V kočevskem zdravstvenem domu so letos poleti za svoje osebje kupili štiri neprebojne jopiče. Takšne, kot jih po navadi uporabljajo policijski specialci. Takrat so razmišljali tudi o nakupu zaščitnih čelad, je v začetku septembra pisalo v Delu.

Razlog za nakup so bile grožnje z nasiljem zdravnikom in reševalcem. Pomočnik direktorice Primož Velikonja je takrat povedal, da se skoraj vsak dan zgodi primer grožnje pacientov zdravstvenemu osebju. Oziroma je zdravstveno osebje groženj deležno vsaj enkrat na teden.

Zanimiv je bil tudi odziv župana Kočevja Vladimirja Prebiliča. Čeprav je pritrdil, da se je zdravstveno osebje »že nekajkrat srečalo z neposredno nevarnostjo, kar se k sreči za nikogar ni končalo usodno, vendar bi lahko bilo tudi drugače,« je ocenil, da v primerjavi z drugimi občinami razmer v Kočevju ne ocenjuje za slabe ali skrb vzbujajoče. Podobnega mnenja so bili na ljubljanski policijski upravi.

A podatki kažejo drugače. Že leta 2014 smo na podcrto.si ugotovili, da upravna enota Kočevje prednjači po številu obravnavanih nasilnih kriminalnih dejanj glede na število prebivalcev. Letos smo raziskavo – z nekoliko drugačno metodologijo – ponovili. In Kočevje je zopet zasedlo prvo mesto na lestvici.

Kočevju med kraji z največ nasilja sledijo Črnomelj, Piran, Maribor in Gornja Radgona. Med kraji z najmanj nasilja pa so Idrija, Tržič, Škofja Loka, Ilirska Bistrica in Ajdovščina.

Kje so najbolj in kje najmanj nasilni

Od policije smo konec aprila letos pridobili seznam vseh kriminalnih dejanj, ki so se zgodila med letoma 2011 in 2015 in za katera je policija do konca aprila 2015 podala kazensko ovadbo. Pod drobnogled smo vzeli vsa kazniva dejanja in poskuse dejanj, ki vsebujejo elemente nasilja – bodisi dejansko (psihično ali fizično) nasilje bodisi grožnjo z njim (na primer rop). Upoštevali smo enaka kazniva dejanja kot v naši analizi iz leta 2014.

Takšnih obravnavanih dejanj je bilo v petih letih 32.766. Toda: vsa kazniva dejanja nimajo enake teže. Umor je hujše dejanje kot na primer rop ali lahka telesna poškodba. Vsako posamezno zabeleženo nasilno kaznivo dejanje v evidencah policije smo zato obtežili s srednjo zagroženo zaporno kaznijo zanj. Zagrožena zaporna kazen za umor je na primer od 15 do 30 let. Kaznivo dejanje umora ima zato utež 22,50. Zagrožena kazen za lahko telesno poškodbo je do enega leta zapora. Zato ima to kaznivo dejanje utež 0,5.

Za vsako upravno enoto smo sešteli vsa (obtežena) kazniva dejanja in jih delili s številom prebivalcev, množili z 10.000 in izračunali povprečno letno vrednost med letoma 2011 in 2015. Tako smo dobili indeks nasilnega kriminala za vsako upravno enoto.

Zemljevid: indeks nasilnega kriminala (skupno)

Rdeča barva označuje več nasilnega kriminala, zelena pa manj. Za podrobnosti kliknite na posamezno upravno enoto.

Slovenija kot država nima velikih težav z nasilnim kriminalom. Po podatkih Združenih narodov je sodeč po številu umorov na prebivalca med 20 državami z najmanj nasilja na svetu.

Drugačna slika pa se izriše ob primerjavah stopenj nasilja med posameznimi deli države. Tu so razlike velike. V kočevski upravni enoti, ki ima sodeč po policijskih podatkih in naših preračunih največ nasilja v državi, znaša indeks nasilnega kriminala 111,6. Najmanj nasilja pa ima upravna enota Ajdovščina z indeksom 23. Kočevje ima po naših izračunih sodeč tako okoli petkrat več nasilja kot Ajdovščina.

