(Branje tega prispevka vam bo vzelo približno 12 minut)

Meja med biti reven in ne reven je lahko en teden v bolnišnici.

Gospa Tadeja (ime je spremenjeno) je izobražena ženska, poliglotka, ki je v mladih letih veliko prepotovala in se ukvarjala s humanitarnostjo. V tujini se je zaljubila in z možem sta si v Sloveniji ustvarila skupen dom. Ona je bila računovodkinja s povprečno slovensko plačo, on dokaj uspešen samostojni podjetnik. Odločila sta se, da gresta na svoje. Vzela sta posojilo za trisobno stanovanje v Ljubljani. Nista živela razkošno, imela pa sta dovolj finančne stabilnosti, da sta lahko sebi in svojim otrokom zagotavljala dokaj udobno življenje.

Ko je Tadeja pred tremi leti tretjič zanosila, so jo odpustili. Čez tri mesece je njen mož doživel infarkt. Skorajda v trenutku so ostali brez vseh dohodkov.

Tadeja ni stala križem rok. Medtem ko se je ukvarjala s tožbo zoper delodajalca, ki jo je nezakonito odpustil, in z banko, pri kateri je vzela hipoteko na stanovanje, je hodila na različna usposabljanja in na tečaj tujega jezika. Avgusta letos je dobila službo. Dobila je tudi tožbo zoper delodajalca, a se je slednji plačilu 8000 evrov Tadeji zaradi nezakonite odpustitve izognil s fiktivnim prepisom podjetja.

Tadejin mož je izjemno šibkega zdravja in ni več sposoben delati. Družina je zato odvisna le od njene plače – sicer povprečne, a premajhne, da bi lahko z njo preživela petčlansko družino. Tudi zato, ker mora odplačevati nakopičene dolgove.

Marca letos je Novo Ljubljansko banko, s katero sta z možen sklenila pogodbo, prosila za reprogram odplačevanja kredita. Namesto odgovora je maja, ko je šla plačat položnico, izvedela, da je banka odstopila od pogodbe. Septembra je dobila izvršbo za prodajo stanovanja.

Revščina se je v času gospodarske krize, med letoma 2009 in 2014, v Sloveniji povečala za skoraj 30 odstotkov. Pri nas število revnih raste hitreje kot v Evropski uniji. Razlog za porast gre iskati predvsem v dveh dejavnikih: gospodarski krizi, ki je Slovenijo močno prizadela, in pomanjkljivem odzivu države na posledice krize za najbolj ranljive skupine v družbi. Novi revni so tako predvsem tisti, ki se iz revščine želijo izkopati – a se ne morejo.

Kot poudarjata Anita Ogulin in Maruša Kaučič, avtorici uvodnega citata iz programa Botrstvo: le bolezen enega člana je danes dovolj, da v revščino zapade cela družina.

Koliko je v Sloveniji revnih

Ko govorimo o statistiki revščine, govorimo o arbitrarno določeni meji, o črti, ki razmejuje revno in ne revno prebivalstvo določene države. A to je zelo splošna informacija, ki pove le del celotne zgodbe. Iz podatka ne moremo razbrati, kako se stopnja tveganja revščine porazdeljuje po državi, kako revni so v bistvu revni in kako dolgo ta revščina že traja. Pove nam le to, koliko ljudi se v državi znajde pod pragom revščine.

V Sloveniji je stopnja tveganja revščine uradno določena pri 60 odstotkih mediane dohodka v državi. Osebe, ki živijo v gospodinjstvih, katerih dohodek na posameznega člana gospodinjstva je nižji od praga tveganja revščine, so revne, osebe, katerih dohodki so nad tem pragom, pa naj bi bile finančno stabilne. V letu 2014 je ta prag znašal 596 evrov mesečno na osebo in 1251 evrov mesečno na štiričlansko družino z dvema otrokoma, mlajšima od 14 let. Družine naj bi namreč na osebo potrebovale manj sredstev za dostojno življenje.

Stopnja tveganja revščine je bila leta 2014 v Sloveniji 14,5 odstotka, kar pomeni, da je pod pragom tveganja revščine živelo približno 290.000 ljudi. Revščina od krize dalje sicer močno narašča: Med letoma 2009 in 2013 je zrasla z 11,3 na 14,5 odstotka prebivalstva, lani pa je stagnirala.

