pogodbe opisuje Zalar.

Tudi v drugih gospodarskih panogah je praksa v svetu podobna, saj pogodbe večinoma vsebujejo tako imenovane večstopenjske klavzule. »Podjetja določijo, da bodo morebitni spor najprej reševala s pogajanji, in če ta do določenega roka ne bodo uspešna, bo šel spor v naslednjo fazo, na primer v mediacijo. Če tudi ta do določenega roka ne bo obrodila sadov, pa je na vrsti arbitraža,« pojasnjuje Zalar. Večstopenjske klavzule so pomembne, ker izključujejo pristojnost sodišča za reševanje sporov in s tem se podjetja izognejo dolgotrajnemu ter dragemu pravdanju, hkrati pa zaradi zaupnosti postopkov svojo poslovno strategijo ohranijo tajno. Vendar so te klavzule v Sloveniji prej izjema kot pravilo, zato so sodišča zasuta z manjšimi spori, ki pa terjajo enako proceduro kot veliki in s tem še dodatno obremenjujejo sodišča.

Arbitraža je učinkovitejša 
od sodišča

Pri nas in tudi v svetu podjetja večinoma uporabljajo dve metodi reševanja spora: mediacijo in arbitražo. V mediaciji poskušajo stranke prostovoljno in s posredovanjem nevtralne osebe – mediatorja z dogovorom rešiti spor. Če jim uspe doseči dogovor, na njegovi podlagi sklenejo zavezujoč sporazum. Celoten proces je prostovoljen, stranke se lahko iz njega kadar koli umaknejo, mediator pa ne odloča o rešitvi spora.

Arbitraža, ki je najučinkovitejša metoda alternativnega reševanja spora, je v nasprotju z mediacijo zavezujoč proces. »Najbolje je, da podjetja dogovor o reševanju sporov z arbitražo zapišejo že v pogodbo o poslovnem sodelovanju, saj se, ko spor že nastane, težko še o čemer koli strinjajo,« poudarja Metka Penko Natlačen iz Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), ki pri nas izvaja stalno arbitražo.

V postopku arbitraže podjetji v sporu najprej izbereta vsako svojega arbitra, ki s seznama strokovnjakov, ki ga ima GZS, izbereta še tretjega člana. To je v primerjavi s sodišči velika prednost, saj stranki za razsojanje o sporu izbereta ljudi, ki se spoznajo na poslovanje v panogi, v kateri delujeta podjetji, poudarja Penko Natlačnova. V primeru sodnega postopka je namreč sodnik izbran naključno, zato nima specifičnih znanj o okolju, v katerem delujeta podjetji.

Postopek izbire arbitrov traja dva ali tri mesece. Po tem se stranke z arbitri dogovorijo, na kakšen način hočejo izvesti postopek: »Dogovorijo se, koliko obravnav bo v postopku, koliko prič bodo zaslišali in na kakšen način, kdaj bodo naroki in kdaj bo izdana odločba.« Tako lahko stranki bistveno skrajšata postopek, poudarja Penko Natlačnova.

Na odločbo razen v izjemnih primerih pritožba ni mogoča: »Zakon v izrednih primerih, na primer, če je napačno sestavljen arbitražni senat, omogoča preizkus arbitražne odločbe pred sodiščem. Vendar takšne pritožbe na GZS v nasprotju s Hrvaško, kjer gre skoraj vsaka odločba v sodni preizkus, še nismo imeli,« pojasnjuje Penko Natlačnova.

Povprečen čas reševanja spora pred arbitražo GZS je tri leta, v primeru spora med malimi podjetji pa od sedem do osem mesecev. Poleg hitrejše odločbe je prednost arbitraže tudi tajnost postopka. »Podjetja, ki so pogosto vpletena v sodne spore, dobijo na trgu črno piko. Za njih torej velja, da so nezanesljivi partnerji. Tajnost arbitraže, ki sicer ravna po enakem principu kot sodišča, pa podjetjem pomaga, da ohranijo svoj ugled,« razlaga Branko Korže z ljubljanske ekonomske fakultete.

Za izogibanje arbitraži 
krivo neznanje

Vendar pa so prednosti arbitraže slovenskim podjetjem premalo znana, opozarja Korže. V Jugoslaviji namreč razen v primeru mednarodnih sporov ni bila dovoljena, zato še ni prišla v zavest poslovnežev, pojasnjuje Penko Natlačnova. Hkrati ima tudi slab prizvok, češ da je draga. Vendar to ni res, poudarja Korže: »Stroški arbitraže v vrednosti do 20.000 evrov so zakonsko omejeni, pri višjih zneskih pa je treba vedeti, da ima hitra osvoboditev kapitala podjetja, ki je v sporu, bistveno večji učinek kot pa dolgotrajno pravdanje na sodišču.«

Vedenje o možnosti arbitraže bi se moralo po Koržetovem mnenju zato razširiti. Tu morajo svojo vlogo odigrati tudi odvetniške pisarne, meni Penko Natlačnova: »Odvetniki se arbitraži zaradi nepoznavanja te pogosto izognejo in je stranki ne predlagajo.« V arbitražo v GZS tako stalno vstopa le pet odvetniških pisarn. Vendar pa bi bilo tudi za odvetniške pisarne dobro, da bi se seznanile z njo: »Odvetniki vedo, da bo stranka ostala tvoja, če ji boš pomagal hitro in učinkovito – bolje je, da se stranka vrne z novim primerom, kot pa da vlečejo starega,« poudarja.

Alternative ne morejo nadomestiti vloge sodišč

Kljub tajnosti in hitrosti alternativnih metod reševanja sporov pa podjetja v njihovo uporabo nihče ne more prisiliti. »Vem za podjetje v Ljubljani, ki je v spor o plačilu zanj pomembnega zneska vpleteno že štiri leta. Predlagalo je različne oblike poravnave, vendar mu je nasprotna stran, ki je večja in močnejša družba, rekla: ‘Mi si ta spor lahko privoščimo. Videli pa bomo, kaj bo z vami.’ Glede na dosedanje izkušnje pa bo zadeva na sodišču tekla okoli deset let,« na pasti zanašanja na alternativne metode opozarja poslovna svetovalka in direktorica družbe Nevija Tea Gorjup.

Tudi pogodbeni dogovor, da bosta stranki morebitne spore reševali z arbitražo, sam po sebi ne zagotavlja hitre rešitve spora. Stranke se morajo namreč na prvem naroku v arbitraži dogovoriti, kako bo izvedena, in če se ena stranka ni pripravljena dogovoriti, jo v to nihče ne more prisiliti. »Naši arbitri so zelo uspešni pri spodbujanju strank, da dosežeta dogovor. A če se ne dogovorita, je zavlačevanje možno,« priznava Metka Penko Natlačen.

Takšne špekulacije so v podjetništvu, ki je že po naravi špekulativno, seveda mogoče, opozarja Branko Korže. Zato morata pravni red in pravosodni sistem zavarovati podjetja, ko gredo stvari čez rob dopustnih podjetniških špekulacij. Vendar pa naš pravosodni sistem ne opravlja svoje funkcije: »Če z neučinkovitim vodenjem sodnih postopkov onemogočiš uveljavljanje pravic zlasti malim subjektom, ki so ekonomsko šibki, lahko mala podjetja posamezen spor stane likvidnosti, kar pomeni njihov propad. In to je srž problema,« sklene Korže.