Želite prejemati naše nove preiskave? Naročite se na naš novičnik.

Na zadnjih volitvah v Evropski parlament se je Slovenija uvrstila med prvih pet držav z najnižjo udeležbo v Evropski uniji. Volitev se leta 2019 pri nas ni udeležilo kar 71 odstotkov volilnih upravičencev.

Strokovna terminologija razločuje med volilnim upravičencem kot osebo, ki ima pravico oddati glas na volitvah, ter volivcem kot osebo, ki je glas dejansko oddala. Za lažje branje pa bomo v besedilu v nadaljevanju volilne upravičence imenovali volivci – ki se lahko odločijo na volitvah svoj glas oddati ali pa ne.

Na prvem mestu po neudeležbi je bila na evropskih volitvah leta 2019 Slovaška s 77 odstotki volivcev, ki se volitev niso udeležili, po vrsti pa ji sledijo Češka, Slovenija, Hrvaška in Portugalska.

Nizka udeležba na volitvah pomeni, da odločitev manjšega dela prebivalcev vpliva na življenja večine prebivalcev neke države, v primeru volitev v Evropski parlament pa tudi na življenja prebivalk in prebivalcev ostalih evropskih držav.

Če je število volivcev iz posameznih družbenih skupin ali regij še posebno nizko, to pomeni tudi neenakomerno zastopanost pri pomembnih družbenih in političnih odločitvah. Na drugi strani pa se odpira vprašanje legitimnosti oblasti, zaradi česar si države prizadevajo za sistemske ukrepe, ki bi vodili v višjo udeležbo na volitvah.

Slovenija pri nizki udeležbi na evropskih volitvah torej ni izjema. Na zadnjih volitvah v Evropski parlament namreč ni volil skoraj vsak drugi volivec v državah Evropske unije.

Pri Pod črto smo v okviru Evropske mreže za podatkovno novinarstvo (EDJNet) v sodelovanju s 17 drugimi evropskimi mediji v obsežnem podatkovnem projektu zbrali podatke o volilni udeležbi v vseh državah Evropske unije za nacionalne, lokalne in evropske volitve. Na podlagi zbranih podatkov smo lani jeseni pri Pod črto objavili dva podkasta.

V podkastih smo se osredotočili predvsem na primere občin in držav, kjer je volilna udeležba najnižja.

V novi seriji člankov, ki jih bomo objavili v naslednjih tednih, pa smo za vas pripravili še bolj poglobljeno analizo, za katero smo zbrali dodatne podatke o osebnostnih značilnostih volivcev in o družbeno-ekonomskih dejavnikih, kontekstu volitev ter sistemskih dejavnikih, ki lahko vplivajo na udeležbo.

V analizah smo se osredotočili na vrsti volitev, na katerih je v Sloveniji udeležba najnižja – lokalne volitve in evropske volitve. Najmanj volivcev pri nas voli na evropskih volitvah, zato začenjamo z njimi. V analizo smo zajeli volitve v Evropski parlament v letih 2009, 2014 in 2019.

V Sloveniji se evropskih volitev udeležuje manj kot tretjina volivcev

V Sloveniji na večini volitev udeležba pada že od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Do spremembe v udeležbi je v supervolilnem letu 2022 prišlo na predsedniških in predvsem državnozborskih volitvah, medtem ko se je udeležba na lokalnih volitvah znižala.

Še nižja od udeležbe na lokalnih pa je v Sloveniji že vsa leta udeležba na evropskih volitvah.

Kot smo izpostavili že v podkastu, udeležba na evropskih volitvah v Sloveniji vsa leta članstva od leta 2004 naprej znaša manj kot eno tretjino volivcev. To pomeni, da v Sloveniji v povprečju več kot 1.200.000 volivcev ne sodeluje pri izbiri poslancev v Evropski parlament. Z drugimi besedami: v Sloveniji povprečna neudeležba na evropskih volitvah presega povprečno udeležbo na državnozborskih volitvah.

Če se ne osredotočimo samo na zadnje volitve, ampak pogledamo povprečno udeležbo na zadnjih treh volitvah v Evropski parlament, se Slovenija uvršča med prvih šest držav, v katerih je bila povprečna udeležba na zadnjih treh evropskih volitvah, se pravi v letih 2009, 2014 in 2019, najnižja.