Mnogi politiki se hvalijo, da je Slovenija v primerjavi z evropskim povprečjem država z manj revnimi ljudmi. A čeprav je stopnja tveganja revščine v Sloveniji še vedno pod evropskim povprečjem, ki je leta 2014 znašalo 17,2 odstotka, se mu izjemno hitro približujemo. Med letoma 2008 in 2014 se je v Sloveniji stopnja tveganja revščine dvignila za 2,2 odstotne točke, torej je revnih kar za 30 odstotkov več kot pred krizo. V Evropi se je stopnja tveganja revščine medtem dvignila le za 0,6 odstotne točke. Revščina se je bolj kot pri nas povečala le na Švedskem (za 2,9 odstotne točke) in v Luksemburgu (3 odstotne točke). Slovenija si tretje mesto deli z Madžarsko. Malo za nami so Hrvaška (2,1 odstotne točke), Grčija in Romunija (2 odstotni točki).

A nacionalna statistika skrije pomembne regionalne razlike. Vzhodna polovica države je precej bolj revna od zahodne in je lani s 16,4 odstotka že skoraj dosega evropsko povprečje. V zahodni polovici države je revnih četrtina manj ljudi; stopnja revščine namreč znaša le 12,3 odstotka.

Razlike v revščini med vzhodnim in zahodnim delom države se sicer manjšajo. A ne zato, ker bi na vzhodu postajali vedno manj revni, temveč zato, ker revščina zelo hitro narašča na zahodu države. Od leta 2008 je poskočila z 8,6 odstotkov na 12,3 odstotka.

Revščina dejansko

Stopnja tveganja revščine  se sicer določa izključno na podlagi dohodka posameznika ali družine. Podatkov o premoženju in o razpoložljivih sredstvih, ki bi izostrili to izredno posplošeno sliko revščine, nimamo.

»Merimo samo dohodkovno revščino in to je samo približek. Je relativen in arbitrarno določen podatek, zato bi bilo treba pogledati vsaj še premoženje ljudi. Sicer ne verjamem, da se pri tistih z zelo nizkimi dohodki koncentrira premoženje, a pri nas je slika lastništva stanovanj zelo zabrisana,« pove Martina Trbanc z Inštituta RS za socialno varstvo, ki za ministrstvo za delo pripravlja raziskave na temo revščine in socialne varnosti.

O tem, kako se nespremenjene številke izkazujejo v praksi, povprašamo tiste, ki so z revnimi vsakodnevno v stiku. »Res vedno govorimo, da je stopnja revščine v Sloveniji 14,5 odstotka. A mi nimamo pregleda čez celo leto. Po tem, kar vidim pri svojem delu in kar mi ljudje povedo, predvidevam, da je revščina še za kakšen odstotek višja,« pove Alenka Petek s Karitasa. Samo ljubljanska Karitas tako ali drugače oskrbuje kar 32.000 posameznikov.

Anita Ogulin, predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, pod okriljem katere poteka humanitarni program Botrstvo, je še bolj pesimistična. »Statistika kaže popolnoma nerealno sliko. Zelo ranljivih je v tem trenutku med 30 in 40 odstotkov Slovencev. Polovica pa nas je tistih, ki na ta ali drugačen način ne zmoremo ali pa ne zmorete.« Ogulin z medijsko zelo odmevnim projektom Botrstvo zbira donacije posameznikov za izboljšanje kakovosti življenja materialno prikrajšanih otrok in mladoletnikov.

Je revnih res skoraj polovica Slovencev? Odvisno od tega, kako široko definicijo revščine dopuščamo. Ali revščina pomeni to, da si nisi sposoben privoščiti vsakodnevnega toplega obroka? Ali bi se lahko strinjali, da je reven človek tisti, ki si ne more privoščiti tedenske kave s prijatelji? Kaj pa tisti, ki ne more enkrat letno na dopust?

Revščina ni natančno definiran koncept in je včasih odvisen od subjektivne presoje. Ogulin meni, da je vsak drugi otrok na nek način prikrajšan. »Če moj otrok ne more obiskati opere, kamor ga pelje srednja šola, je to prikrajšanost. Če moj otrok ne more na strokovno ekskurzijo ali ne more kupiti stvari, ki jih potrebuje za srednjo šolo, je to huda prikrajšanost!«

Globina revščine

Statistika, koliko ljudi je pod tako imenovanim pragom tveganja revščine, je torej pomanjkljiva. Do neke mere lahko razmere bolje ocenimo z določenimi drugimi podatki. Primer je statistika globine revščine.

