Ljubljana – Komisija je pri lanskem upravnem nadzoru onkološkega inštituta (OI) ugotovila, da so otroka z rakom zdravili z eksperimentalno metodo brez privoljenja staršev. A zdravniška zbornica kljub napotilom ministrstva strokovnega nadzora na OI ni izvedla. Zato se ne ve, koliko je še takšnih primerov.

Prvič objavljeno 31. maja 2012 v časniku Delo

Komisija ministrstva za zdravje je pregledala nekaj naključno izbranih kartotek pacientov. Ugotovila je, da je bil eden izmed njih, otrok z rakom, leta 2010 zdravljen z eksperimentalno metodo, v njegovi kartoteki pa niso našli soglasja staršev.

Glede na odziv OI na to ugotovitev komisije lahko sklepamo, da pacient najverjetneje ni niti vedel, da je zdravljen z eksperimentalno metodo. Inštitut namreč trdi, da je bila metoda rutinska.

Toda, iz zapisnika Konzilija za maligne melanome, objavljenega na spletnih straneh inštituta, so bolniku z rakom, ki je bil v času zdravljenja otrok, izbrali kombinacijo dveh zdravil za zdravljenje raka – paclitaxel in isplatin –, saj naj bi skupaj učinkovali bolje kot vsako posebej. Ta koktajl zdravil so določili na podlagi testa učinkovitosti obeh zdravil na tkivni kulturi raka. Določanje kombinacij zdravil na podlagi takšnih testov je po priporočilih Ameriškega združenja za klinično onkologijo (ASCO), ki z več kot 30.000 člani z vsega sveta postavlja svetovne smernice za zdravljenje raka, še premalo raziskano. Zato ga že od leta 2004 za zdravljenje pacientov odsvetujejo, razen v strogo nadzorovanih kliničnih študijah, ki jih dovoljujejo tudi etične komisije.

OI storil kaznivo dejanje?

Bolni otrok ni bil vključen v nobeno študijo. Takšno eksperimentalno zdravljenje ima lahko po mnenju zdravnikov, s katerimi smo govorili, hude stranske učinke. Zdravniki, ki zaradi občutljivosti zadeve niso hoteli biti imenovani (njihova imena so znana uredništvu), opozarjajo, da se lahko hudi negativni stranski učinki nepreizkušenih metod zdravljenja pojavijo šele čez več let, zato je nujno, da je bolnik s takšnim zdravljenjem seznanjen in da z njim soglaša.

Eksperimentalno zdravljenje brez privoljenja je zato ena najhujših kršitev zdravniške etike in vzrok za odvzem zdravniške licence. Najverjetneje je tudi kaznivo. Kazenska zakonodaja iz leta 2008 skupaj z zakonom o pacientovih pravicah namreč močno zaostruje odgovornost za poseg na pacientu, ki ni opravljen v skladu s pravili o osebni ali nadomestni privolitvi, poudarja dr. Damjan Korošec, profesor za medicinsko in kazensko pravo z ljubljanske pravne fakultete. Odgovornost je še posebno stroga pri eksperimentalnih posegih. Zato je takšen poseg brez privolitve oziroma celo brez vednosti pacienta lahko kaznivo dejanje telesne poškodbe, lahko pa tudi še kakšno drugo kaznivo dejanje, na primer goljufija.

Vsak minister je po zakonu dolžan vsak sum kaznivega dejanja, ki ga opazi med opravljanjem svoje dolžnosti, prijaviti policiji. Tako prejšnji minister za zdravje Dorjan Marušič kot zdajšnji Tomaž Gantar sta bila po službeni dolžnosti seznanjena s poročilom o upravnem nadzoru OI. A na podlagi odgovora ministrstva na naše vprašanje, kako so ukrepali ob ugotovitvi nepravilnosti, lahko sklepamo, da policiji tega nista prijavila. Ministrstvo za zdravje je za strokovni nadzor nad OI, ki bi potrdil ali ovrgel ugotovitve komisije, pooblastilo le zdravniško zbornico.

