Članek je objavljen tudi v Sobotni prilogi časnika Delo

Osmi oktober je bil za gostince zlovešč dan. Davčna uprava je z dogodku primernim pompom zapečatila nekaj lokalov in napovedala, da so tistim, ki se z neizdajanjem ali prirejanjem računov želijo izogniti plačilu dedeveja, šteti dnevi. Mediji so v njim lastni nasladi kar tekmovali, kdo bo prej objavil ime novega bara ali restavracije, ki jo krasijo modri trakovi, prelepljeni čez vhode. Enoten komentar novinarjev je bil – končno so se zganili.

A vsi se z njimi niso strinjali. Televizijska anketa naključnih mimoidočih, ki jo je objavila nacionalna televizija, je pokazala precej manjše navdušenje ljudstva. »Na velike ribe naj se spravijo, ne na male podjetnike, ki komaj zaslužijo za čez mesec,« bi lahko strnili mnenja približno polovice anketirancev. Med bolj nazornimi je bil tudi komentar pod člankom na spletnem Delu: »Najtežje kršitve pri nas, ki se jih da odpraviti samo z bataljonom oboroženih penastih carinikov, so neizstavitev računa za kavico in točenje domačega špricarja. A da bi odprli arhive NLB in pogledali, kdo se je izkoriščal in naše dokapitalizacijske milijarde nakazoval v oaze? Ah ne ne, to pa ne, to pa so naši prijatelji, oni zdaj častijo kavico.« Čeprav bi se marsikdo strinjal s kritiko neaktivnosti pri odkrivanju bančnih goljufij, vendarle preseneča tako prizanesljiv odnos do tistih, ki ne plačujejo davkov in s tem služijo na račun drugih.

Podobno me je začudila nedavna osebna izkušnja z iskanjem stanovanja v našem glavnem mestu. Z dvema, ki sta na spletnem portalu za oddajo nepremičnin oglaševala ugoden najem, sem se dobil na ogledu garsonjere. Pri prvem sem izvedel, da je oglaševana cena mišljena za najem brez pogodbe, torej na črno. Če bi se odločil za legalen najem, bi moral vsak mesec doplačati 50 evrov – za davek. Pri drugem je bilo nekaj podobnega, le da mi gospa obenem nikakor ne bi dovolila na naslovu garsonjere prijaviti začasnega bivališča, kaj šele stalnega. »Pri tej nori državi nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, če dovolim prijavo,« je bila odločna. Čeprav zakon zapoveduje, da mora vsak prebivališče prijaviti tam, kjer dejansko živi. V nasprotnem vam grozi globa med 400 in 1200 evri.

Bagatelna primera, ki države nista pripeljala v hudo gospodarsko krizo, bi lahko rekel marsikdo. A s to trditvijo se ne bi čisto strinjal. Kako lahko namreč nekomu očitaš milijardne kraje v bankah, če sam prav tako goljufaš državo? Kako lahko kritiziraš nedelovanje organov pregona in sodišča, če bi njihova povečana aktivnost lahko tudi tebi prisolila zaušnico?

Siva ekonomija in goljufanje sta bila vseskozi del modela preživetja povprečnega Slovenca, mi je v nedavnem pomenku razložil eden izmed najbolj kredibilnih ekonomistov pri nas. Slovenci smo svoje uradne plače, ki so relativno nizke, vseskozi dopolnjevali drugače, malo s fušanjem, malo z utajo davkov. Po njegovem mnenju je kriza ljudi zares začela gristi šele zdaj, ko je zaradi gospodarskih razmer začelo primanjkovati tudi takšnih priložnosti za izpopolnitev osebnega dohodka.

V tem kontekstu lahko zgornja primera že bolje razumemo. In stavil bi, da vsak izmed nas pozna kakšnega. Naredite kratek preizkus. Najprej se vprašajte, ali ste, recimo v zadnjem letu dni, storili kaj v nasprotju z zakonom ali etiko, da bi si izboljšali svoj gmotni položaj. Nekateri boste odgovorili nikalno. Zdaj pa se vprašajte, ali poznate koga, za katerega vam je mar, a veste, da tako zasluži ali prihrani nekaj dodatnih evrov na mesec. Ali pa je deležen ugodnosti na račun drugih – na primer, da je obdržal redno zaposlitev zato, ker podjetje, za katero dela, varčuje tako, da na mesta z enako delovno obveznostjo, kot jo ima sam, zaposluje študente in druge prekerne mlade, ki enako delo kot on opravijo za nižje plačilo in v slabših razmerah.

Stavim, da vas je zdaj precej manj odgovorilo nikalno.

