Martina, upokojenka v sedmem desetletju življenja (ime je zaradi varovanja zasebnosti spremenjeno), je v zadnjih letih večkrat dobila vnetje mehurja. Vnetje je vedno minilo brez večjih zapletov. Dokler se ni ob zadnjem primeru, leta 2014, njeno zdravje nenadoma poslabšalo.

Martina živi v domu za starejše. Zdravnica v domu starejših jo je tri tedne zdravila z različnimi antibiotiki. V zadnjem tednu je imela Martina vsak dan okoli 39 stopinj vročine. Po treh tednih je pričela silovito bruhati, krvni pritisk ji je s 110 narasel na 180, vročina se je približala 40 stopinjam.

Martina je doživela sepso oziroma, kot jo imenujemo pogovorno, zastrupitev krvi. To bolezensko stanje je smrtno nevarno. Po prepričanju Martine je do zapleta prišlo, ker zdravnica s testiranjem urina ni ugotovila, s katerim antibiotikom je mogoče pozdraviti bakterijsko okužbo.

Zdravnica je Martino po poslabšanju zdravstvenega stanja nemudoma napotila v eno izmed slovenskih bolnišnic. V bolnišnici se je zadeva dodatno zapletla. Kar pet dni so preizkušali različne antibiotike. A nobeden ni učinkoval.

Martina je bila v bolnišnici na robu smrti. »Bila sem tik pred septičnim šokom. Pritisk mi je padel na 55/40. In me je zdravnik vprašal: ‘Kako pa vi sploh še živite?’ Ampak sem bila prisebna. To je pa tudi vse. Nisem mogla nič. Niti telefona v roki držati. Dihati nisem mogla, samo s pomočjo maske in kisika.« Septični šok je huda oblika sepse, za katero je med drugim značilen nenaden padec krvnega pritiska. Po nekaterih statistikah ga preživi manj kot polovica prizadetih.

K sreči so zdravniki v bolnišnici po petih dneh ugotovili, da je Martina alergična na penicilin, ki je glavna učinkovina mnogih antibiotikov. Po tej ugotovitvi so zdravniki le uspeli najti pravo zdravilo, ki je učinkovalo in pozdravilo sepso.

Vendar pa razplet za vse obolele ni tako srečen. Podatki iz Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (UKCL) namreč kažejo, da v UKCL na letni ravni umre več kot četrtina obravnavanih bolnikov s sepso – kar je precej več kot v primerljivih bolnišnicah v nemško govorečih državah. S temi bolnišnicami se v UKCL v internem sistemu spremljanja kakovosti dela bolnišnice primerjajo v okviru programa za spremljanje kakovosti zdravljenja pacientov, imenovanega IQM, h kateremu je UKCL pristopil pred tremi leti.

Težava pa ni le sepsa – v UKCL so po lastnih statistikah sodeč podpovprečno uspešni tudi pri zdravljenju možganske kapi in pri pacientih, ki potrebujejo mehansko ventilacijo. V UKCL so nam zatrdili, da imajo programe za izboljšanje zdravljenja. A teh nam (zaenkrat) niso želeli predstaviti.

Težave v UKCL

V lanskem letu so v UKC Ljubljana po statistikah, ki smo jih od UKCL pridobili z zahtevo po dostopu do informacije javnega značaja, obravnavali 778 bolnikov s sepso. Umrlo jih je 218, torej 28 odstotkov.

Pričakovani izidi zdravljenja sepse v bolnišnicah v nemško govorečih državah se gibljejo okoli 17,7-odstotne smrtnosti zaradi sepse. Če bi v UKCL sepso zdravili enako dobro kot bolnišnice v Nemčiji, Avstriji in Švici, bi zaradi sepse statistično gledano lani umrlo 136 pacientov oziroma za kar 82 pacientov manj.

Kot je spomladi ob pripravi člankov o kakovosti v slovenskem zdravstvu za podcrto.si pojasnila Dominika Oroszy, pomočnica strokovne direktorice UKCL za kakovost, se v ljubljanskem kliničnem centru zavedajo slabih rezultatov pri zdravljenju sepse. Takrat nam je povedala, da so zdravstvene delavce zato napotili na dodatna izobraževanja in pripravili program za zgodnje odkrivanje sepse. Podatkov v tem članku pa v UKCL niso želeli dodatno komentirati.

