Gorazd (ime je zaradi varovanja zasebnosti spremenjeno), nekdanji gradbenik, je v 37  letih dela na gradbiščih po Sloveniji sebi in svoji družini lahko kupil 36 kvadratnih metrov veliko stanovanje na obrobju Ljubljane. Stanovanje ni veliko; dnevna soba je hkrati kuhinja in spalnica Gorazda in njegove žene. A stanovanje se ne zdi majhno – opremljeno je lično, kuhinjski elementi se svetijo od čistoče in prostor diši po domačem. Ena izmed sten je popolnoma prekrita s sinovimi medaljami in družinskimi fotografijami: v okvirju v obliki srca se smehljata Gorazd in njegova žena na poročni dan, skoraj na vseh preostalih fotografijah je njun sin, Adam (ime je spremenjeno).

Adam bo naslednje leto dopolnil 18 let. A že zdaj bi mu zlahka prisodili več. Njegov pogled ni pogled sedemnajstletnika: v njegovih očeh ni nič otroškega, njegova drža, mimika in govorica pa odsevajo izkušenost, celo modrost. Adam se zaveda, da bo kmalu prevzel vso finančno breme družine.

Odkar si je pred osmimi leti njegov oče med fizičnim delom zlomil hrbtenico, se družinskim financam ne godi najbolje. Tričlanska družina trenutno živi od 522 evrov dohodka mesečno: očetova invalidska pokojnina znaša 408 evrov, dodatnih 114 evrov prinese otroški dodatek. Ko bo Adam naslednje leto dopolnil 18 let, bo edini dohodek družine očetova pokojnina. Ker niti oče niti mama zaradi zdravstvenih težav ne moreta več delati, bo to, ali si bodo vsak dan lahko privoščili topel obrok, odvisno od osemnajstletnega Adama.

A Adama to ne skrbi, odločen je in fokusiran. Je odličen atlet in že letos je na tekmovanjih zaslužil nekaj deset evrov. Talent ima, voljo tudi. Zdaj trdo trenira, da si bo lahko zgradil kariero profesionalnega atleta. Poskrbel bo zase, za starše in odkupil stanovanje, ki je zaradi visoke vsote nujne denarne pomoči, ki jo je prejela družina, lani dobilo plombo in bo sicer po smrti staršev prešlo v last države. Njegovi cilji so začrtani in pot do njih prav tako: »Moj cilj je priti v vrh Evrope v atletiki, proti koncu kariere pa bom naredil licenco za trenerja in delal v atletiki,« pove Adam brez obotavljanja.

A ko pogled preusmerim na drugo stran mize, na njegovega očeta, ki pove, kako ponosen je na svojega sina, s kotičkom očesa opazim, da si Adam skrivaj obriše oči. Še vedno je samo sedemnajstletnik.

Po oceni Zveze delovnih invalidov Slovenije (ZDIS) in Statističnega urada Republike Slovenije je invalidov v Sloveniji med 160.000 in 170.000. Večini od teh zdravje več ne dopušča, da bi delali, zato so povsem odvisni od državnih pomoči. Te so premajhne, da bi jim lahko zagotovile kakovostno življenje. Slovenija ljudem, ki so na delovnem mestu pustili svoje zdravje – celo tistim, ki so delali praktično vse svoje življenje – po upokojitvi ni sposobna zagotoviti dostojnega življenja.

Dostojnega življenja ne zagotavljamo niti invalidom, ki so še sposobni delati. Poleg stalne podvrženosti pritiskom na delovnem mestu morajo delovni invalidi delati za plačo, ki komaj zadostuje za preživetje. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti obljublja večjo aktivacijo delovnih invalidov, a če ne bo poskrbljeno za dostojna delovna mesta, ki invalidu lahko zagotovijo tudi dostojno plačilo, bo trud zaman.

Invalidska pokojnina praviloma pod pragom revščine

Skoraj 65 odstotkov Slovencev, ki so se zaradi zdravstvenih težav morali predčasno upokojiti, bi zgolj z lastnimi sredstvi živelo pod pragom tveganja revščine. Gorazd je bil leta 2015 po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) samo eden izmed 85.749 tistih, ki jim je telo  zaradi prevelikih fizičnih naporov ali poškodbe predčasno odpovedalo, zaradi česar so se znašli v invalidskem pokoju. Je tudi eden izmed skoraj 55.000 invalidskih upokojencev, katerih pokojnina je nižja od praga tveganja revščine. Ta je leta 2014 znašal 596 evrov. Ob tolikšnem številu ni presenetljivo, da se pod prag tveganja revščine spusti celo povprečna invalidska pokojnina v Sloveniji. Ta je maja 2016 znašala 437 evrov.