Branjenje z diskreditacijami

Komisija, ki je izvajala upravni nadzor inštituta, je zaradi ugotovitve o eksperimentalnem zdravljenju v predlogu ukrepov zapisala, da je treba zaradi zagotavljanja varnosti bolnikov na OI opraviti strokovni nadzor, predvsem nad nestandardnimi in eksperimentalnimi zdravljenji. »Predlagamo, da se v komisijo za ta nadzor vključijo tuji priznani strokovnjaki s področja onkologije,« so zapisali.

OI se je na to odzval z diskreditacijo dela komisije, diskreditacijo njenih članov in trditvijo, da bolnik ni bil zdravljen eksperimentalno.

V odzivu na poročilo tako poudarjajo, da komisija ni imela mandata in ni bila usposobljena za presojo strokovnih zadev s področja zdravljenja. A v šestčlanski komisiji sta bila tudi prof. dr. Tanja Čufar, nekdanja strokovna direktorica OI in predsednica odbora Asco za mednarodno sodelovanje, torej mednarodno priznana onkologinja, in prof. dr. Rastko Golouh, nekdanji patolog na OI.

Na inštitutu so poskušali tudi osebno diskreditirati oba zdravnika v komisiji, češ da sta zaradi »starih zamer« pristransko ocenjevala delo OI. A tudi ti očitki so, sodeč po izbiri kartotek pacientov, ki jih je komisija pregledala, neutemeljeni. Komisija je namreč od pet do deset kartotek bolnikov, ki so jih pregledali, izbrala naključno. Izbiro je zaradi objektivnosti opravila kar ena izmed tajnic na onkološkem inštitutu, ki je vodila zapisnik o izbiri, številke kartotek pa je izbrala na podlagi kombinacij datuma takratnega dneva.

Je pa OI s temi očitki dosegel, da je ministrstvo za zdravje spremenilo pravila o prihodnjih upravnih nadzorih tako, da v njih ne morejo več sodelovati tisti, ki so bili v zadnjih letih zaposleni v revidirani instituciji. S tem je po mnenju poznavalcev ministrstvo zelo zmanjšalo nabor potencialnih strokovnjakov za prihodnje komisije, kar bo oslabilo strokovnost nadzorov.

Zbornica ni uvedla nadzora

Ministrstvo je na podlagi ugotovitev komisije Zdravniško zbornico Slovenije v dopisu z dne 30. novembra 2011 pozvalo, naj na OI izvede strokovni nadzor. Dopisu je priložilo ugotovitve komisije. Odbor za strokovna medicinska vprašanja zbornice pod vodstvom dr. Radovana Hojsa je strokovnega direktorja OI dr. Janeza Žgajnarja šele 18. januarja 2012 zaprosil za pojasnilo ugotovitev.

Štiriindvajsetega januarja se je OI z dopisom, ki ga je podpisal dr. Žgajnar, odzval na zaprosilo zbornice. Med drugim so zapisali, da je bil bolnik deležen standardnega zdravljenja in da je to razvidno iz zapisnika konzilija, ki so ga priložili. Predlog za strokovni nadzor so označili za neutemeljen. A prav iz tega zapisnika je videti, da je to metoda zdravljenja, o kateri Asco meni, da je primerna le v okviru kliničnih študij.

Zbornico je odziv OI zadovoljil, saj so člani njenega odbora za strokovna medicinska vprašanja »proučili pojasnilo inštituta, iz katerega izhaja, da na OI eksperimentalnih zdravljenj zunaj kliničnih raziskav ne izvajajo«. Zbornica je tako le na podlagi izjave preiskovanca sklenila, da strokovnega nadzora ne bo izvedla. Sklep s svojo odločitvijo je inštitutu in ministrstvu za zdravje poslala 1. marca. OI ga je prejel 15. marca, na ministrstvu za zdravje pa so nam še prejšnji teden zatrdili, da na odločitev zbornice še čakajo. Tako še zdaj ne vemo, kako razširjena je praksa eksperimentalnih zdravljenj na OI brez privoljenja ali celo vednosti pacientov.