Alzheimerjeva bolezen je tako za svojca kot za obolelega ena najtežjih bolezni. Oseba začne pozabljati malenkosti, kot je na primer, ali je tisti dan zajtrkovala sendvič ali kosmiče. Nadaljuje se s pozabljanjem obrazov in imen oseb, ki so ji najbližje. V najbolj težki in napredni obliki bolnik pozabi tudi odvajati, govoriti in razmišljati. V tem stadiju bolezni oboleli potrebuje konstantno podporo in pomoč sočloveka.

Da je najtežjo fazo Alzheimerjeve bolezni dosegla tudi gospa Marica (pravo ime gospe hranimo v uredništvu), je bilo jasno, ko je začela odvajati izven stranišča, ne da bi se tega zavedala. Takrat se je preselila v dom za starostnike. Tam naj bi bilo osebje usposobljeno, da ji nudi pomoč, kakršno zasluži.

Vendar se njeno stanje v domu ni izboljšalo. Ravno obratno. Njene težave v domu so se začele takoj, ko se je Marica preselila v dom. Tamkajšnje osebje ji je vzelo nadstandardne tablete za Alzheimerjevo bolezen, ki ji jih je predpisal nevrolog, češ da jih več ne potrebuje. Posvetovali se niso ne z njim ne z družino.

Ko je sestri Marica enkrat med previjanjem padla po tleh, so jo sestre preprosto pobrale in položile nazaj v posteljo. Da si je ob padcu zlomila ramo in nos, je ugotovil šele zdravnik na urgenci. Na urgenco jo je zaradi Maričinih pritožb peljala njena družina. Šele na urgenci je Marica dobila primerno oskrbo, ko jo je zdravnik do pasu oblekel v mavec. A tu se Maričine tegobe niso končale.

Ko je v domu razsajala gripa in je družina kar tri tedne ni mogla oskrbovati in razgibavati, je Marica nehala hoditi. Zaradi nenehnega ležanja in nezadostnega obračanja je dobila razjedo zaradi pritiska. Razjeda je bila tako globoka, da se je s prostim očesom videla njena kost. Vsaka takšna rana posebej pri starejših predstavlja veliko tveganje za različne infekcije in bolezni, in Marica je res dobila pljučnico.

Pljučnico je prebolela, a jo je v domu dobila ponovno. Sestre je namreč niso preoblekle, ko se je prepotila. Shujšala je. Sestre je niso pomagale hraniti, ko je sama nehala jesti.

Šest let po tem, ko se je preselila v dom za starejše, je Marica umrla. Ne zaradi Alzheimerjeve bolezni, zaradi katere je šla v dom, temveč po tem, ko je šest let trpela za različnimi zdravstvenimi težavami in zaradi neustrezne zdravstvene nege.

Zakaj ne vemo, kateri domovi so slabi in kateri dobri

Maričina zgodba, ki ste jo že lahko prebrali v našem lanskem članku o kakovosti zdravstvene oskrbe, je zgodba obolele gospe, kot nam jo je povedala njena hčerka. Čeprav je pričakovala in plačala za profesionalno pomoč v domu za starejše, take pomoči po njenih besedah ni prejela. Še več, zaradi slabe nege je njeno zdravje trpelo še bolj kot ob prihodu v dom.

A vendar – kaj lahko sklepamo iz Maričine zgodbe? Ali lahko na podlagi Maričine izkušnje sklenemo, da so domovi za starejše v Sloveniji slabi? Ali lahko rečemo, da v naših domovih ne nudijo kakovostne nege za svoje stanovalce? Da imajo nekateri domovi neustrezno kulturo delovanja? Da so nekompetentni samo nekateri zaposleni?

Z drugimi besedami: kako naj vemo, ali je Maričina žalostna zgodba konstanta v slovenskih domovih ali zgolj nesrečna izjema?

To je vprašanje, na katerega smo v preteklem letu poskušali odgovoriti na Pod črto. Naše ugotovitve so skrb vzbujajoče. Odgovor na vprašanje, ali slovenski domovi za starejše našim staršem, babicam in dedkom nudijo kvalitetno ali nekvalitetno zdravstveno nego in socialno oskrbo, se namreč glasi: nikogar ne zanima.