Podobne primerjave smo naredili tudi za posamezne vrste nasilnega kriminala:

• Hudi krvni delikti: Mednje štejemo umore, uboje, detomore, hudo in posebno hudo telesno poškodbo. Najvišji indeks teh deliktov imajo Lenart, Litija, Kočevje, Krško in Novo mesto. Najnižjega pa Ruše, Ajdovščina, Postojna, Logatec in Ilirska Bistrica.
• Rop (in roparska tatvina): Največ ropov glede na število prebivalcev je v Ljubljani, Mariboru, Piranu, Grosuplju in Kočevju. Najmanj pa v Tolminu, Slovenj Gradcu, Hrastniku, Ilirski Bistrici in Logatcu. V slednji upravni enoti se med letoma 2011 in 2015 po policijski statistiki sodeč ni zgodil niti en rop ali roparska tatvina.
• Spolno nasilje: Sem smo šteli kazniva dejanja kršitve spolne nedotakljivosti, posilstva, spolne zlorabe, spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let in spolnega nasilja. Največ spolnega nasilja je v Piranu, Kočevju, Radljah ob Dravi, Sežani in Kopru. Najmanj pa v Zagorju ob Savi, Ajdovščini, Trebnjem, Rušah in Hrastniku.
• Nasilje v družini: V analizo smo všteli kaznivi dejanji nasilja v družini in zanemarjanja mladoletne osebe. Največ družinskega nasilja je v Črnomlju, Kočevju, Metliki, Laškem in Grosuplju. Najmanj pa v Radovljici, Škofji Loki, Ljutomeru, Kranju in Ajdovščini.
• Lahka telesna poškodba: Lahka telesna poškodba je najbolj pogosto obravnavano nasilno kaznivo dejanje v Sloveniji, saj zavzema kar četrtino vseh obravnavanih nasilnih kaznivih dejanj. Največ lahkih telesnih poškodb glede na število prebivalcev beležijo v Črnomlju, Metliki, Kočevju, Litiji in Kopru. Najmanj pa v Idriji, Škofji Loki, Novi Gorici, Ajdovščini in Tolminu.

Lepe sličice ali uporabni podatki?

Visoka obremenjenost nekaterih delov Slovenije z nasilnim kriminalom sproža dve vprašanji: kaj je razlog zanjo in na kakšen način – če sploh – si pristojne inštitucije prizadevajo znižati stopnjo kriminala na najbolj obremenjenih področjih.

Policijo smo zaprosili za pogovor, v katerem bi nam lahko podali svoja odgovora na ti vprašanji. Pogovor z nami so »zaradi drugih delovnih obveznosti strokovnjakov« odklonili. V pisnem odzivu pa so med drugim zapisali, da »številčno vrednotenje kriminalitete predstavlja zgolj kvantitativni vidik tega kompleksnega družbenega pojava, zato menimo, da je za celovito oceno in ovrednotenje nasilne kriminalitete na posameznem območju treba upoštevati tudi druge družbene, ekonomske in geografske dejavnike, kot so povprečna bruto plača, življenjski standard, stopnja urbanizacije itd.«

Povedali so še, da policija za namene svojega dela izvaja analize kriminala v Sloveniji. Kot rečeno, pa nam podrobnosti teh analiz oziroma svojega dela na podlagi teh analiz niso predstavili.

Zemljevid: hudi krvni delikti

Rdeča barva označuje upravne enote z višjo stopnjo hudih krvnih deliktov, zelena pa tiste z manjšim številom takšnih kaznivih dejanj. Za podrobnosti kliknite na posamezno upravno enoto.

Za pogovor na temo nasilnega kriminala smo zato zaprosili Andreja Rupnika. Rupnik je v svoji karieri vrsto let deloval v vodstvu policije in je strokovnjak za kriminalistično analitiko. Med letoma 2007 in 2010 je bil direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije. Trenutno je zaposlen na švicarskem skladu za demokratični nadzor nad oboroženimi silami (DACF).

Slovenska policija kriminal sistematično analizira na treh ravneh, nam je pojasnil Rupnik: na ravni dejanj, na ravni storilcev in žrtev ter na ravni postopkov preiskovanja.

Analiza dejanj se osredotoča na razporejenost dejanj po nekem področju. Pri analizi profilov oseb poskuša policija ugotoviti generalni profil storilcev. »Za premoženjsko kriminaliteto ga recimo ne dobiš. Mene je zanimalo, kakšna je povprečna struktura vlomilcev. In sem ugotovil, da začnejo kmalu zatem, ko shodijo, in vlamljajo, dokler še lahko hodijo.« Zato je težko reči, kolikšna je na primer tipična starost vlomilca, pove Rupnik.

