V ljubljanskem kliničnem centru (UKC) delujejo štiri organizacijske enote za nujno medicinsko pomoč. Za zlomljene kosti, na primer, poskrbi urgentni kirurški blok. Če se zastrupite ali vas zadane srčni infarkt, vam bodo pomagali na internistični prvi pomoči. Pri težavah z rodili je ženskam na voljo ginekološka ambulanta za nujne primere. Za nujen prevoz na urgenco pa lahko pokličete reševalna vozila Reševalne postaje UKC Ljubljana.

Pacienti, ki jih sprejmejo na urgenci, se med temi enotami pogosto selijo. Na primer: pacienta pride na dom iskat rešilno vozilo reševalne postaje. Nato ga prevzame ustrezna enota nujne pomoči. Če tako zahtevajo poškodbe, ga lahko nato tudi v bolnišnici obravnava več različnih enot nujne pomoči.

Vse omenjene enote morajo med seboj tesno sodelovati. A začuda ima vsaka izmed njih poseben informacijski sistem za beleženje podatkov o pacientih. Ti informacijski sistemi pa med seboj niso povezani.

Kaj to pomeni v praksi? Kot je pred dobrima dvema letoma v svojem revizijskem poročilu ugotovilo računsko sodišče, si morajo štiri enote zaradi slabe informacijske podpore vse podatke o pacientih izmenjevati na papirju. Posamezna enota, ki obravnava pacienta, vpiše njegove podatke in izvide v svoj informacijski sistem. Če se pacient preseli na drugo enoto, te podatke natisne in papirji z bolnikom vred potujejo na drugo enoto. Administratorji te druge enota nato podatke iz teh papirjev spet ročno pretipkajo v svoj informacijski sistem. In tako dalje – namesto da bi podatke vnesli le enkrat in jih nato avtomatsko delili z vsemi štirimi enotami na urgenci.

Urgentne službe niso edini takšen primer. Tudi ostali oddelki UKC Ljubljana uporabljajo svoje informacijske sisteme, ki med sabo niso povezani.

To ima dve negativni posledici. Prvič, povzroča ogromno nepotrebnega administrativnega dela. Namesto enkratnega vnašanja podatkov pacientov v sistem se morajo isti podatki pri veliko pacientih zaradi množice različnih programov v ljubljanskem kliničnem centru vnašati dvakrat, trikrat ali pa še večkrat.

In drugič – kar je še bolj skrb vzbujajoče – pa pomanjkljivi IT-sistemi povečujejo tveganje za napake pri zdravljenju oziroma pomanjkljivo zdravstveno oskrbo.

Kot pojasnjuje Maja Hmelak, ki je na računskem sodišču vodila revizijo IT-sistemov UKC: »Lahko se zgodi, da pride pacient nekoliko zmeden na UKC. Ko ga slečejo in pregledajo, ugotovijo, da ima na trebuhu zarezo – brazgotino. In si rečejo, očitno je bila neka abdominalna operacija. Nato začne administratorka telefonirati vsem oddelkom, kjer bi utegnila biti ta oseba operirana.« Namesto, da bi urgenca podatke o posameznem pacientu iz drugih oddelkov dobila avtomatsko, mora torej administracija opravljati zamudno telefonsko poizvedovanje o morebitnih prejšnjih operativnih posegih. Od takšnega poizvedovanja bi bilo lahko odvisno tudi življenje pacienta.

Kar 38 različnih IT-sistemov

V UKC Ljubljana imajo kar 38 različnih informacijskih sistemov, ki podpirajo poslovanje bolnišnice. Od teh jih je pet namenjenih vodenju podatkov o pacientih: trije večji, nameščeni na več klinikah, in še dva na dveh specifičnih klinikah. A tudi tiste klinike, ki uporabljajo enak sistem za beleženje podatkov o pacientih, imajo nameščene različne različice tega sistema. Zaradi tega se podatki o pacientih ne morejo prenašati niti med enakimi informacijskimi sistemi, so leta 2016 ugotovili na računskem sodišču.

Kot rečeno, je ta nepovezljivost sistemov vzrok za množenje nenujnih administrativnih opravil. Obenem pa predstavlja tveganje za paciente.

Kako visoko je to tveganje? Ali obstajajo dejanski primeri, ko bi zaradi slabe informacijske tehnologije v kliničnem centru bilo ogroženo zdravje ali celo življenje pacienta?