Ta kratki miselni preizkus nam pokaže prepad, v katerem smo. Na deklarativni ravni se zavzemamo za učinkovitejšo pravno državo, praktično pa bi nam povzročila neprijetnosti. In tu se pokaže vsa strašnost, ki jo imenujemo z zapletenim izrazom: sistemska korupcija. Sistemska korupcija, v kateri globoko tičimo, v svojem bistvu ne pomeni nič drugega kot apatijo in pomanjkanje resnične želje po nadzoru ljudstva nad elito. Slednja lahko pobira smetano pri preplačevanju investicij v infrastrukturo, financiranja zdravstva, reševanja bank, če pusti meni, da na primer kot predstojnik nekega javnega zavoda prek zvez in mimo poštenega razpisa zaposlim sorodnika, ki je pravkar ostal brez službe. Za elite je to odličen posel – dajo nam bombonček, ukradejo pa vola.

Infrastrukturo, zdravstvo, šolstvo plačujemo z lastnim denarjem. Danes tako krademo samim sebi, in to celo dvojno. Prvič s tem, ko državo, financerko javnih dobrin, ki jih uporabljamo tudi mi, prevaramo za svojo lastno drobno korist. A druga kraja nas precej bolj boli. Ker s svojimi majhnimi krajami legitimiramo obstoječe delovanje pokvarjenih družbenih elit, tako levih kot desnih, nam skozi prste polzijo milijarde. Precej jih je že spolzelo.

Škoda? »Čakalne dobe za obsevanje bolnikov z rakom so v Sloveniji zdaj tudi do 50 dni, kar je strokovno nesprejemljivo. Prav tako kot dejstvo, da obsevamo samo 22,8 odstotka bolnikov; po strokovnih smernicah bi jih morali od 50 do 60 odstotkov,« se je glasil prvi odstavek v nekem članku, objavljenem aprila letos. Avtorica zapiše še, da bi se moralo obsevanje začeti prej kot v treh tednih.

Zato se ne čudite, če vas bo doletela nesreča in boste takšno terapijo potrebovali tudi vi, zdravnik pa vam bo rekel, vrnite se čez dva meseca, pa bomo videli, kaj se še da narediti. Nov obsevalnik stane med tri in štiri milijone evrov, a zdaj bi vam že moralo biti jasno, zakaj denarja zanj ni. Ali pa zakaj bi se znalo zgoditi, da bomo zanj plačali deset milijonov evrov.

Če pa vam še ni jasno: avtoceste smo menda zaradi kartelnega dogovarjanja gradbincev preplačali za dve milijardi evrov. V zdravstvu naj bi zaradi korupcije na leto poniknilo več sto milijonov evrov. Cena Teš 6 je glede na predvideno začetno investicijo narasla za več kot dvakrat, cena njene elektrike pa bo po izračunih ekonomista Jožeta P. Damijana trikrat višja od tiste, ki jo proizvede krška nuklearka. Ti primeri so bili v javnosti zelo odmevni, a zdi se, da njihovega pravega pomena še ne razumemo.

Razne družbene alternative za trenutno stanje v državi krivijo kapitalizem, finančne trge pa Nemčijo in bog si ga vedi koga še. Bi vi posodili sto evrov nekomu, za katerega bi vedeli, da je skorumpiran? Ne? Verjetno niste edini, ki tako mislite. Zakaj bi torej nekdo denar posodil Sloveniji? Primerni dežurni krivci so tudi inštitucije. Poleg sodišč, policije, tožilstva so se na ljudskem prangerju znašli še politiki, ki sprejemajo škodljive zakone (primer: nov davek na nepremičnine), pa mediji, ki so bodisi pristranski bodisi se novinarjem ne da vložiti truda v preiskovalne in analitične zgodbe, ki bi bolje podajale realnost, v kateri živimo, pa strici iz ozadja, ki so nam ukradli državo, pa javna uprava, v kateri ljudje tako ali tako nič ne delajo.

Ne trdim, da so kritike neupravičene: sodni postopki, predvsem v gospodarskih in drugih pravdnih sporih, trajajo nedopustno dolgo, vodja opozicije in vodja glavnega mesta sta vpletena v policijske preiskave in sodne postopke, obenem pa ne znata ali nočeta pojasniti izvora dela njunega premoženja, resni časniki svojo apatičnost plačujejo s strmim padanjem naklade, neučinkovitost javne uprave analiza konkurenčnosti držav, ki jo sestavlja Svetovni gospodarski forum, izpostavlja kot drugo največjo oviro za razvoj slovenskega gospodarstva – takoj za pomanjkanjem bančnih posojil. Toda v javnem sektorju je zaposlenih več kot 230.000 izmed nas. Politike volimo vsi polnoletni državljani. Vsi imamo ustavno in zakonsko možnost z demokratičnimi vzvodi, tudi z miroljubnim javnim protestom, zahtevati spremembe (42. člen ustave).