Slovaška se po neudeležbi uvršča na prvo mesto. Tam se zadnjih treh volitev v Evropski parlament v povprečju ni udeležilo več kot 80 odstotkov volivcev. Sledijo Češka, Hrvaška, Slovenija, Poljska in Portugalska.

Neudeležba na volitvah je višja v mlajših članicah Evropske unije

Prve neposredne volitve v Evropski parlament so potekale leta 1979. V sodelovanju z drugimi članicami mreže EDJNet smo uspeli zbrati podatke za vse volitve za večino držav (izjema je Luksemburg, kjer manjka del podatkov).

Kot je pojasnila dr. Alenka Krašovec s Fakultete za družbene vede, so raziskovalci že ob prvih neposrednih volitvah v Evropski parlament leta 1979 postavili tezo o drugorazrednosti evropskih volitev v primerjavi z nacionalnimi.

Teza izhaja iz nižje volilne udeležbe v takratnih državah članicah v primerjavi z volilno udeležbo na nacionalnih volitvah teh držav, v praksi pa se ta trend potrjuje tudi danes. V osnovi gre za to, da volivci in politične stranke nekatere volitve vidijo kot pomembnejše od drugih, in evropske volitve so v tem pogledu pogosto razumljene kot manj pomembne, je pojasnila dr. Krašovec.

Zanimivo pa je, da so se pristojnosti Evropskega parlamenta skozi desetletja povečevale, na podlagi česar bi lahko pričakovali, da se bo volilna udeležba povečala, je dodala dr. Krašovec.

Pri Pod črto smo na podlagi zbranih podatkov o volilni udeležbi želeli najti odgovor na vprašanje, kateri dejavniki lahko vplivajo na to, kolikšen del volivk in volivcev se volitev dejansko udeleži. Osredotočili smo se na dva vidika: na sistemske in kontekstualne dejavnike na eni strani ter na osebnostne značilnosti volivcev in družbeno-ekonomske dejavnike na drugi strani.

V prvem delu smo se osredotočili predvsem na različne ureditve volilnih sistemov v evropskih državah.

Volilni sistemi: obvezna volilna udeležba, starostna meja in možnost izbire kandidatov

Ker bi bilo nemogoče, da bi pri Pod črto dodatne podatke zbrali za vsa leta neposrednih volitev v Evropski parlament, smo se osredotočili na volitve v letih 2009, 2014 in 2019. Izjema je Hrvaška, ki leta 2009 še ni bila članica EU. Tam so imeli prve evropske volitve leta 2013, takoj ob vstopu v Evropsko unijo, nato pa še ene naslednje leto, leta 2014, skupaj z vsemi drugimi članicami EU.

Izhajali smo iz dostopnih uradnih virov ter zbrane podatke preverili pri predstavništvih in pristojnih institucijah vsake države posebej.

Med sistemskimi dejavniki smo se osredotočili na podatke o volilnem sistemu, med kontekstualnimi pa na trajanje članstva v Evropski uniji in umestitev posamezne države v geografske podregije.

Zbrali in preverili smo podatke, katere države Evropske unije so na zadnjih treh volitvah v Evropski parlament ponujale možnost neposredne izbire med kandidati, katere so imele starostno omejitev, nižjo od osemnajst let, obvezno udeležbo na volitvah in možnost e-volitev (ta oblika glasovanja je bila mogoča samo v Estoniji).

Na primeru volitev leta 2019 vidimo, da so imeli takrat obvezno volilno udeležbo Belgija, Bolgarija, Ciper, Grčija in Luksemburg.

Tako Luksemburg kot Belgija, ki imata obvezno volilno udeležbo, se med vsemi državami EU po volilni udeležbi na evropskih volitvah uvrščata najvišje.

Z vprašanjem, kaj v praksi pomeni obvezna udeležba v Belgiji in kakšne so možne sankcije ob neudeležbi na volitvah, smo se obrnili na belgijsko pisarno EP.