Zdravljenje sepse sicer ni edino področje, kjer se UKCL odreže slabo. Zaradi možganske kapi se je v UKLC lani zdravilo 1133 pacientov. Umrlo jih je 176 oziroma 15,5 odstotka. Povprečje bolnišnic v nemško govorečih bolnišnicah je znašalo okoli 9,2 odstotka. Ob doseganju takšnega rezultata bi možgansko kap v UKCL preživelo 72 bolnikov več.

Tretje področje, kjer se UKCL odreže slabše v primerjavi z bolnišnicami v nemško govorečih državah, je mehanska ventilacija (dihanje s pomočjo aparata). V kliničnem centru so z mehansko ventilacijo lani zdravili 1242 bolnikov, umrlo jih je 477 oziroma 38,4 odstotka. Če bi UKC dosegel cilj bolnišnic v sistemu IQM – 31,8-odstotno smrtnost – bi umrlo 82 bolnikov manj.

Hiter izračun nam pokaže, da bi v primeru izboljšanja ravni zdravljenja na povprečje bolnišnic v nemško govorečih deželah v UKCL na omenjenih treh področjih umrlo skupaj 236 bolnikov manj. Za primerjavo – lani je v vseh prometnih nesrečah v Sloveniji po podatkih policije umrlo skupno 120 ljudi. Skrb vzbujajoče dejstvo je tudi, da je podobno slabe rezultate na teh področjih UKCL dosegel tudi v letih 2014 in 2013, ko so začeli primerjati smrtnost zaradi omenjenih stanj in posegov.

Tabela: Umrljivost po izbranih področjih v UKCL in v primerljivih bolnišnicah za leto 2015

A to so le preračuni na podlagi dostopnih statistik, ki so kot takšne posplošene in ne vključujejo morebitnih objektivnih razlogov za slabše rezultate. Zato smo si v preteklih mesecih večkrat prizadevali za pogovor z ustreznimi strokovnjaki na UKCL, ki bi nam lahko pojasnili statistiko. Obenem smo želeli od strokovnjakov v UKCL pridobiti informacije, kakšne ukrepe so izvedli za izboljšanje zdravljenja na omenjenih področjih in kakšni so rezultati teh ukrepov.

Žal smo bili pri tem neuspešni. Z UKCL so nam na prošnje za pogovor z ustreznimi zdravniki odgovorili, da »zaradi zasedenosti zdravnikov s kliničnim delom […] ne moremo dodatno obremenjevati naših zdravnikov«. Sporočili so nam še, da nam lahko ukrepe in njihovo učinkovitost predstavijo komaj prihodnje leto.

Naše delo z donacijami omogočate bralci. Pomagajte nam zbrati sredstva za delovanje za prihodnje leto in nas podprite z donacijo.

»Ni politične volje«

Za komentar odločitve UKCL, da nam ne pojasni razmer na področjih z višjo umrljivostjo pacientov kot v primerljivih bolnišnicah, smo prosili dr. Andreja Robido. Robida je strokovnjak za kakovost v zdravstvu, kot član mednarodne skupine je sodeloval tudi pri nadzoru zdravljenja na otroški srčni kirurgiji v UKCL. Komisija je ugotovila nepotrebno smrt vsaj štirih mladih pacientov.

»Morda je res, da zdravniki ‘nimajo časa’ za [pogovor z vami], a to je sistemski problem v vsej državi, ker menedžment ne omogoča nekaj zaščitenega časa na teden, da ljudje lahko merijo svojo lastno zdravstveno prakso. Merjenje in izboljševanje lastne zdravstvene prakse pri nas na žalost pomeni samo uvajanje novih tehnologij in ne izboljševanje tistega, kar se rutinsko počne,« je v odgovoru zapisal Robida.

