Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) bo danes na spletu objavila aplikacijo Supervizor, ki bo vsem zainteresiranim obelodanila poslovanje javnih inštitucij na državni in lokalni ravni z zasebnimi podjetji. KPK je že ob izdaji zadnjega letnega poročila maja letos pokazala, da nekatera podjetja v času ene vlade pri poslovanju z državo dobro služijo, ob zamenjavi oblasti pa ostanejo brez posla. V napovedani aplikaciji pa bo lahko javnost zdaj ta podjetja z malo raziskovalne žilice tudi poimensko identificirala. Obiskovalec spletne strani bo tako lahko izbral poljubno javno inštitucijo na eni in poljubno podjetje na drugi strani, ter si ogledal denarni tok med njima od 1. januarja 2003 dalje.

Prvič objavljeno 23. avgusta 2011 v časniku Delo

Dr. Liljana Selinšek, namestnica predsednika Komisije je povedala, da dosti prijav, ki jih prejme KPK, opozarja na nepravilnosti pri javnem naročanju. Javno naročanje je tako zelo občutljivo na korupcijo, zato bi moralo biti bolj pregledno, enostavno in odporno na zunanje vplive.

Selinškova poudarja, da nenavadna dinamika poslovanja nekega podjetja z državo ali lokalno skupnostjo še ne pomeni avtomatično, da je v ozadju poslovanja korupcija ali kakšna druga nepravilnost. Je pa nenavadno poslovanje med posamezno inštitucijo javnega sektorja in določenim podjetjem predvsem v kombinaciji z drugimi podatki lahko indic za nepravilnosti, ki terjajo podrobnejšo preiskavo.

Namestnica predsednika KPK upa, da bo aplikacija povečala transparentnost, in s tem delovala preventivno. Vedenje tako proračunskih uporabnikov kot tudi podjetij, da so njihovi posli pod drobnogledom javnosti, bi namreč po moralo tiste, ki razmišljajo o pridobivanju poslov z nedovoljenimi metodami, odvrniti od nečednosti.

Z Liljano Selinšek smo se pogovarjali o stanju korupcije pri nas.

Opozarjate, da je v Sloveniji največji problem sistemska korupcija, torej ko posamezniki ali interesne skupine načrtno in sistematično izkoriščajo institucije za uresničitev koruptivnih oziroma kriminalnih namenov in ciljev.

Sistemska korupcija je kompleksen pojav. Zato zahteva tako odziv inštitucij, kot tudi družbe. Policija, tožilstvo in sodišča se na dejanja odzivajo, ko so ta že storjena, KPK pa ima poleg preiskovalnih pristojnosti tudi preventivne. Uspešnost slednjih pa je odvisna od dojemljivosti javnosti in splošne družbene klime.

Družba, vključno s politiko in gospodarstvom, mora vzpostaviti ničelno toleranco do korupcije, in to brez fige v žepu. Posameznik lahko ključno prispeva k omejevanju korupcije s tem, da je odgovoren državljan, torej da nobeni oblasti ne zaupa in da ji gleda pod prste. In da pristojne inštitucije nato opozarja na morebitne nepravilnosti. Moramo pa biti tudi odgovorni volivci v smislu, da posameznikom, ki so enkrat ali že celo večkrat zlorabili javno zaupanje, ne damo nove priložnosti.

Tudi vztrajen pritisk javnosti za vzpostavitev učinkovitega sistema za pregon korupcije je zelo pomemben. Treba se je spopasti z vzroki za korupcijo, in teh imamo trenutno v državi dosti: pomanjkanje oziroma slaba zakonodaja, kriza vodenja na vseh ravneh državne uprave, nepregleden način porabe javnih sredstev, prezahteven sistem javnih naročil.

Opažate težave pri notranjem revidiranju državnih inštitucij.

Dejstvo je, da notranja revizija v javnem sektorju marsikdaj ne funkcionira tako, kot bi morala in da predvsem tiste inštitucije, ki nimajo lastnih revizorjev, revizije dostikrat sploh ne izvajajo, čeprav bi jo morale. Včasih so razlogi finančni, včasih kadrovski ali sistemski.

Z anketo med revizorji smo tudi ugotovili, da se jih razmeroma veliko ne čuti samostojnih pri svojem delu. Obenem imajo občutek, da predstojniki ne upoštevajo njihovih priporočil. To je zaskrbljujoče, saj bi si morali predstojniki prizadevati, da vsako leto pride do čim bolj kakovostne notranje revizije.

Razmere bi se verjetno izboljšale, če notranji revizorji ne bi bili podrejeni predstojniku posameznega organa, ampak neodvisni inštituciji. To bi okrepilo njihov položaj, njihovim ugotovitvam pa bi dalo večjo težo.