Odgovorili so nam, da je kazen za neopravičeno odsotnost na volitvah najprej finančna, za prvo odsotnost na volitvah med 40 in 80 evrov, za drugo pa med 80 in 200 evrov. Če se volivec v petnajstih letih volitev brez tehtnega razloga ne udeleži štiri- ali večkrat, se ga za deset let odstrani iz volilnega imenika. V tem času tudi ne more biti imenovan na javno funkcijo ali odlikovan.

Iz luksemburške pisarne EP so nam prav tako potrdili, da je pri njih volilna udeležba obvezna, neopravičena neudeležba na volitvah pa se po njihovi zakonodaji prav tako lahko kaznuje z denarnimi kaznimi.

Zanimiv je primer Bolgarije, kjer udeležba na volitvah v Evropski parlament leta 2009 in 2014 ni bila obvezna, prvič je bila obvezna na zadnjih evropskih volitvah leta 2019.

Iz bolgarske pisarne EP so nam odgovorili, da je v Bolgariji od leta 2016 volilna udeležba res obvezna, da pa za neudeležbo ni predvidena nikakršna kazen.

To verjetno pojasnjuje, zakaj se udeležba na volitvah kljub obveznosti ni zvišala, ne pa tudi tega, zakaj se je znižala. Odgovor na to vprašanje bomo morali poiskati med drugimi kontekstualnimi, sistemskimi in družbeno-ekonomskimi dejavniki, ki se jim bomo bolj podrobno posvetili v naslednjem članku.

Zakaj sploh institut obvezne volilne udeležbe, pri čemer ga ima sicer vpeljanega manjšina držav EU? Kot je pojasnila dr. Krašovec, gre med najbolj tipičnimi argumenti za to, da se poskuša vzpostaviti boljša zastopanost v parlamentu. In sicer z vidika, da bo posledično več ljudi izrazilo svojo volilno željo oziroma preferenco in tako deli populacije ne bodo izostali iz odločanja.

V analizo smo vključili tudi vprašanje, ali volilni sistem v državi volivcem omogoča izbiranje izključno med listami ali lahko izbirajo neposredno tudi kandidata, kar smo opredelili kot možnost izbire.

K možnosti izbire sodi preferenčni glas, ki ga imamo na volitvah v Evropski parlament tudi v Sloveniji. Preferenčni glas je lahko relativen ali absoluten, za volivca obvezen ali poljuben, nekatere države pa kandidate izbirajo s pomočjo sistema enega prenosljivega glasu.

Relativni preferenčni glas pomeni, da mora biti izpolnjen določen pogoj, da se preferenčni glasovi upoštevajo pri razdelitvi mandatov, pojasni dr. Krašovec.

O kakšni obliki preferenčnega glasu odločamo na posvetovalnem referendumu?

Ker v Sloveniji ob letošnjih volitvah v Evropski parlament na posvetovalnem referendumu glasujemo tudi o uvedbi preferenčnega glasu na parlamentarnih volitvah, smo se na pristojne institucije obrnili z vprašanjem, ali je s tem mišljen relativni ali absolutni preferenčni glas.

Z ministrstva za javno upravo so nam odgovorili, da je referendumsko vprašanje pri posvetovalnem referendumu splošno in ne sprašuje po obliki preferenčnega glasu. Volivke in volivci bodo na posvetovalnem referendumu odločali zgolj o tem, ali so naklonjeni preferenčnemu glasu v primerjavi z drugimi oblikami personalizacije volilnega sistema, so pojasnili.

Dodali pa so, da so v obrazložitvi predloga za razpis posvetovalnega referenduma člani poslanske skupine Svoboda navedli, da bi se lahko ob upoštevanju značilnosti veljavnega volilnega sistema kot najprimernejši izkazal relativni neobvezni preferenčni glas.

Z vprašanjem o tem, za kakšen preferenčni glas gre, smo se obrnili tudi na stranko Gibanje Svoboda, ki je predlagateljica referenduma. Odgovorili so nam: »Vprašanje je še odprto. Stvar razprave.«

Na vprašanje, ali lahko sprememba volilnih sistemov, na primer vpeljava preferenčnega glasu, spodbudi višjo volilno udeležbo, je dr. Krašovec pojasnila, da ni prepričana, da bi možnost oddaje preferenčnega glasu sama po sebi na daljši rok povzročila višjo volilno udeležbo, mogoče bi bil učinek enkraten.

