Decembra lani smo pri Pod črto tiskovne predstavnike Marjana Šarca zaprosili za intervju s premierjem. V prošnji smo pojasnili, da bi želeli pridobiti njegovo mnenje o specifičnih temah, s katerimi smo se v preteklosti ukvarjali pri Pod črto.

Intervju smo nato opravili sredi aprila letos. Tri tedne pred intervjujem smo tiskovnim predstavnikom poslali podroben opis tematik in vprašanj znotraj teh tematik, o katerih se želimo pogovarjati s premierjem. Povedali smo jim tudi, da želimo pri vsaki tematiki od premierja dobiti odgovore na dve vprašanji: kako pomembna se zdi Šarcu posamezna tematika in kakšne ukrepe bo vlada pripravila na posameznem področju.

Pogovarjali smo se o naslednjih tematikah:

–          neučinkovit pregon gospodarskega kriminala in korupcije,

–          problematika revščine v Sloveniji,

–          pomanjkanje družinskih zdravnikov,

–          težave z ugotavljanjem in določanjem primernih odškodnin pri poklicnih boleznih,

–          pomanjkanje nadzora nad kakovostjo v zdravstvu,

–          nepravilnosti v slovenski policiji,

–          boj s podnebnimi spremembami v Sloveniji.

Spodaj podajamo prepis intervjuja z Marjanom Šarcem. Pogovor je zapisan, kakor je potekal. Prepis pogovora smo samo nekoliko uredniško obdelali na način, da je bolj berljiv.

Na podlagi spodnjega intervjuja smo pripravili analizo, kjer primerjamo Šarčeve odgovore po posamičnih področjih z ugotovitvami in dejstvi, ki smo jih v več letih preiskovanja posameznih tematik pridobili pri Pod črto. Preberite našo analizo Intervju s Šarcem: Veliko anekdot, malo konkretnosti.

Pri Pod črto že vrsto let opozarjamo na neučinkovite in počasne kazenske postopke v primeru gospodarskega kriminala in korupcije. Kako resen problem se gospodarski kriminal in korupcija v Sloveniji zdita vam?

V eni izmed svojih kampanj sem že povedal, da je gospodarski kriminal najhujša oblika kriminala. Umor lahko nekdo stori tudi v afektu, gospodarski kriminal pa je premišljena oblika kriminala, največkrat gre za oškodovanje lastne države. Spomnimo se primera Istrabenz, združevanja in razdruževanja podjetij. Tudi zaradi takšnih praks je Slovenija takrat v krizo vstopila bistveno slabše pripravljena, kot bi sicer. Podjetja so bila zadolžena, kupovale so se drage delnice, nato so delnice padle, podjetja so se izčrpavala, izvajale so se čudne transakcije. Zato je gospodarski kriminal najbolj sprevržena oblika kriminala, ker gre za pridobivanje koristi na nepošten način.

Zdi se mi izjemno pomembno, da bi se lotili tega problema. Vendar, zadnjič smo imeli priložnosti videti nek televizijski prispevek o korupciji v zdravstvu na primeru bolnišnice Jesenice. Policija je pridobila obremenjujočo korespondenco med osumljenimi, pa je sodišče izločilo te dokaze in zadeva je zaključena. Ni dovolj, da se proti kriminalu bori le policija. Tudi ko policija zadevo pripelje do neke obravnave, potem na sodiščih vse pade. In to je zelo slabo znamenje državljanom. Zato gre tu predvsem razmisliti o neki zdravi pameti včasih.

Omenili ste Istrabenz. To so velike zgodbe, kjer so določeni ljudje bili obsojeni, in to si lahko verjetno država šteje za uspeh …

Hvala bogu, vsaj nekaj.

A ne tako znane zgodbe, v katerih pa so se vseeno zgodila milijonska oškodovanja, stojijo. Ravno smo objavili primer, ko je neko podjetje oškodovalo državo, banke, podizvajalce in delavce za 14 milijonov evrov. Zadeva je bila policiji prijavljena 2014, policija pa je pogovor s prijaviteljem opravila šele leta 2018. Takih primerov je še več. Lahko govorimo o hudi krizi na področju preganjanja gospodarskega kriminala?