Globina revščine pokaže, koliko sredstev osebe pod pragom revščine potrebujejo, da se bodo dvignile nad ta prag. Izražena je v odstotkih glede na mediano dohodka oseb pod pragom revščine. V Sloveniji je globina revščine lani znašala 22 odstotkov. To pomeni, da je mediana dohodka revnih za 22 odstotkov nižja od praga tveganja revščine. Ker znaša prag  revščine v Sloveniji 596 evrov, ima 50 odstotkov revnih Slovencev mesečni dohodek, nižji od 465 evrov (22 odstotkov manj od praga revščine), 50 odstotkov revnih pa dohodek, višji od 465 evrov (in nižjega od 596 evrov).

Globina revščine je torej kazalec, ki nam pove, kako močno so revni tisti, ki se znajdejo pod stopnjo tveganja revščine. In v Sloveniji so revni vse bolj revni, saj se je globina revščine od začetka krize do leta 2014 povečala z 19,3 odstotka na 22 odstotkov.

Kakšne so posledice tega povečanja? Pogosto je stanje tako mizerno, da posamezniki ali družine ne morejo zadostiti niti svojih najbolj osnovnih potreb. Kot pove gospa Tadeja, ki je v revščino zapadla zaradi nelegalne odpustitve ob zanositvi in bolezni moža: »Mi smo revščino dejansko živeli. Nismo imeli denarja za nič. Otrok me je prosil za božič, če lahko naredim pico, pa je nisem mogla, ker nisem mogla kupiti sira, niti za božič ne. Moji otroci so bili čisto na minimumu.«

Dolgotrajnost revščine

Poglablja se tudi dolgotrajnost revščine. Stopnja dolgotrajnega tveganja revščine je odstotek oseb, ki so bile pod pragom tveganja revščine v letu merjenja in še vsaj v dveh od treh predhodnih letih. Leta 2014 je bilo dolgotrajno revnih 9,5 odstotkov Slovencev, medtem ko jih je bilo leto prej za dva odstotka manj. Kar dve tretjini revnih v Sloveniji je torej dolgotrajno revnih. Ob tako strmem porastu smo celo presegli predlansko evropsko povprečje, ki je znašalo 9 odstotkov (letošnjega še ni na voljo).

Še posebej zaskrbljujoče je, kadar nastopita dolgotrajna in poglobljena revščina skupaj. Pri Botrstvu pravijo, da dve tretjini od 25.000 družin v oskrbi ZMP Ljubljana Moste-Polje živi v izjemno hudem pomanjkanju. Kako izgleda takšna revščina? »Otroci pridejo k nam za deset dni na letovanje brez prtljage, z eno majico in to je to,« pove Maruša Kaučič. Ogulin dodaja: »Nekateri si pri 14-ih letih ne znajo umiti zob, se ne tuširajo, ker se ne tuširajo doma, koliko otrok je ušivih … In kako vztrajno in konstantno so vseh deset dni polnili potovalke s hrano, s paštetami, evrokremom, jabolki za domov. Saj ne morem verjeti, jaz sem bila prepričana, da se bo letos to naše finančno stanje malo popravilo, pa nič, še poslabšalo se je!«

Dolgotrajna in poglobljena revščina, sploh kadar nastopita skupaj, sta tudi zelo nevarni. Srečo Dragoš Dragoš, profesor na Fakulteti za socialno delo opozarja, da se v Sloveniji že vzpostavlja kultura revščine, kar je veliko bolj zaskrbljujoče kot revščina sama. Zakaj? »Če je problem, da človek nima denarja, lahko to še vedno blažiš s socialnimi transferji. Če pa nima denarja, ker tudi njegovi starši nimajo denarja, potem pa razvije drugačno kulturo, vrednote, in v tem primeru revščine ne moreš blažiti s transferji. Potem mu moreš spremeniti tudi vrednote, kar je pa sila težko.«

Otrok, ki odrašča v dolgotrajni revščini, razvije drugačne vzorce obnašanja. Tak otrok je nemotiviran za doseganje ciljev ali pa življenjskih ciljev sploh nima, kultura revščine pa se odraža tudi v bolj vsakdanjih zadevah, kot je pomanjkanje skrbi za osebno higieno. Tak otrok svojega potenciala niti slučajno ne more izkoristiti.

Naše delo omogočate bralci. Do sredine decembra zbiramo 15.000 evrov za naše nadaljnje delovanje. Podprite nas z donacijo.

