Sklepati o stanju v družbi na podlagi poročil medijev je približno tako kot sklepati o stanju javnega zdravja na podlagi obiska urgence, mi je nekoč pripomnil znanec. Morda se komu zdi ta ocena preveč kruta. A pri poročanju medijev o nasilnem kriminalu ji lahko brez težav pritrdimo.

Poročanje o tej temi je najverjetneje glavni pospeševalec prodaje našega najbolj branega dnevnega časopisa. A površinsko in pogosto ekscesno poročanje o nasilju še posebej pri hujših primerih ni omejeno le na rumeni tisk. Vsak resni časnik, na primer, na svojih straneh črne kronike dnevno poroča (in se zgraža) nad kriminalom v državi. Umori, ropi, ugrabitve in podobno pa se pogosto znajdejo tudi na naslovnicah. No, za ta način poročanja smo izdatno krivi tudi bralci sami. Črna kronika nas namreč privlači. V kolikor nas ne bi, ji mediji ne bi namenjali pozornosti.

Po drugi strani pa je Slovenija po vseh standardih izjemno mirna država. Na raznoraznih lestvicah nasilnega kriminala se konstantno uvrščamo na sam rep držav (medtem ko so lestvice korupcije povsem druga pesem). Da omenim le eno: Svetovna banka nas uvršča med deset držav z najmanjšo stopnjo umorov na svetu.

Kako torej med sabo povezati oba na videz tako nasprotna si svetova – poročanje medijev na eni in mednarodne primerjave na drugi strani? Te naloge smo se z analizo policijske baze podatkov obravnavanih nasilnih kriminalnih dejanj lotili mi. Naš namen je odgovoriti na dve vprašanji. Prvič, kateri deli Slovenije so bolj in kateri manj obremenjeni z nasilnim kriminalom? In drugič, ali se proti nasilnemu kriminalu, ne glede na njegovo intenziteto, uspešno borimo?

Takšne analize imajo precej večji družbeni pomen in učinek kot pa zganjanje panike s poročanjem o najnovejšem detomoru ali ropu, ki se je končal tragično. A mediji se z njimi ne ukvarjajo. Razumljivo. Precej težje se je namreč iti podatkovno novinarstvo, torej več dni premetavati številke in nato interpretirati rezultate, kot pa se razpisati o posamezni tragediji. Čeprav konstantno poročanje o slednjem brez pravilnega konteksta in vzrokov za tragedije prej škodi kot pa koristi obveščenosti družbe.

To bomo, za začetek z dvema člankoma, poskušali popraviti mi. Prvi, ki bo objavljen v soboto, analizira stopnjo nasilnega kriminala in njegovih najbolj značilnih oblik po posameznih upravnih enotah v Sloveniji. Drugi, ki bo sledil v ponedeljek, pa razkriva gibanje nasilnega kriminala v obdobju zadnjih trinajstih let. Od leta 2001 je namreč na spletnih straneh policije dostopna baza podatkov o obravnavanih primerih kriminalitete v Sloveniji.

A če bi bralcem le predstavili številke, ne bi bili nič drugačni od tipičnega članka na straneh črne kronike. Pomembni so vzroki. Zakaj je največ nasilnega kriminala prav v Kočevju? Zakaj je Ljubljana ne samo prestolnica države, temveč tudi ropov? Zakaj se družinski spori največkrat končajo z nasiljem v Grosuplju?

Žal vas moramo tu – zaenkrat – razočarati. Vzrokov za nasilen kriminal je mnogo, posploševanje pa je nemogoče in zavajajoče, nam je povedal Dragan Petrovec, priznani penolog z Inštituta za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti. Zato je proučevanje vzrokov nujno omejiti na manjša geografska območja in iskati tem območjem specifične vzroke. Ter nato budno spremljati, ali se jih poskuša odpraviti.

To bomo v sodelovanju s časnikom Dnevnik tudi storili. V  člankih, ki bosta objavljena v soboto in ponedeljek, tako podajamo le možne in splošne vzroke za posamezne vrste nasilnega kriminala. V naslednjih tednih pa vam bomo predstavili ugotovitve s tistih delov Slovenije, ki so najbolj in najmanj obremenjeni z nasilnim kriminalom. Le tako vam bomo lahko podali verodostojno sliko nasilnega kriminala pri nas. In nato v nadaljevanju spremljali, kako se pristojne inštitucije, od relevantnih ministrstev, policije, centrov za socialno delo, do šol, lokalnih skupnosti in ostalih deležnikov, s temi vzroki spopadajo. Ter jih v primeru njihove ignorance tudi javno opozarjali na njihovo poslanstvo.