Gre predvsem za krizo vrednot. Gre tudi za krizo zavedanja, kaj država je, kaj pomeni imeti svojo državo in kaj pomenijo dolžnosti. Vsak, od predsednika vlade navzdol, mora svoje delo opravljati v skladu s pooblastili, dolžnostmi. Če svojega dela ne opravlja na ta način, ne zasluži, da je na nekem mestu. Konkretnega primera seveda ne poznam, a vzrokov za to, da kdorkoli v sistemu ne opravlja svojega dela, je lahko več.

Ampak začne se pri osnovah. Če imamo dva človeka v pisarni, pa na drugi mizi telefon zvoni, drugi pa telefona ne bo dvignil in povedal, da je kolega odšel na malico, in klicatelja vprašal, s čim vam lahko pomagam, ker to ni njegovo delo, to ni njegov telefon. V tej državi se pač prelaga odgovornost. Nobeden ne sprejme nobene odgovornosti. Da se tisti na nižjem položaju zaščiti, bo rekel, predsednik vlade je zahteval to in to. Vendar predsednik vlade ni nečesa zahteval, ker misli, da je sončni kralj ali ne vem kdo, ampak ker želi, da država funkcionira.

Bom povedal en zanimiv primer, ki nima zveze s tem, je pa dovolj pomemben. Ko sem se prvič peljal z vladnim letalom Falcon, sem opazil, da je državni grb narisan čisto napačno. Nekdo ni opazil, ni opravil svojega dela. Če ne spoštujemo lastnih simbolov, lastne države, kako nas bodo drugi spoštovali? In če imamo v sistemu ljudi, ki ne opravljajo svojega dela – če je to res, kar pravite, da je bila prijava dana 2014, na zadevi pa se je začelo delati šele leta 2018, to pomeni, da nekdo ni opravil svojega dela. In to je nedopustno. Je pa to posledica kar nekaj let naše narobe razumljene demokracije, kjer ljudi zanimajo samo pravice, dolžnosti pa ne. To je tisti problem in tega ne more rešiti noben zakon, predpis, direktiva. To je v glavah, tu mora biti razčiščeno, ali smo država, kjer želimo, da se zadeve premikajo, ali želimo ves čas stopicati na mestu.

Sodstvo je neodvisna veja oblasti, in to je seveda prav. Tudi v dobri veri vlada v sodstvu ne more stvari urejati z dekretom. Pa vendarle, kaj lahko vaša vlada stori, da začne spreminjati kulturo razmišljanja, ki ste jo pravkar opisali?

Sodniku se ne da predpisati, kako naj razsodi. To se začne v vrtcu, šoli in tako naprej. Vzgajanje otrok. Nas so tako vzgajali. Če je zvonil telefon na drugi mizi, sem se javil.

V družbi na splošno manjka zavedanje, da imamo dolžnosti, ne samo pravic. Tudi v šolah. Težko boš spremenil družbo, odrasle državljane prepričal v nekaj, če so že v šoli bili deležni zaščite staršev ali celo odvetnikov oziroma so se starši v šolo hodili kregat za ocene. Imamo ocene od ena do pet, in tudi če otrok dobi trojko, štirko, ni konec sveta. Danes morajo biti vsi odlični, ker je to družba, ki tekmuje med seboj, kjer vlada kult mladega, lepega, uspešnega. Kdor je malo manj uspešen, si pravzaprav naj niti ne bi zaslužil biti del te družbe.

To prepričanje se da spremeniti le na dolgi rok, z vzgojo. S pozitivno indoktrinacijo, indoktrinacijo vrednot. Ko sem bil župan, so vsi seveda vpili: »V politiki je sama korupcija, vse je narobe!« Ampak tisti, ki je najbolj vpil, je nato prvi prišel do mene, da ga je radar ujel, in vprašal, kako bi mu lahko pomagal. To je ta težava. Smo narod, ki »hvata krivine«. Radi bi bili Švica, ne bi pa upoštevali nobenega predpisa.

Sodnikom ne moremo predpisati, kako naj sodijo, lahko pa apeliramo, da mora ta družba postati taka, da se ti splača biti pošten. Da boš car, če boš pošten, ne pa, da boš car, če boš državo in soljudi okoli prinašal.

