Prvič objavljeno 28. marca 2011 na spletni strani delo.si

(Nov) poraz evropske zunanje politike se ni zgodil takrat, ko se voditelji držav članic niso mogli uskladiti o vojaški akciji proti Libiji. Evropska zunanja politika je padla na izpitu v trenutku, ko je Moamer Gadafi začel nasilno zatirati proteste v državi.

Neenotnost šefov držav ob vprašanju uporabe sile je bila bolj kot ne pričakovana. Kljub usihanju moči evropskih držav in vzponu držav v razvoju Francija, Velika Britanija in druge velike članice EU še kar čuvajo svojo suverenost odločanja o »trdi politiki«, in je niso pripravljene žrtvovati niti delca, ko nanese na vojaška vprašanja. Pravzaprav pa obrambna vprašanja niti niso bistvo zunanje politike EU – to je vsaj načelno tako imenovana politika uporaba mehke moči.

Drugi člen Pogodbe o Evropski Uniji, namreč pravi, da je EU osnovana na načelih, kot so spoštovanje človeškega dostojanstva, svoboda, enakost, vladavina prava in spoštovanja. Glavna naloga njene zunanje politike pa je promocija teh načel, vendar ne s prisilo, ampak z nenasilnimi sredstvi in spodbudami. Ian Manners, eden najbolj vplivnih političnih teoretikov o Evropski Uniji, to zato imenuje normativna sila, ki si z gospodarsko pomočjo, diplomatskim pritiskom in ostalimi miroljubnimi metodami prizadeva za širjenje svojih načel v druge, nedemokratične države. Tako naj bi bila neke vrste odrešenik, ki se namesto za ozke lastne interese zavzema za globalen mir in sožitje.

Zdajšnje krize na evropskem dvorišču pa so pokazale, da ji to ne uspeva niti v lastni soseščini. Evropska sosedska politika (ENP), ki zajema države severne Afrike in nekdanjega vzhodnega bloka, uradno prav tako temelji na skupni zavezanosti demokraciji, človekovim pravicam in ostalim temeljnim načelom. Glavna naloga EU v državah ENP pa bi morala biti promocija teh načel. Povedano drugače, Unija si je v primeru arabskih držav prizadevala za mehak in postopen prehod iz avtoritarnega režima v demokratično urejene družbe. To je poskušala narediti predvsem z gospodarsko pomočjo, saj so bile politične teme po mnenju evropskih dostojanstvenikov še preveč občutljive

Evidentno je, da ji to ni uspelo. Val demonstracij in nato nasilja je EU ujel nepripravljeno, in razen ustnih deklaracij podpore ni predstavila nikakršnih otipljivih političnih odgovorov na krizo. Kako je lahko prišlo do tega?

Dvoličnost evropske zunanje politike

Zaki Laïdi, profesor na College of Europe v belgijskem Brugeu pojasnjuje, da EU za svojo normativnostjo skriva zasledovanje lastnih interesov. Po njegovem prepričanju si je EU videz normativne sile nadela zaradi dveh razlogov. Prvi je ta, da vojaško ne more tekmovati z močnejšimi državami v mednarodni skupnosti (med njimi so, ironično, tudi nekatere države članice EU, ki se nočejo odpovedati prej omenjeni suverenosti odločanja). Zaradi tega si je v svetovni politiki ustvarila svojo »nišo«. Medtem ko pomembne in močne države v mednarodni skupnosti govorijo o zagotavljanju vojaške varnosti, bi si EU svoj prostorček pri mizi rada priborila s ponujanjem alternativnega pristopa, torej mirne promocije demokracije.

Ta strategija ne bi bila napačna, če bi se je EU dejansko držala. Jasno je namreč, da je kakršna koli vojaška akcija le trenuten odgovor na grožnjo varnosti. Dolgoročna rešitev pa mora nasloviti razloge za dejansko nestabilnost, torej revščino, politično zatiranje, in ostale dejavnike, ki lahko sprožijo oborožen konflikt. Vendar pa se EU v primeru dileme med zasledovanjem lastnih interesov ali veliko bolj mukotrpnim delom, ki ga predstavlja promocija demokracije, praviloma odloča za prvo možnost.

