Nina, mlada mamica, je oktobra 2014 v lokalni zdravstveni dom (lokacije na Ninino željo ne objavljamo) k pediatru na pregled pripeljala svojo desetmesečno hči. Šlo je za preprosto zaprtje, kot pravi Nina. A njena hči je nato pristala v bolnišnici. Razlog? Preutrujena pediatrinja je dojenčici namesto svečke z odvajalom dala takšno z analgetikom. Doza analgetika pa je bila precej višja od primerne za še ne eno leto starega otroka. Ninino hči so zato poslali na opazovanje na pediatrično kliniko.

Zgornja zgodba se je dobro končala. Lahko pa predvidevamo, da vse nimajo tako srečnega konca. Slovenija se namreč že več let sooča tako s pomanjkanjem pediatrov kot tudi družinskih zdravnikov za odrasle. Večletno pomanjkanje zdravnikov zato preveč obremenjuje tiste, ki bolnikom so na voljo. Preobremenjenost se odraža tako v slabši zdravstveni oskrbi pacientov in več napakah pri zdravljenju kot tudi v izgorelosti zdravnikov.

Ob primernem številu pediatrov v državi bi ti obenem otroke večkrat zdravili ambulantno. Toda ker so preobremenjeni, tudi otroke z blažjimi zdravstvenimi težavami pošljejo v bolnišnico. Vsako bivanje v bolnišnici pa poveča možnost okužb in drugih zapletov pri zdravljenju, je lani za podcrto.si pojasnila dr. Margareta Seher Zupančič, predsednica združenja za pediatrijo slovenskega zdravniškega združenja in ena vodilnih strokovnjakinj s tega področja.

Zdravniška stroka je za najvišjo dopustno obremenitev zdravnika določila 1500 tako imenovanih glavarinskih količnikov. Glavarinski količnik prilagodi število pacientov, za katere skrbi posamezen zdravnik splošne medicine, in sicer glede na pričakovano zdravstveno zahtevnost njihove obravnave. Na primer, dojenček ima glavarinski količnik 3, mladostnik med sedmim in osemnajstim letom starosti pa le 0,88.

A za doseganje normativov v državi primanjkuje okoli 600 družinskih zdravnikov in več kot 130 pediatrov na primarni ravni.

Težava pa ni le splošno pomanjkanje zdravnikov, temveč tudi njihova zelo neenakomerna razporejenost po Sloveniji. Sodeč po zadnjih, novembrskih podatkih zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), je dovolj pediatrov – glede na strokovni normativ 1500 glavarinskih količnikov na zdravnika – le v štirih izpostavah v Sloveniji: Sežani, Trbovljah, Laškem in Ljutomeru. Najhuje je v Šmarju pri Jelšah, kjer je pediatrov več kot trikrat premalo.

Zemljevid: Izpostave ZZZS glede na število pediatrov

Še slabše so razmere na področju družinskih zdravnikov, saj teh primanjkuje povsod po državi. Strokovnemu normativu 1500 količnikov se najbolj približa Lenart s 1843 glavarinskimi količniki na zdravnika. Najhuje pa je v Ravnah na Koroškem, kjer je družinskih zdravnikov dvakrat premalo.

Zaradi slabih razmer na področju primarne zdravstvene oskrbe smo se z našimi vprašanji, kako bodo zagotovili primerno število zdravnikov, že lani obrnili na ministrstvo za zdravje. Junija so nam odgovorili, da bodo to lahko povedali v začetku letošnjega leta, ko bodo končali sistematično analizo slovenskega zdravstvenega sistema. Zato smo se pred nekaj tedni na ministrstvo ponovno obrnili z našimi vprašanji.

Najprej nas je zanimalo, doseganje kakšnega normativa si bodo zastavili za cilj. Je to največ 1500 glavarinskih količnikov na zdravnika, kot ga predpisuje stroka? Ali pa imajo morda drugačen cilj?

