Branje tega prispevka vam bo vzelo približno devet minut

Ko povprašamo domačine, kaj je po njihovem mnenju največji krivec za povečan kriminal v domačem mestu, vsi po vrsti najdejo isto razlago: problematično mladino. V Piranu so strah in trepet dečki, ki se zadržujejo na Tartinijevem trgu, v Velenju kljub povsem novem Mladinskem centru mladina poseda po barih in snuje nove kriminalne podvige, v Kočevju je problem ista skupina mladičev, ki pustoši po domačih lokalih. Otroci ulice, ki se zdijo brez sanj in ambicij, brez pravih obveznosti ali kakršnekoli opazne želje po njih, so tisti, na katere radi kažemo s prstom, ko pogovor teče o dejavnikih, ki so najbolj krivi za višjo kriminaliteto v določenem mestu.

Pa je res tako? So mladostniki, ali celo mladoletniki, dejanski krivci za višje stopnje nasilja v nekaterih slovenskih mestih, ali pa smo Slovenci zgolj navajeni iskati najbolj očitne, celo stereotipne razloge za nemir v mestih?

Statistika kaže, da nasilna mladoletniška kriminaliteta v Sloveniji v zadnjih letih upada. Po drugi strani pa je delež obravnavanih nasilnih kaznivih dejanj mladoletnikov na 1000 mladoletnih prebivalcev Slovenije višji od deleža vseh obravnavanih nasilnih kaznivih dejanj na 1000 prebivalcev Slovenije. Glede na to statistiko so mladoletniki torej bolj nasilni od odraslih.

Kazensko odgovorni s 14. letom starosti

Na spletni strani Slovenske policije so na voljo statistični podatki o vseh obravnavanih sumih nasilnih kaznivih dejanj v Sloveniji med letoma 2001 in 2013. Na vzorcu kriminalnih dejanj mladoletnikov ugotavljamo trende in vzorce mladoletniškega nasilja v Sloveniji.

Četudi statistični podatki predstavljajo bazo naše analize, jih ne smemo razglasiti za dogmo, saj je zelo verjetno, da realna slika mladoletniškega nasilja v Sloveniji vsaj malce odstopa od golih številk. Vedeti moramo, da statistika govori zgolj o sumih nasilnih kaznivih dejanj, ki so bila uradno obravnavana, medtem ko vsako leto kar nekaj kaznivih dejanj – tako pri mladoletni kot tudi pri splošni kriminaliteti – ostane neprijavljenih in zatorej neobravnavanih.

Po drugi strani vsako nasilno dejanje še ni kaznivo. Podatki tudi ne evidentirajo psihičnega nasilja, ki je v slovenskem kazenskem zakoniku kot »boleče ali ponižujoče kaznovanje« sicer prisotno v definiciji kaznivega dejanja »nasilništvo«, a se po besedah Sendi Murgel iz Skupnosti centrov za socialno delo brez spremljajočega fizičnega nasilja skorajda nikoli ne obravnava kot kaznivo dejanje.

Pred predstavitvijo rezultatov analize je treba vedeti še naslednje: V Sloveniji otroci pred dopolnjenim štirinajstim letom kazenskopravno niso odgovorni za svoja dejanja, zato naša raziskava vključuje mladoletnike med štirinajstim in sedemnajstim letom starosti. S povzročitelji kaznivih dejanj, ki so mlajši od štirinajstih let, se ukvarjajo izključno centri za socialno delo, saj proti njim ni možno voditi postopka ali izrekati sankcij za prekrške.

Mladoletniška kriminaliteta upada…

Spodnji prikaz kaže vse evidentirane sume nasilnih kaznivih dejanj, ki so jih med letoma 2001 in 2013 zgrešili otroci med 14. in 17. letom starosti. V povprečju je bilo v obdobju obravnavanih nekaj več kot 371 sumov kaznivih dejanj na leto, največ, 414, jih je evidentiranih leta 2010.

Od takrat mladoletniška kazniva dejanja vztrajno upadajo. Tako je bilo leta 2013 obravnavanih kaznivih dejanj več kot za 100 manj kot tri leta prej: obravnavana sta bila le 302 suma nasilnih kaznivih dejanj, kjer je bil kršitelj mladoletnik med 14. in 17. letom starosti. Krivulja nudi očiten sklep, da je kriminaliteta med mladoletnimi državljani Slovenije že vse od leta 2010 v upadu.

