Konec novembra in v začetku decembra leta 2015 so se na policijski postaji v italijanski Gorici oglasile tri ženske. Podale so kazensko prijavo proti trem romunskim državljanom. Ti so bili njihovi zvodniki, ko so delale v klubu Marina v Ajševici pri Novi Gorici.

V klub Marina so po navedbah iz prijave iz Romunije prišle zaradi predhodnega dogovora, da bodo tam opravljale masaže. Ob prihodu jih je sprejela receptorka. Dobile so svoje garderobne omarice in zapestnice, na katere se je beležila cena popitih pijač in drugih stroškov njihovega dela v klubu. Nato so vstopile v notranje prostore kluba.

Tam jih je pričakalo več mlajših žensk. Bile so pomanjkljivo oblečene ali v spodnjem perilu. Ženske iz Romunije so takrat spoznale, da v klubu ne bodo izvajale masaž.

Morale so zaslužiti denar za svoje otroke in družine, ki so ostale v Romuniji. V prostitucijo so zato privolile. Kot so povedale italijanskim policistom, takrat druge možnosti niso imele.

Pravila dela so bila stroga. Vsak dan so morale za vstop v Marino plačati 70 evrov – ne glede na to, koliko so potem v klubu zaslužile. V klubu so morale biti strankam na voljo vsaj 12 ur dnevno. Na delo so morale priti tudi, če so zbolele.

Če se teh pravil niso držale, jim je vodstvo dalo črno piko. Tri ali štiri črne pike so pomenile prepoved opravljanja dela v Marini. S tem pa izgubo življenjsko pomembnih dohodkov zanje in za njihove družine.

Ženske so podale prijavo zaradi psihične in fizične zlorabe. Romunski zvodniki, ki so nadzorovali njihovo delo v Marini, so jih psihično maltretirali, jim grozili in jih pretepali. Zaradi tega so se odločile, da bodo dogajanje prijavile policiji.

Tudi na podlagi njihovih prijav je policija leta 2017 pričela intenzivno preiskovati klub Marina. Trenutno na koprskem okrožnem sodišču poteka sojenje proti 17 obtoženim v zvezi z delovanjem kluba. Nekateri odvetniki obtožencev so sicer prijaviteljice na sodišču obdolžili, da so v prijavi lagale.

Trgovina z ljudmi: od groženj in nasilja do ekonomske prisile v prostitucijo

Manipulacija in nasilje nad tremi ženskami iz Romunije, opisana v policijski prijavi, sta tipični metodi kriminalcev v trgovini z ljudmi. Po ugotovitvah uradnih institucij kriminalci ženske v prostitucijo vse bolj pogosto prisilijo z ekonomsko prisilo v kombinaciji z grožnjami in fizičnim nasiljem. Za tarčo si večinoma izbirajo ženske iz revnejših držav, ki morajo ekonomsko poskrbeti za svojo družino. Nato jih postavijo v položaj, kjer je prostitucija njihova edina možnost za preživetje.

Zloraba prostitucije je izjemno donosna. Po ugotovitvah policije so lastniki kluba Marina z izkoriščanjem žensk zaslužili več kot 20 milijonov evrov. V tem času je v klubu delalo več kot 400 žensk, obiskalo pa ga je okoli 150.000 moških.

Po podatkih Združenih narodov je bilo leta 2017 v prostitucijo v svetu prisiljenih skoraj pet milijonov oseb – v veliki večini žensk in otrok. Celotna trgovina z ljudmi je letno vredna 150 milijard dolarjev.

Pri Pod črto smo preiskali primer Marina in posledice, ki ga ta prinaša na pregon trgovine z ljudmi in zlorabe prostitucije v Sloveniji. Gre za najverjetneje najbolj zloglasen bordel pri nas, v katerega so bili vpleteni vplivni gospodarstveniki, zaslužki pa so se povzpeli v milijone evrov. Na vrhuncu svojega delovanja v letu 2017 je imel klub Marina tudi po več kot pol milijona evrov prihodkov na mesec, obisk pa je redno presegal 6000 moških strank mesečno.

Zaradi domnevnih policijskih napak pri preiskovanju kluba Marina tožilstvu grozi, da bo sodišče iz sodnega postopka izločilo ključne dokaze proti zvodnikom. Te policijske napake za pritiske na delo policije uporabljajo tudi vladajoči politiki.

Naše ugotovitve temeljijo na zbrani dokumentaciji o primeru in pogovoru z več poznavalci področja.