Domovi namreč po veljavni zakonodaji niso dolžni spremljati, beležiti in poročati o tem, kakšno nego nudijo svojim stanovalcem oziroma koliko zdravstvenih težav so imeli prebivalci doma.

Kakovost oskrbe domov za starejše je zato povsem netransparentna in odvisna predvsem od vsakega posameznega doma. Ker ne obstaja enovit sistem spremljanja kakovosti nege in oskrbe v domovih za starejše, je to, ali bo stanovalec v določenem domu prejel primerno oskrbo ali ne, bolj podobno nekakšni igri na srečo.

Čeprav je vsem službam, ki so z domovi za starejše v stiku: socialni inšpekciji, Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, Inštitutu Republike Slovenije za socialno varstvo, pa tudi posameznim vodstvom domov, jasno, da je sistem spremljanja kakovosti oskrbe v domovih za starejše nujno potreben, in čeprav so že pred skoraj desetimi leti obstajala prizadevanja, da se tak sistem vzpostavi, ni na tem področju prišlo do nobenega napredka.

Kljub optimističnim pričakovanjem, da bo situacijo uredil zakon o dolgotrajni oskrbi, ta v zadnji različici ne opredeli niti kazalnikov, na podlagi katerih bi lahko ocenjevali in nadzorovali kakovost oskrbe v posameznem zavodu.

Že v začetku prihodnjega leta sledijo članki o kakovosti domov za starejše. Podprite naše delo v 2018 z donacijo.

Zakaj nas mora zanimati, kako domovi skrbijo za naše starejše

Sistem spremljanja kakovosti oskrbe in zdravstvene nege v domovih za starejše je nujen. Najprej zato, da lahko javnost in svojci stanovalcev preverijo, kako dobro dom skrbi za zdravje, varnost in dobro počutje svojih stanovalcev. A še posebej je takšen sistem potreben zato, da lahko posamezen dom sam ugotovi lastne pomanjkljivosti in jih izboljša.

Le z uvedbo sistematičnega zbiranja podatkov lahko dom ugotovi, ali za svoje stanovalce skrbi dovolj dobro ali ne. Ko se vzpostavi sistem, zaradi katerega se lahko primerja z drugimi zavodi po Sloveniji, lahko v domu ugotovijo, ali so med boljšimi ali med slabšimi. Prepoznajo lahko določene dobre prakse, ki jih lahko delijo z ostalimi domovi, in določene slabe prakse, ki jih je treba izboljšati. Že to, da dom sam uvaja dober sistem, je eden izmed najboljših kazalnikov, da je vodstvu doma kakovost nege in oskrbe, ki jo nudi svojim stanovalcem, pomembna.

Enovit sistem beleženja kakovosti v domovih za ostarele je še posebej pomemben v Sloveniji, kjer je postelj v domovih za starejše občutno premalo. Kapacitete so tako majhne, da se vsaka prosta postelja skoraj v trenutku zapolni, zaradi česar starejši v večini primerov ne morejo izbirati doma, v katerega se bodo preselili. Zaradi pomanjkanja prostora med domovi za starejše ne vlada konkurenčnost, ki bi domove silila v nenehne izboljšave. Brez zunanjega nadzora pa lahko posamezen dom uvede režim, ki je stanovalcem prijazen – ali pa tudi ne.

Do neke mere zunanji nadzor sicer obstaja. Za to, da domovi na področju socialnega varstva spoštujejo sicer zelo ohlapna zakonska določila, skrbita zdravstvena in socialna inšpekcija. Zdravstvena inšpekcija pri tem po lastnih pojasnilih izvaja nadzor nad izvajanjem zdravstvene dejavnosti, ki vključuje področje nalezljivih bolezni, ravnanja z odpadki, ki nastanejo pri opravljanju zdravstvenih dejavnosti, in minimalno sanitarno-zdravstvenih pogojev. Socialna inšpekcija po drugi strani preverja, če je oskrba, v kateri je stanovalec, primerna v smislu cene in velikosti prostora, v katerem je nastanjen.