…a nasilja je med mladimi več

V Sloveniji je bilo med letoma 2001 in 2013 zagrešenih skupno 4828 mladoletniških nasilnih kaznivih dejanj, kar je nekaj več kot 18 evidentiranih kaznivih dejanj na 100 000 prebivalcev letno. Če upoštevamo le demografsko podskupino, na katero se statistika nanaša, se pravi otroke med 14. in 17. letom starosti, postane slika bolj ostra. Konec leta 2013, oziroma v začetku leta 2014, je v Sloveniji bivalo 75.023 mladoletnikov med 14. in 17. letom. Tega leta sta bili obravnavani 302 kaznivi dejanji, ki so jih povzročili mladoletniki. Preračunano je bilo v Sloveniji leta 2013 obravnavanih za malenkost več kot štirje sumi nasilnih kaznivih dejanj na 1000 kazensko odgovornih mladoletnih državljanov Slovenije.

Istega leta je bilo vseh obravnavanih sumov nasilnih kaznivih dejanj 6461, kar nanese 3.63 kaznivega dejanja na 1000 prebivalcev Slovenije, ki  ki so stari štirinajst ali več. Teh je konec leta 2013 v Sloveniji bivalo 1 778 110.

Torej: obravnavanih sumov nasilnih kaznivih dejanj je več med mladoletniki kot med odraslimi državljani. Morda torej stereotip o problematični mladini do neke mere vendarle drži.

Najpogostejše oblike mladoletniške kriminalitete

In kakšne so najbolj pogoste oblike mladiletniškega nasilja? Kazniva dejanja, zaradi katerih so največkrat obravnavani mladoletni državljani, se skozi leta raziskave ne spreminjajo. To so večinoma nasilna kazniva dejanja za pridobitev premoženjske koristi (rop) in povzročitve lahkih telesnih poškodb ter dejanj nasilništva. Posamezne obravnave hujših oblik kaznivih dejanj (huda in posebno huda telesna poškodba, umori), so primeri, ki jih vsako leto naštejemo le za peščico.

Zgornji graf prikazuje odstotek posameznega obravnavanega suma nasilnega kaznivega dejanja mladoletnih oseb v letu 2013. Daleč največ je povzročitev lahkih telesnih poškodb in široko definiranega nasilništva, sledi nasilje v družini. Skupaj z ropom te oblike kaznivih dejanj predstavljajo kar 76 odstotkov vseh obravnavanih primerov kriminalitete v letu 2013. Sledi spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let, ostalih kaznivih dejanj je zgolj za vzorec.

Lahka telesna poškodba

Kar 39 odstotkov vseh obravnavanih kaznivih dejanj med leti 2001 in 2013 predstavlja povzročitev lahke telesne poškodbe, to kaznivo dejanje je najbolj pogosto tudi v letu 2013. Gre za povzročene poškodbe, ki so blažje in niso trajne.

A analiza večih let pokaže, da število obravnavanih sumov povzročitev lažje telesne poškodbe že od leta 2010 upada, leta 2013 pa je dosegla celo najnižjo vrednost v celotnem obravnavanem obdobju.

Rop in roparska tatvina

V zadnjem desetletju je moč zaznati zelo očiten trend upadanja obravnavanih primerov, kljub temu da je rop (in roparska tatvina) še vedno eno izmed najbolj pogostih kriminalnih dejanj med mladoletnimi storilci kaznivih dejanj. Po pojasnilih policije gre v večini primerov ropov za grožnjo s fizično silo in ne na primer z orožjem ali nevarnimi predmeti. Žrtve napada so predvsem mladoletne osebe, storilci pa pri tem največkrat odtujijo žrtvi  denar, mobilni telefon, nakit in druge vrednejše predmete, ki jih imajo žrtve v tistem trenutku pri sebi.

Spolno nasilje

Nasprotno pa spolno nasilje narašča. Spodnji graf prikazuje gibanje obravnavanih sumov kaznivih dejanj spolnega nasilja, in sicer naslednjih kaznivih dejanj: kršitev spolne nedotakljivosti, posilstvo, spolna zloraba slabotne osebe, spolni napad na osebe, mlajše od petnajst let, spolni napad na otroka in spolno nasilje. Veliko večino spolnega nasilja v vseh letih zajemajo spolni napadi na osebe, mlajše od petnajstih let, medtem ko so posilstva, ki veljajo za najhujšo obliko spolnega nasilja, redka. Od leta 2010 so prav tako v upadu. V letu 2013 je bil tako prijavljen (in obravnavan) le en sum kaznivega dejanja posilstva, skupno pa je bilo obravnavanih 26 sumov kaznivega dejanja spolnega nasilja.