Začetki kluba Marina: med glavnimi akterji Kojc, Šurbek in Racman

Zgodba kluba se začne v letu 2012, ko so se trije podjetniki – Sergej Racman, Jože Kojc in Dejan Šurbek – pričeli pripravljati na ustanovitev Marine.

Sergej Racman je bil po prepričanju tožilstva vodja omenjene trojice. Javnosti je postal znan že v devetdesetih letih kot soustanovitelj Kmečke družbe, ki je od prebivalcev Slovenije odkupovala certifikate. Del denarja Kmečke družbe je nato Racman vložil v izgradnjo kina Kolosej – prvi projekt kino kompleksa z več dvoranami v Sloveniji. Zaradi Koloseja se je Racman znašel v kazenskem postopku, saj ga tožilstvo bremeni večmilijonskega oškodovanja upnikov pri prodaji stavbe Koloseja. Sojenje v tem primeru še ni končano.

Racman se je v zadnjih letih umaknil iz Slovenije. Policija je lani poleti za njim v zvezi s primerom Marina tako razpisala mednarodno tiralico. Konec letošnjega avgusta ga je prijela policija v Kanadi, trenutno je Racman v postopku izročitve Sloveniji.

Racman je imel v primeru Marina kot vodja združbe pregled nad poslovanjem kluba. O tem ga je redno obveščal Dejan Šurbek. Šurbek je najmlajši izmed trojice. Med drugim je jeseni 2018 kupil propadlega obutvenega velikana, tržiško podjetje Peko.

Sodeč po podatkih policije, je Racman deloval tudi kot oglednik konkurence. Obiskoval je druge nočne klube v Sloveniji, pa tudi v tujini, in ju obveščal, koliko strank imajo in kako poslujejo. Racman je Šurbku in Kojcu dajal tudi navodila, kako naj nadzorujeta poslovanje Marine.

Tretji v združbi, Jože Kojc, je mariborski podjetnik in nekdanji policist. Kojc se po poročanju medijev večinoma ukvarja z igralništvom, dejaven je tudi v hotelirstvu. Odprl je tudi wakeboarding park v Dupleku. Pred ukvarjanjem s podjetništvom je bil Kojc po poročanju medijev kriminalist v Mariboru.

Racmana, Kojca in Šurbka tožilstvo bremeni sodelovanja pri vodenju hudodelske združbe z namenom zlorabe prostitucije v primeru Marina.

Nakup stavbe pod pretvezo ureditve casinoja

Klub Marina se je nahajal v stavbi nekdanjega casinoja Jolly v kraju Ajševica. Od Nove Gorice je bil klub oddaljen le nekaj kilometrov.

Konec leta 2012 je družba Heta – slaba banka, ki je prevzela terjatve propadle Hypo banke v Sloveniji – pričela oglaševati prodajo stavbe casinoja Jolly. Za nakup stavbe se je pričel zanimati Jože Kojc. Uslužbencu Hete je pojasnil, da bi rad v stavbi v Ajševici uredil casino. V ta namen je želel stavbo najeti. Na začetku pogovorov sta bila po pričanju uslužbenca Hete v pogovorih za najem stavbe ob Kojcu prisotni še dve osebi: Dejan Šurbek in Sergej Racman.

Oktobra 2013 je trojica prek svojih podjetij od Hete najela stavbo. Pogodbo je uradno podpisal Šurbek. Kot garant za izpolnitev pogodbe pa je nastopalo podjetje, ki sta ga obvladovala Kojc in Racman.

Tri leta pozneje so morali Racman, Kojc in Šurbek stavbo odkupiti. Heta se je namreč počutila izigrano, saj je trojica namesto obljubljenega casinoja v stavbi vzpostavila bordel. Pri Heti zato niso več želeli biti lastniki stavbe.

Najem in poznejši nakup stavbe na Ajševici je bil le prvi korak Racmana, Kojca in Šurbka pri vzpostavitvi Marine. Morali so se tudi podučiti, kako bodo lahko vodili bordel na način, da zaradi tega ne bi imeli težav s policijo.

Prostitucija v Sloveniji namreč ni kazniva, če osebe, ki ponujajo spolne storitve, delujejo samostojno. Prepoveduje pa služenje tretjih oseb na račun dela spolnih delavcev in delavk oziroma organiziranje prostitucije v bordelih ali nočnih klubih, če gre za izkoriščanje spolnih delavcev oziroma za obliko fizične ali psihične prisile v prostitucijo.