Institucije, ki nadzorujejo porabo javnih sredstev, letno ne podajo niti dvomestnega števila kazenskih ovadb s področja korupcije. Kako izboljšati nadzor?

Težave so že pri zakonodaji, saj kazenski zakonik v nasprotju z zasebnimi javnih sredstev ne ščiti dovolj učinkovito. Nezakonita poraba javnih sredstev je lahko kvečjemu kaznivo dejanje nevestnega dela v službi ali zloraba uradnega položaja in pravic. Ti dve dejanji pa nista prilagojeni razpolaganju s finančnimi sredstvi, zaradi česar tožilci nepravilnosti pravno pogosto težko okvalificirajo. Obenem so zanju zagrožene zelo nizke zaporne kazni, kar pomeni, da o njih sodijo okrajna sodišča po skrajšanem postopku. Torej se mora sodnik posameznik, ki je dostikrat tudi začetnik, ukvarjati z zapleteno korupcijsko zadevo in pogosto tudi z zelo vplivnimi obdolženci.

Novela kazenskega zakonika, ki je v zakonodajni proceduri, vsebuje kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev. To bo primarno inkriminiralo nezakonito in nesmotrno porabo teh sredstev. Tudi zaporne kazni bodo visoke, od treh mesecev do osmih let.

Opozarjate tudi na problem predavanj javnih uslužbencev.

V Sloveniji je zelo razširjena praksa, da posamezniki iz javnega sektorja sodelujejo kot predavatelji na seminarjih, ki jih organizira zasebno podjetje, plačilo temu podjetju za udeležbo na seminarju pa plačujejo organizacije iz javnega sektorja, včasih celo tiste, iz katere je predavatelj.

Ugotovili smo, da je to kompleksen problem, ki zahteva podrobno obravnavo. Računamo, da bomo nekje v jeseni pripravili priporočila in predloge rešitev, ki bodo zagotavljale, da se znanje ne bo zapiralo v javni sektor, hkrati pa javni uslužbenci ne bodo nekontrolirano tržili svojega položaja za lasten žep.

Kakšen je vpliv korupcije na gospodarsko uspešnost države?

Evropska komisija ocenjuje, da države članice EU zaradi korupcije letno izgubijo okoli en odstotek BDP. Slovenija po ocenah izgubi še več, med 1,5 in 2 odstotka BDP, kar je ogromno.

Na globalni ravni so raziskave ovrgle nekdaj resno obravnavano tezo, da lahko korupcija tudi ugodno vpliva na gospodarsko učinkovitost države takrat, ko jo uporabljajo za preseganje kontraproduktivne državne ureditve. Danes vemo, da korupcija najeda vladavino prava, spodkopava temelje tržnega gospodarstva, zmanjšuje ekonomsko učinkovitost in konkurenco na trgu. Najbolj so na udaru tuje investicije, saj je kapital visoko mobilen in se seli tja, kjer je korupcije manj.

Korupcija negativno vpliva tudi na državne investicije. Raziskave ugotavljajo, da zvišanje nivoja korupcije ob nespremenjeni davčni stopnji vodi do zmanjšanja vlaganja v izobraževanje, zaradi česar stagnira tako gospodarski, kot družbeni razvoj. Korupcija prizadene tudi inovacije, saj inovatorji pogosto nimajo vzpostavljenih mrež in poznanstev in tako ne morejo obiti zbirokratizirane državne regulacije. Zato bodisi opustijo svojo dejavnost, ali pa so se primorani tudi sami zaplesti v kolesje podkupovanja.

Zanimiv je tudi primer korupcijskega škandala v podjetju Siemens, ki se je zgodil leta 2006. Podjetje je kasneje ugotovilo, da posli, ki so jih pridobili s korupcijo, niso bili najbolj profitabilni. Torej se korupcija pogosto ne izplača niti tistim, ki jo uporabljajo za dosego svojih ciljev.

KPK ne vodi ločene evidence prejetih prijav, ki se tičejo gospodarstva. Vendar dosti prijav opozarja na nepravilnosti pri javnem naročanju. Iz tega lahko sklepamo, da so na tem področju korupcijska tveganja visoka, in da bi moralo biti javno naročanje bolj pregledno, enostavno in odporno na zunanje vplive. Upamo, da bo k temu vsaj posredno pripomogla tudi nova aplikacija na naši spletni strani.

Ali so za to, da se v Sloveniji ne vzpostavi bolj konkurenčno okolje, krive tudi elite, katerim bi bolj odprt trg ogrozil donosen posel?

Ker večino zakonodaje na tem področju prevzemamo od EU, osnovni problem na tem področju verjetno ni v zakonodaji, ampak v njenem izvajanju in pa v tem, da se krivda za anomalije, ki so plod slabega izvajanja, vali na samo zakonodajo. KPK je sicer v preteklosti zaznala nekatere nesprejemljive vplive na oblikovanje predpisov.