Za 7500 Slovencev je situacija še precej slabša: toliko jih namreč prejema invalidsko pokojnino, ki je nižja od 300 evrov na mesec. Minimalna invalidska pokojnina ni določena, zato  tisti, ki so se invalidsko upokojili zelo zgodaj, prejemajo pokojnino, s katero je nemogoče preživeti. Ker se invalidska pokojnina določa na podlagi plačanih prispevkov oziroma  zavarovalne osnove, od katere se prispevki plačujejo, se mesečni dohodek lahko spusti celo pod 200 evrov na mesec.

Država sicer invalidom in drugim ranljivim skupinam omogoča pridobitev varstvenega dodatka, s katerim posamezniku zagotovi 470 evrov dohodka na mesec. A ker prejemanje varstvenega dodatka pomeni, da si bo po njegovi smrti stroške danega dodatka iz dediščine prejemnika najprej poplačala država, se mnogi invalidi temu dodatku odpovedo. Tu ministrstvo  sicer napoveduje spremembe: služba za odnose z javnostjo sporoča, da bodo v prihodnosti prejemniki dodatka razbremenjeni prepovedi odtujitve nepremičnine. Kdaj bo napovedan ukrep sprejet, ni znano.

Še ena pokojninska reforma

Sloveniji se ponovno obeta prenova invalidskega in pokojninskega zavarovanja, saj je trenuten sistem za javne finance dolgoročno nevzdržen. A dviga invalidskih pokojnin ne gre pričakovati. Ministrstvo pojasnjuje, da je »sistem invalidskega in pokojninskega zavarovanja zavarovalni sistem, v katerem se pravice priznavajo na podlagi plačanih prispevkov oziroma zavarovalne osnove, od katere se prispevki plačujejo«.

V prihodnosti naj bi invalidi še težje pridobili invalidsko pokojnino. Pred upokojitvijo morajo biti izčrpane vse možnosti aktivacije, navaja Bela knjiga, kakor je naslovljen skupek predlogov delovne skupine ministrstva o prenovi pokojninskega sistema. Zato bo postala obvezna poklicna rehabilitacija: vključitev v program, v katerem naj bi delovni invalidi pridobili kompetence za opravljanje drugega, primernejšega dela. Programi poklicne rehabilitacije naj bi postali krajši, bolj fokusirani in usmerjeni v poklice, v katerih je povpraševanje največje.

V Beli knjigi je predvideno, da se bo status invalidnosti definiral drugače. Trenutno lahko posameznik pridobi status invalida, če zaradi telesne okvare ni več sposoben opravljati zadolžitev na svojem delovnem mestu. Po novem pa bi država status invalida podelila le tistim, ki niso več sposobni opravljati dela  na nobenem delovnem mestu v okviru svoje izobrazbe. Zato bo po vsej verjetnosti status invalida podeljen v precej manj primerih  kot do zdaj. Tisti, ki statusa ne bodo dobili, bodo na trgu dela prepuščeni sami sebi.

Delovni invalidi na trgu dela

Davor (ime je zaradi varovanja zasebnosti spremenjeno) iz okolice Ljubljane se spomni, kot bi bilo včeraj: pred kakšnim letom dni, dva meseca po tem, ko je dobil status invalida, in po prav toliko časa zatrjevanja, da podjetje nima na voljo nobenega delovnega mesta, ki bi bilo primerno njegovi novi situaciji – in po tem, ko je Davor zagrozil, da bo zadevo postavil pred sodišče – je Davorjev delodajalec predenj postavil novo delovno pogodbo.

Ker si je v letih dela v skladišču Davor poškodoval hrbtenico, mu je ZPIZ lani izdal odločbo, da lahko zaradi poškodbe dviguje le težo do pet kilogramov. Njegov delodajalec mu je zato primoran zagotoviti delovno mesto, na katerem bi delo še lahko opravljal. A ponujeno delovno mesto je nekoliko odstopalo od priporočil, ki so bila zapisana v odločbi. Čeprav odstopanja  v pogodbi niso bila izrecno zapisana, je Davor vedel, v kaj se spušča.