Pred odprtjem Marine avgusta 2014 se je trojica pri pravnikih v svojih podjetjih pozanimala, kako je področje prostitucije organizirano v Sloveniji. Opozorili so jih, da se prostitucije »v lastni režiji« v Sloveniji ne preganja. Nezakonito pa je vsakršno organiziranje prostitucije, tudi na primer vodenje bordela. »Skratka … Naša zgodba gre skozi, če se oglašuje izključno klub in se zavarujemo tako, da o tem nič ne vemo oziroma se nas ne tiče, kaj naše stranke notri delajo. To pomeni, da jih ne smemo oglaševati na spletni strani – niti kot maserke, saj lahko organi pregona zgodbo povežejo,« so v elektronskem sporočilu Racmanu in Kojcu zapisali pravniki. Zadeva mora torej funkcionirati »na tiho«, kot so se izrazili pravniki.

Prostitucija, zloraba prostitucije in trgovina z ljudmi

Zakaj so se vpleteni v zadevo Marina tako trudili skriti dejstvo, da so vpleteni v organizacijo prostitucije? Odgovor na to se skriva v opisani pravni ureditvi v Sloveniji. Ta, kot rečeno, kazensko ne preganja le samostojnega dela spolnih delavk in delavcev.

V večini evropskih državah je prostitucija dekriminalizirana in urejena na enega izmed treh načinov. Tako imenovan nordijski model, ki ga uporabljajo med drugimi Švedska, Norveška, Francija in Irska, ureja prostitucijo tako, da je prodaja spolnih storitev legalna, nelegalno pa je plačevanje za storitve in zvodništvo. Država torej ne kaznuje tistih, ki ponujajo spolne storitve; kaznuje pa tiste, ki za spolne storitve plačujejo. S tem želijo države zmanjšati povpraševanje po plačljivih spolnih storitvah, s čimer upajo, da bodo zmanjšale tudi obseg same prostitucije.

V drugem modelu legalizirane prostitucije, ki je v veljavi na primer v Nemčiji, Avstriji in Švici, je legalna tako prodaja spolnih storitev kot njihov nakup. Prostitucija je državno regulirana, spolne delavke in delavci od svojega dela plačujejo davke in prispevke. Spolne delavke in delavci se v teh državah registrirajo tako kot ostali podjetniki. Združujejo se v različna združenja ali celo sindikate in poskušajo na ta način še izboljšati pogoje svojega dela.

Slovenija spada med države, kjer je prostitucija legalna, a ni regulirana, omejeno pa je posredovanje pri prostituciji. Policija po podatkih strokovnjakov preganja vsakršno posredovanje pri prostituciji, kjer vpleteni posredniki dobijo del zaslužka od prostitucije.

Vzrok za različne pristope držav do prostitucije bi lahko v veliki meri iskali v problemu škodljivosti sodelovanja v prostituciji za posameznike in posameznice, ki prodajajo spolne storitve. Organizacije in strokovnjaki, ki se ukvarjajo s tem področjem, imajo namreč o prostituciji različna mnenja.

Nevladne organizacije, ki se v Sloveniji ukvarjajo s pomočjo žrtvam trgovine z ljudmi in zlorabo prostitucije, imajo do prodajanja spolnih storitev izrazito negativno mnenje. Društvo Ključ, ki se ukvarja z bojem proti trgovini z ljudmi; Društvo SOS telefon za ženske in otroke, ki so žrtve nasilja; Društvo za nenasilno komunikacijo in še nekatera druge organizacije so leta 2017 oblikovale skupno stališče do prostitucije. V njem opozarjajo, da so posledice prostitucije za vse, ki se s tem ukvarjajo, precej podobne – ne glede na to, ali so bile osebe v prodajanje spolnih storitev prisiljene ali ne. Te osebe se soočajo z zelo slabo samopodobo, posledicami posttravmatske stresne motnje, so pogosto depresivne, anksiozne, se zatekajo v odvisnost od alkohola ali drog, se pogosto samopoškodujejo ali so celo samomorilne. Zaradi tega nasprotujejo legalizaciji prostitucije in se zavzemajo za zmanjševanje obsega prostitucije v državi.

»Zdi se nam, da prostovoljna prostitucija ne obstaja – ne v smislu, kot se ga poskuša javno predstaviti. Da je to delo kot vsako drugo, da je to razpolaganje z lastnim telesom. Najprej te osebe res govorijo o lastni izbiri. Ko pa z osebo vzpostaviš malo zaupanja, vidiš, da je bila v preteklosti na primer spolno zlorabljena. Vidiš, da je prostitucija posledica zelo negativnih, travmatičnih izkušenj iz preteklosti. Tako da tu težko govorimo o prostovoljnosti,« je prepričana predsednica društva Ključ Polona Kovač.