A tega ne storimo. Tistim, ki imajo moč in oblast, gledamo skozi prste, države in njenih inštitucij pa ne dojemamo kot nekaj, kar sestavljamo in za kar smo odgovorni mi sami, ampak kot nekaj abstraktnega, nekaj tam zunaj, ki nam mora zagotoviti nemoteno življenje na našem lastnem vrtičku, pa čeprav to ni vedno čisto po zakonih in predpisih, ki bi morali biti temelj naše družbe. Saj smo vendarle male ribe. Namesto da bi staknili glave in razmislili, kako breme krize pravičnejše razporediti, če se s predlaganim nepremičninskim davkom ne strinjamo, bomo v stanovanje prijavili svojo ženo in ga nato oddali brez pogodbe. Pa bo že nekako šlo.

Nobeno sodišče, nobena protikorupcijska komisija ali posojilo iz tujine nas ne bo rešilo iz zagate, v kateri smo se znašli. Namenoma sem uporabil izraz zagata in (še) ne začaran krog. Tako daleč se namreč še nismo pogreznili. Zakaj? Ker kot družba še premoremo dovolj bogastva za financiranje osnovnih družbenih dobrin, kot so kakovostna hrana, zdravstvo, šolstvo. Še si lahko privoščimo živeti pošteno, četudi si zato ne bi mogli vsaki dve leti privoščiti novega avta ali pa bi se morali odpovedati zimskemu smučanju. Že v nekaterih republikah naše nekdanje skupne države situacija ni tako rožnata. V Bosni je uradno brezposelnih več kot 40 odstotkov ljudi, za dobršen del družbe pomeni tako nelegalno pridobljen dohodek način golega preživetja. Ta država pa se je že znašla v začaranem krogu. In temu se nezadržno bližamo tudi mi.

Pogost izgovor za neukrepanje se glasi: saj ne bomo nič spremenili. Ali pa, kot mi je med lanskimi protesti zaupala udeleženka: »Saj moja mama bi tudi prišla, pa dela v občinskem podjetju in se boji posledic.« Res je. Posameznik je šibak. Deset jih je že močnejših. Sto še bolj. Če pa bomo v želji po čim več bombončkih zase še naprej stali vsak zase ali pa se bomo zanašali le na najožjo družino, nam ne bo uspelo. Če se nas bo združilo deset, bomo lahko tistemu izmed nas, ki bo zaradi svoje načelnosti prikrajšan, pomagali. Če si nas bo medsebojno pomagalo sto, nas ne morejo uničiti.

Dvomite? Lani pozimi je en odstotek Slovencev z mirnimi protesti povzročil padec vlade. Odstopil je župan drugega največjega mesta v državi. Zamislite si, kaj bi lahko dosegli, če bi nas protestiralo sto tisoč. Ali pa če bi poslanci naenkrat dobili sto tisoč pisem jeznih volivcev. To pa je že politična sila, ki jo morajo izvoljenci ljudstva, pa tudi inštitucije, ki so zaspale, jemati resno. Vendar smo do danes takšno združitev doživeli le, ko nam je kak zakon želel odvzeti naše bombončke, in smo ga gladko postavili na referendum.

Edina pot v ponovno blaginjo je sprememba delovanja inštitucij, ki jo bomo izvedli po »uradni« poti: s sprejetjem dobrih zakonov in nato njihovim doslednim spoštovanjem, z demokratičnim, a strogim nadzorom nad delovanjem inštitucij, in z ničelno toleranco do tistih, ki sprejeta pravila kršijo. Prijateljico Nemko sem po moji izkušnji z iskanjem stanovanja vprašal, kako bi reagiral njen sonarodnjak, če bi vedel, da sosed na črno oddaja stanovanja. Poleg vsesplošnega zgražanja bi bil najverjetneje deležen še ekspresne prijave pristojni inšpekciji. Pri nas pa je takšen sosed car, zgražanja pa bi bila deležna kvečjemu tista špeckahla, ki bi ga prijavila.

Čas je, da začnemo prisegati na drugačne vrednote – in začeti moramo pred lastnim pragom.

Anže Voh Boštic je trenutno zaposlen na komisiji za preprečevanje korupcije. Njegovo stališče ne odraža nujno stališča komisije.