Socialna izključenost

Revščina seže globlje od neogrevanega stanovanja ali prazne mize. Zaradi svojega neugodnega dohodkovnega položaja so revni že a priori izključeni iz kulturnih, športnih in socialnih dejavnosti, v katere je vključen preostanek družbe. Alenka Petek s Karitasa se spomni zgodbe ene izmed Karitasovih uporabnic: »Gospa mi je povedala, da jo bivše sodelavke včasih povabijo na kavo, a ona bi morala kdaj to kavo tudi plačati, morda celo za vso skupino. Toda denarja za to nima. Že tistih par evrov za kavo bi namreč pomenilo, da tisti teden ne bi imela dovolj za hrano.«

Socialna izključenost je v uradni statistiki sestavljena iz treh kazalcev: iz stopnje tveganja revščine, materialnega pomanjkanja in nizke delovne intenzivnosti (posamezniki, ki delajo manj kot 20 odstotkov svojega potencialnega delovnega časa).

V Sloveniji je bilo leta 2014 kar 20,4 odstotka, torej 420.000 prebivalcev, socialno izključenih. Delež raste že vse od leta 2009. Še vedno nismo na evropskem povprečju, se mu pa – tudi tukaj – dokaj hitro približujemo.

Socialna izključenost, ki je stalna spremljevalka revščine, se izraža tudi na globljem nivoju. »Ljudje se osamevajo. Slovenci res strahovito prikrivajo svoj neuspeh, ker se ga sramujejo. Zaradi neuspeha jih izloča tudi okolica, obenem pa se sami izločajo, kar je najbolj nevarno. To je samodestruktivnost, ki jih po dolgotrajnem socialnem izključevanju dobesedno pripelje do samomorov,« pove Anita Ogulin iz Botrstva.

Tako Alenka Petek kot Anita Ogulin opozarjata, da revni večinoma izgubljajo celotno socialno mrežo, vključno s širšo družino. Petek opozarja, da so si včasih več pomagali znotraj družine, zdaj so tudi te zaloge pošle. »Če niso res izjemno dobro situirani, tudi starši ne morejo pomagati svojim otrokom.«

Maruša Kaučič iz Botrstva dodaja, da je situacija težka tudi za širšo družino: »Dostikrat družina ne more gledati njihovega propada, zato se sami oddaljijo.« Ranjen ponos in nezmožnost pomaganja postavi zid med revnimi in njihovimi širšimi družinami, kar le še botruje že tako načeti psihi tistih, ki so se znašli v položaju, iz katerega se več ne zmorejo izkopati.

In kako se prebiti iz tega položaja? Ključen problem revščine je to, da je zelo malo izhodov, meni Martina Trbanc z inštituta za socialno varnost. »Ne gre za to, da boš moral nekaj mesecev preživeti z izjemno skromnimi sredstvi. Pri revščini je najhujša brezizhodnost, kjer padeš v nek krog, v katerem se ti zdi vse nesmiselno in ne vidiš nobene poti naprej.«

Padec srednjega sloja

Povišana brezposelnost med finančno krizo je sicer pripomogla k temu, da je določen del ljudi padel pod prag tveganja revščine. Precej pa se je povišalo tudi število ljudi tik nad pragom revščine.

Uradna statistika se zaradi ostre ločnice praga tveganja revščine zareže med določen procent prebivalstva in ga razdeli na dva dela, na revne in ne revne. Ne pove pa, koliko je tistih, ki so se znašli tik nad pragom revščine, torej tistih, ki so skoraj revni. Glede na to, da prag tveganja revščine znaša relativno nizkih 593 evrov, je koncentriranost okoli tega praga zelo pomembna.

Zgornji graf prikazuje odstotek ljudi, katerih dohodki ne presegajo 70 odstotkov mediane povprečnega dohodka v Sloveniji oziroma 695 evrov (spomnimo: prag revščine se začne pri 60 odstotkih mediane oziroma 596 evrih). Vse od leta 2009 se odstotek teh »skoraj revnih« strmo povečuje, leta 2014 je dosegel najvišjo vrednost, 21,6 odstotka. Zelo se torej povečuje število tistih, ki živijo tik nad pragom revščine.

Kaj to pomeni? »Zaradi socialne reforme in ciljne usmerjenosti socialnih prejemkov se je ves spodnji srednji sloj premaknil proti nižjim slojem. In če kdo, potem je ta srednji sloj, predvsem nižji srednji sloj, plačal ceno krize. Nova socialna zakonodaja je zelo ciljno usmerila denarne prejemke k tistim osebam, ki res nič nimajo. Nekako se predpostavlja, da če kaj imaš, pač s tistim živiš, dokler imaš, šele potem padeš v sistem socialnih transferjev,« pove Martina Trbanc.