Na računskem sodišču so pri ocenah previdni. Takšnih primerov niso našli, a jih v reviziji niti niso iskali. Zdravnica dr. Dominika Oroszy, ki je na UKC Ljubljana odgovorna za vodenje kakovosti dela ustanove, je nekoliko bolj natančna. »Neposredno težko komentiram, posredno pa lahko definitivno prihaja do odklona zaradi tega, ker se izgubljajo ključne informacije [o pacientih],« pove Oroszy.

Z drugimi besedami: slabi IT-sistemi v kliničnem centru lahko prispevajo k slabšemu zdravljenju nekaterih pacientov.

Izkušnja pacienta

Razdrobljenost IT-sistemov v kliničnem centru je kot enega glavnih razlogov za zdravniške napake pri njegovem zdravljenju videl tudi Ljubo.

Njegov primer (ime je izmišljeno, identiteta posameznika pa je znana uredništvu) smo pri Pod črto opisali že leta 2016. Ljubu so pred nekaj leti v kliničnem centru presadili jetra. Po presaditvi pa so mu začeli odmirati prsti na rokah in nogah. Zdravniki so domnevali, da bi lahko bil razlog za to preveč kalcija v krvi. Zato so mu ga začeli umetno zniževati.

Toda nekaj let po pričetku te terapije je Ljubo nenadoma dobil krče po celem telesu. Krči so mu zlomili medenico, kolk, stegnenico, obe lopatici, roko in nogo. Razlog za zlome? Hudo pomanjkanje kalcija v kosteh. Odmiranje prsta se je po transplantaciji jeter ustavilo. Zdravniki pa so pozabili, da morajo prenehati z zniževanjem kalcija v Ljubovi krvi. Kalcij je namreč ključen za ohranjanje močnih kosti.

To še ni bilo vse. Zaradi odmiranja so morali Ljubu v nekem trenutku odrezati tri prste na nogi. Ko so ga odpeljali v operacijsko dvorano, je Ljubo v njej opazil nenavadno veliko ljudi. »Jaz vem, kako je v operacijski. Če je prisotnih več kot pet ali šest ljudi, gre za težjo operacijo. Pri meni je bilo prisotnih sedem ljudi. Na obraz sem že dobil masko, noga je ostala pokrita, so mi pa roko razkuževali. Preden sem zaspal, sem vprašal, zakaj je noga pokrita in zakaj je v sobi toliko ljudi za tri prste odrezat. Takrat so mi povedali, da želijo odrezati roko. Hvala bogu sem jim povedal, da sem tam zaradi prstov.«

Po Ljubovem opažanju imajo v UKC Ljubljana težave pri zdravljenju bolnikov, ki imajo več težav hkrati. »Če si poškodujete roko, bodo roko zdravili. Ko pa gre več stvari narobe ali pa gre za resnejšo bolezen, se med sabo ne znajo skoordinirati. Tako bom povedal: v UKC Ljubljana so trije različni računalniški sistemi, ki eden z drugim niso povezani. In zdravnik ne more vedeti, kaj je s pacientom še narobe, če je zadeva v drugem sistemu!« je menil Ljubo.

Negospodarnost javnega sektorja preiskujemo s pomočjo donacij bralcev. Podprite naše delo v letu 2019.

Vsak zdravnik s 15 uporabniškimi imeni in gesli

V kolikšni meri bi boljši IT-sistemi za beleženje zdravstvenih podatkov pacientov preprečili zdravniške napake v Ljubovem – ali pa kakšnem drugem primeru – ni znano. Kot rečeno, analiza vpliva slabega stanja na IT-področju na varnost in kakovost zdravljena pacientov ni bila nikoli izvedena.

Dejstvo pa je, da ima UKC Ljubljana sistemske težave pri zagotavljanju primerne IT-podpore delu bolnišnice. Poleg sistemov za vodenje podatkov o pacientih so razdrobljeni tudi sistemi za vodenje bolnišnične administracije. Za beleženje delovnih ur zaposlenih v bolnišnici je UKC na primer uporabljal kar tri različne informacijske rešitve. A relevantne podatke o prisotnosti na delu so oddelki po ugotovitvah računskega sodišča kljub temu še kar vodili »na roko«, torej na papirju.

Še bolj bizarna posledica razdrobljenosti informacijskih sistemov je število uporabniških imen in vstopnih kod, ki si jih mora zapomniti vsak zdravnik. »Ko jaz dežuram, imam 15 dostopnih kod, če želim preveriti vse podatke o svojem pacientu – če imam to smolo, da so takega pacienta obravnavale tri različne klinike. Obremenitev za zdravstveni kader je velika. In tudi tveganje, da gre kaj narobe, definitivno obstaja,« pove dr. Dominika Oroszy s kliničnega centra.