Drugače je pri spolnem nasilju. Posiljevalci na primer kazniva dejanja vršijo v bližini svojega stalnega prebivališča. V 80 odstotkih so to moški, stari med 25 in 40 let. »To je v pomoč preiskovalcem, da vedo, kje iskati storilca.«

Tretja raven pa je preučevanje velikih policijskih preiskav. Strateški analitiki preučijo, kaj so pri takšnih preiskavah policisti storili prav in kaj je šlo narobe. Namen je izboljšati prakso policijskega delovanja.

Po izkušnjah Rupnika pa se v slovenski policiji zaplete pri implementaciji ugotovitev analiz. Ugotovitev analiz namreč policija pri svojem delovanju ne upošteva – ali pa ne more upoštevati.

Prvi razlog za to je po Rupnikovem opažanju pomanjkanje policistov. Kot so nam sporočili s policije, je pri njih trenutno zaposlenih 3689 policistov, ki se dejansko ukvarjajo s kriminaliteto – torej niso prometniki oziroma ne delajo na schengenski meji. Vseh sistematiziranih delovnih mest na tem področju je 4506. V policiji torej primanjkuje 817 policistov oziroma slabih 20 odstotkov kadra. Več policistov nasploh bi pomenilo tudi več policistov na najbolj obremenjenih območjih.

Drugi problem je v samem vodstvu policije. Ta prenosu ugotovitev analitikov v prakso delovanja policije ne posveča dovolj velike pozornosti. »Lahko boš imel dobrega analitika, ki bo vse pokazal, pa bodo rekli, ‘lepe slikice, a v realnosti je pa stanje drugačno’. To je napaka. Policija bi morala na podlagi podatkov graditi tudi realnost,« meni Rupnik.

Rupnik je kritičen predvsem do odsotnosti primerjalnih analiz obremenjenosti s kriminalom in prisotnosti policistov na terenu. Ljubljana je na primer kadrovsko najbolj podhranjena, zato je policist iz prestolnice najbolj obremenjen.

Skupni imenovalec je politika. Ta po eni strani ne zagotovi dovolj sredstev za delovanje policije. Po drugi strani pa nastavlja kadre, ki pogosto niso dovolj sposobni za položaj, na katerega so imenovani. »Mi vsako leto ustvarimo več kot v preteklosti. Človek se čudi, kako je bilo včasih manj denarja, pa je bilo dovolj denarja za policijo. Danes pa ga ni. Problem je v strukturi, kako se denar troši,« meni Rupnik.

Zemljevid: lahka telesna poškodba

Rdeča barva označuje upravne enote z več povzročitvami kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, zelena pa tiste z manj takšnih kaznivih dejanj. Za podrobnosti kliknite na posamezno upravno enoto.

Preventiva vs. represija

Policija je le del enačbe preprečevanja nasilnega kriminala. Vprašanje je celo, ali je njen najpomembnejši del. Kot poudarja Andrej Rupnik, je policija v prvi vrst represivni organ in kot taka težko deluje preventivno. Prav preventiva pa je ključ pri preprečevanju nasilnega kriminala.

Nasilje v družini je na primer običajno povezano s socialnimi okoliščinami: nezaposlenostjo, alkoholizmom, družinsko genezo. Vpliv okolja na povzročitelja pa je izredno močan. »To je sociološki pojav in sociologi morajo ugotavljati vzroke. Za policijo je pomembno samo, da vedo, koliko je nasilja v družini in kje ga je več, da so lahko na teh krajih patrulje bolj pozorne,« pove Rupnik.

Podobno je pri ropih. Večina ropov ni »filmskih«, ampak so drobni ropi. Povzročitelji slednjih so najpogosteje odvisniki od drog. »Kjer so droge, ulična preprodaja in veliko odvisnikov, tam je ropov precej več. To je znano dejstvo, za Ljubljano to že dolgo časa vedo« razloži Rupnik.

Za znižanje števila ropov se je treba torej ukvarjati z odvisnostjo. »To pomeni okrepiti policijsko delo v skupnosti. Da veš, kje bi se ropi lahko dogajali. Na primer neka šola, okolica katere je zelo obremenjena z drogami,« pove Rupnik. Z zdravljenjem odvisnikov in preprečevanjem odvisnosti od drog pa se policija ne more ukvarjati. To je delo izobraževalnega sistema, zdravstva in socialnih služb.