Nasilje v družini

Družinsko nasilje je ena izmed redkih oblik kaznivega dejanja, pri kateri ne zaznavamo sploh nikakršne spremembe v letnem številu obravnav: nasilje v družini med mladoletniki niti ne upada niti ne narašča. Je pa vseskozi zelo prisotno v slovenski družbi. Sendi Murgel iz Skupnosti centrov za socialno delo pritrjuje: »Zelo dvomim, da se je nasilje v družini z leti povečevalo ali zmanjševalo. Vprašanje je, koliko se ga zazna.«

Družinsko nasilje je definirano kot kaznivo dejanje šele z novim Kazenskim zakonikom, ki je vstopil v veljavo s prvim novembrom leta 2008, zato so podatki o obravnavanih sumih nasilja v družini na voljo šele od omenjenega leta dalje. Od takrat številke variirajo zgolj za vzorec. Od leta 2008 policisti letno evidentirajo okoli 50 primerov družinskega nasilja, ki ga povzročajo mladoletniki, se pravi primerov, ko je otrok nasilen nad lastnimi starši in ostalimi družinskimi člani. Ali če si upamo reči: primerov, ko je otrok dovolj nasilen nad svojimi sorodniki, da so ga ti primorani prijaviti policiji.

Nasilje v družini je vrsta kaznivega dejanja, pri kateri se lahko najmanj zanesemo na uradno statistiko evidentiranja. Sendi Murgel poudarja, da centri za socialno delo obravnavajo dosti več primerov družinskega nasilja, kot jih dejansko obravnava policija. Vseh primerov niti centri za socialno delo ne prijavijo policiji, vprašanje pa je, koliko je še takšnih, ki ostajajo povsem nevidni.

Vsekakor obstajajo primeri nasilja nad družinskimi člani, ki ostanejo – ali ostajajo – zaprti med štirimi stenami. A ko govorimo o tistih primerih, pri katerih je povzročitelj nasilja mladoletnik, žrtev pa odrasli, je ta hipoteza že samo zaradi občutljivosti situacije še bolj verjetna.

Huda in posebno huda telesna poškodba

Nikjer ni trend upadanja obravnavanega suma kaznivega dejanja tako očiten kot pri obravnavi sumov hude in posebno hude telesne poškodbe. Že vse od leta 2001 – z manjšimi odstopanji – povzročitev hude ali posebno hude telesne poškodbe med mladoletnimi storilci pada. Leta 2013, ko je bilo obravnavanih  osem sumov primerov povzročitev hude in posebno hude telesne poškodbe, je dosegla daleč najnižjo vrednost v obravnavanem obdobju. Najvišja je bila v začetku obravnavanega obdobja, leta 2001, ko so policisti obravnavali kar 35 primerov suma hude telesne poškodbe med mladoletnimi povzročitelji kaznivih dejanj.

V Sloveniji se vsako leto – z izjemo leta 2010 – obravnava nekaj sumov kaznivega dejanja umora ali uboja, ki so ga povzročili mladoletni storilci. V seštevku obeh kaznivih dejanj zoper življenje se število obravnavanih sumov povzročitev oziroma poskusa umora ali uboja giblje okoli 3 na leto, kar nikakor ni zanemarljiva številka. A ne moremo trditi, da je posebej zaskrbljujoča.

A vtisi so drugačni …

Najhujše oblike nasilja med mladoletniki torej upadajo. A vtisi tistih, ki se z otroki, ki so povzročitelji kaznivih dejanj, dejansko ukvarjajo, so drugačni. Česar nam številke ne morejo izdati, je dejstvo, da se spreminja narava nasilja.

Sendi Murgel iz Skupnosti centrov za socialno delo zaznava zelo zaskrbljujoče spremembe. »Prihajamo do tega, da se ne izvajajo neka manjša, obrobna kazniva dejanja. Pri mladoletnikih celo toliko bolj, pri njih zaznavamo hujše oblike kaznivih dejanj«. Tak primer bi bila recimo skupina mladostnikov iz Prekmurja, za katero se je leta 2008 izvedelo, da v obredne namene kolje in pohablja živali, ali pa zloglasni trije gimnazijci iz Kranja, ki so še osem let prej mučili in ubijali mačke. Za hujša odstopanja lahko označimo tudi nenavadno hude telesne poškodbe. Takšni primeri ekstremnega in sprevrženega nasilja sicer lahko dvignejo nekaj prahu, a v statističnem pregledu se povsem izgubijo.

