V sodelovanju s časnikom Dnevnik v okviru projekta Nasilni kriminal v Sloveniji objavljamo reportaže iz krajev, ki so najbolj obremenjeni z nasiljem.

Branje članka vam bo vzelo približno devet minut

Pred dvema letoma je pustno rajanje v Piranu zaznamovala tudi kri. »Zaradi pijače,« je bilo tedaj slišati. Peterica domačinov je v lokalu s teraso tik ob morju izgubila razsodnost. Mladeniči  pod vplivom različnih substanc in oblečeni v vojaške uniforme so začeli razbijati inventar, z nožem pa so poleg lastnika lokala huje ranili tudi enega izmed gostov, ki se je redno vračal v ta biser slovenskega turizma.

Ko smo se v ponedeljek po volitvah, pred katerimi so županski kandidati z Obale govorili predvsem o mafijskih obračunih in steklenih očeh, bolj malo pa o razvoju, sprehajali po tem mestu, so naši sogovorniki raje govorili o koncu sveta. Strnjeno mesto je v trenutku dobilo pridih blokovskega naselja.

»Na koncu sveta se zadeve naberejo in ne morejo naprej. To so stare hiše, to ni mondeno. V stare hiše so se naselili ljudje, ki so prišli pred leti na delo v to turistično okolje ali v Luko Koper, in ostali. Vsakdo vam bo rekel, da je Piran problem. V njem ostanejo tisti, ki nimajo druge možnosti. Vsebin pa ni,« razmere komentira Majda Golja. Direktorica piranskega centra za socialno delo mora v službo v Lucijo. V Piranu sta ostala le občina in sodišče.

»Najprej je treba vedeti, kdo dejansko živi v Piranu. Piran je mesto starih prebivalcev, vikendašev in priseljencev. In tej strukturi primerna je tudi problematika. Če in ko si je nekdo opomogel, se je preselil v blok v Lucijo ali si  sezidal hišo kje drugje. Problematika piranske osnovne šole je bistveno drugačna od lucijske. Od nekdaj. Kaj pa ima Piran? Tartinijev trg, obalo, marsikomu se že na stadion ne da,« nadaljuje direktorica. »Otroci gredo lahko samo na ulico. Staršem je ljubše, da so tam, kot pa pred računalniki,« jo dopolni Katja Lena, strokovna sodelavka za področje nasilja v družini.

Da se  v bližnjih Luciji in Portorožu soočajo z manjšimi težavami, ki so predvsem plod turistične evforije,  ugotavlja tudi Simon Blaško. V piranskem športnem in mladinskem EPI Centru dela od leta 2006. Z mladimi se vsakodnevno druži, nudi jim tudi učno pomoč. Center je takrat še deloval v bližini slikovitega Tartinijevega trga. »Populacija obiskovalcev je bila  starejša, stari so bili tudi do 25 let. Na voljo smo imeli več nadstropij, kar se je izkazalo za zelo problematično. Po enem letu sem se začel spraševati, ali sem morda policist. Težko jih je bilo motivirati. K nam so se zatekli tudi takrat, ko so kaj ušpičili,« razlaga Blaško.

Sedaj, ko je EPI Center novo domovanje našel pod piranskim obzidjem, je drugače.  »Starejših ni več. Klanec jim je   očitno prevelik zalogaj.« Veliko mladih Pirana po njegovih besedah sploh ne zapusti. Če že, gredo s starši po nakupih v Lucijo. »To je to. Vozili smo jih tudi na skoke v Planico. Ko smo prvič prišli tja, mi je bilo čudno, ker so se počutili ogrožene, prestrašene,« nadaljuje Blaško. Z mladostniki brez ambicij, ki se nimajo kam dati, je po njegovem mnenju v Piranu velika težava.

»Fante« v Piranu sicer vsakdo pozna. Zadržujejo se baje na Tartinijevem trgu. Eni hodijo v šolo, drugi morda delajo ali preprodajajo, je slišati. Poleti gnjavijo turiste, pobirajo telefone in se pretepajo. »Če jih poznaš, so podnevi v redu. Ne bodo ti hoteli slabega. Ko pa zvečer kaj spijejo in vzamejo, je drugače. Ne veš, kaj lahko pričakuješ,« pravi 30-letni Pirančan. Tudi vlomi so pogosti.