Kot je poudaril, je pohvalno, da se je UKCL pričel posvečati merjenju kakovosti zdravljenja na posameznih področjih. Vprašanje pa je, kako bodo izboljšali svoje delovanje. Na UKCL bi morali v sistem izboljševanja zdravljenja vključiti tuje neodvisne strokovnjake, je prepričan Robida. Ker na UKCL niso privolili v pogovor s podcrto.si, nismo mogli ugotoviti, ali v procesu izboljšanja kakovosti zdravljenja sodelujejo tudi tuji strokovnjaki in če da, kakšna je njihova vloga.

Po opažanju Robide je v Sloveniji le od posamezne bolnišnice, še pogosteje pa od posameznega zdravnika odvisno, ali bodo upoštevali najnovejše smernice pri zdravljenju posameznih bolezni in s tem zagotovili optimalno kakovost obravnave pacienta. Sistemsko pa država ne zagotavlja, da bi v vseh bolnišnicah bolnike zdravili kar najbolj učinkovito.

»V Sloveniji bi potrebovali formalno neodvisno ustanovo, na primer agencijo, urad, inštitut, ki bi skrbel za povezovanje in zahteve za kakovost in varnost pacientov. Tega še ni in dvomim, da bo. Čeprav je bilo [za ustanovitev agencije] vse pripravljeno že leta 2003, nobena vlada tega ni hotela storiti. Če tega ne bo, bodo le posamezni napori zdravstvenih ustanov, da nekaj storijo, velikega učinka za paciente pa ne bo,« je v odgovoru zapisal Robida.

Podobnega mnenja je tudi Sandra Tušar, državna sekretarka na zdravstvenem ministrstvu. Samostojna ustanova za kakovost v zdravstvu bi lahko zbirala in analizirala podatke o kakovosti zdravstvene oskrbe v bolnišnicah, poročala o rezultatih za posamezno bolnišnico, slednjim svetovala in nadzorovala ukrepe za izboljšanje kakovosti. Toda: kot je v začetku letošnjega leta za podcrto.si poudarila Tušar, za ustanovitev takšne agencije preprosto ni dovolj politične volje.

Da se – če se hoče

Kako zelo je kakovost zdravljenja pacientov na nekem področju odvisna od dobre volje posameznih zdravnikov, kaže primer preprečevanja smrti zaradi srčnega infarkta. To je edino področje, kjer UKCL po lastnih meritvah od bolnišnic v nemško govorečih državah občutno odstopa v pozitivni smeri. Zaradi srčnega infarkta je v UKCL lani umrlo 49 od 1254 pacientov – torej 3,9 odstotka. Povprečje v primerljivih bolnicah je več kot dvakrat višje – 8,5 odstotka. Torej so v UKCL pred smrtjo rešili 57 pacientov več, kot bi jih, če bi dosegali le povprečje v primerljivih bolnišnicah.

Po mnenju zdravstvene stroke je za izjemen rezultat na področju zdravljenja infarkta najbolj zaslužen dr. Marko Noč, predstojnik kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino v UKCL.

Noč je razvil celotno strategijo obvladovanja srčne kapi, je za podcrto.si letos spomladi pojasnila državna sekretarka Tušar. Strategija predvideva vse korake zdravljenja srčne kapi. Takoj ko bolnik opazi znake, mu bo zdravnik dal aspirin za redčenje krvi. Potem bodo bolniku naredili EKG. »Če bo nato osebni zdravnik ugotovil, da kažete jasne znake infarkta, vas ne bodo peljali v jeseniško bolnico, ker vedo, da tam ne opravljajo slikanja žil in vam zato ne morejo pomagati. Rešilec vas pelje v ljubljanski UKC, kjer vam slikajo žile, nato takoj dobite žilno opornico. To je glavni razlog za izboljšanje preživetja!« je pojasnila Tušar.

Na odgovor, kakšne strategije so na UKCL razvili za preprečevanje nepotrebnih smrti zaradi sepse, možganske kapi in ob zdravljenju z mehansko ventilacijo ter kako učinkovite so te strategije, pa bo, kot rečeno, treba počakati (vsaj) do prihodnjega leta.