Tudi pri najhujših oblikah nasilnega kriminala – umorih, ubojih, hudih telesnih poškodbah – je ključ v preventivi. Tipičen slovenski umor je »družinski«: mož zaradi čustvenih razlogov ubije ženo ali nekdanjo partnerko. Mafijskih umorov, ki jih policija z dobrim delom lahko tudi prepreči, pa v Sloveniji praktično ni. Slovenija je preprosto premajhen trg, da bi se zanjo – tudi z nasiljem – borile konkurenčne kriminalne združbe. »ZDA so ogromna država, ogromno potencialnih koristnikov drog. Zato se tam uporablja vse metode, da se ta trg zavaruje. Če pa si mali trg, kot je Slovenija, absorpcija drog je omejena … V Sloveniji zato pravega mafijskega kriminala ni. Slovenski kriminalci so precej prilagodljivi, če jutri zmanjka olagum na tržišču, bodo pa te švercali. Majhnost nas rešuje,« razloži Rupnik.

Zelo težko se je boriti tudi proti spolnemu nasilju. »Pedofil je rojen pedofil in tak bo umrl. Vse, kar lahko narediš, je, da ga imaš pod neko kontrolo. Če želiš pravočasno ugotoviti obstoj nasilja, tudi če gre za mobing ali seksizem, pa je tu policijska vloga minimalna. Velik vpliv na pojav spolnega nasilja imajo okolje in razmere v splošni družbi,« meni Rupnik.

Zemljevid: rop in roparska tatvina

Rdeča barva označuje upravne enote z več ropi in roparskimi tatvini, zelena pa tiste z manjšim številom takšnih kaznivih dejanj. Za podrobnosti kliknite na posamezno upravno enoto.

Ukrepanje kot pri prometni nesreči

Policija lahko preventivno v največji meri ostalim službam pomaga s posredovanjem statističnih podatkov o kriminaliteti. »Statistika je lahko napotilo državnim organom, da v upravnih enotah, kjer je nasilni kriminal izrazit, organi ukrepajo. Definitivno to pomeni ukrepanje sistema vzgoje in izobraževanja, sistema socialnega varstva, ponekod tudi zdravstvenega varstva.« Rupnik je prepričan, da velike razlike v stopnji nasilnega kriminala po slovenskih upravnih enotah namreč ne smejo biti nekaj normalnega.

Delo teh državnih organov pa mora nekdo koordinirati. »Za moje pojme sta možna dva pristopa. Eden je tipično slovenski, in temu močno nasprotujem. Kaj naredimo Slovenci, ko nekdo dolgo opozarja na nek problem? Ustanovimo nek nov organ, urad vlade za tratenje časa. Sem pa za to, da se zadeve začnejo povezovati v smeri skupnih politik,« razloži Rupnik.

Rupnik takšno usklajeno ukrepanje ponazori s primerom prometne nesreče. Pri tej je jasno, kako se ukrepa. Najprej na kraj nesreče pridejo reševalci in gasilci in oskrbijo ponesrečence. Nato ogled nesreče opravi policija. Potem cestna služba poskrbi za ureditev prometnih razmer. Če nesreča, na primer na avtocesti, povzroči dolg zastoj, se vključi še civilna zaščita in čakajoče oskrbi s pijačo. »Ali boš imel za koordinacijo teh služb še nadslužbo, da bo prišla tja in prevzela poveljevanje? Poveljstvo za obravnavanje prometnih nesreč ali, v našem primeru, poveljstvo za nasilne delikte? Ne. Službe morajo delati na skupnem načrtovanju in na jasni delitvi vlog.«

Po Rupnikovem mnenju bi pristojna ministrstva morala oblikovati delovno skupino, ki bo pripravila načrte za obvladovanje nasilnega kriminala v upravnih enotah, kjer ga je veliko. Delovno skupino bi morala voditi vlada. »Za nasilje v nekem socialnem okolju je pristojno ministrstvo za notranje zadeve s policijo. Potem je tu vzgoja in izobraževanje, saj je treba elemente nasilnega ravnanja že zgodaj zaznati in preprečiti. Če imaš prek izobraževanja dober pristop kultiviranja mladih ljudi, boš imel rešene težave na področju prometa, na medvrstniškem nivoju, marsikje. Potem imaš ministrstvo za delo in socialne zadeve ter zdravstvo, saj v slednjem pogosto prvi zaznajo družinsko nasilje. Potem je tu še sistem centrov za socialno delo. Se pravi, imaš en kup faktorjev, ki jih mora nekdo povezovati. In to je vlada.« A takšna delovna skupina po Rupnikovem vedenju do danes ni bila oblikovana.