Po mnenju lastnika lokala Cafe Teater, kjer se je pustna zabava pred dvema letoma končala v krvi, postane v Piranu problem pozimi, ko se turisti umaknejo. Nimajo koga oropati in potem vlamljajo v lokale in apartmaje. Med zadnjo zimo so njegov lokal »obiskali« nekajkrat. Odnesli so menjalni denar, do 200 evrov, cigaret se niso dotaknili. »Služb ni. Lahko le pomivaš posodo. Izgubljeni so na ulici in vsi si zatiskajo oči.«

Neznosna zima

Jani ima v najemu lokal Da noi. Kot pravi, se s podobnimi težavami soočajo vsi piranski gostinci in trgovci. V zadnjih dveh letih je imel dva vloma. »Ko so prijeli storilce, so ugotovili, da gre za narkomane.  Vzamejo ti nekaj prometa ali pijače, bolj nerodno pa je to, da moraš po vlomu za nekaj ur zapreti lokal in se ukvarjati s postopki na policiji in sodišču. Droga je v Piranu velik problem,« poudarja.

V njegovem lokalu so se sicer razmere v zadnjem obdobju umirile, saj so poskrbeli za dodatno varnost in vgradili železna vrata. Čez poletje, ko si mladina morda najde kakšno delo, so na udaru predvsem nepazljivi turisti, ki puščajo odprta balkonska vrata ali niso pozorni na svoje stvari na plaži.  »Problem se pojavi v obdobju od oktobra do maja. Razmere glede zaposlovanja niso naklonjene mladim. Dolgčas jim je, doma nimajo nikogar, ki bi jih motiviral. Da se mladina zateka v kriminal, nas ne sme presenečati. Če je v vplivnih krogih prisotne toliko droge, kakor smo slišali med zadnjo kampanjo, zakaj ne bi bila tudi med mladimi,« se sprašuje Jani.

»Če poslušate predvolilne spote enih in drugih, je Piran povsem v redu mesto. Ne vem, zakaj iz tega sploh delate problem,«  nam je v šali odvrnil Milan Krek s koprskega zavoda za zdravstveno varstvo, ko smo mu predstavili naše izsledke.

V Piranu živi od začetka osemdesetih let. Tedaj je bilo v mestu pet mesnic in veliko več trgovinic. Krek se najprej dotakne zgodovine. »Leta 1957 so se domorodci, ‘Piraneži’, odselili. Piran je bil prazen, vanj pa so se naselili ljudje z vseh vetrov. Začelo se je tudi na veliko graditi, zaradi razvoja turizma pa je prišlo do dodatnih priselitev in zaposlitev. Kontekst multikulturnosti je za razumevanje problematike zelo pomemben,« pojasnjuje Krek, ki med pogovorom o Piranu omeni tudi ljubljansko Štepanjsko naselje.

Po osamosvojitvi se je začela razvijati Lucija, ki je, tako pravi, iz Pirana posrkala ljudi z denarjem in ambicijami. »Po sezoni zavlada mrtvilo. Piran je eno tako evropsko turistično mesto, ki se ga pride samo pogledat.

Prav tako ne smemo pozabiti, da smo vmes doživeli dve veliki krizi. Prva je nastopila takoj po osamosvojitvi, druga leta 2008. Ko pa nastopi kriza, so revščina, kraje ter odvisnost od alkohola in drog nekaj povsem normalnega,« je jasen Krek. V zadnjem letu so ga dvakrat okradli.

Razmeram, »ki niso prijetne«, se je prilagodil tako, da nima doma ničesar vrednega. Čeprav se na piranskih ulicah, tudi ponoči, ne počuti ogroženega, od novega župana pričakuje, da bo v starem mestnem jedru poskrbel za nov razvojni zagon. »Piran ima tudi zaradi svoje zgodovine razvojni potencial. Trenutno pa je kot Sneguljčica, ki spi in čaka na tisti poljub.«

Policija je daleč

Porast kaznivih dejanj premoženjske narave, kot so tatvine, proizvodnja in preprodaja drog, opaža tudi Katja Lena iz piranskega socialnega centra. O nasilju v družini se  danes govori v obeh smereh: staršev nad otroki in otrok nad starši. Pogosto se vmes najde tudi odvisnost od drog oziroma preprodaja nedovoljenih substanc.

Policije pa v Piranu ni. Naši sogovorniki uniformirane može redkokdaj vidijo na piranskih ulicah. Tudi policijska postaja je v Luciji. Odzivni čas je zato daljši. »Kot je bilo v javnosti že velikokrat povedano, se soočamo z vse večjim pomanjkanjem policistov na terenu,« pojasnjujejo na koprski policijski upravi.