Srečo Dragoš s Fakultete za socialno delo dodaja: »Če ima nekdo dohodke tik pod pragom revščine, dobi socialno pomoč, če pa je en evro nad pragom revščine, ne dobi ničesar. To je kategorija, ki ji nič ne pripada, zato se lahko znajde v še večji stiski kot nekdo, ki ima primerljive dohodke kot ljudje v tej kategoriji, a dobi socialne transferje.«

Nenadno povišanje števila tistih, ki živijo tik nad pragom revščine in ki so še pred nekaj leti bili pripadniki srednjega sloja, in obenem padec tistih, ki so živeli tik nad pragom revščine, v revščino, nam daje tudi odgovor, kdo so novi revni. To niso tisti, ki se jim morda ne bi ljubilo delati, temveč tisti, ki so zaradi objektivnih razlogov – uničujoče kombinacije gospodarske krize in socialne reforme – pristali v začaranem krogu pomanjkanja in socialne izključenosti.

Problem blažimo, a ga ne rešujemo

Tak je tudi primer gospe Tadeje. Tadeja se je v treh letih iz poslovno uspešne ženske z izpopolnjujočim družinskim življenjem prelevila v nemočno gospo, ki se bori za to, da njeni otroci ne bi izgubili strehe nad glavo.

Kako se izogniti bedi, v katero zapada vedno več Slovencev? Za Anito Ogulin iz Botrstva je rešitev jasna. Ko pride do situacije, da je posameznik nesposoben plačevati položnice, kakor se je zgodilo v Tadejinem primeru, je treba uvesti moratorij na dolg. »Ko gre za tako osnovno stvar – za to, kar so ljudje jemali, da so si lahko zagotovili nek minimalen standard, v taki situaciji bi morala država zagotoviti moratorij. Nihče ni tukaj, ker bi želel odpis tega dolga. Saj bodo plačali, ampak v tem trenutku tega niso sposobni.«

Na ministrstvu za delo, družine, socialne zadeve in enake možnosti so nam povedali, da o moratoriju na dolg še ne razmišljajo. Štefan Lepoša, vodja direktorata za socialne zadeve na ministrstvu, prej pa dolga leta direktor centra za socialno delo Vič-Rudnik sicer pravi, da je »treba intervenirati na način, da najprej vidimo, ali je stiska v družini takšna, da jo lahko blažimo samo s socialnimi transferji, dostikrat je namreč v takšnih družinah doma še kakšna druga problematika, na primer nasilje, alkoholizem, psihosocialne težave«. V primerih, ko tega ni in je problem zgolj finančne narave, so zdajšnja rešitev socialni transferji.

Danes socialni transferji pogosto niso učinkoviti, saj so dolgovi družin, ki bodisi ne zmorejo plačevati posojila bodisi najemnine, previsoki, da bi jih bilo mogoče odplačati z enkratno denarno pomočjo. Zato danes prihaja do primerov, ko družina izgubi napol odplačano stanovanje ali pa je deložirana.

Lepoša pove, da se na ministrstvu problema zavedajo: »Vsak človek bivališče oziroma varno bivanje mora imeti, zato je treba storiti vse, da do deložacije ne pride.« Namreč: kadar socialni transferji ne zadostujejo ali pa problem ni detektiran pravočasno in je družina deložirana, se otroke nastani v rejniške družine, »za odrasle pa sploh ni nobenih pametnih rešitev,« ne zanika Lepoša. Vse to so mehanizmi, ki so za državo še dražji, kot pa, če bi socialno ogroženim uredili možnost bivanja.

S problemom deložacij se na ministrstvu aktivno ukvarjajo. Lepoša pojasni: »Začenja se pilotni projekt, kjer je več akterjev v družbi pridobilo trenutno dvanajst stanovanjskih enot po različnih občinah v državi. Družine, pri katerih pride do deložacije, bi naselili v te enote za obdobje enega leta, v tem času pa bi se s pomočjo strokovnega dela na terenu poskrbelo, da družina ne bi bila več brez stanovanja.« Družino torej želijo postaviti na noge do te mere, da bi lahko sama poskrbela za svojo prihodnost. »Projekt še ni v teku, gre pa v to smer,« zagotovi Lepoša.

Za dvanajst družin, ki bodo te enote zasedle, bo rešitev vsekakor dobrodošla. Vprašanje pa je, če bo vzorec dovolj velik, da bo v primeru, da država ne zagotovi več takšnih stanovanjskih enot, dejansko imel pozitivne učinke na trend višanja dolgotrajne revščine v Sloveniji. Ravno slednja namreč družine potisne v začaran  krog brezizhodnosti, socialne ogroženosti in na koncu tudi strahu za svoje lastno preživetje.