Prejšnji minister za pravosodje je predlagal novelo zakona o kazenskem postopku, ki je vseboval ukrepe za pohitritev kazenskih postopkov. Novela je na koncu padla v parlamentu. Ministrica za notranje zadeve Andreja Katič zaenkrat ne vzbuja velikega zaupanja, da bi tako reformo lahko izpeljala ona. Katič je bila v prejšnji vladi obrambna ministrica, v medijih se praktično ni pojavljala, razen na koncu mandata, ko so mediji poročali, da je slovenska vojska padla na testih usposobljenosti zveze NATO. Katič je zdaj prevzela ministrstvo za pravosodje, kjer jo čaka zelo težko delo. Na tiskovni konferenci pred nekaj meseci smo jo vprašali, kdaj namerava sama predlagati spremembe zakonodaje za pohitritev kazenskim postopkov. A na to vprašanje nam ni znala odgovoriti. Imate zaupanje v njo, koliko časa ji dajete na voljo za spremembe zakonodaje?

Ta vlada je sestavljena iz mnogih strank, obenem je vlada manjšinska. Preden vlada predlaga novo zakonodajo, potipa teren. Imamo pa včasih pri predlagani zakonodaji tudi težave z informacijsko pooblaščenko, v smislu meje med zasebnostjo in pooblastili pravosodnih organov. Pripravlja se zakon o Sovi, in mi smo edina država na svetu, kjer obveščevalna služba ne more ukrepati proti tistim, ki izvajajo protiobveščevalno dejavnost na lastnem ozemlju.

Vedno, ko se nek zakon poskuša spraviti v parlamentarno proceduro, se najprej potipa teren in ugotovi, ali obstaja naklonjenost zanj ali ne. Zagotovo pa bo treba tudi tu spremeniti razne stečajne postopke, upnike, nekdo lahko firme odpira, eno zapre, drugo odpre in izigrava sistem ves čas. Zagotovo bom temu posvetil svojo pozornost in zdaj je počasi že čas, da pogledamo malo rezultate dosedanjega dela in kaj se pripravlja za naprej. In zagotovo bom tudi sam pričakoval nekoliko več drznosti na tem področju. Četudi na koncu zakon ni sprejet, imaš vsaj mirno vest, da si nekaj poskusil narediti. To se mi zdi bistveno, dolžni smo pripraviti neke ukrepe, vrniti državljanom zaupanje v to državo, za katerega menim, da je zelo omajano. Seveda moramo tudi državljani sami kaj narediti za to, načeloma je pa treba vrniti zaupanje, predvsem pa je treba tudi povedati, da se biti pošten mora splačati. Napake so napake, vsak naredi napako, pozabi oddati formular za davčno napoved, oddati prijavo premoženja na komisijo za preprečevanje korupcije, in to napako naknadno popravi. Tu ne gre za naklepna kazniva dejanja. Kar pa se je dogajalo v preteklosti, Pivovarna Laško, Istrabenz, da ne naštevam dalje – saj nekdo odide v zapor, neko zadoščenje je, a denar je izginil. Zato bi morala zakonodaja predvsem preprečevati takšne slabe prakse.

Naslednja tema, s katero smo se v preteklosti pri Pod črto precej ukvarjali, je revščina v Sloveniji. Vaša vlada je že dvignila socialno pomoč in minimalno plačo. Določene spremembe na bolje ste torej že storili. Kaj pa bi se še moralo spremeniti na bolje? V revščini še kar živi precej upokojencev, invalidov, težave so tudi s programi, ki želijo trg dela spet odpreti dolgotrajno brezposelnim. Kaj lahko država tu še naredi?

Tu sva spet pri problemu, ki ga nikoli ne bo možno dokončno rešiti. Tu imam statistične podatke, ki so sicer gola statistika: stopnja tveganja revščine v Sloveniji je bila v letu 2017 13,3 odstotka, kar pomeni, da smo pod povprečjem EU, kjer je stopnja tveganja revščine 16,9 odstotka. Ampak zaradi tega ne moremo reči, da smo super. Tudi tu je treba povedati, da zadeva ni enoznačna. Ko govorimo o revščini med upokojenci, je tu težava, da so se otroci odselili od doma, dva upokojenca pa sta ostala z veliko hišo, ki je ne moreta vzdrževati. Potem manjka 800 postelj v domovih za starejše. Nekateri ljudje so tudi trajno nezaposljivi. Tudi ta problem ostaja.

Kot ste rekli, ukrepi z minimalno plačo, ki pa so bili tudi deloma izničeni, tudi dvig pokojnine, letos se bo dvakrat uskladila, se delno izničijo, če se kot posledica tega zvišajo tudi cene storitev v domovih za starejše. Alibi za ta zvišanja cen naj bi bil sicer zvišanje plač v javnem sektorju. A ko gledamo podatke, vidimo, da so bila zvišanja nekje tudi prekomerna.

