Ali je dražje vedno boljše?

Vsaj ko govorimo o domovih za starejše, to ni nujno. Ampak v nasprotju z večino storitev, kjer se lahko med dražjo ali cenejšo opcijo odločimo sami, pri nastanitvi v domu za starejše ni tako.

Poglejmo hipotetičen primer.

Predstavljajmo si starejšega moškega, doma je iz Ljubljane. Je eden izmed mnogih ljudi, starejših od 80 let, ki so zboleli za demenco. Blažja oblika demence je nenevarna rahla zmedenost. V težji obliki je oboleli lahko nevaren sebi in okolici. Sam zato ne more več skrbeti zase. Ko to postane očitno – ko prvič pozabi ugasniti štedilnik ali pot do svojega doma – je zanj treba najti varovano obliko nastanitve.

Njegova družina sprejme odločitev, da bo zanj najbolje poskrbljeno v domu za starejše. Ker ga želijo blizu, da ga bodo lahko obiskovali, najprej preverijo domove za starejše v Ljubljani. A med 6092 mesti v domovih za starejše, kolikor jih prestolnica premore (za vse oblike oskrbe), ni prostih mest. Družina zato poda prošnjo za nastanitev v vse domove za starejše v Ljubljani in upa, da se bo kakšno mesto sprostilo čimprej.

Njihova nadaljnja usoda bo odvisna od tega, v katerem domu se bo mesto sprostilo najprej.

Če se bo najprej sprostilo mesto v Domu starejših občanov Bežigrad, bo gospod za oskrbo za dementne, ki jo potrebuje, plačal 27,24 evra na dan oziroma 830,82 evra mesečno.

Če pa se bo najprej sprostilo mesto v Centru starejših DEOS Trnovo, bo gospod za oskrbo plačal 45,37 evra na dan oziroma 1.383,79 evra mesečno. Če sam ne zmore plačati tega zneska, ga bo prisiljena poravnati njegova družina. Če tudi družina nima dovolj financ, bo strošek (do)plačala občina.

Oskrba je v obeh domovih definirana enako, gospod mora po zakonu dobiti enake storitve, ki jih bo opravljajo tolikšno število zaposlenih, kot jih določa enoten kadrovski normativ. Zakaj bi moral torej gospod za oskrbo v Trnovem plačati več kot 550 evrov na mesec več kot v Bežigradu?

Javno mrežo domov za starejše po Sloveniji sestavljajo javni domovi za starejše in zasebni domovi za starejše, ki so od države prejeli koncesijo. Za obe vrsti domov veljajo enaka pravila delovanja. Povsod, razen pri višini cene. Država je koncesionarjem namreč zakonsko omogočila, da stanovalcem zaračuna strošek, ki so ga imeli z gradnjo domov. Koncesionarji so zato v povprečju dražji kot javni domovi.

Dejstvo pa je, da v Sloveniji ni dovolj ponudbe, da bi si starejši lahko izbrali dom (in ceno), ki jim ustreza. Na papirju ima oseba sicer možnost, da sama odloči, ali želi bivati v javnem domu za starejše ali v zasebnem s koncesijo. Toda ker je bilo v začetku julija število prostih mest v vseh domovih za starejše v Sloveniji natančno nič, ta možnost v praksi ne obstaja.

Gradnje novih javnih domov država ne načrtuje, zato tudi večanja izbire v prihodnosti ne moremo pričakovati. Nasprotno: država pomanjkanje kapacitet trenutno rešuje z nadaljnjim podeljevanjem koncesij, zato bo v prihodnosti strošek investicije v domove plačevalo vse več stanovalcev ali njihovih svojcev (ali občin). Če bi vlagala v javne domove, bi država to investicijo plačala sama. S trenutnim načrtom pa jo zaradi posebne metodologije zaračunavanja cene pri koncesionarjih prelaga na starejše.

Porast koncesionarjev

Malo po osamosvojitvi, leta 1993 je država prevzela pravice  ustanovitelja domov za starejše v državi. Vseh 60 takrat delujočih domov za starejše in posebnih zavodov je bilo torej javnih. Čeprav je zakon že omogočal podeljevanje koncesij, te še niso bile podeljene.