Pri vseh neželenih spolnih odnosih, če gre za dolgotrajno prakso, se zgodi umik od lastnega telesa, še opozarja Kovač. »Nisi pri sebi, lebdiš, ko gre za tri, štiri, pet strank na dan. Posledica tega pa so depresivnost, zasvojenost, samopoškodbe, samomori. Ne moremo govoriti o varnem načinu samopoškodovanja,« razloži Kovač. Opozori na aktualno stališče slovenske vlade, da je prostitucija zloraba in da je ne smemo legalizirati. Vladna medresorska delovna skupina za boj proti trgovini z ljudmi je pri tem stališču precej enotna, pove Kovač.

Druge nevladne organizacije, na primer Amnesty International in Mirovni inštitut, imajo drugačno stališče. Prostitucija je po njihovem prepričanju lahko legitimna oblika dela, spolnim delavcem pa je treba zagotoviti potrebne človekove in osebnostne pravice.

»Če prek kaznovanja klientov kriminaliziraš prostitucijo, ima to za seksualne delavce posledice. Ti so prisiljeni delati v podzemlju, v bolj nevarnih okoliščinah. Naša pozicija je, da je jasno, da je vsako nasilje treba preganjati in kaznovati. Hkrati pa moramo tistim, ki se s tem želijo ukvarjati, omogočiti normalno delo in pravice, ki iz tega izhajajo,« pove Iztok Šori, direktor Mirovnega inštituta.

Po Šorijevem prepričanju vsaka prostitucija še ne pomeni nasilja nad osebo, ki prodaja spolne storitve. Takšno prepričanje spolne delavce stigmatizira, ker se jim avtomatsko pripisuje, da so travmatizirani in zlorabljeni. V okviru raziskovalnih projektov je spoznal spolne delavce, ki želijo opravljati svoj poklic, stigmatizacija, da so žrtve, pa jih moti, pove Šori.

Organizacije za pomoč žrtvam trgovine z ljudmi, kot je društvo Ključ, delajo izključno z žrtvami. S tem v svoje delo ne vključijo vseh oseb, ki prodajajo spolne storitve, poudarja Šori. Zato so do prostitucije bolj kritične. Obenem pa Šori priznava, da ne preiskuje ozadja oziroma morebitnih preteklih travm spolnih delavcev, ki so mu v okviru njegovih raziskav zatrdili, da se s prostitucijo ukvarjajo zaradi lastne želje.

Vzrokov za prostitucijo ni lahko rešiti, lahko pa spolnim delavcem omogočimo čim boljše delovne pogoje. »Super bi bilo, če bi se začeli med seboj povezovati, organizirati in zahtevati svoje pravice,« meni Šori. In doda: »Dejstvo je, da je pri prostituciji veliko moraliziranja. Zakaj menimo, da je ravno to problem, da nekdo prodaja spolne storitve?«

A v primeru Marine ni šlo za obliko prostitucije, o kateri govori Iztok Šori. Sodeč po zbranih dokazih policije, je šlo za izkoriščanje stiske večinoma romunskih državljank, ki so se bile prisiljene v prostitucijo po 12 in več ur na dan. V nasprotnem primeru so jim vodilni v Marini grozili z izgubo dohodka. Mnoge izmed žensk so bile tudi žrtve trgovine z ljudmi.

Več o tem v drugem delu serije o klubu Marina.

Preberite  drugi del serije o klubu Marina: Primer Marina: ženske delajo po dvanajst ur na dan, tudi z vročino (2. del)

Za komentar primera Marina smo se prek njihovih zagovornikov obrnili na Sergeja Racmana, Jožeta Kojca in Dejana Šurbka. Odgovorov nismo dobili. Je pa Jože Kojc po poročanju medijev na predobravnalnem naroku v primeru Marina na sodišču povedal, da naklepno ni storil nobenega kaznivega dejanja in da je »načelen človek z visokimi moralnimi vrednotami«. Zagovornik Dejana Šurbka pa je povedal, da žensk v Marini ni nihče silil v prostitucijo oziroma jih nadzoroval.

Sodelujoči pri preiskavi:

Avtor člankov: Anže Voh Boštic

Urednica: Taja Topolovec

Preverjanje dejstev: Lenart J. Kučić, Ana Gabrovec, Taja Topolovec

Lektura: Ana Bogataj

Ilustracije: Una Rebić