Tudi inštitucije nadzora nad izvajanjem posameznih področij zakonodaje ne delujejo dobro. Ne bi pa si upala trditi, da je tako zaradi vpliva elit, ker za to nimamo dokaza.

Pa vendarle obstaja nek sum na vplivanje elit?

Ta sum bi morda lahko izhajal iz tega, kako težko, počasi in z veliko težavami poteka preoblikovanje Urada za varstvo konkurence v neodvisen in samostojen državni organ.

Kakšen pa je vpliv korupcije na zagotavljanje socialne države?

Za razliko od gospodarske rasti vpliv korupcije na dohodkovno neenakost ni nesporno potrjen. Pomembno vprašanje tukaj je, ali se bogati in revni srečujejo z enakimi oblikami korupcije, torej ali je višina podkupnine odvisna od plačilne sposobnosti tistega, ki jo daje. Pri vprašanju dohodkovne neenakosti je zelo pomembno ugotoviti, ali tudi na področju korupcije obstaja »cenovna diskriminacija.«

Analize pa so pokazale, da je korupcija skupaj s slabim sistemom vladanja eden izmed glavnih vzrokov za revščino.

Ugotavljate, da pri krepitvi nadzornih organov za omejevanje korupcije ni napredka.

Z ustanovitvijo Nacionalnega preiskovalnega urada je bil storjen pomemben korak naprej. Vendar se temu ni prilagodila organizacija in vsebina dela na državnem tožilstvu ter sodiščih. Napredek torej je, ampak ni dovolj velik za resne spremembe.

Vedno, ko je potrebno usklajeno delovanje različnih organov, se pri nas zatakne. Usklajevanje je sistemski projekt, ki zahteva veliko časa. V prvi vrsti bi ga morali spodbujati pristojni ministri.

Zakaj ga ne spodbujajo?

Naša politika je zelo zanimiva stvar: zelo težko je speljati kakršen koli projekt, ki traja več kot dve ali tri leta. Tudi veliki zakonodajni projekti so omejeni na obdobje ene vlade. Morda nam manjka močna, strokovna baza visokih javnih uslužbencev neposredno pod političnim vrhom, ki bi s svojo avtoriteto poskrbela za trajnost projektov. Prioritete vseh vlad so namreč razmeroma enake. Nobena vlada do zdaj še ni rekla, da gospodarski kriminal in korupcija nista prioriteti. Težava pa je, da želijo vlade zelo na hitro narediti neke nasilne spremembe, za sistemske spremembe pa potrebujemo čas, in izkušnje.

Pomanjkljivo urejeno je tudi financiranje političnih strank?

Tu se zakonodaja spreminja, ker nam za vratom visi GRECO (Skupina držav proti korupciji – telo Sveta Evrope, op. a.). Po predlogu zakona bo nadzor nad tem področjem prevzelo računsko sodišče. Lahko pa se zgodi, da nova zakonodaja ne bo prinesla bistvenih sprememb. Računsko sodišče namreč opozarja, da z obstoječimi kadri novih nalog na področju nadzora nad financiranjem političnih strank ne bo zmoglo opravljati. V proračunu pa dodatnih sredstev zanje ni predvidenih.

Se pri svojem delu soočate s pritiski?

Svojo samostojnost in neodvisnost jemljemo zelo resno. To se očitno vidi, saj do zdaj še nihče ni poskušal kakorkoli vplivati na naše odločitve. Je pa na Komisijo mogoče vplivati tako, da se ji odvzame sredstva. In ta praksa je pri nas žal že preizkušena. Smo zelo kadrovsko podhranjeni, potrebovali bi še enkrat toliko ljudi, kot jih imamo zdaj. Uradni vzrok za premajhna sredstva je vedno varčevanje, o ostalih lahko le ugibamo. Smo pa razmeroma poceni državni organ.

Navajeni smo, da se posamezniki z našimi odločitvami oziroma mnenji pogosto ne strinjajo, in tudi poskusi diskreditacije naših postopkov in odločitev so pogosti. Takšna diskreditacija v sodobni demokratični družbi zagotovo ni nekaj normalnega. Vseeno se zanašamo, da javnost zna prepoznati, kaj so dejstva, in kaj je zgolj preusmerjanje pozornosti, in verjamemo, da je naše najbolj verodostojno ogledalo v javnosti naše delo.

V kolikor bi poskusi diskreditacije izpolnili znake kaznivega dejanja, bi to vsekakor prijavili pristojnim organom. Vendar tudi sama kaznivost sovražnega govora pri nas ni dodelana do te mere, kot bi morala biti.