Težava pa ni le pri povezljivosti in množenju IT-sistemov. V UKC Ljubljana pogosto slabo delujejo tudi posamezni sistemi, saj osebju ne nudijo podpore za tista opravila, kjer bi osebje te sisteme potrebovalo. Na primer: ker niso bili zadovoljni z ‘uradnim’ sistemom za vodenje podatkov o pacientih, so si zdravniki na dveh klinikah kar na lastno pest in v svojem prostem času programirali lastne informacijske sisteme. »So pa naredili presenetljivo dobre rešitve,« kakovost teh ‘naredi sam’ sistemov opisuje Maja Hmelak z računskega sodišča.

Zdravnik dr. Marko Noč, ki je eden izmed najbolj zaslužnih za uvajanje inovativnih in učinkovitih sistemov za zdravljenje srčnega infarkta in srčne odpovedi v Sloveniji, pa opozarja še na eno težavo. Zaradi inovacij ekipe dr. Noča ima Slovenija eno izmed najvišjih stopenj preživetja srčnega infarkta med razvitimi državami v svetu. A dr. Noč se pri doseganju teh rezultatov ne more zanašati na informacijske sisteme UKC Ljubljana. Sistem mu na njegovi kliniki namreč ne omogoča beleženja pravilnih diagnoz bolnikov. Ker želi imeti kot predstojnik natančen pregled nad diagnozami bolnikov in posledično tudi nad izidi zdravljenja in s tem nad kakovostjo dela na svoji kliniki, mora podatke o bolnikih spremljati izven sistema UKC Ljubljana.

»Informacijski sistem našega oddelka je popolnoma neuporaben. Za zanesljive podatke uporabljamo lasten register. Drugače je vse skupaj ‘garbage in, garbage out’,« je povedal Marko Noč. Torej – če v informacijski sistem ni mogoče vnesti točnih podatkov o zdravljenju pacienta, so tudi analize teh podatkov toliko vredne kot smeti. Zaradi takšnih pomanjkljivih sistemov tudi celotna bolnišnica nima podatkov o tem, kako uspešni so pri zdravljenju pacientov, opozarja Noč. Posledično v UKC Ljubljana tudi nimajo informacij, na katerih področjih bi morali izboljšati kakovost obravnave bolnikov.

Kako popraviti sistem?

Zaradi vseh težav z informacijskimi sistemi so si pri UKC Ljubljana v poročilu računskega sodišča prislužili negativno oceno. UKC Ljubljana »ni zagotavljal, da bi informacijska podpora učinkovito podpirala njegovo delovanje,« so strokovno zapisali v poročilu iz leta 2016. Dve leti pozneje je stanje na IT-področju praktično enako.

V čem je torej težava?

Najprej je treba opozoriti, v čem ni težave. Pri Pod črto smo v preteklih letih pogosto poročali o razsipnem zapravljanju javne uprave za najrazličnejše informacijske rešitve. Podjetja, ki so sprogramirala nek informacijski sistem po naročilu državnega organa, so pogosto obdržala avtorske pravice nad računalniško kodo sistema. To je pomenilo, da je moral tak organ vse posodobitve in nadgradnje sistema naročati pri originalnem izvajalcu. Slednji pa so lahko nato navijali cene za svoje delo.

To ne velja za UKC Ljubljana, saj pri njih ni mogoče govoriti o razsipnem poslovanju na področju informacijskih tehnologij. Za IT na letni ravni porabijo relativno malo denarja. Izdatki za IT so se med letoma 2011 in 2014 gibali med 5,5 milijona evrov in 7,7 milijona evrov oziroma med 1,3 odstotka in 1,7 odstotka vseh odhodkov bolnišnice. To za tako veliko ustanovo, kot je ljubljanski klinični center, ni veliko denarja, poudarjajo na računskem sodišču. Obenem bolnišnica IT-sisteme kupuje od več različnih dobaviteljev, ki »eden drugega držijo v šahu« in si tako ne morejo privoščiti navijanja cen, poudarja revizorka Maja Hmelak. Po njenem opažanju se podjetja tudi precej potrudijo pri izpolnitvi želja UKC Ljubljana.

Glavna težava UKC Ljubljana je lastna neorganiziranost bolnišnice na področju informatike. »Problem je v tem, da so bili dolga leta informatiki na UKC popolnoma neodzivni. Da si nanje čakal, da se ti niso prilagodili,« pove Maja Hmelak.