Čeprav je prisotnost drog v Piranu po besedah naših sogovornikov resen problem, na policiji večje problematike v primerjavi z drugimi mesti na njihovem območju ne zaznavajo. Cvetko Kokalj, kriminalistični inšpektor iz sektorja kriminalistične policije PU Koper, sicer priznava, da so piranske mladostnike že večkrat obravnavali. »V ozadju so velikokrat težave v družini. Ker pa se policija po navadi odzove zgolj na prijave, delujemo kot nekakšni gasilci. Nova strategija policijskega dela je zato usmerjena v skupnost. Vzroke za kriminalna dejanja bi morali locirati skupaj z lokalno skupnostjo in se na ta način lotiti tudi reševanja težav. Vprašati bi se morali, kaj lahko skupaj naredimo. Policijske enote so namreč kadrovsko podhranjene,« opozarja Kokalj, ki že od leta 1996 pripravlja različne delavnice v vrtcih in šolah. Tako za učitelje in učence kot tudi za njihove starše.

Govorice taksistov, da vse več mladih deklet in študentk prodaja svoje usluge na piranskem območju, potrjujejo na centru za socialno delo. Katja Lena omeni dekle, ki ima težave z odvisnostjo od drog. Po besedah njene nadrejene so tovrstne informacije  povsem realne,  kar pa za območje ob Piranskem zalivu ni nič novega.

V taki množici turistov je prostitucija lahek  vir zaslužka, hkrati pa tudi podlaga za morebitna nasilniška dejanja. »Prej so bili glavni odjemalci teh storitev Italijani, je pa res, da včasih ni bilo toliko drog,« dodaja Majda Golja. »Starši so zaposleni v turizmu in gostinstvu. Situacija je sedaj sicer nekoliko drugačna, ker ni več toliko služb na voljo, se pa še vedno dela dopoldne, popoldne in med vikendi. Včasih sta bila oba starša zaposlena v turizmu, in če nisi imel na voljo starih staršev ali koga drugega, je lahko nastopila težava. Pred leti je bilo na tem območju tudi več pomorščakov,« nam je pojasnila v svoji pisarni v Luciji.

Samo še spomin

V neposredni bližini, v poslovalnici Banke Koper, je prišlo leta 2011 do zelo odmevnega ropa. Mladeniča iz italijanskega Bergama sta izvedla bliskovito in dobro organizirano akcijo, med drugim sta tudi streljala na policiste, a so ju že v nekaj urah aretirali. Zasegli so jima najmanj tri kose strelnega orožja in večjo količino denarja. Do podobnega ropa je leto dni kasneje prišlo še v Sežani, na koncu pa se je izkazalo, da so storilci obeh ropov pripadali istemu kriminalnemu krogu. Slovenska Istra je namreč po vstopu Slovenije v schengensko območje postala še bolj zanimiva za kriminalne združbe, ki delujejo na mednarodnem prizorišču.

Upravna enota Piran v primerjavi s sosednjima v Izoli in Kopru sicer izstopa tako po več primerih hudih telesnih poškodb kot  spolnega nasilja (preračunano na 10.000 prebivalcev), medtem ko pri ropih ni bistvenih odstopanj med obalnimi upravnimi enotami (več o tem v Objektivu, 27. septembra).

Da pa bi bile kriminalne združbe, tako domače kot tuje, prisotne zgolj na območju piranske občine, ki zajema tudi Portorož in Lucijo, naši sogovorniki, tudi iz policijskih vrst, zanikajo. In zaradi krize, ko je manj denarja v obtoku, je tudi »reketiranja« lokalov bistveno  manj kot na primer pred desetimi leti, pritrjujejo tudi nekateri gostinci. »Nasilna kazniva dejanja so za piransko občino značilna v turistični sezoni. Ker se vsak drugi takrat zabava v Portorožu, je bistveno več možnosti, da pride do pretepov,« statistične podatke povzema poznavalec črne kronike  v slovenski Istri.

Pirančanka v petdesetih letih, ki je zadnja desetletja preživela v Ljubljani, se Pirana spominja kot najbolj varnega mesta na svetu. Marsikoga, ki ima v spominu prizore iz legendarnega filma Poletje v školjki, zato trenutne razmere pod piranskim obzidjem presenečajo. Prvomajski trg, kjer sta se spoznala glavna igralca tega mladinskega filma, dobi po pogovorih z domačini   danes povsem drugačen odsev.  »Vrat tedaj nismo zaklepali. Turistov seveda ni bilo, ker si  iz Ljubljane do Pirana z avtobusom potreboval tri ure in pol,« se nasmehne gospa, ki je svoja otroška leta preživela na piranskih uličicah in trgih.