Ljubljana – Tričetrt leta po uveljavitvi nove socialne zakonodaje občutki s terena niso najboljši. Birokratski pristop dodeljevanja socialne pomoči­ je bolj pravičen, obenem pa socialnim delavcem otežuje odkrivanje psihosocialnih stisk.

Prvič objavljeno 20. avgusta 2012 v časniku Delo

Nova socialna zakonodaja, ki je začela veljati decembra lani, je bistveno spremenila način dodelitve materialne in nematerialne socialne pomoči. Socialni delavec je prej pred dodelitvijo denarne socialne pomoči najprej opravil razgovor s prosilcem, na podlagi katerega je ugotovil, zakaj se je prosilec znašel v materialni stiski. Zdaj je postopek zbirokratiziran: prosilec odda vlogo za dodelitev socialne pomoči, socialni delavec pa mu s pomočjo novega informacijskega sistema, imenovanega ISCSD2, izda odločbo o višini prejemkov. Pogovor z delavcem o težavah prosilca ni več obvezen.

Nov način dodeljevanja socialne pomoči je pozitiven predvsem za državo, meni Sendi Murgel s skupnosti centrov za socialno delo (SCSD). Sistem zaobjame vse premoženje posameznika oziroma družine in pomoč razdeli pravičneje oziroma odkrije tiste, ki si želijo živeti na račun države. Za prosilce pomoči pa je precej neprijazen. Prvi razlog je slabo delovanje informacijskega sistema še nekaj mesecev po vpeljavi konec januarja. Zaradi težav so nastali zaostanki pri izdajanju odločb, zato imajo socialni delavci manj časa za pogovor s posameznim prosilcem.

Nova zakonodaja je centrom za socialno delo dala tudi preveč pristojnosti, saj morajo odločati o dodelitvi več različnih pravic in subvencij kot pod staro zakonodajo. Tudi o takšnih, pri katerih bi bilo bolj učinkovito, če bi jih urejale druge institucije. Tak primer je subvencija prevoza dijakov v šolo – prej so jo urejali prevozniki sami, nato so s tem obremenili centre za socialno delo. To se je izkazalo za neučinkovito, saj so centri zaradi obremenjenosti še junija letos odločali o pravici do subvencije za prejšnje šolsko leto. Zdaj centrom ni treba več odločati o subvenciji, ampak se zanjo prijavijo prevozniki neposredno. Vendar je primerov, ki delavce dodatno obremenjujejo, več. Dobili so sicer nekaj dodatne kadrovske pomoči, a te je premalo, opozarja Renata Špoljar s centra za socialno delo Vič-Rudnik.

En informator 
za 90.000 ljudi

Težave se pojavljajo tudi pri informiranju prosilcev, koliko socialnih prejemkov lahko pričakujejo glede na svoje materialno stanje. Vsak center za socialno delo je sicer dobil enega informatorja, ki ga financira evropski socialni sklad. Vendar ta način razdelitve ni ustrezen, saj imata CSD Vič-Rudnik, ki pokriva 90.000 prebivalcev, in na primer CSD Lenart, ki pokriva nekaj tisoč ljudi, po enega informatorja, poudarja Štefan Lepoša, direktor CSD Vič-Rudnik. Naloge informatorja morajo zato na CSD Vič-Rudnik opravljati tudi ostali uslužbenci, zaradi česar imajo še manj časa za ukvarjanje s socialnimi problemi prosilcev za pomoč.

Spremenjen način dela in predvsem dodatna obremenitev z birokracijo delavcem na centrih onemogočata pravočasno odkrivanje prosilcev, ki potrebujejo psihosocialno pomoč. »Nekoč smo vsakega prosilca za denarno pomoč obvezno obiskali na domu in nato z njim reševali težave. Zdaj lahko o čem takem le sanjamo, čeprav bi bilo takšno delo nujno,« pravi Štefan Lepoša. Ker za pogovor zmanjka časa, je odkrivanje oseb, ki bi potrebovale psihosocialno pomoč, močno oteženo. Tako lahko težave socialni delavci zdaj rešujejo le, če prosilec sam opozori nanje. Takemu prosilcu pomoč tudi uredijo.

Ujeti v sistemu

Po opažanju socialnih delavcev ima vsak drugi prosilec psihosocialne težave, ki bi jih bilo treba reševati skupaj z materialnimi. Mnogo jim jih »spolzi skozi prste«, saj prosilci o težavah večinoma neradi govorijo. »Večina prosilcev za socialno pomoč je v nekem trenutku zabredla in bi jih lahko s pravočasnim intenzivnim socialnim delom rešili,« poudarja Štefan Lepoša. Prosilec lahko prek napotnice dobi brezplačno, pri določenih ustanovah celo psihoterapevtsko obravnavo, a je samo od njega odvisno, koliko se bo za pridobitev te pomoči angažiral, dodaja Breda Lepoša Žalec, prav tako uslužbenka na CSD Vič-Rudnik. Več nerešenih psihosocialnih stisk pomeni več revežev, več bolnikov in s tem vedno večjo finančno obremenitev državnega proračuna.

Pri skupnosti centrov za socialno delo in na CSD Vič-Rudnik upajo, da bodo z ministrstvom za delo kmalu naredili analizo uspešnosti oziroma neuspešnosti nove zakonodaje. Po mnenju Štefana Lepoše bi bilo dobro obravnavo prosilcev za denarno socialno pomoč bodisi izvzeti iz novega birokratskega modela odločanja bodisi nadaljevati sistem dodeljevanja pomoči s pomočjo aplikacije ISCSD2 in ponovno uvesti obvezen predhodni razgovor s prosilcem. V vsakem primeru bodo centri potrebovali ali več zaposlenih ali razbremenitev.­