Volilno udeležbo pa bi po njeni oceni lahko povišala bolj celostna sprememba volilnega sistema, na primer oddaja preferenčnega glasu za volitve v državni zbor, vpeljava obvezne udeležbe in vpeljava e-volitev, kar bi pomenilo večjo spremembo volilne ureditve v Sloveniji.

Razlika v udeležbi med evropskimi regijami

Kontekstualna dejavnika, ki smo ju vključili v analizo, sta tudi trajanje članstva posamezne države v EU in geografski položaj države. Za umestitev držav v evropske regije smo uporabili razdelitev EvroVoc na Srednjo in Vzhodno Evropo, Severno Evropo, Južno Evropo in Severozahodno Evropo, ki jo uporablja tudi Evropski parlament.

Za vsako regijo smo izračunali povprečno volilno udeležbo na podlagi udeležbe vseh držav, ki spadajo v regijo. Kot lahko vidimo, obstaja izrazita razlika v udeležbi med državami Severozahodne Evrope ter Srednjo in Vzhodno Evropo.

Kot lahko vidimo na zemljevidu, je udeležba na evropskih volitvah nižja pri mlajših članicah Evropske unije. V novih članicah Evropske unije, ki so se pridružile leta 2004 ali kasneje, se torej volitev udeležuje manj volivk in volivcev.

»Nove članice Evropske unije so v devetdesetih letih, oziroma na prelomu osemdesetih in devetdesetih let, vzpostavljale demokracijo, nekatere popolnoma na novo, nekatere ponovno,« je kontekst komentirala dr. Alenka Krašovec. »Drugo vprašanje pa je seveda lahko tudi, v kolikšni meri se je v državah, ki so se pridružile Evropski uniji leta 2004 ali kasneje, uspela razviti identiteta z evropsko ravnijo oziroma evropsko politiko,« je dodala Krašovec.

Ob dejavnikih, ki vplivajo na različno udeležbo na volitvah med regijami, pa je dr. Marko Hočevar s Fakultete za družbene vede izpostavil tudi neenakost, ki se je v teh družbah močno povečala: »Leto 2004 je bilo recimo predstavljeno kot nek veledogodek v teh državah. Okej, zdaj bomo malo potrpeli. Bomo vstopili v ta izbrani klub, v navednicah, razvitih demokratičnih držav in zadeve se bodo rešile same od sebe. Kaj se je zgodilo: marsikje se to ne samo da absolutno ni potrdilo, ampak je bilo še nasprotno. Sploh ker je v teh državah – v teh državah in na svetu nasploh – kmalu nastopila kriza 2008, 2009.«

Pojasnil je še: »Vstopili smo v Evropsko unijo. Ideja je bila, da bo vse bolje. Potem je prišla kriza in bilo je v bistvu samo še slabše kot prej, a ne. Od takrat naprej in v tistem času se tudi Evropska unija absolutno ni izkazala kot neka socialno solidarnostna institucija, ki bi razumela potrebe in interese Grkov, recimo Portugalcev. Ljudje so bili pač seveda precej resignirani in razočarani, kar je logično.«

Primer Slovaške in napovedi za letošnje volitve

Čeprav je bila na zadnjih evropskih volitvah na Slovaškem udeležba najnižja v Evropi, je bil volilni trend pozitiven. Volilna udeležba se je namreč povečala s 13,1 odstotka na 22,7 odstotka. Slovaška je po neudeležbi leta 2019 še vedno na prvem mestu med državami EU, vendar pa je pri večini držav opazen pozitiven trend glede na predhodne volitve.

»Na volitvah leta 2019 je bilo pričakovano, da bodo volitve okrepile skrajno desne, ekstremistične, evroskeptične in populistične stranke,« nam je na naše vprašanje o kontekstu tega trenda odgovorila dr. Olga Gyárfášová z Univerze Comenius v Bratislavi.