Leta 1997 pa je ministrstvo pripravilo strategijo povečevanja kapacitet v domovih za starejše, v kateri je predvidelo, da bo država vsaj polovico manjkajočih kapacitet do leta 2005 pokrpala s podeljevanjem koncesij. V tem obdobju je glede na podatke SSZS zgradila pet javnih domov in podelila 12 koncesij zasebnim domovom za starejše.

A od takrat država pomanjkanje kapacitet v domovih za starejše rešuje izključno s podeljevanjem koncesij. Koncesionarjev je danes že 41, javnih domov za starejše pa 53.

Zemljevid 1: Pregled domov za starejše po državi: javni zavodi so označeni z modro, koncesionarji pa z rdečo barvo.

Razmerje med javnimi domovi in koncesionarji se spreminja v korist koncesionarjev. Hkrati s porastom koncesionarjev pa raste tudi število starejših, njihovih svojcev in občin, ki plačujejo strošek investicij v zasebne domove za starejše.

Kako dom za starejše določi ceno?

Cene, ki jih domovi za starejše zaračunajo svojim stanovalcem, temeljijo na predvidenih povprečnih mesečnih stroških doma. Po pravilniku o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev vsi domovi za starejše pri računanju cene upoštevajo stroške dela, stroške materialov in storitev, amortizacije in stroške investicijskega vzdrževanja. A zasebni domovi s koncesijo lahko pri oblikovanju cene upoštevajo tudi stroške financiranja, ki so, kot piše v devetem členu omenjenega pravilnika »nadomestilo za vloženi kapital«. Ti stroški so omejeni na največ 60 odstotkov vrednosti sredstev, ki jih dom nameni za socialnovarstvene storitve.

Ali, kot se je poenostavljeno (in po njenih lasnih besedah »zelo grdo«) izrazila socialna inšpektorica Tatjana Arnšek, po trenutno veljavnih pravilnikih »uporabniki plačujejo pufe koncesionarjem«. Stanovalci v zasebnih domovih s koncesijo torej odplačujejo posojila, ki so jih lastniki domov vzeli za gradnjo doma.

Zaradi različne metodologije so v povprečju koncesionarji dražji od javnih domov za starejše. Glede na podatke, ki nam jih je posredovala Skupnost socialnih zavodov Slovenije (SSZS), za najbolj osnovno oskrbo stanovalci v javnih domovih za starejše plačujejo povprečno 577 evrov mesečno, medtem ko za enako storitev stanovalci pri zasebnikih s koncesijo plačujejo povprečno 707 evrov. Razlika med ceno osnovne oskrbe v najcenejšem domu za starejše (javni dom za starejše Preddvor) in najdražjem (koncesionarja DEOS Črnuče in Trnovo) znaša skoraj 478 evrov na mesec.

Te razlike so še višje pri cenah bolj zahtevne oblike oskrbe: med najcenejšo ceno oskrbe za dementne (javni dom za starejše Polzela) in najdražjo (koncesionar DEOS Trnovo) je 609 evrov razlike. V Polzeli oskrba za dementnega stanovalca stane 775 evrov mesečno, v Trnovem pa 1393,8 evra mesečno.

Zemljevid 2: Cene posamezne vrste oskrbe v vseh domovih za starejše po državi. Zeleno obarvano domovi so najcenejši, rdeči najdražji.

Ali dobi stanovalec pri koncesionarju več?

Zasebni domovi s koncesijo so novejše stavbe, ki so v primerjavi z javnimi domovi (po navadi) bolj moderno opremljene. Več domov ima klime, balkone ob sobi in podobne bonitete, ki jih v več javnih domovih primanjkuje.

Kar se tiče kakovosti nege in oskrbe, pa zasebni domovi nimajo prednosti pred javnimi.

Kot rečeno, morajo vsi domovi za starejše, javni in koncesionarji, spoštovati enake zakone in pravilnike. Zato ni presenetljivo, da imajo javni domovi in zasebni s koncesijo podobno število kadra (leta 2016 je bilo to 3,88 stanovalca na zdravstvenega delavca v javnih domovih in 3,61 stanovalca na zdravstvenega delavca pri koncesionarjih).