Skratka, določeni ukrepi so bili izvedeni, vendar to ni dovolj. Razpisali bomo koncesije za nego starejših, potem se pripravlja zakon o dolgotrajni oskrbi, res pa je, da se ta zakon pripravlja že zelo dolgo. Tu ne mislim rožic saditi, kako je vse idealno. Revščina vedno nastane tam, kjer so stroški plačevanja položnic višji, kot je prihodek. In teh 268.000 ljudi, ki so pod pragom revščine, zagotovo ni zanemarljiva številka. Vzroki za to stanje pa so lahko različni od posameznika do posameznika. Kot župan sem se vsak prvi četrtek v mesecu srečeval z občani, zato iz prve roke vem, kaj to pomeni. Nekaterim sem tudi pomagal, kolikor sem lahko, skupaj s centrom za socialno delo in drugimi ustanovami.

Moram pa iskreno in pošteno povedati, da je bilo nekaj primerov tudi takih, kjer se ljudje niso hoteli soočiti z revščino in nekaj spremeniti v svojem razmišljanju. Tudi tu država ni vsemogočna, ker moramo vedeti, da Slovenija je zelo socialna država. Imamo kar visoko stopnjo socialnih transferjev. Predvsem bi morali omogočiti tistim, ki so nezaposljivi, da se bodisi prekvalificirajo ali kakor koli. Vendar se je pri 55 letih težko prekvalificirati. Revščina je lahko tudi posledica smrti v družini, bolezni. Država že ukrepa, tudi s socialnimi pomočmi, tudi z dvigom minimalne plače in tako naprej. Ampak vseh teh primerov seveda nikoli ne bomo mogli rešiti, tega se je treba zavedati in to je treba pošteno povedati. Ker bi lagal, če bi rekel, da do tega in tega leta v Sloveniji ne bo nobene revščine več.

Zelo aktualna tema so težave z družinskimi zdravniki. Na pomanjkanje zdravnikov smo pri Pod črto opozarjali že leta 2015 – tako na splošno pomanjkanje kot tudi neenako razporeditev družinskih zdravnikov po Sloveniji. Z odprtjem medicinske fakultete v Mariboru naj bi se razmere pričele izboljševati. Po drugi strani vidimo pomanjkanje interesa diplomantov medicine za specializacijo družinske medicine. Kaj lahko tu vlada stori kratkoročno in kaj srednjeročno oziroma dolgoročno?

Vemo, da je v zdravstvu tako, da če pride do mene 20 strokovnjakov, bo tudi 20 različnih videnj, kako reševati situacijo. Dejstvo je, da ministrstvo pripravlja ukrepe na področju družinske medicine: podpis aneksa k splošnemu dogovoru z možnostjo, da družinski zdravniki odklonijo obravnavo novih bolnikov po doseženih 1895 glavarinskih količnikih, omogočen bo tudi pritok zdravnikov iz tujine, nekaj čez 50 ji bo. Nekaj škode je povzročila tudi napoved kaznovanja tistih zdravnikov, ki bodo bolnika neupravičeno poslali k specialistu.

Predvsem pa je treba vedeti, da so v Sloveniji mnogi poklici, kjer so ljudje obremenjeni. Mnoge take primere imamo in tu se bojim, da so šli zdravniki preveč v sindikalni boj. Kar se tiče zanimanja za poklic družinskega zdravnika, bi bilo treba ljudi v to privabiti. Če povem banalno, pa naj izpadem butast, ampak gostinska dejavnost, dokler ni bilo teh kuharskih šovov in ne vem česa vsega po televiziji, ni bilo zanimanja. Zdaj pa zanimanje zelo narašča. Enako je tudi pri vojaškem poklicu, pri policijskem poklicu. Na nek način je treba ljudi v to privabiti.

Sva pa tudi pri hipokratovi prisegi. Ti poklici, ne nazadnje tudi moja funkcija, plačila za to se ne da izmeriti. Po plači sem na 1400. mestu v javnem sektorju. Prvih 800 po višini plače je zdravnikov. Nobena stvar ni črno-bela in teh poklicev se ne da meriti s številkami. To je pač poslanstvo. Tudi jaz zjutraj ob 5.30 vstanem, ob sedmih sem v pisarni, in delam v nedogled. Včasih pridem domov ob enajstih zvečer, če se udeležim kakšne prireditve, in nato spet vstanem ob 5.30. Se pravi, tudi jaz težko izmerim svoje delo z denarjem, normativi, ne vem čem še vse.

