Podjetje Center za prenos znanja in tehnologij je leta 2005 obrambnemu ministrstvu oddalo zadnji del raziskovalne naloge o požarni varnosti, za katero je to plačalo takratnih 17,5 milijona tolarjev. Po naših ugotovitvah je velik del naloge plagiat. Čeprav je bilo ministrstvo s sumi plagiatorstva seznanjeno že leta 2009, jih do danes ni preverilo.

Prvič objavljeno 12. novembra 2012 v časniku Delo

Zgodba sega v junij 2000, ko je obrambno ministrstvo v uradnem listu objavilo javno naročilo za izdelavo raziskovalne naloge z naslovom Inženirske metode in računalniški programi za uporabo pri performančnem projektiranju požarne varnosti v objektih. Namen Morsa je bil dobiti prvi dokument pri nas, ki bi vsem zainteresiranim projektantom dal napotke za performančno projektiranje stavb. Projektant lahko namreč ustrezno raven požarne varnosti stavbe doseže na dva načina: bodisi upošteva tehnično smernico požarne varnosti v stavbah, ki določa, koliko javljalnikov požara, škropilcev in drugih ukrepov mora imeti posamezen tip stavbe, ali pa stavbo projektira performančno, torej upošteva specifične značilnosti posameznega objekta in požarno varnost zagotovi s takšnimi ukrepi, ki so prilagojeni specifični stavbi. Število protipožarnih naprav in način ukrepov tako določi sam. Varnost mora biti pri tem na vsaj tako visoki ravni, kot bi bila, če bi upoštevali tehnično smernico požarne varnosti.

Na javni razpis za izdelavo raziskovalne naloge sta se prijavila dva kandidata: fakulteta za pomorstvo in Center za prenos znanja in tehnologij (CPZT), podjetje Bojana Grma, sicer tudi predsednika Slovenskega združenja za požarno varstvo. Posel, vreden takratnih 17,5 milijona tolarjev oziroma današnjih 117.500 evrov (upoštevajoč inflacijo), je dobilo slednje. Ponudba pomorske fakultete je bila namreč nepopolna. Okoli petsto strani dolgo raziskovalno nalogo je CPZT oddajal postopoma, v več fazah, med letoma 2000 in 2005. Dokument je bil nato objavljen na spletnih straneh obrambnega ministrstva.

Razkritje

Leta 2009 je požarni inženir Peter Šimenko ugotovil, da je velika večina besedila, ki bi moralo biti plod lastnega raziskovanja izvajalca, plagiat oziroma dobeseden prepis britanskega dokumenta z navodili za performančno projektiranje stavb. Šimenko, ki je kot požarni inženir pred letom 2007, ko se je vrnil v Slovenijo, 18 let delal v Avstraliji, je v odprtem pismu avgusta tistega leta obrambno ministrstvo opozoril, da omenjena raziskovalna naloga vsebuje popoln prevod šestih obsežnih delov dokumenta podjetja British Standards (BSi) z naslovom Aplikacija inženirskih principov za požarno varnost pri projektiranju stavb. Ti deli skupaj obsegajo približno štiristo strani, podjetje pa jih pod avtorsko zaščito za zasebno uporabo prodaja za slabih 1400 evrov. Šimenko je v odprtem pismu med drugim zapisal, da je »avtorsko delo« objavljeno brez kakršnegakoli sklicevanja na izvorne dokumente BSi, »to, da je na izvornih dokumentih jasno napisana prepoved kopiranja, pa ‘avtorjev’ raziskovalne naloge ne moti«.

Šimenko je v našem pogovoru trditve podkrepil s 150 strani dolgim tretjim delom omenjenega britanskega dokumenta. Primerjava pokaže, da je 150 strani raziskovalne naloge zares dobeseden prevod dokumenta, skupaj z vsemi skicami, tabelami in celo viri na koncu besedila. Drugih delov dokumenta BSi s slovenskim besedilom nismo mogli primerjati, saj jih Šimenko nima. Toda iz oblike slovenske naloge gre sklepati, da so preostali deli prav tako prevod angleškega dokumenta. Tako vsaj meni Šimenko. Ugotovil je še, da so v raziskovalni nalogi brez navedbe vira povzemali tudi besedila več njegovih predavanj o požarni varnosti.

Šimenkove navedbe smo hoteli preveriti pri lastniku podjetja CPZT, Bojanu Grmu, ki je podpisan pod raziskovalno nalogo, a se na našo elektronsko pošto in klice ni odzval. Vprašanja smo zastavili še Alešu Jugu, predavatelju ljubljanske fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, ter inženirki Petri Lončar. Oba je namreč Grm navedel kot soavtorja več delov raziskovalne naloge. Jug nam je povedal, da pri pisanju raziskovalne naloge, razen v začetni fazi zasnove naloge, ni bil udeležen, čeprav je pri projektu želel sodelovati. Za svoje delo tudi ni dobil nikakršnega plačila, prav tako ne ve, zakaj ga je Grm navedel kot avtorja več delov naloge. Med drugim tistega, ki je dobeseden prevod 150-stranskega britanskega dokumenta. Lončarjeva pa je povedala, da je med letoma 2000 in 2005 za Grma res prevajala dokumente BSi, prevode ima še shranjene na svojem računalniku. Grm ji je za to delo plačal, menda pa ji ni povedal, kakšen je namen prevajanja dokumentov. Tako po njenih besedah ni vedela, da bo prevod dokumenta ministrstvu prodan kot raziskovalna naloga.