Med našo raziskavo o kakovosti oskrbe v domovih za starejše, v kateri smo domove za starejše prosili za statistične podatke o številu padcev, razjed, bolnišničnih okužb in nekaterih drugih kazalnikov v posameznem domu, pa so se med javnimi domovi in koncesionarji pokazale razlike.

Prva razlika med javnimi domovi in koncesionarji se je pokazala že v tem, koliko domov je bilo pripravljenih sodelovati: medtem ko na naša vprašanja ni odgovorilo zgolj 3,7 odstotka javnih domov, je kar petina koncesionarjev tudi po večkratnih kontaktiranjih ostala neodzivna. Nadalje veliko več javnih domov spremlja statistike, po katerih smo spraševali. Medtem ko je 13 odstotkov javnih domov odgovorilo, da ne spremlja statistike vsaj enega kazalnika, po katerem smo spraševali, statistike vsaj enega izmed kazalnikov v nobeni obliki ni beležilo kar 22 odstotkov koncesionarjev.

Vse podatke smo pri Pod črto pridobili od 83 odstotkov javnih domov in zgolj od 59 odstotkov zasebnikov s koncesijo.

Prav tako manj domov za starejše s koncesijo uporablja sistem upravljanja kakovosti. Sistema upravljanja kakovosti E-qalin ali ISO 9001, ki sta najbolj priznana sistema, uporablja več kot polovica javnih zavodov in le 14 odstotkov koncesionarjev. Kateri domovi za starejše uporabljajo sistem upravljanja kakovosti, si poglejte v članku.

To ne dokazuje nujno, da je nega v domovih za starejše s koncesijo slabša. Kaže pa, da spremljanju kakovosti svojega dela morda namenjajo manj pozornosti.

Nepremišljenost države

Franc Imperl, ki je sodeloval pri pisanju socialnovarstvene zakonodaje, trenutno pa izobražuje zaposlene v domovih za starejše, pove, da imata v domovih za starejše pomembno vlogo tako javna služba kot gospodarska dejavnost: javna služba mora zagotavljati, da je norma izpolnjena, medtem ko je gospodarska dejavnost tista, ki omogoča konkurenčnost, zaradi katere se domovi za starejše lahko konceptualno razvijajo.

V tem trenutku bi morali v domovih za starejše izboljšati tako javno službo kot gospodarsko dejavnost. V domovih za starejše nimamo dovolj kapacitet, kar pomeni, da nimamo razvite konkurenčnosti, zaradi katere bi se bili domovi prisiljeni izboljševati. Zato imamo »domove, ki so obremenili posameznika in ki se ne morejo konceptualno razvijati,« pove Franc Imperl. Zakaj?

Po njegovem se je država podeljevanja koncesij in drugačnega zaračunavanja cene za koncesionarje lotila napačno. Ko je leta 1992 država v Zakonu o socialnem varstvu uzakonila koncesije, se je izognila nujnemu investiranju v gradnjo domov za starejše in to investicijo prevalila na stanovalce. Obenem tudi ni specificirala, kdo lahko ustanovi dom za starejše, ki pridobi koncesijo.

To je po mnenju Imperla ključna težava. Trenutno so ustanovitelji zasebnih domov za starejše, ki so pridobili koncesijo, iz zelo različnih ozadij: po Imperlovih besedah je četrtina koncesionarjev povezanih z vero, četrtina je občin ali občinskih skupnosti, četrtina jih prihaja z zavarovalništva, zadnja četrtina pa so gospodarska podjetja.

Slednji so po Imperlovem mnenju najbolj zaskrbljujoči. »To niso nujno slabši domovi, ampak filozofija ustanovitelja je drugačna,« pove Imperl. V primeru, da je ustanovitelj gospodarsko podjetje, »obstaja nevarnost, da stvar splava v profitnost.« To bi pomenilo, da dom ne deluje v dobro starejših, ki tam bivajo, temveč poskuša na različne načine (na primer z nižanjem stroškov dela) prihraniti.