Zemljevid: spolno nasilje

Rdeča barva označuje upravne enote z več spolnega nasilja, zelena pa tiste z manj takšnih kaznivih dejanj. Za podrobnosti kliknite na posamezno upravno enoto.

Za mnenje o ideji Andreja Rupnika o ustanovitvi delovne skupine smo povprašali vlado. S te so nam posredovali odgovora le dveh ministrstev: za notranje zadeve in za izobraževanje. Pri obeh ministrstvih so poudarili, da že sodelujejo v medresorski delovni skupini v okviru Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2012–2016. A ta strategija ne posveča posebne pozornosti nasilni kriminaliteti. Ukrepi za boj proti kriminaliteti pa so le splošno opisani. Na primer: za zmanjševanje premoženjske kriminalitete resolucija predvideva, da je treba »zmanjševati ponudbo prepovedanih drog zaradi zmanjšanja števila novih odvisnikov – potencialnih izvrševalcev premoženjske kriminalitete.« Na kakšen način bodo to dosegli, ni jasno.

Obe ministrstvi sta še navedli projekte, ki jih izvajata vsako na svojem področju. Ministrstvo za izobraževanje na primer pozornost posveča osveščanju o medvrstniškem nasilju v vzgojnih ustanovah. O poglobljenem sodelovanju z ostalimi inštitucijami pa ne ministrstva ne vlada ne govorijo. Z vlade nam niso poslali odgovorov ministrstva za delo in ministrstva za zdravstvo, ki sta prav tako ključna pri preventivnem delovanju zoper nasilni kriminal.

Kdo bo peljal žrtev k zdravniku

Socialni delavci so tisti javni uslužbenci, ki se poleg policije največkrat srečujejo z nasilnim kriminalom. Obenem s svojimi socialnimi ukrepi predstavljajo protiutež policijski represiji.

Sendi Murgel, pravnica s Skupnosti centrov za socialno delo, poudarja, da je v Sloveniji stopnja kriminalitete odvisna od več dejavnikov: na primer gospodarskega razvoja določenega dela države in od tako imenovane homogenosti populacije. Homogenost populacije pomeni, koliko so različne skupine sposobne sobivati na nekem področju.

Njena opažanja deloma potrjuje tudi statistika. V upravni enoti z največ nasilja, Kočevju, so lani beležili najvišjo stopnjo brezposelnosti v državi. Ta je bila kar okoli 23-odstotna. Po drugi strani pa je bila podobna stopnja brezposelnosti tudi v Lendavi, a se je ta upravna enota po nasilnem kriminalu uvrstila na 29. mesto izmed 58 upravnih enot. Torej v zlato sredino. Res pa je tudi, da so med upravnimi enotami z najmanj nasilja tiste, ki so v najbolj gospodarsko razvitih delih države – na Primorskem in Gorenjskem.

Statistika nasilnega kriminala tudi ruši stereotipe o višjih stopnjah kriminala na območjih z romskim ali priseljenskim prebivalstvom. Upravni enoti Jesenice in Velenje imata nadpovprečno število prebivalcev, ki so se ob zadnjem popisu leta 2002 deklarirali za Neslovence: v prvi je takšnih 27 odstotkov, v drugi 18 odstotkov. Slovensko povprečje znaša 7 odstotkov. Ob tem pa je Velenje na osmem mestu med upravnimi enotami z največ nasilnega kriminala, Jesenice pa so na sedmem mestu med upravnimi enotami z najmanj nasilja v Sloveniji.

Podobno je pri Romih. Dolenjske upravne enote z velikim deležem Romov so v vrhu nasilne kriminalitete, upravni enoti Lendava in Murska Sobota pa sta po nasilnem kriminalu v drugi polovici tabele.

V Prekmurju je odnos večinske in romske populacije povsem drugačen kot na Dolenjskem, pojasnjuje Sendi Murgel. V največjem romskem naselju Pušča pri Murski Soboti imajo Romi celotno infrastrukturo. So integrirani v družbo, otroci hodijo v vrtec, šolo, in se med seboj normalno družijo. Sprejemajo družbene vrednote in obenem ohranjajo svoj način življenja. Zato jih okolje sprejema in ni konfliktnih situacij med romskim in večinskim prebivalstvom. Ob tem je treba poudariti, da za nasilje med obema skupinama niso krivi le Romi, saj policija in socialni delavci opozarjajo tudi na nasilje večinske populacije nad Romi.