Zanimivo so nam z ministrstva odgovorili, da kot največjo obremenjenost posameznega zdravnika predvidevajo 1500 oseb in ne 1500 glavarinskih količnikov. Podrobnejših pojasnil, zakaj je temu tako, od ministrstva nismo dobili. A postavitev meje 1500 oseb na zdravnika se zdi nelogična. Kot rečeno se glavarinski količniki določajo glede na starost oseb. Zdravnik bo povprečno imel z dojenčkom več dela kot z dvajset let starim odraslim. Zato ima dojenček glavarinski količnik 3, osemnajstletnik pa le 0,88. Računanje obremenitve zdravnika glede na obravnavane osebe torej zapostavi zahtevnost obravnav različnih pacientov. Zdravnik, pri katerem je večina pacientov srednjih let, bo bistveno manj obremenjen kot pediater, ki skrbi večinoma za dojenčke. Zato ni jasno, zakaj ministrstvo vse paciente izenačuje.

Zemljevid: Izpostave ZZZS glede na število družinskih zdravnikov

Na ministrstvu bodo sicer cilj samozadostnosti zdravnikov glede na ta, sporen normativ, po njihovih zagotovilih dosegli do leta 2020. A njihova pojasnila, kako bodo to dosegli, so nadvse skopa. Res je sicer, da je odprtje medicinske fakultete v Mariboru leta 2004 povečalo število zdravnikov, ki jih izobrazimo vsako leto. Vprašanje pa je, kje bo država dobila denar za zaposlitev več kot 700 splošnih zdravnikov in pediatrov, ki jih potrebujemo. Kot je lani opozoril Damjan Kos z ZZZS, država za to potrebuje več kot 100 milijonov dodatnih evrov letno.

Z ministrstva so nam odgovorili, da so v sodelovanju z zdravniško zbornico že v preteklih letih razpisali »povečano število mest za specializacijo iz družinske medicine in pediatrije, glede na potrebe oz. izkazano pomanjkanje zdravnikov v posameznih regijah, pri čemer smo upoštevali tudi predvidene upokojitve«. Glede financ pa povedo le, da »je treba zagotoviti dodatna sredstva za širitve programov, glede na nove zaposlitve prihajajočih specialistov«.

Ministrstvo smo prosili tudi, da nam čim bolj izčrpno opiše vsak ukrep za zagotovitev zadostnega števila zdravnikov in kdaj ga bodo izvedli. A odgovori ministrstva so kratki in skopi, spodaj jih navajamo dobesedno, kot smo jih dobili:

• Za zagotovitev zadostnega števila zdravnikov je treba še naprej razpisovati potrebno število specializacij.
• Zagotoviti je treba zadostno število finančnih sredstev.
• Od stroke pričakujemo, da bo pripravila model mehkega prehoda pacientov od zelo obremenjenih zdravnikov k novim.
• Treba bo določiti zgornjo mejo obremenitve (št. pacientov), ki še omogoča kakovostno in varno obravnavo pacienta.
• Premišljeno uvajanje novega načina obračunskega modela financiranja.
• Večji poudarek na preventivnih programih in dobri organizaciji dela referenčnih ambulant.
• Uvajanje kazalnikov kakovosti, ki bodo omogočali korekcijske ukrepe.

Na podlagi teh generičnih odgovorov ni moč spremljati napredka ministrstva pri zagotavljanju dovolj zdravnikov v državi na primarni ravni.

Prav tako nedoločna so pojasnila ministrstva, na kakšen način bodo poskušali zagotoviti bolj enakomerno porazdelitev družinskih zdravnikov in pediatrov po državi. Njihov odgovor v celoti:

Kot smo že poudarili, ministrstvo lahko z nekaterimi ukrepi zagotavlja zadostno število zdravnikov specialistov. Prav gotovo pa ne more prisiliti zdravnikov, da se odločijo za delo v nekaterih regijah, manjših mestih, manj dostopnih ruralnih področjih. Tukaj pričakujemo tudi aktivno vlogo lokalne skupnosti, ki bo morala ponuditi bolj stimulativne oziroma boljše pogoje dela, morda ponuditi rešitev stanovanjskega problema, ali celo ponuditi opremljeno ambulanto in razpisano koncesijo. Nekaj pa bo treba narediti tudi glede plačnega modela, npr. dodatek pri plači za ruralno okolje, ali boljše izhodiščne razrede, ki bodo veljali samo za čas dela v deficitarnem okolju. Seveda bo potrebno za takšne spremembe spremeniti predpise na področju plačnega sistema za javne uslužbence.

Torej, ministrstvo med drugim zapiše, da bo »nekaj treba storiti«. Čeprav je prav ono pristojno, da ta »nekaj« tudi definira.