Vedel je, da ne more pričakovati, da bo od zdaj naprej svojo obrabljeno hrbtenico dejansko obremenjeval z dvigovanjem zgolj petkilogramskih paketov. Četudi tako določa pogodba, Davor pozna delovno mesto in ve, da bo dvigoval po deset kilogramov – tudi petnajst, če bo treba. Davor prav tako ve, da obstajajo dnevi, ko je kupcev več, zato bo treba prestaviti več paketov kot običajno. V takšnih dnevih v osmih urah preprosto ne moreš opraviti vsega dela, zato bo na delovnem mestu ostal uro ali dve dlje.

Vseeno ni okleval. Ne more si privoščiti, da bi ostal brez dela – kakršnegakoli že. Njegova žena je pravkar izgubila službo. Njenemu delodajalcu ni bilo všeč, da najmlajša otroka, štiriletna dvojčka, pogosto zbolevata. Poleg dvojčkov Davor z ženo skrbi še za devetletno hči. Delodajalec pa bi raje imel nekoga brez otrok.

Davor zato nima izbire. Podpiše pogodbo in upa, da bo njegova hrbtenica, četudi 60-odstotno okvarjena, vzdržala čezmeren napor.

»Jaz sem lahko srečen, da imam zaposlitev,« pove Davor. »Kot delovni invalid dobiti zaposlitev kje drugje, ta je kar težka. Ko vidijo, da si invalid, nimaš prav veliko možnosti.«

Zaščita delovnih invalidov

Brezposelnost je med delovnimi invalidi zelo visoka. Med krizo se je še povečala. Od 50.000 Slovencev, ki imajo status delovnega invalida, jih je zaposlenih nekaj več kot 30.000. Leta 2008 je bilo registriranih brezposelnih invalidov nekaj več kot 11.000, konec leta 2014 pa že več kot 17.500 dela zmožnih invalidov.

K zaposlovanju invalidov v Sloveniji najbolj pripomorejo kvote zaposlovanja invalidov in invalidska podjetja, meni Drago Novak, predsednik ZDIS. V invalidskih podjetjih z vsaj polovico zaposlenih invalidov je namreč delodajalec oproščen plačila prispevkov iz dela za vse zaposlene. Invalidska podjetja so se v Sloveniji začela množično ustanavljati v prvem desetletju novega tisočletja. Leta 2009 smo imeli 166 invalidskih podjetij, ki so zaposlovala nekaj manj kot 7.000 invalidov. Danes je njihovo število upadlo na 147.

Zaposlovanje invalidov je najbolj poskočilo leta 2005, ob sprejetju zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Ta invalidom zagotavlja boljše možnosti zaposlovanja, hkrati pa delodajalcem obljublja ugodnosti ob zaposlovanju invalidov. Pomembnejše spodbude za delodajalce so po besedah ministrstva subvencije plač invalidom, plačilo stroškov prilagoditve delovnih mest in oprostitev plačila prispevkov za invalidsko in pokojninsko zavarovanje. Invalid je torej za podjetje cenejša delovna sila. Dodatno je stanje delovnih invalidov izboljšala uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov, ki vsakega delodajalca, ki zaposluje več kot 20 oseb, zavezuje, da zaposli določen delež invalidov. V nasprotnem primeru  podjetje plača dodaten davek. Po podatkih Računskega sodišča Republike Slovenije se je leto po uveljavitvi zakona število na novo zaposlenih invalidov povečalo za 36 odstotkov.

Zakon tudi določa, da mora delodajalec v primeru, ko je to mogoče, za invalida najti novo, primernejše delovno mesto. Podjetje lahko invalida odpusti šele po tem, ko dokaže, da v podjetju ni delovnega mesta, ki bi ustrezalo zahtevam invalidske odločbe. Ena od redkih zaščit invalida na delovnem mestu je komisija, ki odloča, ali podjetje  delavcu, ki je postal invalid, lahko ponudi delovno mesto.

Toda po mnenju Draga Novaka delodajalci niso dobro seznanjeni z zakonom o zaposlovanju invalidov, zaradi česar invalidom ne znajo prilagoditi delovnega mesta. Pomoči institucij za prilagoditev delovnega mesta invalidom po Novakovem opažanju ne izkoriščajo dovolj dobro.

V praksi teorije ne upoštevajo

Kot kaže Davorjev primer, je lahko poleg neznanja vzrok za manjše zaposlovanje invalidov  tudi odpor delodajalca. »Zakonsko je določeno, da bi moral ostati, ampak so iskali luknje in grozili, da me bodo odpustili,« pove Davor.