Pričakovanje je bilo utemeljeno: »Med letoma 2014 in 2019 je prišlo do pomembnih premikov – Britanci so se na referendumu odločili za brexit, tako imenovana migrantska kriza leta 2015 je okrepila stranke, ki so proti EU, predvsem v Italiji (Liga), Nemčiji (AfD) in nekaterih državah Srednje in Vzhodne Evrope, na oblasti so bili evroskeptiki (na primer na Madžarskem in Poljskem), na Slovaškem pa je v parlament leta 2016 vstopila skrajno desna stranka z močno politiko proti EU.«

Po oceni Gyárfášove ima višja udeležba opraviti tudi z aktivacijo mlajših volivcev, ki jih zanimajo varovanje okolja, zdravstvo, kakovost hrane v Evropi.

Seveda pa na podlagi pozitivnega trenda enih volitev ne moremo predvidevati, da gre za trend, ki se bo nadaljeval tudi na letošnjih volitvah in v vseh državah EU.

Hitre spremembe volilne udeležbe, ki niso povezane s sistemskimi dejavniki, kot je sprememba volilnega sistema, ali z družbeno-ekonomskimi dejavniki, pri katerih so spremembe (z izjemo kriznih situacij) večinoma počasne, so povezane s kontekstualnimi dejavniki – na primer z občutkom, da pomenijo posamezne volitve kritično, prelomno točko.

Berete prvi članek iz serije člankov o volilni udeležbi. Na nove članke se naročite prek našega novičnika. 

V primeru letošnjih volitev se poudarja kritičnost volitev, odločanje o pomembnih rečeh, je komentirala dr. Krašovec. Več se o volitvah govori, več je informiranja, prav tako pa imamo v Sloveniji sočasnost odločanja, saj so evropske volitve združene z več referendumi, kar spet pomeni neki dodaten vidik mobilizacije, je kontekstualne dejavnike, ki bi lahko vplivali na višjo udeležbo na tokratnih evropskih volitvah, povzela dr. Krašovec. Kakšen bo dejanski učinek kombinacije teh dejavnikov na udeležbo, bomo lahko videli že v nekaj dneh.

Za zdaj torej toliko o širšem kontekstu, v katerem se dogajajo letošnje volitve v Evropski parlament in ki je povezan z vprašanjem volilne udeležbe. V naslednjem članku bomo predstavili rezultate naše analize evropskih volitev, nato pa se bomo osredotočili še na volitve v Sloveniji.

Naše poglobljeno delo ne bi bilo mogoče brez vaše podpore. Z vašo pomočjo že deset let pripravljamo poglobljene in kvalitetne vsebine. Podprite naše preiskovalno delo z donacijo po svojih zmožnostih. 

Sodelujoči pri temi o volilni (ne)udeležbi:

Vodja projekta in odgovorna urednica: Taja Topolovec

Novinarsko delo: Nina Hlebec, Hana Radilovič, Taja Topolovec

Zbiranje podatkov: Hana Radilovič (udeležba – Slovenija, družbeno-ekonomski dejavniki), Nina Hlebec (sistemski dejavniki)

Analiza podatkov: dr. Aljaž Sluga

Besedilo: Taja Topolovec

Vizualizacije, ilustracije in oblikovanje: Una Rebić in Metod Blejec

Fotografije: Metod Blejec

Preverjanje podatkov: Nina Hlebec, Ana Gabrovec, Taja Topolovec

Lektura: Tjaša Mislej (besedilo članka), Nina Hlebec (infografike)

Podatke o volilni udeležbi na evropskih volitvah smo pri Pod črto pod vodstvom Divergente zbrali v okviru projekta Evropske mreže za podatkovno novinarstvo (EDJNet). Pri zbiranju podatkov smo sodelovali: Divergente (Portugalska), Are We Europe (Belgija), Átlátszó (Madžarska), Delfi Meedia (Estonija in Litva), Dataninja (Italija), Denník N (Slovaška), Deutsche Welle (Nemčija), DIN MIA’CET-Iscte (Portugalska), El Confidencial (Španija), EUrologus (Madžarska), II Sole 24 Ore (Italija), iMEdD (Grčija), NARA (Litva), Osservatorio Balcani e Caucaso Transeuropa (Italija), PressOne (Romunija), Rue89 Strasbourg (Francija), Voxeurop (Belgija) in Pod črto (Slovenija).