Obenem se vsega ne da rešiti na hitro. Ti prvi ukrepi ministra, dodatek k splošnemu dogovoru, uvoz zdravnikov iz tujine … In pa, seveda, vsi zdravniki si želijo delati čim bližje domu. To pa seveda ni vedno možno. Tu vidim še morda kakšno rezervo. Pa tudi v organizaciji samega dela. Nenazadnje je treba še povedati, da je primarno zdravstvo v pristojnosti lokalnih skupnosti in se razlikuje od občine do občine. V Kamniku občina nikoli ni jemala denarja iz zdravstvenega doma. Denar je vedno ostal, da so kupili nova reševalna vozila, kaj prizidali, kupili kakšno aparaturo. Nikoli se ni občina kot ustanovitelj tega javnega zavoda vtikala v delovanje in zato tudi nikoli nismo imeli težav. Ni pa v vseh občinah tako.

Ko že govoriva o zdravstvu, pri Pod črto smo pisali tudi o poklicnih boleznih. V Sloveniji naj bi imeli okoli 30.000 poklicno bolnih, ki trenutno ne morejo dobiti odškodnine oziroma pravične invalidnine. Tu bi morala vlada spremeniti en pravilnik o poklicnih boleznih. Na ministrstvu so nam najprej obljubljali, da ga bodo spremenili do konca leta 2015, nato do konca leta 2016, ta zgodba se nato ponovi praktično vsako leto. Pravilnik še danes ni spremenjen. Je vzrok za to nasprotovanje obrtne zbornice, ki se boji tožb delavcev proti obrtnikom? Boste na vladi ta pravilnik zdaj sprejeli?

Moram priznati, da se v to temo nisem uspel poglobiti, tako da ne vem točno, zakaj pravilnik ni bil sprejet. Poklicne bolezni vsekakor so med nami, najbolj znan je primer Anhovega in azbestoze, zagotovo pa so tudi druge poklicne bolezni, naglušnost, če so pri obrtnikih ropotali stroji, vdihavanje kakšnih substanc pri avtoličarjih …

Sam tu ne vidim toliko problema tožb delavcev, ker že dejavnost sama povzroči poklicno bolezen. Moj oče je bil astmatik, ker je bil mizar in je delal s prahom. Takrat ni bilo odsesavanja prahu. Predelovali so tropski les, ki je bil še bolj škodljiv. Nekatere dejavnosti že same po sebi pustijo posledice in tega se v celoti ne da preprečiti. Zato mislim, da je tudi tu treba biti nekako razumen in vedeti, recimo moja žena dela v šolstvu, v srednji šoli, in ima že slabši sluh, kot bi ga imela sicer, ker je v razredu »šunder«, ker je danes šolstvo drugačno, ni tako kot včasih, ko so bili vsi tiho. Poklicna bolezen lahko pride tudi v šoli. Potem ima problem z glasilkami, ker mora glasno govoriti. Tako da lahko poklicne bolezni nastanejo kjerkoli. Ne nazadnje je tudi stres eden izmed ogromnih povzročiteljev težav. Sam menim, da je pravilnik o poklicnih boleznih zagotovo treba spraviti na svetlo dneva, ne smemo si zatiskati oči, da teh bolezni ni, in upam, da bomo pravilnik tudi sposobni sprejeti.

Še na temo kakovosti v zdravstvu, pa tudi v domovih za ostarele – pri Pod črto opozarjamo, da je področje spremljanja kakovosti v zdravstvu pri nas zelo šibko. Tudi v javnosti je ta tema nekoliko zapostavljena: vsi govorimo o nevzdržnih čakalnih vrstah, ampak kaj ti koristi kratka čakalna doba, če potem zdravnik pri zdravljenju stori napako. V koalicijski pogodbi ste zapisali, da boste ustanovili agencijo za spremljanje kakovosti v zdravstvu. Kako daleč ste na tem področju?

Zagotovo je to pomembno. O kakovosti smo govorili zdaj, ko se je v ljubljanskem kliničnem centru spet vzpostavila otroška srčna kirurgija. Še s prejšnjim ministrom Samom Fakinom sva predstavnikom staršev obljubila, da bo vršen nadzor nad delom kirurgov. Starši so zahtevali nadzor iz tujine, da mu bodo bolj zaupali, saj je tak nadzor bolj neodvisen. Na to smo pristali.