Po tem, ko je ugotovil, da njegova hrbtenica ne prenese več tolikšnih naporov, se je Davor želel prekvalificirati. Kmalu je ugotovil, da na prostem trgu dela s statusom invalida nima dosti možnosti. »Vsi so mi svetovali, naj ostanem v podjetju in stisnem zobe, ker so njihove izkušnje s prekvalifikacijo zelo slabe,« doda.

Potem je poskusil s pogajanjem za izboljšanje položaja znotraj podjetja: »Šel bi tudi na fakulteto ali v drug poklic – s tem podjetje ne bi imelo nič stroškov – ampak so me zavrnili. Bil sem pripravljen na vse, a so me v kadrovski službi vedno zavrnili.«

»Vztrajali so pri tem, da je na voljo samo to, kar sem delal prej. Šel sem v kadrovski oddelek in jih prosil za drugo delovno mesto, pa niso bili za to. Potem sem rekel, da bom šel na sodišče – tega si ne morem privoščiti, saj imam tri otroke! – in drugo delovno mesto se je našlo.«

Delovno mesto, ki je sicer pretežko glede na stanje njegove hrbtenice. Pomoči invalidskega sklada, kamor bi se lahko pritožil zaradi nespoštovanja njegovih pravic, vseeno ne bo poiskal. »To ni tako lepo, kot se sliši,« skomigne. »Sodelavec je poskusil s tem in dobil odpoved. Ko jim enkrat stopiš na žulj …«

O pritiskih delodajalcev na delavce invalide Drago Novak pravi: »Mi nudimo pravne nasvete za invalide in opažamo, da ljudje iščejo vedno več teh nasvetov. Prisile je vedno več, vedno več je stresa, a ljudje si o tem ne upajo  govoriti.«

Davor se je zelo hitro zavedel, da kot invalid kljub zakonom v praksi ne bo imel enakih pravic kot prej. Še isti dan, ko je sprožil postopek za pridobitev odločbe, je do njega prišla vodja kadrovske službe, pove Davor. Vprašala ga je, ali ve, v kaj se spušča. In ali se zaveda, da bo zaradi tega imel velike težave. Celo komisija, ki odloča o invalidnosti, ga je, ko je predstavila svoje ugotovitve, vprašala, ali  te ugotovitve lahko dejansko zapiše v odločbo. Zanimalo jo je namreč, ali bo to delodajalcu ustrezalo oziroma ali bo zaradi tega v službi imel težave.

Vsakodnevno izkoriščanje za minimalno plačo

Vsakodnevno borbo delovnih invalidov in invalidov v Sloveniji še dodatno otežujejo nepotrebne obdavčitve dodatkov za invalidnost, opozarja ZDIS. Leta 2003 je nadomestilo, ki naj bi invalidu zagotovilo pokritje izpada dohodka zaradi nastanka invalidnosti in posledične izgube zaposlitve, dela s krajšim delovnim časom ali zaposlitve na drugem delovnem mestu, postalo obdavčeno.

Nadomestila za invalidnost so pomemben del invalidovega prihodka. Ker ob razporeditvi na drugo delovno mesto večina delodajalcev delavcu invalidu ponudi bistveno nižjo plačo, imajo nadomestila  ključno vlogo pri blaženju socialnega stanja večine prejemnikov nadomestil, opozori Drago Novak.

A ZDIS se glede tega problema do danes ni uspelo uskladiti z ministrstvom za delo in z ministrstvom za finance, ki bi za spremembo zakonodaje morala sodelovati. Iz korespondence obeh ministrstev z zvezo, ki nam jo je posredoval Novak, je razvidno, da ministrstvi že vrsto let odgovornost za rešitev tega problema prelagata druga na drugo. Nadomestilo tako ostaja obdavčeno.

Do spremembe bi morebiti lahko prišlo z načrtovanimi ukrepi Bele knjige. Delovna skupina si je zadala cilj, da bo uredila področje invalidskih nadomestil – vendar ne na način, ki bi ustrezal delovnim invalidom. Delovna skupina namreč meni, da je zdajšnja ureditev plačevanja dodatnega davka smiselna, saj so denarna nadomestila namenjena nadomeščanju dohodka, ki bi ga sicer delovni invalid pridobil iz naslova opravljanja dela in dejavnosti in ki bi bil prav tako obdavčen.