Kreativno tolmačenje zakonodaje

Z vprašanji o raziskovalni nalogi smo se obrnili tudi na obrambno ministrstvo, kjer so nas napotili na urad za zaščito in reševanje, pri katerem je shranjena dokumentacija o projektu. Šimenko je namreč leta 2009 Morsu poleg javnega pisma kot dokaz, da je raziskovalna naloga plagiat, posredoval tudi deset strani britanskega dokumenta. Ministrstvo je potem Grma zaprosilo za odziv na njegove navedbe. V pismu so mu še pojasnili, da bodo besedilo raziskovalne naloge do »ustrezne rešitve« umaknili s spletne strani urada za zaščito in reševanje. Grm jim je odgovoril, da so britanski dokument res uporabili kot osnovo pri izdelavi osnutka slovenske smernice za uporabo požarnovarnostnega inženirstva. Zapisal je, da so pri CPZT nekatere dele dokumenta dobesedno prevedli, druge pa so bodisi izpustili bodisi spremenili in prilagodili zadnjemu stanju tehnike in slovenskim razmeram. Navezali so tudi stik s podjetjem BSi, a se o dovoljenju za prevod na koncu niso dogovorili. Grm je v odgovoru namreč izrazil prepričanje, da dovoljenje BSi za reprodukcijo njihovega dokumenta ni potrebno, ker da so prevedli le del dokumenta, in ne celega.

Z Grmovim tolmačenjem, zlasti ne s tolmačenjem posega v avtorsko pravico britanskega originala, kot tudi s tolmačenjem avtorske zakonodaje glede posledice objave, se ne strinja dr. Maja Bogataj Jančič, direktorica inštituta za intelektualno lastnino in strokovnjakinja za avtorsko pravo. Ob ogledu originalnega 150-stranskega britanskega dokumenta in dela raziskovalne naloge je menila, da slovensko delo nedvomno in v izredno velikem obsegu posega v avtorsko pravico imetnika pravic na originalnem britanskem dokumentu. Gre za nedovoljeno uporabo avtorskega dela, konkretneje za nedovoljeno predelavo avtorskega dela (prevod brez dovoljenja). To je grob poseg v avtorske pravice imetnika, ki je lahko podlaga ne samo za povrnitev škode, ampak tudi za plačilo civilne kazni v višini 200 odstotkov vrednosti dela, kot to predvideva Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah. »Gospod Grm je delo uporabil na nedovoljen način v komercialne namene. Kot strokovnjak sem ogorčena nad takšnimi posegi, kot državljanka pa zgrožena, da država takšno avtorsko delo plača,« je povedala Maja Bogataj Jančič.

Narobe svet

Na uradu za zaščito in reševanje, ki je podrejen obrambnemu ministrstvu, pa so Grmovem tolmačenju avtorske zakonodaje in trditvam, da raziskovalna naloga ni plagiat, verjeli. Zato tudi niso preverili, ali jim je Grm za 17,5 milijona tolarjev prodal originalno raziskavo ali plagiat. Na naše vprašanje, kako je mogoče, da navedb Grma niso preverili pri neodvisnem strokovnjaku, ampak so na besedo zaupali osebi, na katero je padel sum neprimernega ravnanja, so odgovorili, da Grmu »verjamejo, ker je vendarle strokovnjak«. Povedali so še, da so posamezni deli raziskovalne naloge imeli navedeno obsežno bibliografijo virov, kar kaže na to, da raziskava ni plagiat. Toda kot smo poudarili zgoraj, primerjava pokaže, da je vsaj v enem primeru Grm tudi vire enostavno prepisal iz britanskega dokumenta. Zanimivo pa je, da kljub domnevni nespornosti raziskovalne naloge te po Grmovem odgovoru niso ponovno objavili na spletnih straneh ministrstva. Upravičeno bi bilo namreč pričakovati, da bi raziskovalno nalogo, za katero so davkoplačevalci odšteli dobrih sto tisoč evrov, javnosti spet dali na voljo.

Na uradu za zaščito in reševanje so še opozorili na mnenje vsebinske nosilke projekta Romane Lah, sicer vodje sektorja za inšpekcijske nadzore na inšpektoratu za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Lahova, ki ji je ministrstvo naložilo vsebinsko spremljanje izdelave raziskovalne naloge, je po trditvah urada leta 2009 podala mnenje, da je besedilo naloge prilagojeno slovenskim razmeram in da zato ni plagiat. Kot nam je pojasnila, ob predaji različnih faz naloge ministrstvu res ni videla indicev, ki bi nakazovali, da je besedilo plagiat. Izvajalec, torej Grm, pa ji je zagotovil, da naloga le povzema britanski dokument in ga ne kopira. A njegovih trditev ne bi mogla preveriti, četudi bi jih hotela, saj za to ni usposobljena, niti ni to njena naloga. Strinja pa se s Šimenkovim mnenjem, da bi bilo dobesedno prevajanje tudi samo dela britanskega dokumenta nedopustno ravnanje.

Za takšno preverjanje, kot sami zatrjujejo, niso usposobljeni niti na uradu za zaščito in reševanje. Zato so nas za vsa vprašanja glede ugotavljanja, ali je Grmova raziskovalna naloga plagiat ali ne, napotili na službo obrambnega ministrstva za odnose z javnostmi. Javno naročilo so namreč vodili z ministrstva, zato je za presojanje zadev o predmetu naročila pristojna njihova pravna služba. Tako smo na službo Morsa za odnose z javnostmi 19. oktobra naslovili elektronsko pismo, v katerem smo zapisali, da smo pridobili del britanskega dokumenta, ki kaže na to, da je velik del raziskovalne naloge plagiat. Zaprosili smo za sestanek s primerno osebo, ki bi ji lahko pokazali dokument in jo povprašali, ali bo ministrstvo uvedlo kakšne postopke za formalno ugotovitev, ali jim je Grm prodal ponaredek. Odgovora do danes nismo dobili.