Banka UBS kljub nedavnemu incidentu, ko je njen uslužbenec na svojo roko investiral in izgubil okoli dve milijardi evrov, ostaja ena največjih globalnih finančnih institucij in največja švicarska banka. Upravlja s kar slabima dvema bilijonoma zasebnega kapitala, kar jo v tem merilu postavlja na drugo mesto v svetu.

Prvič objavljeno 6. novembra 2011 v časniku Delo

Prav zaradi svoje velikosti v Slovenijo ne vlaga. Naš trg je preprosto premajhen, da bi se jim izplačalo zaposliti analitika za našo državo, razloži Constantin Vayenas, vodja oddelka UBS za analizo trgov v razvoju.

Kakšno je vaše mnenje o gospodarskih razmerah v srednji in vzhodni Evropi?

Vlagamo na Poljskem, Češkem in Madžarskem, saj so ti trgi najbolj likvidni. Največji potencial za rast ima po našem mnenju Poljska, medtem ko je Madžarska v bolj težavnem položaju. Češka se malo zadolžuje v tujini in ima velike domače rezerve. Vseskozi poudarjamo, da so si države v regiji med sabo različne, vendar večina investitorjev vlaga v regijo kot celoto. Če se torej začnejo pojavljati težave, investitorji začnejo umikati kapital iz celotne regije, čeprav so posamezne države v regiji v dobri kondiciji. Slovenija sicer investicijsko ni več del te regije, saj so jo globalni investitorji ob prevzemu evra začeli uvrščati v regijo evroobmočja.

Kako kriza vpliva na investicije v evroobmočje?

Investitorji razlikujejo med evroobmočjem in EU. Kriza v evroobmočju državam v EU, ki nimajo evra, celo koristi, saj investitorji selijo svoj kapital iz območja evra na primer na Švedsko in Češko. Evroobmočje pa se je znašlo v zelo zaskrbljujočem položaju, saj sta obe poti za izhod iz krize, torej ustanovitev fiskalne unije in tako imenovana monetarna rešitev, torej tiskanje novih evrov, politično onemogočeni. Tudi razpad evroobmočja ni verjeten, zato smo zdaj priča polovičnim rešitvam. Po bankrotu Grčije, ki se bo po našem mnenju zgodil najpozneje marca prihodnje leto, bo sledilo obdobje izjemne volatilnosti tako v evroomočju kot globalno. Mislim, da so finančni trgi zdaj v pričakovanju tega dogodka. Vendar bodo investitorji po zlomu Grčije, torej od šest do devet mesecev od danes, spet začeli vlagati v evroobmočje, saj je to globalno gledano eno najpomembnejših in najbogatejših regij.

Kako pa se spopasti z bankrotom Grčije?

Najpomembneje je, da vlade storijo vse za zaščito depozitov v bankah. Če bodo po bankrotu ljudje, tako v Grčiji kot drugod, tekli v banke dvigniti denar, bo to vodilo v še večjo krizo.

Ali potrebujemo več regulacije bančnega sektorja, da bi preprečili prihodnje finančne krize?

V zgodovini smo bili priča mnogim bančnim krizam – samo med letoma 1990 in 2005 jih je bilo v državah v razvoju več kot trideset. In z vsako smo se naučili nekaj novega. Skupen nauk vseh je, da morajo banke imeti dovolj velike kapitalske rezerve, če hočejo uspešno iziti iz takšne krize. Ob začetku finančne krize leta 2007 je bilo nekaj najbolj kapitalsko ustreznih bank v svetu v državah v razvoju. Učile so se namreč iz prejšnjih kriz. Danes imajo banke več kapitalskih rezerv, zato so močnejše in varnejše. In tako bo še nekaj časa. Večina ljudi se ne zaveda, da so celo banke v ZDA v 18. stoletju v rezervah imele kar 40 odstotkov lastnega kapitala. Šele v 20. stoletju se je ta odstotek začel zmanjševati. Zdaj pa se spet povečuje. Posledica pa je seveda težji dostop do posojil in, z vidika bank, manj priložnosti za zaslužek na razvitih trgih. Dobra novica pa je, da je veliko držav finančno premalo razvitih. V Braziliji, Indiji, na Kitajskem je delež ljudi z bančnim računom, kreditno kartico, hipoteko zelo majhen. To je priložnost za globalne finančne institucije, zato so te zdaj v procesu prestrukturiranja.

Vendar nekateri še kar trdijo, da vzroki za prejšnjo krizo še niso odpravljeni.

Investicijske banke so že zmanjšale svoje globalne naložbe, torej se spremembe dogajajo. Banke ne tvegajo več toliko, ampak se preusmerjajo v nove dejavnosti. Zato se ne bi strinjal s to trditvijo. Veliko se je spremenilo.

Kaj pa bonitetne agencije? Tudi te so imele svojo vlogo pri nastanku hipotekarne krize v ZDA, ki je bila glavni vzrok za globalno finančno krizo.

Mislim, da je za krizo krivih več akterjev, tudi tisti, ki so kupovali te hipoteke. Takrat sem živel v ZDA; ponujali so mi na primer 105-odstotno hipoteko. Sto odstotkov za hišo, pet za pohištvo. Tudi potrošniki moramo biti odgovorni za svoja dejanja. Kar zadeva bonitetne hiše, je nihalo zdaj zanihalo v drugo skrajnost. Agencije kar tekmujejo med sabo, katera bo bolj stroga, zato znižujejo ocene državam. Primer tega je znižanje bonitetne ocene ZDA. Pomembno je, da investitor sam naredi domačo nalogo in analizira posamezne možnosti za vlaganje, namesto da se zanaša na ocene bonitetnih agencij. Vprašali ste me, ali trgujemo s slovenskimi obveznicami. Nimamo ljudi, ki bi jih analizirali. Imamo pa bonitetne ocene. Vendar kljub temu ne trgujemo z njimi, saj te ocene za nas niso dovolj.

