Sodna taksa: 103.170 evrov. Odvetniški stroški in stroški izdelave pravnega mnenja: 88.388 evrov. Korist, ki bi jih ta sredstva lahko prinesla bolnikom: neprecenljivo.

Tako bi lahko komentirali račun, ki ga mora onkološki inštitut (OI) plačati zaradi izgubljene tožbe, s katero je od zdravstvene blagajne zahteval 7,65 milijonov evrov sredstev, ki mu ne pripadajo.

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ki bolnišnicam z javnimi sredstvi financira nakup zdravil, je namreč inštitutu leta 2010 dodelil dobrih 30 milijonov evrov za nakup naprednih zdravil za zdravljenje raka. A inštitut je zanje porabil le 22,8 milijona evrov. Namesto da bi OI preostanek denarja vrnil zdravstveni blagajni, ga je porabil za neznano kaj.

ZZZS je zato inštitutu odvzel 7,65 milijona evrov neporabljenih sredstev. OI se je zoper odvzem pritožil na sodišču. A višje sodišče je septembra lani pravnomočno odločilo, da je bil odvzem denarja zakonit.

Z dobrimi 190.000 evri davkoplačevalskega denarja, kolikor jih je OI zapravil za izgubljeno tožbo, bi lahko po besedah Damjana Kosa z ZZZS na primer pokrili okoli 40 dodatnih operacij zamenjav kolka. Čakalna doba za to operacijo traja po podatkih inštituta za varovanje zdravja trenutno od štirih mesecev do dveh let in pol.

Mešetarjenje s cenami zdravil

O spornem financiranju kupovanja zdravil na onkološkem inštitutu je avtor tega članka že obširno poročal leta 2012. ZZZS je inštitutu do leta 2011 plačeval zdravila za zdravljenje raka na nenavaden način, po tako imenovanih planskih in ne po dejanskih cenah.

Kako je bil zasnovan sistem plačevanja? Onkološki inštitut je zdravstveni blagajni vsako leto posredoval načrtovano (plansko) ceno posameznega zdravila in načrtovano količino zdravila, ki jo bo porabil. A precej planskih cen zdravil se je tudi za nekajkrat razlikovalo od cen, po katerih je nato OI dejansko kupil zdravilo.

Najbolj izstopajoč primer je zdravilo, imenovano paklitaksel. OI je zdravstveni blagajni sporočil, da zdravilo stane 5,82 evra na enoto. Dejanska cena, po kateri je OI kupil zdravilo, pa je bila desetkrat nižja: 0,58 evra na enoto. ZZZS je tako inštitutu za nakup paklitaksela nakazal dobrih 840.000 evrov, OI pa je za nakup porabil le dobrih 220.000 evrov.

»Uspešni« pogajalci

Ana Žličar, ki je med aprilom 2009 in aprilom 2013 vodila OI, je razliko v cenah vseskozi pojasnjevala s pogajalskimi sposobnostmi inštituta. Pogajalci inštituta naj bi bili tako dobri, da so pri nekaterih zdravilih ceno farmacevtov uspeli zbiti za nekajkrat. Zato naj bi bili po mnenju OI upravičeni do sadov svojih pogajalskih spretnosti – torej do denarja, ki je inštitutu ostal od nakupa zdravil.

A leta 2012 je avtor tega prispevka razkril, da nizkim dejanskim cenam zdravil niso botrovala pogajanja, temveč padec cen naprednih zdravil za zdravljenje raka na svetovnem trgu zaradi vstopa generikov na trg.

V sredini devetdesetih let so na OI res plačevali 5,82 evra za takrat patentirano zdravilo paklitaksel. Ker pa je v vmesnem času farmacevtski družbi, ki proizvaja paklitaksel, potekel patent, so generiki tega zdravila ceno po zakonitostih tržne ekonomije drastično znižali. OI pa je kljub temu kot plansko ceno paklitaksela še kar navajal originalno, napihnjeno višino. Enako taktiko je inštitut uporabil tudi pri večini drugih naprednih zdravil za zdravljenje raka.

Ko je ZZZS leta 2011 odkril napihnjene cene zdravil, je spremenil način financiranja njihovega nakupa in inštitutu pričel zdravila financirati po dejanski ceni in porabi zdravil. Za leto 2010 pa mu je odvzel omenjenih 7,65 milijona preplačanih sredstev.

OI je sicer lahko obdržal preplačana sredstva za zdravila iz preteklih let. Po izračunih avtorja tega prispevka je ZZZS inštitutu tudi v letih 2008 in 2009 zdravila preplačal za okoli 7 milijonov evrov.