Za ponazoritev se lahko vrnemo k Libiji. Pred začetkom krize v državi ji je EU brez kančka slabe vesti dobavljala orožje, in to ne zaradi, recimo, potreb Libije po povečanju njenih obrambnih zmogljivosti, kar je nenazadnje legitimna pravica vsake države. Orožje ji je prodajala zato, da ga bodo libijski vojaki in policisti lahko uporabili za ustavljanje imigrantov, ki iz podsaharske Afrike pritiskajo na meje Unije. S tem se je rešila problema oskrbe in nastanitve imigrantov v državah članicah, saj je umazan posel zanje opravil Gadafi. Seveda ob tem ni spraševala, na kakšen način ga bo opravil. Obenem si tudi ni belila glave s tem, da je libijski voditelj pravzaprav nor, in da se ji takšno obnašanje nekoč lahko maščuje.

Drugi razlog oglaševanja visokih evropskih standardov v tretjem svetu pa je po Laïdijevem ekonomske narave. Tudi na gospodarskem področju je namreč EU pripravljena pozabiti na »sodelovanje na temelju skupnih vrednot«, če to ni v njenem interesu. Namesto tega te visoke standarde uporablja kot način za protekcionistično gospodarsko politiko .

Zadnji primer je zelena politika EU. Zavzemanje za zeleno gospodarstvo na globalnem nivoju bi EU namreč rada uporabila sebi v prid, saj v njej že tečejo razprave o t.i. davku na ogljik. Ta davek, katerega najbolj zavzeto podpira Francija, bi dodatno obdavčil izdelke iz držav, ki ne bi upoštevale evropskih standardov glede izpustov ogljika v ozračje. Obenem pa se države Unije dobro zavedajo, da zaradi pomanjkanja primerne tehnologije države v razvoju ne morejo zmanjšati ogljikovih emisij, tudi če bi hotele. Rezultat te zelene politike bo torej dražji uvoz iz razvijajočih se držav, in s tem favoriziranje domače industrije.

Kaj lahko naredi mala Slovenija?

Seveda bi se lahko takšne protekcionistične politike komu zdele upravičene. Selitev panog z majhno dodano vrednostjo v države v razvoju na kratek rok pomeni odpuščanje delavcev v državah EU, in tu Slovenija ni izvzeta. Na dolgi rok pa takšne politike pomenijo še več nestabilnosti v manj razvitih državah, kar se odraža v krizah, ki lahko povzročijo globalne grožnje varnosti in še večji pritisk migrantov na zunanjo mejo Unije. Obenem smo potrošniki v EU primorani kupovati dražje izdelke in s tem subvencioniramo gospodarske panoge, ki so tako ali tako v zatonu.

Z nadaljevanjem obstoječih politik tako ne bomo dosegli veliko. Namesto tega je potrebno prestrukturirati gospodarstvo, in tu imajo glavno vlogo individualne države članice, institucije EU pa jim lahko pri tem le pomagajo. Pri vprašanju varnosti pa lahko Slovenija prispeva več, saj imamo z nestabilnostjo (na žalost) izkušnje iz ne tako oddaljene zgodovine. Medtem ko so se velike države EU z vojno na svojih ozemljih srečevale pred več kot pol stoletja, smo bili sami leta ’91 priča oboroženim spopadom, ki so veliko bolj podobni sodobnim grožnjam varnosti. Slovenija bi morala zato veliko bolj aktivno zagovarjati bolj načelno politiko EU. Res je sicer, da premoremo nekaj spodbudnih iniciativ, kot sta na primer Mednarodni sklad za razminiranje in program rehabilitacije otrok iz Gaze. Slednje lahko služi kot promocija naše države in ustvarjanje dobrih praks, iz katerih bi lahko nato v partnerstvu z drugimi ustvarili večje projekte. Obenem bo tistim nekaj desetim rehabilitiranim otrokom terapija najverjetneje spremenila življenje, vendar, resnici na ljubo, ne bo preprečila nadaljnjega pohabljanja njihovih vrstnikov. Za kaj takega je potrebna sprememba v miselnosti, katero lahko zagovarja tudi Slovenija. Vendar pa bomo za dosego tega cilja morali biti do politik EU tudi kdaj kritični.