V Sloveniji že nekaj časa prevladuje mnenje, da morajo »sistemske« banke ostati v (delni) državni lasti, namesto da jih prodamo tujcem. To upravičujejo z argumentom, da banke v tuji lasti niso pripravljene kot državne toliko kreditirati bolj tvegane naložbe, torej srednja in mala podjetja.

Tudi mala in srednje velika podjetja v Veliki Britaniji se pritožujejo, da nimajo dostopa do posojil, pa je veliko bank v Veliki Britaniji v domači lasti. Podobno je tudi drugod. Dostop do posojil za ta podjetja je v času negotovosti slabši. Zato menim, da ta argument ne drži. Ko se bodo razmere na svetovnih finančnih trgih izboljšale, se bo dostop do posojil izboljšal. Banke bodo namreč hotele zaslužiti in tiste, ki so dobro vodene, bodo iskale priložnosti za vlaganja.

Vendar – ali so lahko tudi banke v državni lasti učinkovite tako kot na primer v skandinavskih državah?

Pa tudi v Švici. Imamo 26 kantonov in vsak ima banko v svoji lasti. In te prinašajo dobiček. Pomembno je, da je na trgu konkurenca, da zasebni sektor pritiska na državne banke v smislu, da so tudi te primorane ustvarjati dobiček. Nekatere države imajo na primer razvojno banko, ki vlaga v mala, perspektivna podjetja. Vendar mora tudi takšna banka biti dobičkonosna. V nasprotnem primeru trpi celotna družba.

Kaj menite o procesu privatizacije v nekdanjih socialističnih državah?

Obstaja veliko različnih modelov privatizacije in vsak ima dobre in slabe strani. Madžari menijo, da so s privatizacijo preveč hiteli. Čehi so se tega lotili počasneje, svoja podjetja so okrepili, preden so jih prodali. Menim, da ne obstaja najboljši način privatiziranja, saj ima vsaka država svojo kulturo in zgodovino. Ključno pa je naslednje: ko morajo davkoplačevalci kar naprej dokapitalizirati podjetja v državni lasti, je jasno, da sistem ne deluje.

V samem procesu privatizacije je zelo pomembno, da ima država urejen sistem lastninskih pravic. Ne samo pravno, tudi dejansko. V nasprotnem primeru se z lastnino ne more trgovati, kar povzroča škodo gospodarstvu. Ekstremen primer nedelovanja teh pravic v praksi je trg hipotekarnih posojil v ZDA. Lastninske pravice individualnih lastnikov so bile združene v hipotekarne obveznice z najvišjo bonitetno oceno, ki so nato povzročile krizo. Posledica je bila, da na koncu ni nihče vedel, kdo ima v lasti neko hišo. Pravno gledano, so v ZDA na tem področju lastninske pravice torej urejene, dejansko pa ne.

Zakaj je Švica tako konkurenčna država?

Švica je majhna država, vendar ima veliko uspešnih izvoznikov. Izdeluje stvari, ki jih drugi želijo kupiti. Dobiček se nato vrača v državo, tako da ima ta trgovinski in bilančni presežek. Drugi vzrok je politični sistem, ki daje več moči posamezniku. Devet Švicarjev od desetih ne ve, kdo je njihov predsednik. Politični sistem je zelo decentraliziran, in to prisili vsako regijo, da pazljivo ravna z davkoplačevalskim denarjem. Zato ima Švica uravnotežen proračun.

Vse to pa zvišuje vrednost švicarskega franka in tako bo še nekaj časa. Franku so vrednost še dodatno zvišale tudi negotove razmere v evroobmočju. Apreciacija valute je že povzročila težave izvoznega sektorja, zato se je vlada odločila, da ne bo dopustila, da bo za en evro treba odšteti manj kot 1,2 franka. Za zdaj ji to uspeva. A nadaljnje poslabšanje razmer v evroobmočju bi lahko vezavo naredilo za nemogočo, saj bi bila inflacija previsoka. Vendar pa lahko vlada še vsaj nekaj mesecev brani to vezavo.

Bi bil lahko v primeru nadaljnjega zviševanja tečaja franka izhod za Švico vstop v EU?

Volivci zdaj ne podpirajo vstopa v EU. Večina jih sicer ne ve, da je Švica ekonomsko že močno integrirana v Unijo. Z EU je podpisala mnogo trgovinskih sporazumov. Obenem je del schengenskega območja. Švicarji bodo mogoče začeli razmišljati o vstopu, če bo frank še kar pridobival vrednost. Vendar pa so Švicarji neodvisni ljudje, ki želijo sprejemati lastne odločitve.

Za konec: kako lahko na poslovanje švicarskih bank vplivajo vedno večje zahteve po razkritju podatkov o komitentih?

Če se ne motim, združenje švicarskih bank podpira takšne iniciative. Švicarske banke so dejavne v mnogih sektorjih, tako da mediji namenjajo tej temi preveč pozornosti. Kjer je močna industrija, je veliko priložnosti tudi za banke. In Švica ima močno industrijo.