Mirjam Kline, vodja Oddelka za mladoletniško, družinsko in spolno kriminaliteto na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani, pa opaža, da se zadnje čase pojavljajo nove oblike nasilnega vedenja, vezane na elektronske medije. »Z uporabo elektronskih naprav spreminja tudi sama narava kaznivih dejanj, več je groženj prek elektronskih naprav, izsiljevanja s fotografijami s spolno vsebino …«. Nasilje se je prilagodilo časovnemu obdobju in sredstvom, ki jih lahko izkorišča. Taka oblika nasilja je še posebej zaskrbljujoča, saj je kot novela neznanka, s katero ne znamo upravljati.

Aktualen primer mariborskega ravnatelja, ki je po objavi posnetka, na katerem domnevno spolno občuje s kolegico, storil samomor, pokaže, kako resne posledice ima lahko spletno nasilje. Ravnatelja je domnevno posnel mladoletnik. Nekritična objava posnetka v nekaterih slovenskih medijih in želja določenega dela družbe po branju o tovrstnih »škandalih«, nam pokaže, da se s tovrstnim nasiljem sne zna soočati niti družba sama, kaj šele mladoletniki. Ti si dimenzij, ki jih je dosegel njihov posnetek, ob objavi najbrž niso znali niti predstavljati.

Mladino vzgajamo brez čuta za sočloveka

Trenutne razloge za nasilje mladoletnikov lahko iščemo v spremembah, ki jih doživlja družba kot celota. Sploh takšna, ki je bila v zadnjih letih podvržena transformaciji celotnega sistema. Kapitalizem zahteva svoje žrtve, sploh v tistih družbah, ki so preživele hiter preskok iz socialističnega v kapitalistični sistem. Karakteristike sistema, ki so nam danes samoumevne, so še pred petindvajsetimi leti veljale za nesprejemljive. Zdaj delovne ure prekašajo ure prostega časa, lastni dosežki postanejo večvredni od skupinskih, materialne vrednote presežejo moralne.

Vse to ima posledice na vzgojo in odraščanje mladine. Glavni razlog za nasilje med mladoletniki je tako po mnenju Mirjam Kline, kot tudi Sendi Murgel iz Centrov za socialno delo, splošna naravnanost družbe na pridobivanje materialnih koristi. Starši, ki so od jutra do večera obremenjeni z delom, imajo vse manj časa za svoje otroke. To lahko pripelje do – čeravno nezavednega – psihičnega zanemarjanja otrok, opozarja Murglova: »Zanemarjati otroka je zelo širok pojem. Ne gre le za materialno zanemarjanje. Starši delajo od jutra do večera. Kje je otrok v tem času? Na ulici. In potem se čudimo, če pri 16 letih uživa droge.« Otroci so prepuščeni samim sebi. Po drugi strani starši pomanjkanje časa za svoje otroke skušajo kompenzirati s tem, da jim kupujejo vse več materialnih dobrin. Klinetova pravi, da jim »preveč zaposleni starši, da bi utišali svojo vest, ker zanje nimajo časa, največkrat ugodijo«. Otroci so razvajeni.

In to so isti otroci, ki so najbolj problematični. Franc Majcen, direktor prevzgojnega doma Rdeče, pravi, da večina mladoletnikov, ki pristane v prevzgojnem domu, prihaja iz neurejenih in nepopolnih družin in ima čustvene in vedenjske težave. Skoraj vsi imajo vsaj na začetku težave s sprejemanjem avtoritete.

Ne moremo biti presenečeni, da družba, ki neprestano poudarja pomembnost individualističnih dosežkov, proizvaja individualiste tudi med mlajšimi generacijami. Murglova pravi, da skupnostna identiteta počasi izginja. »Otroci so dandanes zelo redko na dvorišču, v gručah. Tega v mestnih središčih ni. Ne gre več za sodelovanje, temveč blazen individualizem. Ne gre več za to, da bi, na primer, pomagali sošolcem, da bo njim lažje«. Raste tekmovalnost, manjša se tolerantnost. Klinetova ji pritrjuje: »Vzgajamo otroke brez čuta za druge, od tu do nasilja in kaznivih dejanj pa ni več daleč«.