Zaslužili so odvetniki

A na OI se z odvzemom sredstev niso strinjali, zato so vložili tožbo za povrnitev 7,65 milijona evrov. Tožbo je februarja 2014 najprej zavrnilo okrožno sodišče v Ljubljani, septembra pa še višje sodišče. Tožbo je OI vložil še pod vodstvom prejšnje direktorice, Ane Žličar, pritožbo na višje sodišče pa je vložil zdajšnji direktor OI, dr. Janez Remškar.

Ob zavrnitvi tožbe na višjem sodišču je Remškar napovedal pritožbo na vrhovno sodišče. A so nato, kot kaže, prevladale hladnejše glave, saj se, kot je zapisal Remškar v odgovoru na vprašanja spletnega medija podcrto.si, za pritožbo niso odločili. Predstavnik za odnose z javnostjo na OI pa nam je povedal, da je nadaljnje pravdanje inštituta ustavil svet zavoda OI. Pritožba na vrhovno sodišče bi še povišala stroške pravdanja inštituta.

Edini, ki sta imeli koristi od tožb, sta odvetniška pisarna Fašun, Melihen, Milač, Strojan ter odvetnica Barbara E. Kovič. Prvi je onkološki inštitut po podatkih Supervizorja za pravno zastopanje plačal 60.000 evrov, drugi pa  26.000 evrov.

»Poudariti želimo, da je tožba, kakršne se je poslužil Onkološki inštitut, neprimeren način reševanja sistemskih vprašanj glede na dejstvo, da je prav temu namenjen zakonsko predpisan postopek partnerskega dogovarjanja o financiranju programov zdravstvenih storitev (63. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju), v okviru katerega med drugim sodeluje tudi Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije, ki v procesu dogovarjanja zastopa interese Onkološkega inštituta,« so izid tožb komentirali pri ZZZS.

Onkološki inštitut že četrto leto zapored posluje s presežkom, leta 2014 je ta znašal celo 1,2 milijona evrov, je še poudaril Damjan Kos z ZZZS. Dodatnega denarja inštitut tako ne potrebuje.

Strokovni mnenji: tožbo boste izgubili

Odločitev za tožbo je sporna tudi zato, ker sta tako pravno mnenje Mira Cerarja kot tudi mnenje računskega sodišča inštitutu napovedala neuspešnost tožbe.

OI je Miru Cerarju za izdelavo pravnega mnenja o upravičenosti tožbe plačal 2880 evrov. Cerar je v njem inštitutu svetoval, da naj odvzemu sredstev ugovarja v postopku arbitraže. V tem postopku bi predstavniki vlagatelja arbitraže, torej OI-ja, ter predstavniki ZZZS-ja in ministrstva za zdravje odločili o upravičenosti odvzema sredstev. V kolikor bi arbitraža pritrdila odvzemu 7,65 milijona evrov onkološkemu inštitutu, so možnosti inštituta s tožbo pred sodiščem majhne, je glavno sporočilo Cerarjevega pravnega mnenja.

Arbitraža je potrdila odvzem 7,65 milijona evrov sredstev za zdravila inštitutu, a se je slednji vseeno odločil za tožbo pred sodiščem. Sodišče pa je odločilo točno tako, kot je predvidel Cerar, je razvidno iz sodbe višjega sodišča, ki smo jo pridobili – namreč, da je odločitev arbitraže treba spoštovati.

Na nesmiselnost tožbe in zapravljanja denarja zanjo kaže tudi mnenje računskega sodišča, ki nadzoruje poslovanje javnih ustanov. OI je računsko sodišče za mnenje o odvzemu sredstev zaprosil aprila 2011. Računsko sodišče je bilo v svojem odgovoru jasno: ZZZS mora inštitutu financirati le stroške dejansko kupljenih zdravil in ne planskih cen.

»Naj še dodamo, da […] se sredstva za inovativna zdravila zagotavljajo kot strogo namenska sredstva. To pa pomeni, da z njimi ni mogoče kriti drugih stroškov inštituta,« je še zapisalo računsko sodišče.

A OI skupno več kot 20 milijonov evrov, ki so mu ostali od nakupa zdravil v letih 2008, 2009 in 2010 (sredstva za zadnje leto je ZZZS inštitutu odvzela naknadno), ni porabil za nakup zdravil. Ne ve pa se, za kaj točno jih je porabil: kot so na OI povedali že leta 2012, porabe presežnih sredstev ločeno ne spremljajo.

Poznavalci pa so takrat namigovali, da so sredstva med drugim vložili v prenovo upravne stavbe inštituta.

Dokumenti:

mnenje Racunskega sodisca glede koncnega obracuna dragih bolnisničnih zdravil_15.4.2011