»Za to, da se zniža kriminal, je policija zadnja, ki mora kaj narediti. Lahko da podatke. Tudi socialni transferi so kurativa. Ukrepi, ki blažijo situacijo. Treba je naučiti ljudi, kako bodo poskrbeli sami zase. In, morate dati možnost ljudem, da živijo človeka dostojno življenje, da imajo urejeno infrastrukturo, da se lahko vključijo, in to od malega ven, v neko skupnost, v kateri živijo. Kriminal je le odgovor na dejansko stanje« poudarja Sendi Murgel.

To v prvi vrsti pomeni dostop do izobrazbe, zdravstvene oskrbe, službe, ki omogoča dostojno življenje. Preventivni ukrepi so zato večplastni, kompleksni, obenem pa učinki niso vidni čez noč. Ter tudi nekaj stanejo, meni Murgel.

Zemljevid: nasilje v družini

Rdeča barva označuje upravne enote z več nasilja v družini (in zanemarjanja mladoletne osebe), zelena pa tiste z manjšim številom takšnih kaznivih dejanj. Za podrobnosti kliknite na posamezno upravno enoto.

Zaradi kompleksne narave ukrepov bi si tudi na skupnosti centrov za socialno delo želeli več sodelovanja med pristojnimi ministrstvi in državnimi službami na področjih, kjer je nasilne kriminalitete veliko.

A takšnega sodelovanja še danes nimamo. Zakaj ne? »V Sloveniji imamo na splošno težavo pri sodelovanju različnih sektorjev. Težko se usedejo skupaj, težko se neke stvari premaknejo, če so odvisne od treh ali štirih različnih resorjev. V Sloveniji vsak skrbi za svoj vrtiček,« opaža Murgel.

Ta opažanja temeljijo na njenih lastnih izkušnjah pri poskusih sodelovanja z ostalim resorji. Svetla izjema je sodelovanje s policijo. S tem sodelovanjem rešujejo pogosto absurdne situacije. In ob tem storijo več, kot jim nalaga dolžnost.

Primer je družinsko nasilje, ki se zgodi ponoči. Policija v takih primerih navadno obvesti center za socialno delo. Strokovna delavka se pripelje na kraj dogodka, kjer ugotovi, da je treba žrtev odpeljati k zdravniku. Žrtev je pogosto razburjena, ob sebi ima otroka. Strokovna delavka se sooči s situacijo, ko mora sama poskrbeti za varnost tako žrtve kot otroka. »Zgodilo se nam je že, da je ženska v avtu socialne delavke, ko se je že premikal, odprla vrata in skočila ven. Delavka je sama v avtu, na zadnjih sedežih ima otroka … Ne veš, kaj naj narediš,« pove Murgel.

Zaradi varnosti bi bilo lažje, da bi žrtev in otroka v bolnico peljala policista. A ti takšnih prevozov ne smejo opravljati. S policijo so zato dosegli dogovor: če socialni delavec meni, da sta žrtev in otrok ogrožena, lahko pusti svoj avto na kraju dogodka in se s policijskim avtomobilom skupaj odpeljejo v bolnišnico. »Taki dogovori so možni, če sta se oba organa pripravljena dogovarjati,« pojasni Sendi Murgel.

Na Skupnosti centrov za socialno delo imajo še skupno delovno skupino z zavodom za zaposlovanje in zavodom za prestajanje kazni zapora. Imeli so tudi delovno skupino z vzgojnimi zavodi, ki pa ni bila zelo uspešna. »A to je vse na dvostranski ravni,« pove Murgel.

Načrtov za holistično delovanje pri preprečevanju nasilnega kriminala na najbolj prizadetih področjih pa ni. Centri za socialno delo bi po besedah Sendi Murgel z veseljem sodelovali v skupini, v kateri bi bila vključena vsa relevantna ministrstva in službe.

Obsojeni na nasilje

Celostno gledano Slovenija sicer ni z nasiljem zelo obremenjena država. Morda je tudi to vzrok za pomanjkanje ukrepov za zmanjševanje nasilja v tistih delih države, ki so precej obremenjene z nasiljem. Zaradi pomanjkanja sistemskih ukrepov pa se zdi, da bodo kraji, kot so Kočevje, Črnomelj in Piran, še vrsto let obsojeni na nekajkrat višje stopnje nasilnega kriminala v primerjavi z deli Slovenije z manj nasilja.

V raziskavi nasilnega kriminala v Sloveniji je sodeloval Borut Trpin.

Zgodbe na Pod črto omogočate bralci z donacijami. Želim podpreti vaše delo v 2017.