Ljubljana – Javni zavod Lekarna Ljubljana vodi večmilijonske posle s posredniki zdravil brez izvajanj javnih naročil že od sredine leta 2009. Sporni so tudi posli z nekaterimi manjšimi podjetji.

Prvič objavljeno 23. januarja 2012 v časniku Delo

V Lekarni Ljubljana, ki jo od februarja 2008 vodi Marko Jaklič, so nam pojasnili, da je zadnja pogodba s posredniki zdravil, ki je temeljila na javnem naročilu, potekla že 31. maja 2009. Od takrat sklepajo posle s posrednikoma Salusom in Kemofarmacijo na podlagi dogovora, ki ga obnovijo vsako leto. A takšno poslovanje je najverjetneje v nasprotju z zakonom. Zakon o javnem naročanju (ZJN) namreč jasno določa, da morajo tudi javni zavodi nabavo blaga nad vrednostjo 20.000 evrov izpeljati na podlagi javnega naročila, za katerega mora biti objavljen javni razpis.

Iz aplikacije Supervizor je razvidno, da je Lekarna Ljubljana s Kemofarmacijo samo v letu 2011 sklenila za okoli 36,5 milijona evrov poslov, s Salusom pa za okoli 33,6 milijona. Predsednik računskega sodišča Igor Šoltes posameznih primerov sicer ne more komentirati, poudarja pa, da se lahko javni zavod postopku javnega naročila izogne le, če je potreba po blagu nujna. Skrb zavoda je tudi, da naročilo sestavi tako, da bo dobil več potencialnih ponudnikov. V nasprotnem primeru to lahko privede do oškodovanja javnih financ.

Neuspešni razpisi

Lekarna Ljubljana je 25. marca 2009, torej dva meseca pred iztekom zadnje pogodbe, sicer objavila javno naročilo za dobavo zdravil in drugih farmacevtskih proizvodov za nadaljnja štiri leta v skupni vrednosti okoli 360 milijonov evrov. Izbranih naj bi bilo več ponudnikov. Nanj sta se prijavila tako Salus kot Kemofarmacija, a javni razpis je državna revizijska komisija razveljavila. Ugotovila je namreč, da je Lekarna Ljubljana v razpisu neupravičeno omejevala konkurenco in dajala prednost posameznim ponudnikom, saj naročila ni razdelila v več sklopov, s čimer bi se lahko nanj prijavila tudi manjša podjetja. Posledično je bilo v nasprotju z zakonom tudi določilo, da mora imeti podjetje, ki hoče kandidirati za posel, v letih 2005, 2006 in 2007 vsaj 80 milijonov evrov prometa. Ta pogoj sta izpolnjevala le Salus in Kemofarmacija.

Lekarna Ljubljana je novembra 2009 javno naročilo ponovila. A nanj se ni prijavil noben ponudnik zdravil. Kot so nam pojasnili v Salusu in Kemofarmaciji, se na razpis niso prijavili zaradi nesprejemljivih pogojev, ki jih je postavila Lekarna Ljubljana. Ta so med drugim določala, da morajo dati ponudniki lekarni na voljo vpogled svoje pogodbe s proizvajalci zdravil. Janja Kadunc Mezek, pomočnica direktorja Lekarne Ljubljana za področje pravnih in splošnih poslov, nam je razložila, da so si s tem hoteli zagotoviti, da posredniki ne bi ponudili predragih cen za zdravila.

A tako Salus kot Kemofarmacija poudarjata, da je bilo ta pogoj nemogoče izpolniti. Njune pogodbe s proizvajalci zdravil so namreč zaradi dogovora z njimi poslovna skrivnost. Predsednik uprave Kemofarmacije Davorin Poherc obenem meni, da je z vpogledom v pogodbe Lekarna Ljubljana hotela dobiti informacije o cenah proizvajalcev zdravil, ki bi olajšale pogajanja LL Grosista s proizvajalci. Lekarna Ljubljana je namreč oktobra 2009 kljub nasprotovanju finančnega ministrstva ustanovila družbo LL Grosist, da bi lahko zdravila kupovala neposredno od proizvajalcev.