Vedno, ko se spremlja kakovost, se odpre vprašanje metodologije in neodvisnosti. Strinjam se z vami, imam lastno izkušnjo, na enem oddelku v bolnišnici, kjer so me v preteklosti obravnavali, je bilo malo mejno že vse skupaj, na drugem pa je bilo kot v nebesih. Spet sva pri človeškem faktorju, kako nekdo jemlje svoje delo, koliko se nekdo trudi. Seveda gorskih zdravnikov pri nas skorajda nimamo, v tej televizijski seriji je vse idilično, vse težave rešijo, v katerem koli času se nanje odzovejo. Meni je leta 2004 mati umirala v neznosnih bolečinah, za rakom. Obliži za lajšanje bolečin niso več prijeli, in potem sem se ne vem koliko časa po telefonu pregovarjal z zdravnico, da je zdravnica prišla mami vbrizgati tisto injekcijo morfija, da se je mama lahko umirila, ker je na koncu tehtala 30 kilogramov, to je bila sama kost in koža. Pričakoval bi včasih od zdravnikov tudi malo večjo odzivnost, ne pa odgovore v stilu, poskusite to, če ne bo pomagalo, pa nekaj drugega … Jaz to primerjam z gasilci: če bi nekdo poklical v gasilski dom in bi mu gasilec rekel: »Poskusite pogasiti z vedrom, če ne bo šlo, poskusite z vrtno cevjo, če pa še tisto ne bo šlo, pa nas spet pokličite.«

Tako približno se včasih dogaja tudi v zdravstvu. Tu je spet treba potrkati na vest zdravnikov. Kot otrok sem imel izkušnjo s pediatrom, ki je bil znan po tem, da si mu samo povedal, za kaj rabiš opravičilo in kakšno opravičilo rabiš, pa ti ga je napisal. Nekoč je prišel k njemu nek moj sošolec, oziroma bil je malo mlajši od mene, s poškodovano nogo. Ta pediater mu je svetoval, naj tri dni ne igra nogometa. Otroka je po treh dneh noga še kar bolela, zato je šel v Ljubljano na urgenco in dobil mavec za par tednov. Imamo takšne in drugačne zdravnike. Nismo vsi enaki, kot v politiki tudi nismo vsi enaki.

Danes zdravniki tudi naročajo, in včasih tudi težko razumeš, če prideš ti ob točni uri, zdravnik pa pride pol ure kasneje, normalno, da se vse zamakne. In pa zgodijo se tudi kakšne zdravniške napake. Pravim napake, ker zdravniki tudi niso bogovi in delajo napake. Zato smo v koaliciji tudi govorili o skladu za odškodnine za zdravniške napake. Toda, kar koli bomo sprejeli, pa vem, da vas ne bom zdajle zadovoljil s svojimi odgovori, mislim, da vas do zdaj nisem še z nobenim odgovorom zadovoljil, ampak dejansko, kar koli bomo storili, vedno pridemo do človeka. Ali se potrudi ali včasih kakšno zadevo jemlje zlahka. Ampak zdravniški poklic je zavezan hipokratovi prisegi, tako kot je moja funkcija zavezana prisegi v državnem zboru, in težko se pogovarjamo o normativih, razredih … To je tako kot pri policistih, ko je predsednik sindikata rekel, da so drugorazredni državljani, ker ne smejo voziti pijani. To je, kot bi župnik rekel, da je drugorazredni državljan, ker ne sme ženske imeti. Pač, vsak poklic ima svojo zakonitost in tudi tu je tako.