Kot primer tega predstavi uvajanje sistema za vodenje skladišča. Eden izmed oddelkov v bolnišnici potrebuje relativno drage medicinske pripomočke – posamezni lahko stane tudi nekaj tisoč evrov. Zato zanje na oddelku dobaviteljem plačujejo le po porabi. Pripomočke dobavitelji pripeljejo v konsignacijsko skladišče na UKC. Če UKC pripomočkov ne porabi, jih dobavitelji vzamejo nazaj.

»Obstoječa informacijska rešitev bi bila z lahkoto doprogramirana za podporo konsignacije. Ampak tega na oddelku niso dočakali dve leti. Predstojnik oddelka je zato ponorel in rekel, ‘dragi moji, jaz tega na roke ne bom več vodil, ker tvegam, da mi bodo drage stvari izginile’« pove Hmelak. Predstojnik je zato skupaj z nekaterimi ostalimi zdravniki z oddelka sprogramiral paralelno IT-rešitev za vodenje konsignacijskega skladišča. Nato pa so doprogramirali še dodatne rešitve, na primer vodenje čakalnih dob za paciente za njegov oddelek. »Takšne stvari se njim dogajajo. S stališča sistema pa je to nesistematično. Ker imaš na koncu veliko različnih IT-rešitev, ki jih je težko poenotiti. In to viša stroške poslovanja,« pravi Hmelak.

Krivda tako ni na strani podjetij, temveč na slabi organiziranosti informatike UKC Ljubljana. Posledično UKC Ljubljana dobaviteljem IT-sistemov tudi ne zna dati podatkov, kakšne sisteme potrebujejo, poudarjajo na računskem sodišču. Rezultat pa so slabe IT-rešitve.

Kako torej rešiti zagato? Torej, kako med 38 informacijskimi sistemi izbrati tiste, ki jih UKC zares potrebuje, in te izboljšati do te mere, da bodo dejansko uporabni?

Najprej je treba imeti strategijo, kako to izvesti. Že izdelava take strategije je kompleksna in bi lahko trajala več mesecev ali celo let. Računsko sodišče je zato leta 2016 po objavi revizijskega poročila o stanju informatike v bolnišnici od slednje zahtevalo le, da v treh mesecih naredijo načrt za pripravo IT-strategije. A v bolnišnici nato niso storili niti tega.

Kot smo izvedeli, v bolnišnici takšne strategije nimajo niti danes. »Dejstvo je, da čaka informatiko UKC Ljubljana – kot je ugotovilo računsko sodišče in kot vemo sami – veliko [dela],« so trenutno stanje informatike v uradnem odgovoru opisali na UKC Ljubljana.

Popraviti sistem ali ogroziti osebne podatke

Na področju informatike na UKC je v zadnjih mesecih sicer zavel nekoliko bolj svež veter. Področje je prevzel Matej Grom, ki je prišel z ljubljanske fakultete za računalništvo in informatiko. UKC se bo zdaj najprej lotil urejanja skupne elektronske identitete za posameznega zaposlenega, so nam sporočili z bolnišnice – torej, da bo lahko na primer posamezen zdravnik do podatkov v različnih IT-sistemih dostopal z le enim uporabniškim imenom in geslom, namesto da jih potrebuje tudi po petnajst.

Kako uspešna pa bo bolnišnica pri snovanju in uvajanju širše IT-strategije, pa bo zaradi kompleksnosti razmer najverjetneje moč videti šele čez nekaj let.

Kaj pa se bo zgodilo, če bo UKC urejanje področja informatike še kar obdržal na stranskem tiru? Maja Hmelak z računskega sodišča razmišlja takole: »Futuristična hipoteza, čisto moja, kaj se bo zgodilo z ustanovami, kot je UKC, če ne bodo razvile primernih IT-rešitev: Amazon, Google in ostali velikani bodo začeli ponujati odprte rešitve za vodenje podatkov in pacientov. Pacienti bodo nato svoje izvajalce zdravstvenih storitev prisilili, da gredo na te rešitve. To se bo morda zgodilo v sedmih, osmih letih. A te rešitve bodo zelo tvegane, z vsebinskega vidika, nadzora podatkov [o pacientih], nadzora vsega. Bodo v fundamentalnem nasprotju z zasebnostjo podatkov. Ker bodo te družbe zagotovo komercialno uporabljale te podatke.«