Višina nadomestila za invalidnost je odvisna od tega, ali se podeljuje zaposlenemu ali nezaposlenemu delovno sposobnemu invalidu. Povprečno nadomestilo za invalidnost je maja 2016 znašalo 180 evrov, medtem ko je bilo nadomestilo za čas rehabilitacije povprečno 508 evrov. Višina nadomestila je odvisna tudi od tega, kdaj je upravičeni pridobil pravico do njega. Ker se pokojninske reforme v Sloveniji vrstijo tako pogosto, se sistemi nadomestil namreč še vedno niso uskladili.

Koliko invalidov živi v revščini?

»Škoda, da se  nič ne da spremeniti,« reče Davor in se spet nelagodno presede na stolu. Danes je bil namreč eden izmed težjih dni, pove. Dela je bilo še več kot po navadi, zato so bolečine v hrbtu še posebej hude. S sprejetjem delovnega mesta, ki ga ne bi smel opravljati, je postavil na kocko svojo hrbtenico, svoje življenje in svojo prihodnost. Koliko je vredna?

Njegova osnovna mesečna plača se je zmanjšala za 150 evrov in zdaj znaša 600 evrov, dobi še dodatnih 100 evrov invalidskega nadomestila.

Ob treh otrocih in 700 evrih mesečno ima Davor srečo, da sta si z ženo lahko uredila nadstropje v hiši njegovih staršev. Kako bi bilo brez pomoči staršev, ki jim občasno pomagajo tudi finančno ali s skupnim kosilom, si ne zna predstavljati. Sicer jim za zdaj gre, pove Davor, ampak sprememba standarda je očitna. »Otrokom ali sebi ne morem kupiti novih oblek, recimo,« začne. »Moram se voziti z avtobusom, ker si ne morem privoščiti avta. Ne privoščimo si ničesar, tako da smo v bistvu bolj doma. Hodimo na sprehode in podobno,« Davor opiše svoj novi življenjski slog.

Revščina med invalidi je v Sloveniji stalnica. Pri tem tisti, ki se vsakodnevno srečujejo z invalidi, opozarjajo, da se revščina med invalidi poglablja in ljudi potiska na rob preživetja. »Vedno več ljudi prihaja na naše društvo prosit za finančno pomoč,« pove Drago Novak. »Prosijo, da jim kupimo drva za zimo ali da jim plačamo elektriko, da je ne izklopijo, ali pa prosijo za hrano.«

Pri tem se tako zveza društev kot društva soočajo s pomanjkanjem financ. Sredstva ZDIS sicer prispeva Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO), ki jo država financira prek dajatev na igre na srečo. A sredstva FIHO niso namenjena finančni pomoči, temveč le financiranju pripomočkov za invalide, kot so bergle in postelje, in za izboljšanje dostopnosti okolja za invalide. Društva tako svojim članom finančno pomagajo zgolj iz lastnih sredstev, ki jih večinoma dobijo s članarinami. Pomoč, ki jo lahko nudijo, je zato zelo omejena.

Kljub visoki stopnji revščine med invalidi ministrstvo za delo pomoči invalidom ne načrtuje. Zagotovilo bo le financiranje socialnovarstvenih programov, ki jih izvajajo humanitarne organizacije, sporočajo predstavniki za odnose z javnostjo na ministrstvu. Vendar večina aktivnosti humanitarnih organizacij v Sloveniji ni namenjena invalidom.

Invalidom, ki lahko delajo, država ne zagotavlja dostojnega življenja. Po besedah Draga Novaka večina delovnih invalidov dela za minimalno plačo, poleg tega so številni podvrženi pritiskom delodajalca. Brezposelni delovni invalidi so medtem odvisni samo od socialnih pomoči in zapletenega sistema dodatkov za invalidnost, ki pa skupaj ne dosežejo praga revščine. Zato so potisnjeni v še slabši položaj.

Še huje se godi invalidom v Sloveniji, ki niso delovni invalidi. Ta populacija, ki zajema osebe s težjo telesno okvaro, upokojene invalide in invalide, ki so nezmožni samostojnega dela in življenja, zajema približno 70 odstotkov vseh invalidov v Sloveniji. Invalidi, ki najbolj potrebujejo spremembo stanja in kakršnokoli pomoč, torej ostajajo potisnjeni v ozadje in odvisni od dohodkov, ki so občutno nižji od 596 evrov, kolikor znaša prag revščine pri nas.