Na začetku intervjuja ste izpostavili sum korupcije v Bolnišnici Jesenice pri nabavi storitev čiščenja kot primer, kjer policija zbere potrebne dokaze, nato pa sodniki, namesto da bi obsodili storilce, izločijo dokaze iz postopka. A sodniki so dokaze izločili, ker policija in tožilstvo dokazov nista zasegla zakonito. V preiskovanju napak policije se izkaže, da največkrat postopki ne padejo zaradi nenavadnih zakonov ali nekakšnih sodniških muh, ampak zaradi napak v delu policije. Pri Pod črto smo razkrili več zadev, od vdorov v policijski komunikacijski sistem Tetra, pa s tem povezanim primerom vdiranja Dejana Orniga v zasebno korespondenco državljanov po naročilu kriminalistov, pa primer nepravilnega policijskega hranjenja profilov DNK , zaradi česar je sodišče oprostilo osumljenca posilstva. Gre preprosto za slabo delo policije. Najbolj pa nas skrbi, da vedno znova vidimo, da policija noče sprejemati odgovornosti. Policistov, ki delajo napake, se ne sankcionira. Je pa res, da se je pod novo direktorico prvič zgodilo, da je v primeru omenjenega hranjenja profilov DNK nekoga zamenjala – direktorja nacionalnega forenzičnega laboratorija, ki je odgovoren za zakonitost hranjenja teh profilov. Pred tem česa takega nismo videli. Obenem je policiji nedavno sprejeti zakon o kazenskem postopku dal možnost uporabe novih invazivnih metod za preiskovanje kriminala. S temi metodami ni morda nič narobe, če se ve, da bo ob morebitnih zlorabah teh metod zanje nekdo tudi odgovarjal. Ta druga polovica pri policiji pogosto umanjka. Kaj menite o teh ugotovitvah in kaj pričakujete od novega notranjega ministra?

Pravilno ste ugotovili, da se pod novo direktorico policije zadeve spreminjajo. Če to primerjam s seboj in našo stranko, so nas pred kratkim zelo kritizirali zaradi »sendviča«. Vem, da so mnoge poslanske skupine želele tega poslanca dobiti k sebi, češ, kaj boš odstopal zaradi sendviča. Ampak pač tako je. Mislim, da direktorica je pokazala voljo po nekem drugačnem delu. Policiji se poznajo tudi pomanjkanje vlaganj vanjo v preteklosti, v času krize. Tudi nekateri, ki so vodili razne vlade, nas danes učijo, kako bi morali zagotoviti več denarja za policijo, ampak sami ga pa niso mogli.

Napaka je bila tudi ukinitev srednje policijske šole v Tacnu. To je bilo narejeno nepremišljeno, na hitro, in zdaj prihajajo v policijo včasih tudi takšni ljudje, za katere bi bilo morda bolje, da bi opravljali kakšen drug poklic. Ampak dejstvo je, da nekdo, ki vdre v Tetro, takemu bi predlagal, da se zaposli v policiji, ker je dragocen kader. Vsaj sam tako razmišljam. Morda mu ne bi mogli plačati toliko, kot bi želel. A take strokovnjake je dobro imeti na svoji strani. To samo laično ocenjujem, ne morem vedeti, kaj se je takrat dogajalo.

Druga zadeva, minister ima stike z nevladnimi organizacijami. Kar se tiče lovilcev IMSI, o katerih verjetno govoriva, smo mi bili ena redkih držav, ki jih nismo uporabljali. Razumem, da so pomisleki pred vdori v zasebnost in tako naprej, ampak ko se nekdo s tovornjakom zaleti v množico, potem je prepozno. Potem se vsi sprašujejo, kdo je to dovolil, kako je prišlo do tega, ne smemo si delati iluzij, da živimo v varnem svetu in da se nič ne more zgoditi. Tako da vendarle pozdravljam, da zakonodaja dovoljuje uporabo lovilcev IMSI.

Je pa tudi informacijski pooblaščenec v preteklosti sprejemal nenavadne odločitve. Na primer, ni bilo v redu, če so varnostne kamere preveč detajlno prepoznale obraz. Ampak čemu boš potem tako kamero imel, saj veste, kako je. Še vedno menim, da je slovenska policija vendarle sposobna policija. Je pa res, da se včasih gremo preveč sindikalnih bojev, tako v vojski, policiji, kot tudi drugje. Vendarle sindikat ni tisti, ki mora voditi policijo, ampak mora policijo voditi direktor in tako naprej. Tako da, vedno so ta trenja, vemo, da so sindikalisti zaposleni v policiji, tukaj je tudi malo tako. Ne dvomim v strokovnost policije, verjamem, da je bila storjena tudi kakšna napaka. Ampak nova direktorica se tega zelo dobro zaveda in čisti tudi v lastnih vrstah, si ne zatiska oči pred tem. Je pa res, da mora pri tem upoštevati tudi zakonodajo, delovnopravno zakonodajo, človekove pravice in še kaj. Res pa obstaja ta lažna solidarnost: po eni strani policisti zahtevajo dodatek za ukrepanje ob vsakem času, po drugi strani pa se pritožujejo, ker ne smejo voziti pod vplivom alkohola. To pa ne gre skupaj.