A najpomembnejših kazalnikov zdravstvenega stanja stanovalcev, kot so število padcev ali razjed, nastalih v domu, ne preverja nobena inšpekcija. Nadzor nad socialnovarstvenimi zavodi je zato v tem trenutku neustrezen.

Kako lahko torej vemo, ali naši domovi za starejše svojim stanovalcem zagotavljajo kakovostno oskrbo?

Kako smo se preverjanja kakovosti oskrbe lotili na Pod črto

Da bi lahko ocenili delovanje domov za starejše v Sloveniji in ugotovili, ali je slaba zdravstvena nega, kakršne je bila deležna Marica, zgolj anomalija, bi potrebovali na nacionalni ravni sprejet enovit sistem spremljanja kazalnikov kakovosti. Na podlagi takega sistema bi lahko sodili o kakovosti oskrbe v posameznem domu za starejše. Ker ta ne obstaja, smo se na Pod črto odločili ubrati drugo pot.

Ko smo se na Pod črto odločili preveriti, kakšna je kakovost nege in oskrbe v domovih za starejše, smo se obrnili neposredno na domove. Vse domove v državi smo kontaktirali s prošnjo po posredovanju nekaterih kazalnikov kakovosti, ki smo jih s pomočjo primerne znanstvene literature in s pomočjo strokovnjakov določili sami.

Domove smo zaprosili tako za podatke po posameznih kazalnikih kakovosti zdravstvene nege (koliko padcev, razjed in bolnišničnih okužb so zabeležili v zadnjih letih) kot tudi po kazalnikih socialne oskrbe (ali se prilagajajo željam stanovalcev, kolikšna je stopnja zadovoljstva in ali uporabljajo sistem upravljanja kakovosti).

Odgovori, ki so nam jih posredovali domovi, kažejo predvsem na to, da na tem področju vlada zmeda. Ker spremljanje kazalnikov ni predpisano, jih vsi domovi ne beležijo. Spremljanje nekaterih statistik se sicer uveljavlja predvsem v zadnjih letih, a še vedno precej domov ne spremlja vseh kazalnikov.

Še več, ker kazalniki nimajo jasne definicije, jih posamezni domovi interpretirajo drugače: nekateri domovi so pod kazalnikom »padci« poslali število padcev, pri katerih je bila potrebna zdravniška oskrba. Nekateri spremljajo število vseh padcev in zdrsov, redki beležijo padce in zdrse skupaj z drugimi incidenti. Nekateri domovi so številko poslali brez definicije, zato smo jih morali kontaktirati večkrat, da smo izvedeli, kaj dejansko pomeni številka padcev, razjed in okužb, ki so nam jo poslali.

Ker so zbrani podatki nekonsistentni in nezanesljivi, verodostojne sodbe o tem, ali je oskrba in nega v domovih kakovostna ali ne, ne moremo podati. Niti ne moremo podati splošne sodbe o tem, kateri domovi v Sloveniji so dobri oziroma slabi.

Čeprav podatki niso neposredno primerljivi, pa nam vseeno pokažejo realno stanje znotraj posameznega doma in celostno sliko (ne)urejenosti institucionalne oskrbe za starejše v državi.

Podatki so zelo zgovorni. Povedo nam, kateri domovi so začeli samoiniciativno spremljati statistike z namenom izboljšanja kakovosti oskrbe in kateri tega ne počno. Prav tako nam podatki povedo, kako podrobno spremljajo nekatere kazalnike in kako dolgo. Razkrivajo, ali obstaja med javnimi zavodi in zasebniki s koncesijo kakšna druga razlika kot le razlika v ceni bivanja in oskrbe. Povedo nam tudi, zakaj je nemogoče vedeti, koliko je v posameznem domu za starejše prenosov bolnišničnih okužb znotraj doma. Podatki nam, skupaj s pojasnili strokovnjakov, razkrivajo največje probleme, s katerimi se v tem trenutku srečuje institucionalizirana oblika oskrbe za starejše v državi.

Kateri so ti problemi in kako se država z njimi (ne) spopada, boste lahko v prihodnjih tednih brali na Pod črto. Začeli bomo namreč z objavljanjem serije člankov o kakovosti zdravstvene nege in socialne oskrbe v domovih za starejše po Sloveniji. Spremljajte nas.