Prav tako je Imperl kritičen do tega, da je država stroške investicije prevalila na stanovalce. Ker država omogoča, da investitor investira z denarjem stanovalcev, ščiti investitorja, in ne stanovalca, meni Imperl. Po njegovem bi morala gradnjo novih domov v vsakem primeru plačati država.

Jaka Bizjak, generalni sekretar Skupnosti socialnih zavodov prav tako pove, da mu trenutni sistem »niti slučajno ni všeč«. A cene v tem trenutku ni mogoče izenačiti, meni, ker v domove za starejše vlagajo večinoma samo še koncesionarji. »Glede na to, da država ne bo več vlagala v to, je jasno, da bodo vlagali samo še koncesionarji,« pove Bizjak. »Druge opcije ni, ker nekdo bo moral vložiti v dodatne postelje, v obstoječe zmogljivosti.«

Država je zadnji dom za starejše zgradila pred več kot desetimi leti, leta 2005. Kljub velikim potrebam trenutno gradnje novih domov na načrtuje. V prihodnosti namerava namesto tega razvijati mrežo storitev, s pomočjo katere bi starejši lahko čim dlje časa ostajali doma, zato sklepajo, da se odstotek ljudi v domovih za starejše ne bo povečeval. A vseeno, zaradi staranja družbe in večanja deleža starejše populacije, bi enak odstotek starejših v domovih vseeno zahteval več kapacitet.

Potrebe po večjih kapacitetah država že leta krpa s podeljevanjem koncesij. Koncesionarjev, ki bodo od stanovalca – oziroma od njegove družine ali od občine – že v osnovi zahtevali več financ, bo tako vedno več. S tem bo v prihodnosti več tudi tistih, ki v ceni oskrbe plačujejo tudi investicijo v dom. Delež tistih, ki so tega stroška razbremenjeni, se bo po drugi strani zmanjšal.

Problem je znan, rešitev ne

Ministrstvo za delo se zaveda, da je neenaka cena oskrbe stanovalcev glede na vrsto doma problem.

Aleš Kenda in Janja Romih z direktorata za socialne zadeve na ministrstvu za delo se spogledata, ko sta soočena z vprašanjem različnega zaračunavanja za enako storitev. Po nekaj trenutkih Aleš Kenda pove: »Koncesionarji so dražji, ker se jim v strukturi cene dopušča povrnitev stroškov kapitala, ki je bil potreben, da so dom zgradili. To je razlika. Ampak dejstvo pa je, da se javni domovi že nekaj časa ne gradijo.«

Janja Romih nam je najprej povedala, da je Evropa že pred leti ministrstvo opozarjala, da je cene treba izenačiti. A ko smo se na službo za odnose z javnostjo ministrstva za delo obrnili s prošnjo, da nam ta dokument posredujejo, so nam odgovorili, da je prišlo do napake in da dokument ne obstaja. Janja Romih nam je po telefonu sporočila, da je do napake prišlo, ker so se na ministrstvu o tem že pogovarjali in so tak korak Evropske komisije pričakovali. Problem je torej znan.

Po njenih besedah sodeč se glede dražjih cen storitve v zasebnih domovih s koncesijo pritožujejo predvsem občine, ki morajo za svoje občane, ki niso dovolj finančno preskrbljeni, plačati nastanitev. Ker mest v domovih primanjkuje, občine plačujejo tako mesta v javnih domovih kot v zasebnih s koncesijo.

Zakaj torej v tem času za izenačitev pravic uporabnikov niso storili nič? »V sistemu, kakršnega imamo zdajle, tega ni možno narediti,« pove Janja Romih. »Upanje se je polagalo na dolgotrajno oskrbo.«

S tem Romih misli na zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bi uredil oskrbo vseh, ki potrebujejo dolgotrajno pomoč pri vsaj nekaterih življenjskih opravilih. Zakon, ki ga Slovenija čaka že 15 let in ki tudi v mandatu prejšnje vlade ni bil sprejet. Različno zaračunavanje cene za isto storitev se bo tako nadaljevalo tudi v mandatu prihodnje vlade.