Maja 2011 je nato Lekarna Ljubljana zdravila prek LL Grosista res poskusila kupiti neposredno od proizvajalcev. A tudi na tem razpisu ni bil izbran noben ponudnik, menda zaradi previsokih cen proizvajalcev. Janja Kadunc nam je povedala, da »razmišljajo o še kakšnem razpisu«. Vprašali smo jo, zakaj javnega naročila za zdravila ne razbijejo v več sklopov. To bi omogočilo, da se nanj prijavijo tudi manjši ponudniki, če že Salus in Kemofarmacija, ki sta zaradi svoje velikosti edina sposobna zadostiti naročilu v vrednosti več kot 300 milijonov evrov, nočeta sodelovati. Odgovorila nam je, da »bo to težko, ker morajo braniti interes Lekarne Ljubljana«. Poslovanje s Salusom in Kemofarmacijo mimo javnih razpisov jim namreč zaradi obsega nabave in različnih nakupnih akcij omogoča cenejši nakup izdelkov, ki se prodajajo brez recepta.

Pomočnik direktorja lekarne za področje komerciale Mitja Tomislav Zucchiati pri tem meni, da je javno naročilo brez pomena, ker so cene zdravil na recept, ki obsegajo večino prometa Lekarne Ljubljana z zdravili, zakonsko določene. Strošek nabav zdravil brez recepta, katerih cene niso regulirane, pa menda obsega le okoli pet milijonov evrov na leto.

Brez javnega naročanja 
tudi pri manjših poslih

S pomočjo aplikacije Supervizor smo našli štiri podjetja, ki so začela dobivati nakazila Lekarne Ljubljana tik po nastopu Marka Žnidaršiča na mesto zastopnika lekarne novembra 2009. Podjetje Sanofarm, d. o. o., je dobilo prvo nakazilo decembra 2009, skupaj pa je s poslovanjem z lekarno ustvarilo slabih 500.000 evrov prihodkov. Podjetje MGS, d. o. o., je dobilo prvo nakazilo novembra 2009, skupno je do danes zaslužilo 141.000 evrov. Tudi podjetji Smatros, d. o. o., in Combic, d. o. o., sta prvi nakazili dobili decembra 2009, do zdaj sta s poslovanjem z lekarno zaslužili 55.000 oziroma 46.000 evrov.

Kljub temu da je zakon o javnem naročanju do marca 2010 določal, da mora biti nakup blaga nad 40.000 evrov izveden prek javnega naročila, od marca 2010 pa se je zaradi spremembe zakona ta vsota znižala na 20.000 evrov, Lekarna Ljubljana poslov tem podjetjem ni oddala z javnim naročilom, na katerega bi se lahko prijavila tudi druga podjetja, ampak neposredno.

Mitja Zucchiati poudarja, da je ujemanje začetka poslovanja podjetij z imenovanjem Marka Žnidaršiča naključje. On se je, tako kot Zucchiati, v Lekarni Ljubljana zaposlil že spomladi 2008, zato se mu zdita podatka nepovezljiva. Lekarna pa s podjetji posluje mimo javnih naročil, ker so ta edini ponudniki določenih znamk artiklov na trgu. Na primer, le Sanofarm ponuja očala za branje določene znamke, po katerih menda povprašujejo stranke Lekarne Ljubljana. Ker drugih ponudnikov ni, jim po Zucchiatijevem mnenju ni treba objaviti javnega naročila. Na vprašanje, ali so uradno preverili, ali bi jim lahko očala za branje tiste znamke dobavil še kdo drug, odgovarja, da so to preverili z brskanjem po internetu. Podobno jim Smatros dobavlja vlažilnike zraka točno tiste znamke, po kateri povprašujejo njihovi kupci, Combic pa dobavlja plenice za starejše točno tiste znamke, ki jih zahteva dom za starejše Pristan v Ajdovščini. MGS je edini dobavitelj točno določenih svetlobnih tabel.

A Igor Šoltes je tu jasen: javni zavod mora za nakup blaga nad 20.000 evrov izvesti javno naročilo, ne glede na to, koliko ponudnikov za določeno vrsto izdelka je na trgu. Le javni razpis lahko namreč pokaže, koliko podjetij je ta izdelek sposobno dobaviti. Obenem javni razpis v nobenem primeru ne sme predpisovati točno določene znamke izdelka, temveč le njegove karakteristike. V nasprotnem primeru naročnik neupravičeno omejuje konkurenco.