Zaključiva s podnebnimi spremembami. Državo tu čaka precej dela. Energetski koncept Slovenije, ki naj bi opredelil zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, še ni bil sprejet. Tudi konkretni ukrepi za prilagajanje podnebnim spremembam še niso sprejeti. Kakšni so naslednji koraki ministrstev in vlade na tem področju?

To je zelo na široko zastavljeno vprašanje. Dobro, imam svoje mnenje o reševanju teh vprašanj na ravni Evropske unije in svetovnem reševanju teh vprašanj. Naj se Slovenija še tako trudi, kaj nam pomaga, če v Pekingu zaradi smoga ne vidiš neba in če bodo dizelska vozila, ki jih bomo izrinili iz EU, pristala v drugih državah in tam nadaljevala z onesnaževanjem. To je še malo za pretuhtati.

Kar se tiče našega energetskega sistema, upam, da se bodo v doglednem času naši energetiki, torej direktorji energetskih podjetij, sposobni usesti za isto mizo, in da se bomo enkrat prenehali pogovarjati, kje bo kdo sedel, v katerem nadzornem odboru, od katere stranke bo, temveč se bomo spraševali, ali je dovolj strokoven. Kot drugo pa, da se bodo vsi usedli za isto mizo in se vprašali quo vadis Slovenija, kje želimo biti leta 2050. Mi imamo spet eno nesrečo z našo preteklostjo, to je TEŠ6, kjer se je seveda naredilo koncept na način, da se bo tam kurilo velenjski lignit, zdaj pa smo ugotovili, da tega premoga ni dovolj in da bo treba uvažati indonezijski premog. In seveda, že zdaj nam je jasno, da bo v doglednem času treba TEŠ6 tudi zapreti, če bomo hoteli zmanjšati te emisije na raven, ki jo želimo.

Zdaj pa se moramo vprašati, kje bomo dobili dovolj energije za električna vozila, klimatske naprave, pametne telefone, vse, kar nam ta sodobna družba nudi. Če mene vprašate, je ta hip za Slovenijo rešitev gradnja drugega bloka nuklearke. Zagotovo. Nuklearna energija je še vedno najčistejša. Problemi z odpadki sicer ostajajo. Vendar, če te jedrske odpadke pravilno skladiščiš oziroma odstraniš, potem pa odložiš na odlagališču, to ni več taka težava. Nemčija je šla v hitro zapiranje vseh jedrskih elektrarn po Fukušimi. Vendar je to podobno, kot če bi imel sosed prometno nesrečo, pa bi še ti avto prodal, da se tebi to ne bo zgodilo. Ker pri Fukušimi je bil cunami tisti, ki je povzročil škodo, černobilske nesreče pa tudi ne bi bilo, če ne bi bil posredi človeški faktor. Saj vemo, v elektrarni so izvajali obremenitveni test. Prišla je druga ekipa, ne tista, ki je bila predvidena za izvedbo testa. In so testirali, koliko elektrarna zdrži, pri tem pa so izklopili varovala. In normalno, da je šlo ob 1.25 zjutraj vse v zrak. Vedno bo obstajal ta človeški faktor, vendar je jedrska energija za Slovenijo še vedno najbolj ugodna in najčistejša. Ker vemo, rek ne bi namenili za elektrarne, vetrnice motijo ptice, solarna energija, ja, nekaj dela na tem, tako da se bomo morali predvsem odločiti … Na Muri zagotovo ne bomo gradili, tudi moje mnenje je, da to ni primerno. Mura je posebna reka, zato je za Slovenijo, če mene vprašate, edina pot JEK 2 in podaljšanje obratovanja obstoječega bloka. Tako kot tudi Francija gradi nove elektrarne, pa še kdo. Ima pa seveda Avstrija argumente, da bi mi morali Krško zapreti. A se z njimi težko strinjam, ker ne vem, kje bomo potem dobivali potrebno energijo.

Na podlagi intervjuja smo pripravili analizo, kjer primerjamo Šarčeve odgovore po posamičnih področjih z ugotovitvami in dejstvi, ki smo jih v več letih preiskovanja posameznih tematik pridobili pri Pod črto. Preberite našo analizo Intervju s Šarcem: Veliko anekdot, malo konkretnosti.